BISERKA POVŠE TAŠIĆ -

08.10.2023

urednistvo@zbiserko.si

Priznam, da sem zgodbo o pridelanih kazenskih točkah želela zastaviti povsem drugače. In to nekaj mesecev pozneje. Temu prvotnemu scenariju zapisa bom sicer namenila nekaj besed, poudarek pa je vendarle povsem drugje. Pred kratkim sem bila namreč po spletu okoliščin na tridnevnem usposabljanju varne vožnje in inštruktor Rafael Pečjak nam je pokazal ter povedal marsikaj zanimivega. Marsikaj, kar si se učil pri opravljanju vozniškega izpita pred 40 leti se namreč spremeni tako v prometu kot samem voznem parku. Pred dobrim tednom mi je na poti proti Primorski prav »njegova« vaja rešila življenje…

Zato je ta zapis tudi svojevrstna zahvala Rafaelu, ki se je z nami »prekrškarji zaradi prehitre vožnje« tri dni družil v Šoli varne vožnje Vransko. In njegovemu pristopu ter energiji gre zahvala, da smo se na koncu v skupini počutili bolj opolnomočene, po prijetnem deljenju koristnih napotkov in energiji inštruktorja nismo bili več v koži »krvavih storilcev«, temveč povsem spodobnih državljanov, ki se nam prepogosto mudi po tem in onem opravku. Med nami namreč ni bilo nikogar, ki bi vozil pod vplivom alkohola ali drog, v večini smo bili ljudje, ki smo nenehno na cesti, ker si z delom kot zasebniki preprosto služimo kruh…

Kje se zgodba začne?

Moja prijateljica Simona bi zagotovo rekla: «Ah Bisi, prav ti je, saj vedno nekam hitiš.« Pa se ozrimo nazaj…

V že zelo oddaljenem gimnazijskem obdobju so me starši za 18. rojstni dan želeli obdariti z zlatim medaljončkom. Odvrnila sem jima, da ju bom za vselej imela v srcu, da zlatega obeska ne potrebujem, ker pa me je stric Rudi v svojem mini morisu že malo učil vozit avto, pa bi bila najbolj vesela, če mi plačata vozniški izpit. In tako je tudi bilo.

Naslednji korak se je odvil znotraj razreda, ko sem navdušila še druge in dejansko je ves razred pri 18-ih potem pristopil najprej k teoretičnemu in za tem še k praktičnemu opravljanju izpita. Kot gimnazijci – tako smo se imenovali kljub temu, da so nas degradirali v prvo generacijo usmerjenega izobraževanja – smo teoretični del seveda opravili z lahkoto. Pri večini so naš ego malo prizemljili, ko so nas na prvem izpitu lepo pometali, saj so skoraj pri vsakem našli kakšno napakico. Odvozili smo še nekaj ur in postali šoferji s toplim priporočilom: «Vozi še nekaj časa z mamo, očetom…«

Kalila sem se po beograjskih ulicah

Kot »sveža« voznica sem prve kilometre nabirala skupaj z očetom tako, da sva ob koncih tedna sedla najprej v zaporožec in zatem v jugota. Tu in tam mi je avto za tem tudi posodil. Na primer takrat, ko smo se s prijatelji odpeljali na žalsko noč in sem njegov jugo morala pred tem varno shraniti pri očetovem prijatelju Jankotu pod njegovim kozolcem, da bo pač na varnem. Ker nikoli se ne ve … mladi, zabava in avto.

