(Naslovna fotografija je simbolična)

Čudovit je pogled na gričevnato Goričko, na ravnico ob Muri, na naravo: obdelana polja, lično urejene hiške, prijazne domačije. Slovenska žitnica. Ampak…

V minulih dveh mesecih se veliko mudim na slovenskem podeželju; v različnih koncih države. V iskanju hiške v naravi, z vsaj malo zemlje, sem imela priložnost poklepetati z mnogimi, ki se poslavljajo od aktualnega kmetovanja ali dediščine kmetij. Opuščeno kmetovanje – to je prva zgodba.  Zapuščene kmetije, torej poslopja z zaraslo ali zgolj pokošeno obdelovalno zemljo – to je druga zgodba. Nista identični. Kakšen sosed ve povedati, da je lastnik že desetletja na tujem, prodati ne želi, nekoč dobra kmetija  je danes zarasla in zapuščena.  Toda izplen obeh zgodb je na žalost enak: kmetijski del zemljišča  v prvotnem gospodarskem pomenu pridobivanja hrane bo tako ali drugače zarasel; s to razliko, da lahko v primeru opuščenega kmetovanja dobi povsem novo pridobitno vsebino, ki pa se na mizah naroda ne bo poznala.

Koliko zapuščenih kmetij sploh imamo? 

Glede števila zapuščenih kmetij, ki so predmet propadanja sem v okviru portala Prisluhni si  na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naslovila vprašanje: »Kdo v državi zbira podatke o številu zapuščenih kmetij, ki so predmet propadanja? Kdo v državi razpolaga s podatki, in kakšni so ti, o prodaji še delujočih kmetij, na katerih pa novi lastniki ne opravljajo več kmetijske dejavnosti?« 

Povzemam del odgovora Ministrstva za kmetijstvo , gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije (MKGP), torej pristojnega ministrstva za sedanjost in prihodnost kmetovanja na slovenskih tleh: »MKGP ne zbira podatkov o številu zapuščenih kmetij, vodimo pa Register kmetijskih gospodarstev (RKG)… gre za zbirko podatkov o kmetijskih gospodarstvih v Sloveniji. Vpis v register omogoča vodenje podatkov o kmetijskih gospodarstvih in uveljavljanje raznih pravic, kot so ukrepi kmetijske politike. Evidenca dejanske rabe kmetijskih in gozdnih zemljišč je namenjena ugotavljanju dejanskega stanja rabe zemljišč…«  

Zakaj me ta odgovor ni povsem zadovoljil? Po končnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je bilo po  Popisu kmetijstva 2020 v podatkovni bazi SiStat v Sloveniji 68.331 kmetijskih gospodarstev. Trend upadanja števila gospodarsko aktivnih kmetij se po letu 2000 nadaljuje. Takrat je bilo v Sloveniji 86.467 kmetijskih gospodarstev, leta 2010 že 11.821 manj ali 74.646. 

Povedano drugače, v dvajsetih letih, torej od 2000 do 2020 smo izgubili 18.136 kmetijskih gospodarstev. V vseh teh primerih seveda ne govorimo o zapuščenih kmetijah, temveč verjetno v večini primerov o preusmeritvi v drugo gospodarsko dejavnost, ki pa zagotovo ni več pridelava hrane za trg.

Kje se torej skrivajo podatki o zapuščenih kmetijah, tistih obraslih, od boga pozabljenih, ki jih srečujemo na podeželju, kjer glavnina slovenskih kmetov sicer še vedno lepo obdeluje zemljo in skrbi, da kot narod nismo lačni. In to počnejo kljub takšnim oglasom, ki jih lahko gledamo na televiziji, ko otrok zakoplje košček čokolade v zemljo in iz tal zraste Milka. Namesto, da bi mladim večkrat, tudi skozi izobraževalni proces, pokazali, da brez mleka od krave tudi čokolade z lešniki ne bo. 

