Bilo so devetdeseta leta, ko mi je v Skopju zazvonil telefon, na drugi strani žice pa oče z vprašanjem: “Biba, a bi ti odkupila naše stanovanje?” To je bil čas, ko na avstrijski banki prihrankov nisem mogla naložiti kar tako, saj so mi pojasnili, da bi mi hrambo denarja pri njih še dodatno zaračunali. Kakšen sef v banki se mi ni zdel preveč varna opcija, nekaj prihrankov sem naložila v fizično zlato, nekaj jih je bilo pametno investirati. In sem jih, v nakup našega družinskega stanovanja.

Minili sta več kot dve desetletji, ko smo v Velenje prihajali predvsem na obisk k očetu, po njegovi smrti sem stanovanje kakšni dve leti oddajala, po koncu pandemije pa s ciljem krčenja življenjskih stroškov le-to prenovila in se po več kot 40-ih leti prelevila (mislim, da na moj duh “Skitnica” začasno) v Velenjčanko.

O vtisih mesta v katerem sem odraščala in preživela prvih 18 let tokrat ne bom pisala, ob delu, ki ga trenutno opravljam pretežni del dneva pa se skoraj vsak dan vprašam o prednostih in slabostih tega nekdanjega Jazbinškovega zakona. Pa gremo po vrsti…

Daljnosežnih kapitalskih prednosti takratnega zakona nisem razumela

No, po omenjenem odkupu našega stanovanja, tistega, v katerem sem odraščala sredi Velenja, sem ob občasnih prihodih domov iz oddaljene Makedonije srečevala znance. Večina jih je bila v ihti, kako še naplahtati kakšnega upokojenca ali vsaj oddaljenega sorodnika, ki ga že leta niso videli, da bi po tem “jazbinšku” odkupili njegovo stanovanje. “Ker, veš…,” so mi hiteli zatrjevati. In omenjali kapital, ki ga bodo čez leta lahko dobro vnovčili. Jaz pa sem bolj debelo gledala, brez pravih notranjih informacij in se vrnila na svojo skopsko delovno mesto prepričana, da je lastnina sveta stvar in si sebe v najemniškem domovanju pač ne predstavljam. Saj vendarle gledamo ameriške filme o lastnikih, ki lahko najemnika kadarkoli vržejo iz njegovega doma…

Še v letu 2012, ko so se po omenjenem zakonu odkupovala tudi stanovanja iz denacionalizacijskega postopka, smo lahko v časopisih prebirali, da so jih nekateri sredi Ljubljane kupovali po vrednosti nekdanjega avta 101 ali sredi Miklošičeve za kakšen tisoč evrov na kvadratni meter. In iznajdljivi ter v nekem trenutku dovolj premožni so tovrstno Jazbinškovo prehajanje iz družbene v zasebno lastnino v stanovanjskem fondu spretno izkoristili; bili so podjetni, s pravimi informacijami in na pravem mestu bi rekli z današnjega čisto kapitalističnega zornega kota prvotne akumulacije kapitala.

Tudi stanovanja se starajo, mar ne?

Minevala so leta, desetletja. Nekoč v socializmu rojeni, v devetdesetih letih s pomočjo Jazbinška novo nastali lastniki, so se začeli starati, skupaj z njimi pa tudi bloki in stanovanja.

Mnogi skrbni lastniki so tako s prihranki kot z zadolževanji v bankah bdeli nad obnavljanjem svojih stanovanj. Na tej točki so se pogosto tudi obnašali kot “lastniki”. Kakšen radiator ven, da bi manj plačeval – kaj bo to pomenilo za blok kot celoto je bilo drugotnega pomena. Postavljanje vmesnih sten, tudi kakšna nosilna je bila kje načeta – pa saj vendarle obnavljam svoje stanovanje. Zunanji izgled blokov je postal marsikje pisanica raznobarvnih zunanjih rolet. Da o parkingih pred bloki, kjer je veljal leta nepisan parkirni red niti ne govorimo. Časi, ko sta v stavbi 10 stanovanj imela avto dva, največ trije sosedi je že zdavnaj mimo. Danes imamo opcije 10×2 avtomobilov, obseg parkirnih prostorov pa se je v marsikakšnem mestu z uvajanjem modrih con celo zmanjšal glede na devetdeseta leta.

Stavbe vse bolj ječijo pod bremeni let

Pred kratkim sva tako, bolj neuradno, poklepetala z enim od vladnih uslužbencev, ki bdi nad zakonitostjo upravljanja s stavbami. Potarnal je, da se ljudje zdaj, ko stavbe potrebujejo obnovo, obnašajo precej “nelastniško”, misleč, da je država dolžna pomagati, ko je treba menjati strehe, obnavljati balkone, popravljati vertikale, menjati propadlo stavbno pohištvo… Na tej točki kar nekako prenehajo biti lastniki. Pa ne gre za nesramnost. Gre preprosto za kruto spoznanje, da biti lastnik pomeni poleg čustvenega občutka “imeti nekaj svojega” tudi pritisk na denarnico. Obnove streh, fasad, stavbnega pohištva, popravila kanalizacijskih in drugih sistemov napeljav v blokih – vse to stane. In ravno na tej točki se dogaja nekakšna menjava generacij. Kaj imam v mislih?

