Zgodbe, ki jih piše življenje. Ali košček sonca, ki sliši na: Marija,  Samir, Jelena, Seljadin in Darja, Maša. Kako v času prvotne akumulacije kapitala, ko se v slovenskem podnebju posamezniki trudijo oropati še poslednjo zalogo nekoč skupne družbene lastnine, danes preostanka državne srebrnine, živijo nekateri Slovenci in Slovenke ter prebivalci – priseljenci v vlogi ekonomskih imigrantov ali beguncev ter mladi strokovnjaki s širšega območja balkanskega polotoka…

Marija je invalidka. Živi sama.

Marija je invalidka in živi v enem od nekdanjih socialističnih blokov. Obe hčerki sta poročeni, imata svoji družini, živita v manjših hiškah. Mama je bila že večkrat operirana na kolkih. Rodila se je z okvaro na okostju in ob pomoči zdaj že pokojnega moža se je nekako pretolkla skozi življenje; nekaj časa je bila tudi zaposlena, potem se je invalidsko upokojila.

Pred kratkim popijeva kavico v njeni kuhinji. Prižiga si cigareto za cigareto. Prizna, da je verižna kadilka. Ampak tega veselja si ne pusti vzeti. »Saj dejansko nikamor ne morem,« potoži. Ve, da so »ta mladi« čez dan zaposleni; saj se obe hčeri trudita, da priletita k njej, kolikor pač lahko. Zet je uredil malo klančino, da se lahko iz dnevne z vozičkom zapelje na balkon in se nadiha zraka. Sicer ne more ven.

Vsak večer pride k njej na klepet »ta zgornja soseda«. Je več kot soseda. Je  tudi prijateljica, ki ji skupaj z možem vselej stoji ob strani. Marija noče v dom. Medsosedska pomoč, občutek, da v bloku vendarle ni sama, ji daje upanje. Vsaj malo  v njej tli up, da bo naslednja operacija vendarle bolj uspela in bo lahko bolj samostojna spet stopila na noge … Nekaj skromnega si skuha vsak dan. Ker na žlico je pa nekaj le treba dati v usta. Bere že dolgo ne več, tudi goblenov ne šiva. Slabo vidi.

Dan je dejansko podoben dnevu, dokler tu in tam kdo vendarle ne pozvoni…
Hvaležna je za vsak dan. Rada živi.

Samir je zdravnik. Veseli se Slovenije.

V pričakovanju je. Po koncu študija medicine v Makedoniji se pripravlja na »delo v tujini«. Sam se je že kar pridno poglobil v osnove slovenskega jezika. Nekaj bova potrenirala še skupaj. In njegova pričakovanja?

Slišal je, da se v Sloveniji dobro živi. Da bo imel tukaj kot zdravnik boljše možnosti kot jih ima na jugu Balkana. Želi si dobrih odnosov, zgledne plače, novih prijateljev. V nekaj letih bi rad zaslužil toliko, da si bo lahko ustvaril družinico, kupil kakšno stanovanje.  Stanovanje pri nas si je že najel. Ve, da bodo dnevi minevali predvsem v delu. Veseli se spoznavanja novih pacientov in na začetku karierne poti je strastno zavzet za to, da živi svoje Hipokratovo poslanstvo, torej pomagati ljudem.  Za zdaj ne razmišlja, da bi po strokovnem izpitu in pridobljenem delovnem dovoljenju profesionalno pot nadaljeval v smeri nemškega trga.

Pravi, da je mlad. Da je pred njim še celo življenje.

Jelena je iz Srbije. Izbrala je Nemčijo.

Jelena že nekaj let dela kot družinska zdravnica v Beogradu. Od tam je doma, tam je doštudirala. Dobri dve leti se je učila nemščino in opravila več stopenj jezikovnih tečajev. Toda to še ni dovolj za nemoten prehod na nemški trg dela.

Zdaj si je vzela nekaj tednov dopusta in bo z bodočim potencialnim nemškim delodajalcem preverila, če sta za skupaj. Postopek preverjanja bo potekal tako, da bodo strokovni pogovor z njo ob koncu poskusnega obdobja treh tednov opravili v povsem drugi bolnišnici, da ne bi bili pri ocenjevanju njeni začasni mentorji in sodelavci kaj pristranski. Povsem od začetka se bo morala lotiti tudi nemščine, nov tečaj in izpit na najvišji ravni obvladovanja jezika za opravljanje tega poklica je tam namreč nujnost.

Ali ne bi morda rajši ostala v službi za nedoločen čas v Srbiji, čeprav z nižjo plačo? Ne, poskusiti želi, da si ne bi kdaj očitala, da je samo nekje obtičala. Pri tem želi preslišati opozorila znancev in tistih, ki so si delo na tujem že izkusili na lastnih plečih. In sicer, da bo lahko predvsem in samo delala od jutra do večera; nemško plačo  bo morala na koncu primerjati tudi z občutno višjimi življenjskimi stroški od tistih, ki jih ima v Srbiji.