Prava voznica sem dejansko postalo s svojo katro – to je bil moj prvi služben avto, ki sem ga dobila v roke kot dopisnica Radia Slovenija iz Beograda. S katrco sva se spoprijateljili in z vožnjo po balkanskih cestah in s popotovanji do velenjskega doma sem sčasoma postala prekaljena voznica. Toliko o preteklosti…

Drag prehod na velenjske ceste

Tu in tam sem seveda že pridelala kakšno kazensko točko, nikoli pa števila nisem ravno nadzorovala. Očitno jih ni bilo toliko, da bi mi kot v zadnjem primeru zapretili z odvzemom vozniškega dovoljenja. »Zahvalim« se seveda lahko samokritično najprej sebi, nasploh pa velenjski občini. Je skoraj ni ceste v mestu brez radarja. Na trenutke me prevzame dvom, če resnično v prvi vrsti z namenom zagotavljanja varnosti ali je v ozadju tudi želja po polnjenju kakšnega proračuna…

In v kraju, kjer sem odraščala in kamor sem se, očitno za krajši čas vrnila pred tremi leti, sem ob hitenju od ene do druge intervencije med opravljanjem ene od službenih dolžnosti, na bolj prazni cesti in brez ogrožanja kogarkoli, seveda kdaj pritisnila na plin bolj kot bi lahko. In velikokrat seveda videla, kako si je kakšen voznik v občutno boljšem avtomobilu, drveč mimo mene, privoščil dosti višjo hitrost. Kakšna analiza posnetkov kamer se mi, takole na prvo žogo, zdi kar na mestu – ujame vse, oglobi vse, tudi tiste najbolj hitre?

Moji dvomi in jeza vmes

Ko sem za ceno ohranitve vozniškega dovoljenja morala opraviti tudi tečaj varne vožnje, se mi je to zdel zanimiv izziv. Ni mi bilo odveč. Jezilo me je nekaj drugega in ob uvodnem srečanju sem inštruktorju Rafaelu to še vedno malce besna tudi povedala. Za kaj gre?

Nedopustno se mi namreč zdi, da se mečejo vsi prekrškarji hitre vožnje v isti koš (nekdo pod vplivom alkohola, drog, predrzen voznik v prestižnem avtomobilu in človek, ki si z vožnjo od točke a do točke b dejansko služi kruh). Nedopustno se mi tudi zdi – v to še vedno verjamem – dvojno kaznovanje za prekršek. Najprej te država oglobi z denarno kaznijo, za tem pa ti pripiše še število kazenskih točk.

In kaj je najbolj nedopustno v dobi digitalizacije? Da kot državljan nisi vreden toliko, da bi ti v digitalni dobi na sms ali emajl poslali prijazno opozorilo, da so se ti nabrale kazenske točke in je napočil čas, da samoiniciativno poskrbiš za zbris z opravljanjem tečaja varne vožnje. Ampak nizko čustveno vibracijo jeze in nemoči sem uspela predelati. Do te mere, da lahko v nadaljevanju izrazim predvsem hvaležnost.

Hvaležna za Rafaela in varno vožnjo

Kot predavateljica in svetovalka, ki veliko predavam in izobražujem zaposlene v javnem in zasebnem sektorju, še kako vem, da je prvi stik s slušatelji izredno pomemben. In inštruktor Rafael Pečjak ga je opravil odlično. In že na začetku poskrbel, da smo se sprostili in sledili zelo koristnim informacijam o spremembah, ki se obetajo v prometnih predpisih in tudi napotkih, kako najbolj ustrezno ravnati v kakšni situaciji.

Med vajami je bila tudi ena ob koncu, ko smo morali ob simulaciji vode kot nenadne ovire na cesti hipno zavirati in ustrezno reagirati. Tisti dan sem bila že precej utrujena, po službi dopoldne, izobraževanju popoldne, me je sin zaprosil, da ga pridem zvečer še »pobrat« v Ljubljano, ker sem že v Vranskem, torej blizu. Oči od utrujenosti so se mi kar zapirale, popila sem nekaj kav, si šla tudi večkrat zmočit oči s hladno vodo. Toda tistega dne sem varno prišla domov, čeprav sem se potiho bala, da bi me utrujenost na cesti premagala.