Dobrega gospodarja bi zanimal, če ne na dnevni, pa vsaj na mesečni bazi, zelo natančen vpogled v stanje še delujočih, povsem zaprtih ali docela zapuščenih kmetijskih gospodarstev, ne glede na to, katera ustanova v državi primarno zbira te podatke in jih obdeluje. Ob takšnem trendu bi morali v tako majhni državi kot je Slovenija zvoniti vsi alarmi. Jaz jih ne slišim. Pa vi?

Naj to “skrb” odločevalcev ponazorim z dogodkom iz preteklosti. Kot nekdanjo odgovorno urednico regionalnega časopisa me je na dnevni ravni zanimalo, koliko novih naročnikov smo dobili in kdo se je morda odjavil od naročnine. Z direktorjem sva ugotavljala, da ob smrti staršev otroci praviloma najprej odpovejo časopis. In iskala rešitve, kako ta trend nekako obrniti… Ne bi o tem. Skušam povedati, da bi odločevalce o kmetijski politiki in župane, ki jih skrbi podoba krajev in mest, moralo prav tako na dnevni ravni zanimati, kaj postoriti z zapuščenimi domačijami in kmetijskimi gospodarstvi?! 

Podprite portal in prispevek

Rešitev za mlade “brezdomce” namesto betonskih geto garsonjer!  

Pred dobrim desetletjem se je veliko govorilo o skupnostnem oživljanju zapuščenih kmetij, menda ob pomoči denarja iz evropskih strukturnih skladov. Nisem raziskovala ali se je ta ideja dobro postarala, kaj je z njo po desetletju in več. Izziv za razmislek vidim drugje. Namesto, da mlade pehamo v betonska geta mikro garsonjer, brez balkonov in brez možnosti samooskrbe, bi lahko politika na ravni ministrstev in vlade na eni ter lokalnih skupnosti na drugi, krenila v koncept oživljanja zapuščenih kmetij za mlade.

Kako? Z natančnim popisom zapuščenih kmetij v lokalnih okoljih in z oblikovanjem skladov na državni ravni za obnovo teh kmetij v stanovanjske enote za mlade s pripadajočo obdelovalno zemljo za samooskrbo.

Kljub pomanjkljivostim slovenske avtocestne infrastrukture je namreč dejstvo, da je Prekmurje kot slovenska žitnica danes dosti bliže preostalim delom Slovenije kot je bila pred leti z vožnjo po »stari regionalki«. Zapuščene kmetije  seveda najdemo po celotnem območju Slovenije, ne le na prekmurski ravnici, kjer se te dni mudim sama.  Torej zapuščena kmetijska gospodarstva imajo tudi vasi Podravja, Posavja, Savinjske, Notranjske, Primorske… skupaj z državo bi se lahko lotili njihove revitalizacije.

Mestne je seveda treba kaj naučiti o kmetovanju 

Če je človek večino življenja preživel kot meščan, potem je seveda iluzorno pričakovati, da kaj dosti ve o kmetovanju in obdelavi zemlje nasploh. Zato bi kot »nesojena odločevalka« v paketu z obnovljenimi zapuščenimi kmetijskimi zemljišči mladim družinam omogočila tudi izobraževanje o samooskrbi in morda celo pridelavi hrane za trg. Torej izobraževanje za prehod iz maminega stanovanja ali očetove hiše oziroma, kar je največkrat primer, iz oderuških najemniških stanovanj na svoje:  na kmetijo na podeželju.

Skupnostni vidik v smislu, da vsakdo pridela neko vrsto pridelka, bi lahko zaživel znotraj takšne verige oživljenih kmetij. Pri enih bi obudili morda zamrlo rejo živali, pri drugih bi se ukvarjali s stročnicami, pri tretjih bi se odločili za pridelavo korenovk in gomoljnic… V nekakšni verigi oživljanja opuščenih kmetij bi lahko na ravni Slovenije kot celote zagotovili svojevrstno samooskrbo. Mladim družinam ne bi bilo treba živeti na nekaj kvadratih brez balkona v betonski džungli. Pogoj? Infrastruktura: hiter dostop do avtocest, povezava z medmrežjem in duh sodelovanja. Ter miselni reset, iskanje rešitev izven okvirov. 

