Slovenija ne sme obstati: niti v duhovnem smislu nemoči niti v pogledu presojanja “kaj je prav in kaj ni” zaradi vsiljevanja dolžnosti “pomagati po vsaki ceni”. Ni treba, da čisto vsi ob poplavljenih 182 občin od 212 ali tretjini Slovenije, vihtimo zgolj lopate, torej delamo fizično in smo zgolj ter samo empatični do ljudi osebnih tragedij zaradi naravne katastrofe. Smemo namreč razmišljati tudi o svojem eksistencialnem jutri ali preprosto o lastnem preživetju. Vsi moramo po katastrofični vodni ujmi preprosto živeti naprej: poplavljen in preostali del Slovenije. Ne smemo se zaplesti v pogubno spiralo, ki s(m)o ji mnogi podlegli v času pandemije, ko smo obstali v nekem smislu vsi. Tisti, ki so ostali na “suhem” in jim je narava tokrat prizanesla preprosto ne smejo potoniti, ker tudi sami pod vodo ne bodo nikomur v pomoč.

Podjetniki mi pravijo, da danes telefonski pogovori glede posla zgledajo približno tako: «Je z vami vse v redu, niste bili poplavljeni? In če je odgovor »mi smo ok«, potem sledi vprašanje glede posla.« Praviloma vsak drugi mi ob tem pove, da ima malo cmoka v grlu, češ, kako si pa ti ob tej izjemni stiski ljudi, ki so izgubili tako rekoč vse (dom, avtomobile, opremo, nekateri tudi bližnje ter mnogi podjetja) dovoliš razmišljati, da bi kaj zaslužil?

Na tej točki pričakujem empatijo tudi z druge strani, torej od poplavljenih in trpečih. Prepričana sem, da smo vsi na nek človeški način skušali pomagati tako kot najbolje znamo. In v dnevih, ki so pred nami bom sama zagotovo znala prisluhniti še kateremu od prijateljev in znancev na poplavljenih območjih, ampak njihova stiska in tragedija niti meni niti številnim drugim podjetnikom ne odreka pravice, da razmišljamo o tem, kako bomo 20. v mesecu plačali svoje prispevke za s.p., poravnali lastne račune, preživeli še nekaj lepih avgustovskih dni. Ne, nisem med tistimi, ki so v koloni proti morju. Jih pa ne obsojam. Nihče med nami ne ve, če je morda tisti, ki se je usedel v svoj prestižni avto in se odpravil lovit sončne žarke na slovensko ali hrvaško obalo tik pred tem prek bančnega klika nakazal zajetno vsoto denarja na kakšnega od humanitarnih računov.

Turisti pridite, v Sloveniji je varno

Kar nekaj znancev iz tujine me je v teh dneh vprašalo, češ, ali je sploh varno priti v Slovenijo na dopust, če je vse pod vodo. Pojasnila sem, da je mnogim mojim sodržavljanom danes izjemno hudo, da pa obstajajo deli Slovenije, ki jih poplave niso prizadele in je dopustovanje povsem varno. Posredni učinki naravne katastrofe na turistični sektor gospodarstva so tako že izjemni.

Če bomo ob »lažni solidarnosti v smislu vsi ubogi, nihče ne sme niti pomisliti na delo in zaslužek« sesuli še turistični sektor tam, kjer bi lahko danes nemoteno deloval, potem si bomo nakopali le dodatne težave. Tukaj nastopi Slovenska turistična organizacija (STO) in podobne promocijske institucije turizma v državi. V sodelovanju s ponudniki turističnih produktov na poplavljenih območij bi morali obveščati in preusmeriti stornirane rezervacije v druge turistične destinacije države. In to zelo hitro.

