Predstavniki nekaterih strok pri nas so zaščiteni kot medvedi. Upravičeno?! Pri razpisih delovnih mest za učitelje in ravnatelje so navedeni pogoji, ki preostalim družboslovcem in naravoslovcem z visoko izobrazbo in tudi z veliko delovne kilometrine zapirajo pot v šolstvo, ker pač nimajo pedagoške izobrazbe.

Medtem ko po eni strani kot družba “tulimo”, da nimamo dovolj učiteljev, po drugi prihod pred katedre preprečujemo prav tako fakultetno izobraženim strokovnjakom. Tista prava in tista takoimenovana stroka bosta seveda ob tem zapisu zagnali vik in krik, češ, da poučevati otroke in mlajše odrasle ni kar tako, da so potrebna specifična znanja in veščine, poznavanje didaktike in še kaj. Moj predlog je zelo preprost.

Ker tudi iz prakse vem, da se na pedagoško šolo ne vpisujejo vselej “biseri” tako po učnem uspehu kot drugih človeških kvalitetah, se ozrimo na primer k nizozemski in še kakšni tuji praksi. Odprimo v šolstvu vrata za izobražene ljudi, ki si želijo poučevati, imajo radi mladino in so v okviru Zavoda za šolstvo pripravljeni na primer opraviti enomesečno intenzivno izobraževanje glede manjkajočih veščin samega poučevanja. Na tej točki prihajamo do izziva pravih vprašanj.

Kaj je bolj pomembno, formalna pedagoška izobrazba ali to, da imaš otroke rad?

V vsakem poklicu, tudi pri šolnikih, velja, da nekateri svoje delo opravljajo srčno in profesionalno, drugi na primer z razlago matematične snovi na deset let starih prosojnicah pa predvsem služijo za pokritje domačih položnic. Morda pa je lahko nekdo, ki ni končal ravno pedagoške fakultete in se nekaterih veščin te stroke enostavno priuči v omenjenem kratkem usposabljanju, boljši učitelj kot tisti, ki mu je to tlaka ali pa se je na pedagoški faks pač vpisal, ker se je nekam bilo treba vpisati.

Začnimo si kot družba postavljati ta vprašanja. Sprostimo vstopne pragove za poklice, ki so zavarovani kot medvedji brlog! Pri tem se zavedam, da je potrebna previdnost. Če izhajam iz svoje matične izobrazbe in poklica univerzitetne diplomirane novinarke namreč lahko z gotovostjo trdim, da je ta poklic v slovenskih medijih v veliki meri “pokopan” prav zato, ker se z njim lahko ukvarja vsakdo, ki ima pet minut časa, ne glede na izobrazbo in notranjo naravnanost ter pokončnost pri iskanju in preverjanju resnice o dogodkih in pojavih v družbi. Merila za sprostitev nekaterih “tako skrbno varovanih poklicev” so torej potrebna.

Postavimo si temeljno vprašanje o tem, kdo v naši družbi lahko postane zdravnik

Če kdaj, potem je zdaj čas za temeljito prevetritev vstopnega praga za vpis na medicinsko fakulteto, za to, da postanejo zdravstvene ustanove na primarni in sekundarni ravni avtonomne pri odločanju o tem, katere in koliko zdravnikov potrebujejo in tudi, da se nekateri v meglo zaviti pojmi javnosti lepo pojasnijo. In nedopustno je, da minister za zdravje nima pristojnosti za menjavo direktorjev na primarni ravni, torej v zdravstvenih domovih. Naj ob tem zapišem še svoje “izvzetje” – trenutna politična opcija ni bila moj izbor, ker mi je kot skoraj skuhani žabi dovolj vedno novih obrazov; toda aktualni zdravstveni minister mi ob zadnjih komunikacijskih nastopih edini doslej zbuja upanje, da je nekatere sisteme, kot je zdravstvo, še možno postaviti na nove, bolj zdrave temelje.