Zgodbe ljudi o opuščanju kmetijske dejavnosti

Ob vsaki hišici, kjer sem se pomudila v Pomurju z željo, da bi jo kupila, se je pokazalo, da je skupaj z njo fizično povezano tudi gospodarsko poslopje, in vselej zalogaj kmetijskega zemljišča.  

Nekateri so prišli z vlaganjem in obnavljanjem že kar daleč. In obupali na pol poti. Pri Moravskih Toplicah poklepetam s prodajalcem kmetije: »Preprosto se ne izplača več pridelovati hrane«, mi potoži. Ne morem konkurirati cenemu uvozu. Ljudi za delo tudi ni. Midva se starava. Mladih trdo delo ne zanima,« je ena od izpovedi. Ob tem gledam na velik, prazen hlev, kjer je bilo nekoč veliko živine.

In druga zgodba, ki jo pripoveduje mlad računalničar, ki dela v tujini, kmetijo je podedoval po očetu. Poskušal je nekaj malega obnoviti, kolikor je bilo ob redni službi pač v njegovi moči.  Pokosil je, nekaj posadil. Ampak kljub prvotnim načrtom o tem, koliko vse bi še vložil, mu je zmanjkalo sape. Preprosto je ugotovil, da on pač ne bo kmet kot je bil njegov oče, ki je samo garal, garal… Prodaja hišo in z njo kmetijsko zemljišče. Po tehtnem premisleku se mi je to glede na moj emšo zdel prevelik zalogaj, čeprav je bila prav Benica eden prvih čudovitih kotičkov, ki sem jih začela odkrivati v teh delih Slovenije.

Sem pa pomislila, da bi v takšni hiši lahko bivali vsaj dve mlajši družini, otroci bi imeli na dosego roke ribnik, starši domačo hrano… Če bi mladim tudi na sistemski ravni kdo  znal priskočiti na pomoč, ob pravem trenutku in na pravšnji način.

Čudovita rumena hiška me pričaka v bližini Ljutomera in prijazen lastnik z ženo že zakuri v peči. Prijetno zadiši po domačem lesu. Hiška je od zunaj obnovljena, tudi instalacije v njej so nove. Stene so še gole. Potrebno jo je opremiti. Ob njej  je veliko gospodarsko poslopje, v enem “počiva” sosedov traktor. Lastnik pripoveduje:« Mama je imela še svinjak, veliko živine je bilo pri nas doma. Pa je mama z živinorejo sčasoma odnehala. Veste, to se ne izplača. Veliko dela, denarja  pa ni dovolj. Pa stari smo že. Hiško smo začeli obnavljati za vnuka; je rekel, da bi  on bil tukaj. Na koncu si je premislil. In zdaj prodajamo… Ob tem mi pokaže na hiše preko ceste.  In doda: ” Prihajajo sem. Ta dva sta se priselila iz Ljubljane. Upokojenca sta. Tukaj imata bolj mir, pa še za hrano prihranita.” 

Nedaleč proč od Murske Sobote se odpraviva na ogled še ene hiške. Ta ima nekaj stavbnega zemljišča ter  nekaj hektarjev obdelovalne zemlje in gozd. Ker je parcelacija v tem primeru narejena, bi bilo mogoče kupiti najprej hiško, kdaj pozneje morda še del gozda in njive. Lastnica že vrsto let živi v tujini, davke seveda plačuje, toda hiška je prazna, propada;  sosed iz vasi poskrbi za okolico… pa vendar, potrebna bi bila precejšnja vlaganja. Za dva je zalogaj vendarle prevelik, za kakšno mlado družino, ki bi si rešila stanovanjski problem in bi bila ob tem oddaljena dobrih 10 minut do BTC trgovskega središča v Murski Soboti  bi to lahko bila pravšnja rešitev.  Seveda, če ne bi bilo celotno finančno breme obnove na  plečih te mlade družine in mora še njenih sorodnikov. Tukaj nastopi sistem – medresorsko sodelovanje in vpetost ter zainteresiranost lokalnih oblasti in primerne bančne sheme.

