Slovenija kot sistem je nasedla skoraj na vseh področjih v državi. Zakaj se nam to dogaja? V nadaljevanju bom opozorila na nekaj izzivov, ki sem jih neposredno okusila ali posredno zaznala na svoji dosedanji, več kot 30-letni profesionalni poti, in to bodisi v vlogi vodene zaposlene ali vodje v javnem sektorju oziroma podjetnice v zasebnem. Sistem je problem! Ampak… sistem tvorimo ljudje, kajne?

Rešitev za Slovenijo: začnimo se spreminjati sami. Za začetek lahko rečemo NE tistim, ki nas prepričujejo, da samo oni vedo, samo oni znajo, samo oni so pravi… Sistem, ki ga imamo je v precejšnji meri odraz negativne kadrovske selekcije. Pa začnimo na tej točki.

Od trganja tanjugov do vidnih politikov

Poslušnost, vodljivost, kosmodisk v hrbtenici – to so tri pomembne značilnosti za horizontalno in vertikalno napredovanje v slovenskem sistemu po letu 1998.

Od moje vrnitve v Slovenijo leta 1995 sem bila tri leta priča pravcati evforiji in navdušenju, kako bomo postali druga Švica. Potem je postopno, predvsem pa po slovenskem vstopu v EU in NATO, zmanjkalo zagona in  šlo je, kar se nekega družbenega navdiha tiče, predvsem navzdol.

Spomnim se besed nekdanjega kolega v nekdanji sestavi zunanjepolitične redakcije Radia Slovenija, ki je dejal:« Veš star sem 40 let, ni mi do tega, da bi šel nekam privat… Tukaj bom, na varnem počakal do penzije. Slej ko prej se bo itak sprostilo kakšno vodilno delovno mesto.« In se je. :))

In tako so nekateri od trganja novic nekdanje jugoslovanske agencije Tanjug (tanjugov) – to je bilo opravilo novinarskih začetnikov v dnevno informativni redakciji –  z vztrajanjem in čakanjem, sčasoma vendarle prišli na vrh; takšen ali drugačen, znotraj novinarskega ceha ali pa z uporabo kakšnih ženskih šarmov,  celo na sam vrh politične elite. Z resnično redkimi izjemami  so obvladovali predvsem prve tri kompetence. In v svojem ravnanju so bili zelo predvidljivi.

Vzorec je v precejšnji meri prevladujoč. Seveda so vedno tudi pozitivne izjeme, ki so do vidnih političnih in menedžerskih pozicij prišle na podlagi resničnega znanja, izkušenj, sposobnosti, kompetenc, če želite.

Kako sveti zavodov lahko grenijo življenje direktorjem

Del slovenske zakonodaje še vedno sega v davna 90-leta, torej še v čas rajnke Jugoslavije. Pri delovanju javnih zavodov se od vodilnih še vedno prav ponesrečeno zahteva, da del  prihodkov ustvarjajo na trgu, čeprav v ta namen uporabljajo sredstva, kupljena z javnim denarjem.

V okviru teh zavodov je seveda posebno poglavje sama sestava sveta zavoda. Praviloma je politična, enkrat levi in drugič desni pametujejo in praviloma solijo pamet direktorjem brez kakršnekoli odgovornosti za to, kar od njih zahtevajo, da naredijo (včasih tudi mimo statutov zavodov in pravil ter v nesozvočju s samim poslanstvom zavoda). Hkrati so nekakšno leglo »ustrahovanja« ne dovolj poslušnih direktorjev. Sploh, če se v svetu znajde na primer kakšen predstavnik zaposlenih, ki se z direktorjem ne ujame najbolj, pred vrati pa je relekcija oziroma nov razpis za prvega človeka zavoda. To je obdobje zatišja pred nevihto, ko se praviloma bolj malo dela, predvsem se čaka, če bo nekdo ostal ali bo odletel.

Veliko sposobnih, prodornih in ustvarjalnih posameznikov, ki so direktorji različnih javnih ustanov sem na svoji poti uspela spoznati. In če ne prej se potem nekje na sredini mandata, ko že lahko pokažejo svoje rezultate, pojavijo politične igrice preko članov svetov zavoda, kako umakniti tega in nastaviti »bolj našega«.

Kaj je bilo postorjeno in kakšni so rezultati direktorja, ki vodi nek zavod, je drugotnega pomena. Da ne govorim o današnjem trenutku, ko se, predvsem na področju zdravstva, nekateri direktorji »držijo« varno na vrvici tako, da se jim v nedogled podaljšuje vedejevstvo, da ja ne bi pri kakšnih korenitih spremembah bili preveč hrabri. Ker lahko pač jutri že odletijo.