Pravi, da je mlada. Da je pred njo še celo življenje.

Seljadin je Človek in podjetnik.

Ime je izmišljeno. Gre za slovenskega državljana albanskega rodu, podjetnika. Nanesla je priložnost in poklepetala sva malo »globlje« kot je običajni »small talk« poslovnih partnerjev. In je povedal zgodbo, ki se te dotakne.

Bil je zaposlen pri enem od gradbenikov. Ker mu niso plačali za enega od večjih projektov – naročnik je bila država – je bil pred leti prisiljen v stečaj podjetja. Tudi njemu, Seljadinu je kar precej dolgoval.  Njegovemu šefu so takrat vsi obrnili hrbet. On kot največji upnik pa mu je rekel: «Pobral se boš, ne obupaj. Če boš potreboval kakšnih 100 evrov, hrano, javi se mi…« In je nadaljeval: «In tako sem res šel kdaj v trgovino po vrečo hrane za mojo družino pa še eno vrečo za njegovo.«

Seljadin se je nekako pretolkel skozi. Ustanovil je svoje podjetje. Potem je svojemu nekdanjemu šefu pomagal tako, da ga je zaposlil pri sebi. Danes se je tudi ta pobral. Ustanovil je novo podjetje, poplačal je večino upnikov, predvsem je premešal karte prijateljev. Ve, da ima enega pravega. Tistega, ki mu ni obrnil hrbta, ko mu je, ne povsem po lastni krivdi, bilo najtežje. Danes sta vsak zase lastnika podjetja, odlična poslovna partnerja in predvsem iskrena, prava prijatelja dokler ju življenje ne loči.

Darja je Rusinja. Maša je Ukrajinka.

Z možem sta se spoznala v Rusiji pred desetletjem, ko je bil tam predstavnik enega od slovenskih podjetij. Darja je tam delala kot strokovnjakinja na področju inženirstva. Vsa ta leta v Sloveniji ne dobi posla, ki bi ga lahko opravljala glede na znanje, izkušnje, izobrazbo. Ja, poskušala je marsikaj, delala je tudi za proizvodnim trakom, pridobila si je novo nacionalno poklicno kvalifikacijo. Mlada je še. Nekaj več kot 30 let ima. Želi prispevati k družini, želi se počutiti koristno v družbi, doma. Ni ji lahko.

Upam, da ji uspe najti delo in osmisliti svoj obstoj tukaj. Soprog se trudi, da bi ji odškrnil kakšna vrata. Zaveda se, da bo le delovno izpolnjena in ustvarjalna zadovoljna Darja še boljša sopotnica za družinsko srečo.

Maša  se je v Slovenijo priselila sama, brez družine, prijateljev. Dela v multinacionalki. Na vprašanje o tem, kako preživlja prosti čas, mi odgovori, le kaj je to. Dela nenehno. Dobrih osem ur v službi. Potem dela za službo preko računalnika še doma. Odklopa tako rekoč ni.

No, nekaj malega. Med krompirjevimi počitnicami bo skočila do Dunaja. Prehodila ga bo po dolgem in čez kot rada prehodi kotičke stare Ljubljane. Razen klepeta s sodelavkami, ki jih pohvali kot dober tim, neke prave družbe in socialnih stikov nima. Predvsem vsak dan željno čaka kakšen telefonski klic od sorodnikov iz Ukrajine. Ko bo vsega konec, te neumne in krute vojne, se želi vrniti tja, nazaj, domov. Vmes pa bi se rada čim boljše naučila slovenščine…

Darja. Maša. Ženski iz dveh držav, ki sta danes v kruti vojni, bijeta podobno bitko. Ne poznata se. A imata obe nekaj skupnega: sta v pričakovanju boljšega jutri.

p.s.

Včasih so poleg »doktor romanov« obstajali tudi romani z naslovom Življenjske zgodbe. Toliko jih je med nami. Toliko človeških usod – bolj in manj lepih, tudi stisk in osamljenosti. Prepričana sem, da bi si takšne zgodbe tudi v medijih zaslužile več pozornosti od tistih, s katerimi nas »posiljujejo« in se “reciklirajo” iz medija v medij. Bog ne daj, da bi kdo ne pisal o tem, kar si je upal pisati nekdo pred njim. 

V pravih življenjskih zgodbah ljudi med nami –  in ne med jaro gospodo – lahko prepoznamo čar tega, kar dela družbo prijetno, perspektivno, dobro, obetavno. Ko bomo kot državljani dojeli, da je manj pomembno kdo nam vlada, dosti bolj pomembno je kako vlada. Ali pelje torej državljane v obubožanje ali v blagostanje.

Postanite pokrovitelj rubrike Človek.

Za tiste prave življenjske zgodbe. Niso vse dobre. So pa zagotovo vse poučne. Če jim znamo in želimo prisluhniti. Tudi na portalu in v rubriki Prisluhni si: človek.

Delite svojo zgodbo z nami.