In še veliko podobnih zgodb se je nabralo v tednih, ki sem jih preživljala na terenu med obiskovanjem slovenskega podeželja v različnih koncih Slovenije. Skupno vsem, kot ste zagotovo ugotovili že sami na primeru prekmurskih zgodb, je, da se za konec kmetovanja in prodajo odločajo ljudje zato, ker se iz različnih razlogov (starost, obseg dela, neprofitabilnost dejavnosti, življenjski slog) ne prepoznajo več v poklicu biti kmet.

Podprite portal in prispevek

Odnos do kmetijstva kot “kišta pira”

Pred leti sem ob kavici poklepetala z enim od direktorjev, ki se je znašel na tapeti »slovenskih tajkunov« z očitki, da je hotel nezakonito olastniniti podjetje in se okoristiti. Zanimivo, da so mu to očitali tisti, ki so v 30-ih  letih samostojnosti uspeli razprodati domala vse slovenske blagovne znamke tujcem in jih danes ne moti, da na slovenskih tleh »gostimo« tuje tajkune. No, rekel mi je takole: »Biserka, veš v gospodarstvu smo se nehali resno ukvarjati s proizvodnjo takrat, ko smo ugotovili, da s špekulativnimi vrednostnimi papirji lahko zaslužiš več kot s prodajo kište pira.” 

Česa podobnega, torej špekulacij,  si seveda pri kmetijstvu ne smemo dovoliti. Ta nevarnost se deloma skriva v opevani razpršitvi kmetijskega gospodarstva, ki je dobrodošla dokler ni načeta temeljna dejavnost: pridelava hrane za trg. Turizem je lahko na strani prihodkov in prilivov kmetijskega gospodarstva še kako koristen, tudi za promocijo države, saj si obiskovalci in turisti lahko naberejo moči na čudovitem podeželju, okušajo kulinarične dobrote slovenske domače kuhinje, spoznajo morda še sama kmečka opravila… ne smemo pa turizma na kmetijah razumeti kot zamenjavo za temeljno dejavnost, torej, da pridelava hrane povsem ugasne. In druga nevarnost za prihodnost kmetijstva je v tem, da aparatčiki iz Bruslja ali Ljubljane ne prepoznajo, ker ne zmorejo ali ne želijo, pogubnosti nekaterih ukrepov, ki evropskega kmeta iz ponosnega pridelovalca hrane pehajo v obupanca. To pa je že povsem druga zgodba, tema, ki si prav tako zasluži pozornost.

Naj omenim še ekološko kmetovanje, o katerem je bilo v nekem obdobju v Sloveniji prav tako veliko navdušenja. Manj besed je bilo namenjenih temu, da to stane, da so zanj potrebna velika vlaganja. In pravzaprav nikoli nisem povsem razumela, kako je znotraj ene vasi lahko en kmet ekološki pridelovalec, medtem ko drug kmet na koncu iste vasi še vedno kmetuje po tradicionalnih metodah; saj veter in dež vendarle vse premešata na tako majhnem območju, kar se tiče škropiv, gnojil… Če že, potem bi bil pravi izziv, da bi bilo glede na ekonomijo obsega in velikost ozemlja kar celotno slovensko kmetijstvo ekološko. Ampak tudi to ni tako preprosto kot se sliši. Ker ob tem trčimo na drugo dilemo, podobno električnim avtomobilom.  Z njimi bojda manj onesnažujemo okolje, pri čemer zagovorniki radi pozabijo na izračune o samem onesnaževanju v fazi proizvodnje električnih avtomobilov, ter še v večji meri, njihove razgradnje po koncu uporabe. 

