Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo (UNESCO) je septembra 2023 pripravila Smernice za upravljanje digitalnih platform, s katerimi skuša regulirati, ali bolj natančno povedano, nadzorovati vse, kar se objavlja na digitalnih platformah in nasploh v digitalnih medijih. (Vir: https://unesdoc.unesco.org/ark:/48223/pf0000387339/PDF/387339eng.pdf.multi)

Doslej smo bili priča podobnim poskusom na družbenih omrežjih, kot sta Facebook in nekdanji Twiter, zdaj X, kjer so v obdobju kovida nadzorovali objave in brisali vse, kar so smatrali za dezinformacijo. Korak »naprej« v nadzorovanju razmišljanja človeka oziroma človeške družbe v duhu Unescovih predlogov lahko strnemo v dve točki.  Prvič, Unesco predlaga, da bi se združili vsi subjekti v družbi (država, platforme, mediji, nevladne organizacije, združenja…) v cenzuriranju objav na spletu. Drugič, za tem bi vse regulatorje v različnih državah sveta povezali še na ravni svetovne cenzure.

• Smernice Unesca lahko dojemamo kot do popolnosti izpeljan orwellovski dvojni način razmišljanja, ki spodbuja svobodo govora, ki je proti svobodi govora! Sicer pa, krenimo po vrsti. Razlogi za Unescove smernice so pojasnjeni že v predgovoru tega dokumenta.

»Varovanje svobode izražanja in pravice do informacij ob soočanju z dezinformacijami, sovražnim govorom in teorijami zarote, zahteva več deležnikov. To je razlog, da Unesco kot vodilna agencija ZN za promocijo in zaščito svobode izražanja in informacij izdaja Smernice za upravljanje digitalnih platform. Smernice opisujejo vrsto dolžnosti, odgovornosti in vlogo držav, digitalnih platform, medvladnih organizacij, civilnih družb, medijev, akademskih krogov, tehnične skupnosti in druge zainteresirane javnosti, da bi omogočili okolje, v katerem sta svoboda izražanja in obveščanja jedro digitalnih platform.

Smernice so bile izdelane ob posvetovanju z več deležniki, ki so zbrali več kot 10 tisoč komentarjev iz 134 držav… Leta 2023 uporablja družbene medije 60% svetovnega prebivalstva ali 4,75 milijarde ljudi. Platforme za izražanje, informiranje in potrjevanje so postale ojačevalci zagovornikov enakosti in svobode… Vendar pa ta ista družbena omrežja, katerih ime toliko obeta, pogosto postanejo  mehurčki izolacije, zapredki dezinformacij, ki včasih spodbujajo teorije zarote in ekstremno nasilje… monopolizirajo našo pozornost in nenamerno dajejo prednost napačnim informacijam in sovražnemu govoru na način, da ima klikanje prednost pred dokazi. Če pa ne moremo več ločiti fikcije od resničnosti, laži od resnice, se temelji naših družb rušijo… Soočeni z globalno naravo teh vprašanj moramo razviti dosledne dogovore po vsem svetu in se izogibati razdrobljenosti predpisov in pristopov, ki ogrožajo človekove pravice. Ravno s tem globalnim izzovem se mora spopasti UNESCO…«

Radiranje drugačnega mnenja?

Takoj po prebranih vrsticah se zastavljata vsaj dve bistveni vprašanji, in sicer: kdo bo določal, kaj je sovražni govor in kaj je napačna informacija. V orwellovskem dvojnem načinu razmišljanja Smernice pravijo, da si bodo prizadevale za boj proti dezinformacijam in sovražnemu govoru, hkrati pa bodo spodbujale transparentnost, torej preglednost in svobodo izražanja na platformah.

Če obstaja le ena prava informacija oziroma bolj točno, to, kar želi Unesco, torej ena resnica in en govor, ki ni sovražen, potem je to vzpostavitev nadzora misli in razmišljanja; in to ne načrtujejo le za  eno državo, temveč za svet  nasploh.