Želite oglaševati na portalu Prisluhni si z Biserko: človek, družba, narava?

Niso problem zdravniki, problem sta sistem in politika

Tisti del politike in krojačev zdravstvenega sistema, ki se ne želi zazreti v zrcalo, danes posreduje kopico obtožb na račun »zaslužkarskih« zdravnikov. V vlogi pacientke sem imela v preteklosti tako slabe kot odlične izkušnje z zdravniki in zdravstvenim sistemom; kot verjetno sleherni državljan ali prebivalec Slovenije.

Pozabljamo, da so zdravniki in vso ostalo zdravstveno osebje delavci – zaposleni v nekem sistemu, ki mu je okvire nadela še rajnka Jugoslavija, politika pa je v tem sistemu vrsto desetletij imela predvsem neusahljiv vir financiranja oziroma bankomat bolj ali manj propadlih političnih projektov. Rezultat katerih je vse bolj obubožano prebivalstvo nekoč obljubljene druge Švice.

Poglejmo primer delovanja tega sistema. Nedavno tega sem se mudila na ljubljanski urgenci od 11. do 19. ure zvečer. Vsi so bili izredno prijazni. Razmislek v meni je zbudilo pojasnilo zdravnika: « Gospa, izvidi kljub bolečinam niso tako slabi, da bi vas smel dati na ultrazvok. Brez njega bomo pa težko postavili diagnozo. Vas bom dal še na ta… oddelek, morda se bodo lahko tam odločili za ultrazvok… Niso se. Čez cel dan so mi ponujali – del sem sprejela – protibolečinsko terapijo. Ko sem mlajši zdravnici rekla, če jim ne bi morala biti prav moja bolečina vodilo za postavljanje diagnoze, pa je skomignila z rameni, češ, omejeni smo s preiskavami, izvidi niso tako hudo slabi. Po osmih urah sem odšla brez diagnoze, še vedno z bolečinami. Za to nisem krivila zdravnikov, ampak sistem v katerem delujejo…«

Zdravniki kot del zdravstvenega sistema so doslej zagrešili veliko komunikacijsko napako, in to v lastno škodo. V javnosti so se usidrali kot bogovi v belih haljah, ki si želijo velikih zaslužkov. Pri tem pa javnost pozablja, da nekdo s poklicno šolo lahko služi svoj kruh že od 19. leta naprej, medtem ko zdravniki vstopijo na trg dela in  zaslužka krepko po 25. letu. Da seveda ne govorimo o vrednosti in nasploh vrednotenju  intelektualnega znanja v slovenski družbi.

Kaj bi morali storiti, pa niso, ker jim je morda nekaj časa odgovarjalo, da ob redni plači še malo več dobijo z naslova nadur? Povedati bi morali že pred leti, da za prebivalstvo države skrbijo nezakonito in nevarno. Bi se vi morda usedli v letalo k pilotu, ki dela dvakrat toliko kot bi sicer lahko, ko vas torej po redni vožnji do želene destinacije, v jutranjem dežurstvu popelje še kam drugam?

Zdravstveni sistem in politika sta tista, ki nista pravočasno predvidela, koliko zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja bo potrebovala država čez 10, 20, 30 let?  Podobno kot očitno tudi snovalci avtocestnega križa niso načrtovali za desetletja vnaprej o potrebni zmogljivosti slovenskih avtocest.  V dnevno političnih okvirih se je očitno načrtovalo v smislu, da se bomo v nedogled prevažali s fičkoti in stoenkami po formuli ena družina, en avto.

Zaradi dnevno političnih spletkarjenj in ponujanja nebistvenih tematik za množico v stilu “če ni kruha, naj bodo vsaj igre” postajamo država brez prave vizije na mnogih sistemskih področjih, ne le v zdravstvu, infrastrukturi, tudi v šolstvu, znanosti…

Pogovorimo se o sodelovanju pri vsebinskih projektih

Kako tujci poskrbijo za svoje podizvajalce

Pokojni, doslej edini državnik v Sloveniji v pravem pomenu državniške drže, dr. Janez Drnovšek mi je v enem od intervjuju pred več kot tremi desetletji dejal, da tujih lastnikov slovenskih podjetij ne potrebujemo, saj smo lahko Slovenci sami prav tako dobri kapitalisti. Precej v nos mu je šla takrat pri nekaterih želena politika razprodaje slovenskih podjetij, ki jo je konec devetdesetih let na pogorišču bivše Jugoslavije zagovarjal ameriški ekonomist, harvardski profesor Jeffrey Sachs; ta se je za nekaj časa marca 1991 tudi vključil v pripravo slovenske privatizacijske zakonodaje… Odločitev Drnovška takrat je bila, da slovenske zlatnine in srebrnine, ki so jo ustvarjale generacije, ne bomo raz-prodajali.