Kako preprečiti »razprodajo« slovenskih kmetij? 

Danes se veliko kmetij dejansko razprodaja. Kot je dejal eden od kmetov: »Za ta denar dobite že malo boljši avto.« Za dobrih 90 tisočakov dobite nekaj kvadratnih metrov garsonjere sredi prestolnice, morda kakšno zelo staro dvosobno stanovanje,  potrebno temeljite obnove. Za to vsoto lahko kupite v kakšnem od Ljubljane bolj odmaknjenem delu Slovenije luštno hiško s kmetijskim zemljiščem in se kadarkoli, kot mladi ali že krepko v letih, podate na pot samooskrbe in bivanja v prijetnem, bolj umirjenem, bolj zdravem okolju. Postanete kmet. 

Z bolj inovativno, kreativno in Sloveniji lastno izdelano politiko oživljanja zapuščenih kmetij na eni strani ter preprečevanja opuščanja kmetovanja na drugi bi država lahko poskrbela, da se v obeh primerih kmetijska dejavnost nekako nadaljuje.

Predvsem   v primeru opuščanja kmetovanja bi morali vsi pristojni v državi še pravšnji trenutek poskrbeti za to, da kmet ne vrže puške v koruzo, da preprosto ne obupa zaradi vpetosti v začaran krog garanja, ko mu ob koncu meseca niti za dostojno preživetje ne ostane dovolj.

Kaj pravi država oziroma resorno ministrstvo?

Na vprašanje s kakšnimi ukrepi namerava Ministrstvo za kmetijstvo v prihodnjem 10-letnem obdobju preprečiti »razprodajo« slovenskih kmetij, so za portal Prisluhni si z Biserko: človek, družba, narava odgovorili  z besedami, ki jih na kratko povzemam. 

Država bo spodbujala trajnostno kmetovanje, zagotavljala pravično delovanje trga in hkrati varovala interese kmetov. Pri doseganju nacionalnih ciljev kmetovanja bo sledila trajnostnemu razvoju in evropskim smernicam. (Komentar k zapisanemu: Proti evropski kmetijski politiki se dvigujejo kmetje v celotni Evropi, v zadnjih dneh tudi v Sloveniji. Morda je čas za premislek o sledenju evropskim smernicam tudi v Ljubljani).

Država se, glede na prejet odgovor na zastavljeno vprašanje, prav tako zaveda hitrih sprememb v tehnologiji ter podnebnih razmerah. Zato bo v kmetijsko prakso skušala nenehno vključevati znanstvene in tehnološke dosežke ter spodbujala in podpirala inovacije in prenos novih znanj kmetom. (Komentar k zapisanemu: Kmetje, ki bijejo plat zvona in so na robu preživetja, mnogi tudi zadolženi zaradi nabave različnih strojev in naprav ter investicij za ohranitev različnih trajnih nasadov, preprosto nimajo sape za nove inovacije, uvajanje nove tehnologije.)

Država prav tako namerava odgovarjati na realne potrebe podeželja z upoštevanjem želja mladih in z vključevanjem kmetov v iskanje inovativnih rešitev za prilagoditev spremenjenim podnebnim razmeram, ki vplivajo na kmetovanje. (Komentar k zapisanemu: Zanimalo bi me, koliko in kakšne inovativne rešitve so za prilagajanje podnebnim spremembam kmetje in mladi na podeželju že predlagali in kaj od tega je politika upoštevala pri snovanju smernic in kaj od tega morda že uresničila). 