Ko iz podzavesti potegneš naučeno

Nekaj dni pozneje mi je vaja o reagiranju ob nenadni oviri na cesti rešila življenje. Povsem običajen dan je bil. Zgodaj zjutraj sem se odpravljala proti Primorski. Čakala me je izvedba celodnevne delavnice o obvladovanju stresa s komunikacijo. Sončen dan se je delal, na cesti ni bilo nič več gneče kot običajno. Kot vedno so se tovorna vozila razvrstila na desni pas, da smo osebna lahko malo hitreje napredovala po levem.

Potem pa… malo pred Sežano. Pred sabo sem zaznala, da čudno poplesujeta dva avtomobila. Malo sem zmanjšala hitrost, zaslišala zaviranje tudi na moji desni strani. In naenkrat je bila pred mano velika paleta iz iverice, ki jo verjetno uporabljajo v skladiščih. Rafaelov odziv me je rešil. Ne vem, kako bi ravnala brez te vaje. Vem samo, da levo nisem mogla, ker bi s precejšnjo hitrostjo zadela v varnostno ograjo, desno pa tudi ne, ker se je vila kolona tovornih vozil.

Bil bi neposreden nalet v oviro, če… ne bi ravnala tako, kot sem se pred dnevi naučila in tudi, če desno ne bi bilo škripanja zavor. Voznik priklopnika je namreč očitno spremljal zadevo in mi z zaviranjem omogočil nišno okno, da sem se lahko zelo na hitro in dokaj varno vrinila pred njega in se trku z veliko oviro izognila.

Malo pozneje sem se na enem od postajališč ustavila. In v mislih zašepetala: «Hvala, Rafael«. Spet sem dobila potrditev tega, da v življenju ni slučajnosti. Na pot nam pridejo ravno takšne ideje, takšni izzivi, takšne bolečine in takšni posamezniki, ki jih na svoji življenjski poti v danem trenutku očitno potrebujemo.

Tečaji bi morali postati obvezni

Kaj torej predlagam zakonodajalcem? Naj to zapišem v nekaj točkah:

  • Bodimo kot državljani vendarle spoštovani na način, da se nam da možnost izbire: pridobimo število kazenskih točk za prometni prekršek ali plačamo denarno globo. Mislim, da ni zakonito, predvsem pa ne pravično, če si za isti prekršek kaznovan dvakrat.
  • V obeh primerih se prekrški beležijo in predlagam, da bi bili vsi vozniki na obdobje 10 let vabljeni na obvezno opravljanje tečaja varne vožnje.
  • Tečaj varne vožnje bi morda lahko bil krajši, samo dva dni. Tisti z doseženimi kazenskimi točkami in prekrški bi ga morali v celoti plačati sami. Drugim državljanom bi bila ta možnost zapovedana brezplačno, na stroške države. Cena 350 evrov je za nekega upokojenca zagotovo nepredstavljiva naložba v to, da bi bil na cesti bolj varen zase in za druge udeležence prometa.
  • Posebna rubrika Novosti v prometu, tako na straneh AMZS kot Agencije za varnost prometa bi tudi bila zaželena, morda tudi kratki izobraževalni video posnetki pred osrednjimi informativnimi oddajami na vseh televizijah (od levih do desnih), da se ljudi opozori, kaj novega se dogaja v prometu in na cestah.

Družba varnih voznikov

Eden od podsistemov družbe, katere del smo, je seveda tudi promet. In varnost v njem. Po mojem mnenju bi morali korenito premisliti in spremeniti tudi način kaznovanja, usposabljanja in obveščanja ter tudi s pomočjo digitalizacije doseči hipno informiranost državljanov tako glede dodeljenih prekrškov kot novosti v prometu (od zakonodaje do novih prometnih znakov). Čas je za prevetritev tudi glede same vloge in predpisov, ki so v domeni Javne agencije Republike Slovenije za varnost prometa.

Delite objavo na socialnih omrežjih

Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.

TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.

založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.