Še danes je pri nas bolj malo  tujih greenfield investicij kot oblike vstopa na slovenski trg. Smo pa tujcem raz-prodali slovenska podjetja, ki so jih po drugi svetovni vojni soustvarjale mnoge generacije naših prednikov, medtem ko s(m)o mnoga prepoznavna imena slovenskega gospodarstva uspeli spraviti na boben.

Tujci, ki danes krojijo podobo nekdanjih vodilnih slovenskih blagovnih znamk za različne storitve najemajo izvajalce matičnega podjetja, torej nekdo iz marketinškega oddelka iz tujine pošlje v Slovenijo že pripravljene oglase. Ali kot mi je zaupala nekoč vodilna zaposlena v marketingu ene od nekoč slovenskih bank: «Odšla sem, ker smo bili na koncu le še prevajalci oglasov, ki so nam jih pošiljali s sedeža družbe…«

Ko pridejo tujci v naša podjetja povabijo za podizvajalce ljudi iz svoje države. Ko pride slovensko podjetje v tujino, na primer na Balkan, se bolj redko zgodi, da bi k izvedbi storitev povabilo slovenskega izvajalca.

Lažna solidarnost in da sosedu crkne krava

Poleg iskrene in dobronamerne pomoči ljudem v stiski je v slovenski družbi veliko licemerstva in lažne solidarnosti. Tudi to je del sistema, kjer smo pokopali stare vrednote, medtem ko novih nismo zgradili. Vsaj na pravih temeljih ne.

Tako sem v medijskem svetu pogosto doživela, da je poklical kdo iz kakšnega podjetja, češ, naj napišemo, kako so dobri in koliko so nekomu donirali, da si malo dvignejo, kot so radi rekli »rejting«.

Mnogi na trgu dela pišejo na stotine prošenj za zaposlitev. Niso vredni niti odgovora z zahvalo za prijavo, kaj šele kakšne vsebinske povratne informacije. Takšni v tem sistemu nimajo priložnosti za delo in zaslužek. V primeru, da bodo zboleli in bodo dela nezmožni, pa se bo zagnala akcija zbiranja  zamaškov, da bi se jim pomagalo, njim, ubogim revežem, nekako preživeti.

Najnovejši primer tovrstnega licemerstva je ravno zadeva z ogrevanjem v Šaleški dolini. Ni treba pomagati ljudem, ki ne morejo plačati nesramno visokih položnic, obračunavajte ogrevanje pošteno po porabi in ne bodo nastajali novi reveži, za katere se bodo prirejali dobrodelni koncerti, da bi lahko preživeli pod svojo streho.

V skoraj vse pore sistema se je zajedla tudi miselnost, da je biti uspešen dejansko slabšalnega pomena. Bog ne daj, da komu uspe. Ko se pogovarjam s podjetniki o oglaševanju na mojem portalu pogosto naletim na pojasnilo: »Se rajši ne bi nič hvalil, da smo tole dobro naredili, ker bom imel takoj dacarje na vratih«.

Novodobno pranje možganov

Če je bilo v mojih študentskih časih in prvih desetletjih novinarstva informacij premalo, jih je v sedanjem svetu občutno preveč. Ločitev zrna od pleveli je prava umetnost. Kako prepoznati manipulacijo, ki se vam ponuja z zapisi v kakšnem od »neodvisnih« medijev?

Najprej boste več dni zapored brali o koruptivnih, nezakonitih, neprimernih poslih posameznikov ene politične opcije. Če je ta trenutno na oblasti, dejanja pa tako v nebo vpijoča, da je tudi svetovno nazorsko naklonjeni mediji ne morejo spregledati, je recept znan. Že v nekaj dneh boste v teh istih medijih lahko prebirali analize o opoziciji in njenih nečednih poslih. Namera bi lahko bila v sporočilu: »Pustite politiko pri miru, saj vidite, da niso pokvarjeni samo naši, tudi njihovi niso nič boljši.« Ko pa ugasnejo luči, torej izven pogleda državljanov, se taisti skregani z leve in desne pogosto usedejo za kakšno skupno mizo na klepet… Kot nekdanja poznavalka slovenske notranje politike  vem, da je ozadje tovrstnih »novinarskih« obdelav strašenja “lahko bi bilo še slabše, če pridejo oni”  dosti globlje. Slišijo na besedno zvezo “medijski umori”. Pustimo to.