Država vidi nove priložnosti za ohranjanje kmetovanja na slovenskem podeželju v digitalizaciji, inovacijah in podjetništvu. Pri tem omenja predvsem turizem in zelena delovna mesta in posledično razpršenost gospodarske dejavnosti. (Komentar k zapisanemu: Predlagam, da se uradniki iz pisarn podajo na kakšno polje, vinograd, sadovnjak  in ga obdelajo skupaj s kmetom ter na kraju dogajanja ugotovijo, kako realna so zelena delovna mesta oziroma ali je zeleno predvsem, da težko fizično delo poteka v čudovitem zelenem okolju narave. Predvidevam, da imamo v državi izdelan nabor zelenih delovnih mest v sektorju kmetijstva in načrt spodbujanja tovrstnega zelenega zaposlovanja. Zanimivo bi ga bilo prebrati.)

Država poudarja, da je ohranjanje poseljenosti podeželja ključnega pomena. (Komentar k zapisanemu: Res je. Ljudje na vasi ustvarjajo skupnost, skrbijo za ohranjanje kulturne, tehnične dediščine ter slovenskega izročila, so zakladnica slovenskih geografskih kulinaričnih posebnosti.  Tudi zato na portalu Prisluhni si predlagam, da se mladim družinam ponudi vabljiva opcija življenja na podeželju, kjer bodo samooskrbni vendarle imeli mesta na dosego roke. S katerimi konkretnimi ukrepi bo država prispevala k ohranjanju poseljenosti podeželja v letu 2024 in na primer v naslednjem 10-letnem obdobju pa, vsaj meni, ni znano.)

V odgovoru na zastavljeno vprašanje so v PR službi ministrstva poudarili še pomen nadaljnje podpore lokalnim pobudam in lokalnemu razvoju z namenom zaposlovanja na podeželju in ohranjanja dediščine. Pri podpori majhnim kmetom prepoznavajo potencial tudi v smeri specializirane nišne pridelave hrane, samooskrbe in vloge, ki jo imajo kmetije za ohranjanje okolja. 

Konkretnim finančnim podporam bi lahko dodali še nove  

V odgovoru MNGP glede preprečevanja razprodaje slovenskih kmetij se omenjajo tudi številne aktivnosti za mlade kmete, da bi jih zadržali v kmetijskem sektorju.

»V okviru intervencije podpore za vzpostavitev gospodarstev mladih kmetov imamo rezerviranih 56, 5 milijona evrov javnih sredstev za celotno obdobje izvajanja programa SN SKP* 2023-2027… v 2. javnem razpisu, ki bo objavljen v letu 2024 so izboljšani vstopni pogoji in se pričakuje dobro črpanje tega denarja… v okviru dopolnilne dohodkovne podpore za mlade kmete, ki je vezana na površine, ki jih obdelujejo mladi kmetje, pa je za obdobje 2023-2027 rezerviranih 9,9 milijonov evrov javnih sredstev…«  Ministrstvo med drugim poudari še intervencije, ki so predvidene za prenos znanja in tudi promocijo  samega poklica pod motom Lepo je biti kmet.   (op. * Strateški Načrt Skupne Kmetijske Politike – SN SKP)

Na portalu Prisluhni si z Biserko v razmislek predlagamo še podporo novim lastnikom manjših kmetij, da nadaljujejo s kmetovanjem, ki so ga prodajalci morda opustili, ker niso imeli naslednikov ali iz drugih osebnih in ekonomskih razlogov.

Kaj, če bi država v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi identificirala v prvi fazi vse zapuščene kmetije, se tudi s pomočjo kakšnega od evropskih virov lotila njihove obnove in revitalizacije ter jih ponudila za dom in samooskrbo mladim družinam tako iz lokalnih okolij in posamezne regije kot ob dobri prometni infrastrukturi tudi iz drugih delov Slovenije?