Regulatorji, kot jih imenujejo Smernice, bodo postali nadzorniki resnice in pravilnega razmišljanja. V skladu z 22. točko naj bi jih financirale korporacije in investicijski skladi, ki se bodo v resnici spremenili, če se že niso, v sodobne gospodarje sveta. Politiki bodo, če niso že danes, samo orožje v njihovih rokah.

Naj navedem primer. Če jaz napišem, da Rusija ni brez razloga napadla Ukrajino ali da Hamas ni brez razloga začel 7. oktobra 2023 pobijati Izraelce, je to po današnjem načinu razmišljanja med birokrati in mediji v EU netočna informacija in sovražni govor, saj sem užalil Izraelce, če ne tudi Ukrajince. Regulatorji mi bodo prepovedali pisanje.

Jaz se bom v pritožbi skliceval na 2. odstavek 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR) po katerem ima »vsakdo pravico do svobode izražanja«. Ta pravica vključuje svobodo iskanja, sprejemanja in širjenja informacij in idej vseh vrst, ne glede na meje, ustno, pisno in tiskano obliko, preko umetnosti ali  kateregakoli drugega sredstva po lastni izbiri.

Oni pa mi bodo, če sploh bodo, odgovorili, da nisem spoštoval 3. odstavka istega člena oziroma sem škodoval ugledu določene države ali morda družbe, v kateri je nemoralno pisati in razmišljati drugače od uradnega načina pisanja in razmišljanja. Moje pisanje bo ocenjeno kot »sovražni govor« ali kot »dezinformacija«. V 60. točki Smernic se zato dovoli Facebooku ali kakšnemu drugemu mediju, da moje pisanje zradira in mi verjetno prepove izvajanje podobnih »napak« v prihodnosti.

Bo določeno, o čem ne bo pametno pisati?

Smernice tako meni kot Facebooku in drugim digitalnim medijem v 58. točki predlagajo sistem samoregulacije. To pomeni, da sam spoznam, brez, da bi jezil in vznemirjal regulatorje, kaj lahko pišem, kaj je prava informacija, ki jo svet potrebuje in kaj je le moja neumnost. Nekaj podobnega smo kot novinarji že imeli; kolikor se spomnim v socializmu; danes pa smo vendarle v demokratičnih kapitalističnih družbah?!

V socializmu so moje pisanje nadzorovali različni uredniki, med kovidom lovci za resnico na Facebooku, danes pa Unesco v 61. točki predlaga, naj v nadzorovanju mojega pisanja sodeluje »več deležnikov«, in sicer: ustrezni državni organi, vključno z uradnimi neodvisnimi regulativnimi organi, digitalne platforme, organizacije civilne družbe, umetniki, neodvisni raziskovalci in še druge relevantne ustanove. Njihova naloga naj bi bila, da prispevajo k mojemu »nadzoru in pritisnejo na potrebno zavoro«, če bom vozil prehitro, torej v že neobstoječo preteklost.

V smernicah je v 54. točki lepo napisano, da mi bodo regulatorji povedali »katere vsebine bi lahko bile omejene«, seveda v skladu »z mednarodnim pravom in s standardi človekovih pravic«. Zakaj bi torej delal napake in pisal o Rusiji ali Palestini, če bi bile takšne teme le »delno dovoljene in delno omejene«.

Seveda se v isti 54. točki določa oziroma predlaga nacionalno, regionalno in globalno sodelovanje regulatorjev, ki bi si delili izkušnje iz prakse, ne v cenzuriranju, temveč s področja »varovanja svobode izražanja in dostopanja do informacij«. Smernice se zavzemajo za spodbujanje mednarodnega sodelovanja in za sodelovanje jug-jug kot tudi za sodelovanje »med regulativnimi organi in pravosodnimi akterji pri spodbujanju izmenjave dobrih praks in znanj.«

Cenzura po vsem svetu?

Bistveni cilji Unescovih Smernic so: 1) povsod po svetu naj se ustanovijo neodvisni javni regulatorji z jasno opredeljenimi vlogami in  z zadostnimi sredstvi za izvajanje svojega poslanstva; 2) ti neodvisni regulativni organi bodo tesno sodelovali kot del širše mreže, da bi digitalnim podjetjem preprečili zlorabo razlik med nacionalnimi predpisi;

In v ta namen Unesco mobilizira namenska sredstva, vključno z eno milijardo evrov, ki jih je Evropska komisija že obljubila tej agenciji OZN.