Portal Prisluhni si je poziv k prebujanju. Da si ne dovolimo-dovolite nadaljnjega manipuliranja na način, da nam z visoko zvenečimi naslovi jemljejo čas in energijo za naš vpogled v resnično stanje, v katerem se kot država, narod in posamezniki nahajamo. Zato dvomite v vse, kar vam rečejo, napišejo! Zato sprašujte! Zahtevajte odgovore, konkretne! Ne nasedajte na besedne zveze »prebrala sem, slišal sem, rekel mi je«. Preverite, kaj od vsega tega drži tudi v resnici. Opolnomočite se kot državljani – kot razmišljujoča se bitja. Dokler ne bo prepozno in se boste nekega jutra prebudili v…

Moja oma Urška mi je kot preprosta, a načitana ženica rada postregla s kakšno mislijo, ki mi je očitno ostala globoko zasidrana v spominu. »Veš, Biserka, države propadajo. Jaz sem dala čez Marijo Terezijo, pa Tita in zdaj Slovenijo… ti pa, ah, tebi 3. svetovna vojna ne uide. Po 100 letih, ko se obrne ena generacija, ljudje pozabijo, kakšna grozota je vojna. Zato mora človek najprej znati poskrbeti zase, ker država ga lahko pusti na cedilu…«

Novinarski prispevek lahko nagradite po lastni presoji

Preko novega družbenega dogovora do boljšega sistema

Z besedico sistem mislim v najširšem smislu besede na delovanje države kot organizacije z vsemi strukturami, ki jih ta premore v ožjem in širšem smislu javnega sektorja. In nobene strukture  med njimi ne bomo mogli spremeniti, če ne bomo na novo spisali družbenega dogovora. Kakšno slovensko družbo imamo, kakšno bi želeli imeti in zakaj, s kakšnimi spremembami, ter do kdaj?

Želimo na primer imeti mesta v betonu ali zelenice s klopmi in igrali, kjer bodo starejši in mlajši lahko preživljali popoldneve in vikende na svežem zraku? Ali potrebujemo hiralnice za starostnike ali reset v smislu tradicionalnih odnosov, ko se bo v velikih družinskih hišah vendarle našel prostor za onemoglega starša?

Politika napredovanja in nagrajevanja znotraj organizacij mora biti transparentna, dorečena. Karierne stopničke znotraj poklicev bi morale biti znane že ob zaposlitvi in to naj bi bila v smislu profesionalnega razvoja in višje plače edina prava motivacija. Ali kot pravi tisti rek o Japoncih. Znotraj skupine 10 ljudi je 9 pametnih in 1 neumen. Japonci bodo za šefa postavili nekoga, ki je pameten. Pri Slovencih pa ravno obratno. Pomembno je, da je vodljiv in so njegove reakcije do tistih, ki ga k vodilnemu mestu pripustijo, pričakovane, predvsem obvladljive, ko zazvoni telefon »naših ali vaših« in se naroči, kaj je treba za koga postoriti.

Brez reseta Slovenije država preprosto ne bo delovala boljše in v dobro ljudi. Ta reset ni možen brez korenite razprave o novem družbenem dogovoru.

Kakšno družbo želimo, kakšno si zaslužimo, kakšno bomo prepustili našim zanamcem?!  Brez teh odgovorov so tudi bližnje evropske volitve predvsem priložnost za posameznike, da si ustvarijo evropsko birokratsko kariero z ugodno pokojnino. Čigave, kakšne interese pa naj bi zastopali? Kako naj te evropske kandidate povprašam, ali boste zastopali interese slovenskega naroda in slovenske države, če pa nimam odgovorov na temeljna vprašanja: Kakšno družbo imamo, česa v njej nočemo, kaj si želimo? Kakšen je naš odnos do narave in zakaj ne bomo nasedali na kvazi trajnostno politiko, v ozadju katere se skriva v prvi vrsti nova prerazporeditev bogastva, ne pa resnična skrb za planet Zemlja. In kaj lahko za boljšo družbo in bolj ohranjeno naravo naredim jaz, mi? Sistem naj bi izvajal voljo ljudi. In ne obratno.

Nedopustno je, da smo ljudje vse bolj žrtve in podaniki vse bolj dušečih sistemov, ki se bohotijo, služijo v prvi vrsti sebi, birokratom in vse manj svojim ljudem.