Seveda na tej točki trčimo na zasebno lastnino. Tukaj nastopi tudi zakonodajalec. V mislih nimam razlastitve tistih morda še živečih lastnikov, ki so dom poiskali kje na tujem medtem ko njihova kmetija v Sloveniji pripada. Prav tako ne bi zniževala prodajnih cen kmetij na trgu nepremičnin; nasprotno, od kmetov, ki želijo prenehati z dejavnostjo bi država ali lokalna skupnost po pošteni ceni kupila kmetijo in jo potem, morda s pomočjo njihovega znanja proti plačilu, z novimi lastniki vnovič obudila. Nekakšno mentorstvo nekdanjih kmetov novim lastnikom, če gre za opustitev dejavnosti iz tako objektivnega razloga, kot je na primer starost in odsotnost nasledstva na kmetiji. ..

“Kjer je volja, je pot,« pravijo. In rešitve v okviru lokalnih skupnosti se iščejo marsikje v svetu. Ne le hiše, tudi domačije s kmetijskimi zemljišči se ponujajo za minimalni znesek z obveznostjo novega lastnika, da na primer vnovič vzpostavi dejavnost kmetovanja.  Pri nas bi na primer za onemogle, ostarele kmete lahko izbrali opcijo dodatnega rentnega plačila na starost, da bi v delo na kmetijah uvedli nove  lastnike, medtem ko bi se njim zagotovilo varno in prijetno bivanje prav tako na podeželju v kakšni skupnosti za starostnike.

Velikokrat se zgodi, da se v družini prodaja druga ali tretja kmetija, torej nekaj, kar se je podedovalo od babice, strica, staršev… Ljudje živijo na svoji kmetiji in se odločijo za prodajo te druge, podedovane. V tem primeru bi lahko nove lastnike kupljene kmetije spodbudili k nadaljevanju dejavnosti tako, da bi nekdanjim lastnikom omogočili nekakšno rentno nagrado za prenos znanja in veščin o obdelovanju kmetijske zemlje.

Eden od naslednjih reklamnih sloganov namesto milka čokolade s koščkom čokolade, ki čudežno zraste na drevesu, bi lahko torej bil: »Družina – doma na podeželju.” In drugi slogan: “Sem kmet, ker živim dobro. “

V končni premislek

Slovenija je del Evropske unije in seveda sledi evropskim smernicam na področju kmetijstva ter jih s predlogi in zavrnitvami v precejšnji meri soustvarja. Številke opustitve kmetijske dejavnosti v zadnjih dvajsetih letih kažejo, da slovensko-evropska pot za domačega kmeta očitno ni najbolj optimalna.  Drugačen zorni kot odločevalcev bo potreben, da bodo slovenske njive še naprej rodile, da bodo polja obdelana, da hlevi ne bodo vse bolj prazni, da…

Seveda je komunikacija najmanj dvosmerna. Tudi na strani slovenskih kmetov bo potrebno več posluha, morda več sodelovanja in zavedanja, da se je svet spremenil. Izziv pred slovenskim narodom je: ali bomo vsak dan poslušali novice o kakšnem novem umiku oporečnega uvoženega živilskega izdelka s trgovskih polic ali pa bomo živeli v zavedanju, da jemo kakovostno, doma pridelano hrano. Še dosti bolj kot kadarkoli doslej v zadnjih več kot 30-ih letih je na mestu vprašanje: Ali si v težkih časih, ko podobe iz Kijeva ali Gaze lahko pljusknejo še bliže Sloveniji, lahko pridelamo dovolj hrane? Pa varnostni vidik seveda ni edina okoliščina, ko bi zapuščenim kmetijam in opuščanju kmetijske dejavnosti morali še dosti bolj prisluhniti.  Zgodi se lahko še marsikaj nepredvidljivega, kot so prekinitve globalnih transportnih poti preko morja, nove podražitve energentov in bruseljski predpisi, ki vzdržijo v pisarnah birokratov ne preživijo pa slovenskega kmeta na njegovi njivi.

Kdor dela lahko tudi greši. Pomembno je, da se zmota prepozna dokler ni prepozno. Se spomnite ukinitve pridelave sladkorne pese in zaprtja Tovarne sladkorja Ormož leta 2007?