• Smernice pravijo, da se moramo »osredotočiti na naš cilj: boj proti sovražnemu govoru in napačnim informacijam, hkrati pa ohraniti svobodo izražanja«. Ker jih je očitno zmotil orwellovski dvojni način razmišljanja, pa takoj zatrdijo, da to, kar so zapisali »ni protislovje«. Z okrepitvijo dostopa do brezplačnih in zanesljivih informacij krepimo tudi svobodo misli in izražanja.

Ob tej trditvi pozabijo zapisati, da bodo »brezplačne in  zanesljive informacije« le tiste, ki jih bodo oni plasirali. Da bi potrdili, da je bistvo njihovih prizadevanj v zanesljivosti informacij navajajo besede ameriške filozofinje nemškega rodu Hannah Arendt, ki naj bi po njihovih trditvah napisala: »Svoboda mnenja je farsa, razen, če je dejanska; informacije so zagotovljene in sama dejstva niso sporna.«

Pa se vprašajmo, kaj pa, če so dejstva sporna? Potem nimamo pravice do mnenja?! In moramo verjeti v resnice, ki nam jih posredujejo Unescovi regulatorji?!

Piscem Smernic priporočam eno drugo misel iz knjige Hannah Arendt pod naslovom Eichmann v Jeruzalemu  – poročilo o banalnosti zla«, po kateri je vojni zločinec nemškega rajha Adolf Eichmann na sojenju izjavil, da ni kriv, saj je »le opravil svojo dolžnost… ne le, da je ubogal ukaze, ampak je ubogal tudi zakone.« Kam nas pelje »uboganje« Unescovih smernic?

Že vidim. Smejete se in ne verjamete, da bi utegnile Unescove smernice povzročiti, da bi v opravičevanju postali podobni zloglasnemu Eichmannu in bi se nekomu nekoč opravičevali, da ste preganjali drugače misleče zato, ker ste le spoštovali Unescove smernice in le »opravljali svojo dolžnost.«

To, kar sem zapisal, sploh ni tako nerealno. Generalna direktorica Unesca Audrey Azoulay je 6. novembra 2023 na novinarski konferenci v odgovoru na proteste intelektualcev, ki po vsem svetu nasprotujejo tem smernicam, dejala, da so podprte z javnomnenjsko raziskavo, ki jo je za Unesco izpeljal francoski inštitut za raziskave IPSOS.

Raziskavo je izpeljal med 8000 ljudmi v 16 državah, kjer bodo prihodnje leto, torej 2024 volitve. Rezultati so pokazali, da je 85% državljanov zaskrbljenih zaradi vpliva dezinformacij na spletu v času, ko so platforme družbenih medijev postale glavni vir informacij za veliko večino ljudi. Ista raziskava tudi kaže, da 87 odstotkov državljanov meni, da so te napačne informacije že močno vplivale na politično življenje njihove države. Ob tem se bojijo, da bodo takšen slab vpliv imele tudi na rezultate volitev, ki bodo v njihovi državi prihodnje leto. Posledično je tako kar 88% vprašanih pozvalo vlade in regulatorje, naj to težavo hitro rešijo z regulacijo družbenih medijev.

Smernice so pripravljene, javnost jih je pripravljena uveljaviti, Unesco za prvo polovico leta 2024 načrtuje izvedbo prve svetovne konference regulatorjev. Prihaja prihodnost brez sovražnega govora in napačnih informacij, ki pa manjšini ne bo všeč; a kaj moremo, ko živimo v demokratičnih državah, kjer odloča večina. Seveda pa pri tem, žal, ni pomembno, če je ta večina zmanipulirana ali poneumljena. Pomembno je le, da je ta večina pripravljena opraviti to, kar se od nje v bližnji prihodnosti pričakuje, torej, da uboga ukaze in zakone. Ne ve se le  – a tudi to je pomembno – kdo bo 50 let po smrti Hannah Arendt v prihodnosti napisal novo poročilo o banalnosti zla.