V prvi vrsti so tisti lastniki, ki so morda odkupili stanovanje po ugodni Jazbinškovi ceni zdaj v vlogi upokojencev, ali pa vsaj blizu prenehanje aktivne delovne dobe. Mnogi komaj sklenejo mesec z mesecem, kar direktorji, ki si znižujejo plače z 18 na bolj “družbeno sprejemljivih” 15 ali 12 tisočakov evrov bruto na mesec itak ne morejo razumeti, ker živijo na drugem planetu oziroma v povsem drugačni stratosferi slovenske družbe kot večina življa. In na pragu jeseni se mnogi tovrstni starostniki ukvarjajo bolj kot z novimi cokli in toplotno izoliranimi fasadami s ključnim vprašanjem: “Kako bom prišel do zdravnika in kako si bom zdravljenje sploh lahko privoščil.”

O prepadu generacij v vlogi kupcev

Če želite videti nekakšen prepad generacij od blizu potem se podajte v kakšen blok, zgrajen tam med 50-tim in 60-letom prejšnjega tisočletja, v katerem danes bivajo tudi mlajše generacije, ki so nekdanja Jazbinškova stanovanja že kupila po novih, tržnih cenah. Želijo si nove domofone, nočejo več starih lesenih poštnih nabiralnikov, imeli bi pametna vhodna vrata, želijo si lepe fasade ter lepo urejen dostop ob obiskih prijateljev in svojcev… velikokrat prav ta generacija naleti na neposluh starejših sostanovalcev, ki si kljub glasnemu negodovanju in pojasnjevanju, da spremembe v bloku niso potrebne, resnici na ljubo, visokih stroškov obnove stavb niti ne morejo privoščiti. Vse življenje je večina pošteno delala, hudo je priznati, da si s pokojnino večjih stroškov od že obstoječih preprosto ne morejo privoščiti. Vsaj mnogi ne.

Kljub zapisanim dilemam vsakdana glede stanovanjskega fonda, odkupljenega po ugodnih cenah v 90-ih letih, pa sem trdno prepričana, da je to bila ena bolj poštenih potez v času prehajanja iz družbene lastnine, ko je bilo vse od vseh v kapitalizem, ko je zasebna lastnina sveta stvar. Še več: prepričana sem, da bi tudi v mnogih športnih dvoranah, osnovnih šolah, kulturnih domovih…, ki so bili zgrajeni z udarniškim delom in s samoprispevki naših staršev, dedkov in babic, v prehajanju v nov družben sistem lahko pridobili solastniške deleže prav vsi državljani.

Ampak tudi to je že druga zgodba, kajne? Sistemski izziv današnjega dne bi vendarle lahko bil: Ali se lahko na kakšen način pomaga starostnikom, ki so nekdanja družbena stanovanja odkupili v devetdesetih letih, danes še vedno bivajo v njih, pa vendarle si težko ali skoraj ne morejo privoščiti vlaganj tako v stanovanja kot v blok kot celoto?

Na tem mestu se mi zdi tudi izjemno dobra praksa, ki jo izvajajo v slovenski prestolnici in sliši na nakup stanovanj z ustanovitvijo dosmrtne služnosti z izplačilom doživljenjske mesečne rente. Takšen poziv, ki ga v Ljubljani objavijo vsako leto je namreč namenjen prosilcem, starim vsaj 50 let, ki so stanovanje pripravljeni prodati mestni občini zaradi pomoči pri vzdrževanju stanovanja, pri čemer si zagotovijo služnost oziroma uporabo stanovanja do smrti. Kupnina se izroči zavarovalnici, ki prodajalcu izplačuje mesečno rento, zmanjšano za nadomestilo za služnost.

Jazbinšek z današnje perspektive kot komunikacijski manjko

Čeprav so bili nameni, da stanovalci odkupijo družbeno stanovanje in postanejo lastniki zagotovo dobri, pa je takrat umanjkala tudi komunikacijska strategija.

Ob prehodu v nov kapitalistični sistem bi morali namreč kupce poučiti in jih sproti pripravljati na to, da lastnina vsaj na srednji in dolgi rok z vidika obratovanja in vzdrževanja pomeni tudi strošek. In seveda tudi samo razumevanje lastnine mnogim, kot lahko ugotavljam iz dneva v dan, tudi včasih v vlogi nepremičninske posrednice, ni povsem jasno.

Nekdo, ki ima pritlični balkon si pač zaželi imeti na pripadajočem zemljišču še atrij na travi in si to uredi brez da bi kogarkoli kaj vprašal. Največ zadreg v blokih, ki burijo hudo kri, je povezanih s hišnim redom: sosed peče čevapčiče na balkonu meni pa smrdi, včasih sem pometal, zdaj pa ne bom čistil za njimi, njen cigaretni dim gre naravnost k nam…

Niso vsi za… pa vendar, z več empatije bi lahko!

Če parafraziram misel, ki jo je pred tedni ob tragičnem pokolu v eni od beograjskih šol izrekla strokovnjakinja za težavne mladostnike, češ, da ni vsakdo za osnovno šolo, potem bi nadaljevala: “Tudi za življenje v bloku ni primeren vsakdo. Tudi lastnik nepremičnin ne more biti vsakdo. In če nadaljujemo v tem stilu bi lahko rekli, da je tudi starš poslanstvo, ki si ga morda ne zasluži vsakdo…”

Kljub vsemu temu obstaja priložnost in možnost, da se iz dneva v dan učimo biti boljši sostanovalci sosedom, dojemati svojo lastninsko pravico brez povzročanja nedovoljenih emisij in motenja sosedskega reda ter s kančkom več empatičnega posluha za tisto generacijo, ki ji ni bilo dano priti poceni do Jazbinškovega stanovanja in je morala najeti hipotekarna posojila za skromen dom v že precej načeti stanovanjski hiši…