Za kung fu pando na naslovni fotografiji je zagotovo slišal vsakdo med nami; animiran film nad katerim so se navduševali mnogi otroci in starši skupaj z njimi. Pa poznamo tudi mušketirje juda – dobre ljudi, ki v skladu s počelom mehke poti puščajo sledi med nami in za seboj?!

Pred dnevi se je poslovil, povsem nenadoma tik pred svojim 60-tim letom, prvi sinov trener. Zdenko Slatnar, Šoštanjčan iz Šaleške doline. Lahko rečem, da sva bila le dobra znanca. Kot mama sem kdaj pa kdaj – v glavnem je to vlogo prevzemal Timonov oče – tudi sama pripeljala sina v velenjsko Rdečo dvorano, kjer sem pred mnogimi leti tudi sama trenirala; ne borilne veščine, rokomet. In z Zdenkom sva vselej na kratko poklepetala. V spominu mi bo ostal njegov prešeren nasmeh in najin prvi pogovor, ko sem šla na spoznavni sestanek, če bi sina vpisala v »njegov« klub, torej Judo Klub Velenje.

Beseda je dala besedo in rekel mi je nekako takole. »Veste, jaz bolj vzgajam zmagovalce za življenje; fantje se morajo naučiti udarce sprejemati in jih znati tudi vračati. Predvsem pa mora šport postati nekakšen njihov način življenja. Trening, tovarištvo, premagovanje svojih meja – tega jih tukaj učim.« In zdel se mi je povsem pravi izbor za odraščajočega fantiča, ki se je tako kot vsi v njegovih letih poskušal v različnih športih, nevedoč čisto, kateri bi bil pravšnji zanj.

In tudi pozneje, ko je sin treninge nadaljeval v drugem klubu v Celju, zamer ni bilo. Vselej ob kakšnem naključnem srečanju je povprašal, če fant še trenira. In zaključil z besedami: »Tako je prav.« Ko sem v celjskem Novem tedniku pisala uredniške uvodnike mi je kdaj pa kdaj napisal kakšno sporočilce na emajl: «Tole si pa prav povedala. Ne pozabi drugič omeniti še tega…« Sicer pa sva se »spremljala« kot je v teh časih modno«, bolj na daleč prek družabnih omrežij. In nisva si pozabila zaželeti česa lepega vsaj ob rojstnem dnevu.

Zdenko je imel, če lahko končnemu slovesu sploh tako rečemo, »veličasten pogreb«. V množici užaloščenih in končnem slovesu njegovih varovancev z besedami »zbogom sensei« je bilo preprosto čutiti energijo naklonjenosti, spoštovanja, ljubezni do človeka, ki se je razdajal za domače in v skupnosti. Zdenko mi bo zagotovo ostal v spominu kot človek, ki je to, kar je učil mlade športnike, tudi živel.

Judo kot način življenja

Drugi človek na moji poti spoznavanja same filozofije mehke poti, kar japonska besedica judo pravzaprav pomeni, simbolizira pa predvsem miselnost, da lahko nasprotnika porazimo z uporabo njegove lastne moči, rastemo pa s tem, da se uspešno prilagajamo trenutnim pogojem, je bil celjski »Fabi« oziroma Marjan Fabjan. Skoraj dobro desetletje se je sin kalil na tatamijih Judo kluba z’ dežele Sankaku.

Fabjanova judo šola je odmevna tudi v svetu, saj so mnogi njegove varovanci posegali po olimpijskih odličjih in številnih nagradah. Ampak Fabi, čeprav trmasto vztrajen na svoji poti, je robat navzven v stiku s svojimi judoisti in nami starši vselej ostajal mehak navznoter. Pripravljen pomagati, prisluhniti in spodbujati takrat, ko so se morda komu zdele ovire previsoke.

Tako sem imela priložnost opazovati še enega moža, ki je ustvarjal judo pravljico za mlade in filozofijo te borilne veščine, ki jo je v svojih zgodnjih začetkih izvajal v gozdu, najbliže naravi, preprosto živel. In jo še vedno, v svojem domu na celjskem Ostrožnem, kjer je mladim med drugim tudi opremil »angleški« avtobus, da lahko kdaj v varnem okolju praznujejo kakšen rojstni dan ali se zabavajo.

Duh tatamija v poslu

In bil je čas vstopanja v obdobje pandemije. Še za en sprehod okoli Savinje sem se odločila, da se »v izolaciji« od soljudi nadiham zraka. Kofetarca sem sedla h kavici na Špici in beseda da besedo ter lastnik lokala naju seznani: Brankota in mene.

Ko ugotoviva, da je tudi njemu, Branku Črepinšku na življenjski poti bil judo na nek svojevrsten način položen v zibko, sva bila že stara znanca. In tudi Branko, direktor uspešnega podjetja Utež iz Celja, ki skrbi za servis in prodajo tehtnic, pa tudi za lastno proizvodnjo le -teh, od kamionskih do takšnih po meri, živi judo filozofijo zasebno in v poslu.

Je človek, ki se je v času katastrofalnega potresa v Petrinji takoj lotil zbiranja pomoči, ki je poskrbel za opremo z defribilatorji v marsikakšnem kotičku na Celjskem, ki preprosto potiho ali na glas najprej vpraša samega sebe, kaj lahko stori za svojega sogovornika. Je eden tistih skromnih ljudi širokega srca, ki marsikomu pomaga in obdaruje… potiho… ni pomembno, da drugi vedo, pomembno je, da je lahko nekomu pomagal.

Sporočilo tokratnega zapisa je …

Moj današnji zapis je namenjen temu, da prisluhnemo takšnim ljudem. Tukaj med nami so. Velikokrat tihi; razdajajo se soljudem in skupnosti. Tega ne obešajo na velik zvon. Slučajno ali ne, v teh treh primerih sem kot skupno rdečo nit treh povsem različnih osebnosti in karakterjev prepoznala, da jih druži nekaj skupnega: ljubezen do juda. In želela bi si, da bi kljub različnosti, ki bogati slovensko družbo, spodbujali takšne posameznike, jim bili hvaležni tukaj in zdaj, kajti, ko odidejo ne slišijo več našega »hvala«.

Že iz uvoda je razvidno, da me je k razmisleku o treh mušketirjih juda dejansko spodbudilo slovo enega izmed njih. Kaj sem želela še sporočiti s tokratnim zapisom in poudarkom Prisluhni si Človek?

Marsikaj. Morda to, da športnik, v tem primeru judoist, ne premaguje ovir in meja zgolj in samo zase, da tisti iz pravega testa športno poslanstvo živijo vsak dan, vsako minuto v različnih vlogah svojega življenja. Ko bomo prepoznali to tančico pomena športa, ki jo takšni ljudje dajejo mladim, potem tudi pridobivanje sredstev za vzgojo mladih športnikov ne bo več misija nemogoče.

In čeprav sama nisem judoistka, sem globoko prepričana, da bi to borilno veščino prav zaradi filozofije življenja in duha morali vnesti tudi v šolske učilnice. Da ne bom preveč ozkogleda ali navijaška, lahko idejo zastavimo seveda tudi širše: katerakoli borilna veščina, ki bo ljudem v najranljivejšem obdobju odraščanja poleg spretnosti samoobrambe privzgojila tudi način razmišljanja premagovanja svojih pomanjkljivosti in negovanja vrlin, bi bila dobrodošla v kakšnem prenovljenem šolskem sistemu. Saj smo v letu obljubljenih reform, mar ne?

Naj bo ta zapis tudi Zdenkotu v spomin ter Marjanu in Brankotu v spodbudo.