In zdaj nazaj k vstopnim pragovom. Poznam veliko mladih, ki so se z odličnimi ocenami vpisali na medicinsko fakulteto, ker jih zdravljenje in pomoč ljudem v duhu Hipokrata resnično veseli. Prav tako poznam veliko takšnih, ki so se vpisali tja, ker so imeli odlične ocene, ker prihajajo iz zdravniške družine ter se nadaljevanje poklicne tradicije od njih pričakuje, ali pa so prepričani, da bodo lahko v tem poklicu dobro zaslužili.

In kaj pomeni število dodeljenih pacientov posameznemu družinskemu zdravniku?

Spremenimo vstopni prag za to kdo in pod kakšnimi pogoji lahko postane študent medicine na način, da se bo poleg doseženih ocen v srednji šoli in na maturi opravil na primer poglobljen intervju pred izbrano komisijo ali se bo z merjenjem drugače izbranih vatlov vrata zdravništva odprlo tudi srčnim posameznikom, ki jih poklic navdušuje čeprav njihove srednješolske ocene niso “pet nula”.

In začnimo si za vraga postavljati prava vprašanja o tem, kaj pomeni dodelitev pacienta nekemu družinskemu zdravniku na papirju in kaj v praksi. Naj vam zaupam sinočnjo izpoved 80-letne sogovornice, ki mi je rekla takole: “Sem vprašala zdravnico, če bi me vzela, pa je rekla, da ona bi, a ne sme, ker so pač takšni količniki; saj veste, sindikati…” Gremo korak naprej: Koliko pacientov pri nekem izbranem zdravniku le tega dejansko obišče, koliko ima tega zdravnika predvsem na papirju in ga tu in tam zaprosi za kakšen recept ali morda obišče enkrat na leto?! Pojasnimo ljudem, zakaj ob prihodu vidijo prazne čakalnice pred zdravniškimi ordinacijami na primarni ravni. Morda zato, ker mora en zdravnik delo opravljati na večih deloviščih ali pa res zato, ker se na primarni ravni dogaja t.i. tiha stavka?!

Vstopni prag je zakon tudi v drugih podsistemih družbe in v podjetjih!

Vstopni prag v smislu, kdo se bo pridružil naši delovni ekipi v podjetju je izziv tudi na ravni organizacij. Če v svoje vrste povabite nekoga zgolj zato, da bo zamašil tisti ventilček, ki vam spušča, od njega pa ne pričakujete in tudi ne želite nobenih novosti in izboljšav, potem morate izbrati temu primernega človeka. Nekoga, ki bo izpolnjeval le vaša navodila. Sicer ste v nevarnosti, da boste izbrali napačnega človeka, s katerim se boste hitro razšli. Vstopni prag pri izzivu “kdo bo naš novi sodelavec” tako prevetrite z analizo pričakovanj – vaših in tistega, ki naj bi se vam pridružil.

Postavljanje pravih vprašanj pa je itak zakon, kajne? Naj vam to ponazorim z eno od anekdot na mojih delavnicah o komuniciranju in odnosih. Trenirali smo postavljanje odprtih vprašanj. In eden od udeležencev vzklikne: “Biserka, zdaj pa vem. Ko mi žena zvečer reče, da jo boli glava, jo moram torej vprašati: “Zakaj te boli glava?” No, ni ravno tako enostavno. V tem primeru se mora morda mož vprašati:” S čim in kako sem prispeval k temu, da ženo “boli glava”?”

Prispevek je bil prvotno objavljen v linkedin novičniku Prisluhni si z Biserko, in sicer v rubriki Družba 7. januarja 2023. Vmes se je že zgodila tudi sprememba vstopnega praga za učiteljevanje v šolah. Strokovni izpit se lahko zdaj opravi z zamikom, vrata se odpirajo tudi drugim primerno izobraženim in morda željnim poučevanja.