»Pomagamo, ampak ne moremo vsega zastonj«

Stavek, ki mi ga je izrekel eden od izvajalcev gradbenih in instalacijskih storitev se glasi: «Biserka, pomagamo, ampak vsi bi vse zastonj. Jaz tega ne zmorem. Bankrotiral bom na koncu.« Zavedati se moramo, da so podjetniške in gospodarske vezi znotraj tako malega trga kot je Slovenija izjemno povezane in soodvisne.

Naj to ponazorim s telefonskim klicem in delom, ki ga trenutno opravljam. »Mi imamo na voljo enega od dimnikarjev, da bi v vaši stavbi v Šmartnem ob Paki prihodnji teden opravil pregled dimnikov,« se je glasil stavek izvajalca s Koroške. »Žal, v tej stavbi ne bo šlo, vem, da ta hip nujno potrebujete posel za nadaljevanje svoje dejavnosti, tudi s pomočjo izvajanja zakonsko določenih rednih servisov, toda stavba, ki jo omenjate, je bila tudi zelo poplavljena. In pregled dimnikov je ta hip zadnje o čemer razmišljajo. Bomo malo odložili.«

Preberite tudi: Zrcalo vodne ujme: sistem, politika, ljudje! 

Zagon poplavljenih in ustvarjanje vseh drugih

Podjetja, ki so utrpela škodo zaradi poplav ta hip seveda razmišljajo predvsem o nujni sanaciji in vnovičnem zagonu proizvodnje ali storitev, na drugi strani pa so podjetja, ki želijo pomagati in so solidarna, a se zavedajo, da ne morejo v nedogled pomagati tako, da si režejo svojo vejo.

V facebook razpravah sem zasledila kar nekaj zgražanj, ko nekatera podjetja ponujajo storitve z izjemnim popustom, na primer 90% popust za registracijo ali odpis poplavljenih vozil, 50 % popust za nova očala ali leče vsem, ki so ostali brez tega pripomočka… pa so pripombe, češ, poglej jih, »vojne zaslužkarje«. Toda zavedati se je treba, da so podjetja in podjetniki v različni finančno-tržni kondiciji v različnih delih Slovenije in nekateri preprosto ne morejo kar dati ali dajati v nedogled.

Največja postranska škoda poplavne ujme, ki je tega tragičnega avgusta 2023 prizadela številne posameznike, družine, terjale tudi življenja, pahnila podjetja na rob ali preko njega kar na dveh tretjinah slovenskega ozemlja, bi bila, če bi (ne)posredno potopili tudi vse druge.

Država in sistem, humanitarne organizacije morajo narediti svoje. Ljudje in podjetja pa lahko pomagajo zgolj in samo po svojih močeh. In ne, ni edina pomoč le fizična. Sploh zdaj, ko je čas predvsem za težko mehanizacijo, strokovnjake, ki bodo gradili nove mostove… Res pa je, da človeški stisk roke in znati prisluhniti nič ne staneta. Za tovrstno pomoč je seveda čas že zdaj. In osebno podpiram razglašen dan solidarnosti, ker sem v pozivu aktualnega ministrskega predsednika Roberta Goloba prepoznala prav ta klic. Človeški stik, posluh, objem in tiste besede, ki morda ne odtehtajo osebnih tragedij, a sporočajo, da ljudje niso sami: «Saj bo, ne obupat.« Strinjam se namreč, da je na voljo še dovolj sobot, ki bodo lahko solidarnostno delovne.

Ne obsojajmo in ne sodimo, če ne vemo vsega

Dobrih deset dni po prvem valu katastrofalnih poplav Slovenija tako potrebuje tudi vzajemno empatijo – tako tistih na poplavljenih območjih kot onih, ki so tokrat ostali na suhem.

Ne fotografirajo se vsi med nudenjem pomoči. Od nekdaj me je v vlogi odgovorne urednice različnih medijev motilo, ko so posamezniki in direktorji z namenom objave pošiljali fotografije z napisi, češ, ček za toliko in toliko smo podarili, temu in onemu smo pomagali, napišite kaj o tem… Poslušati obupanega prijatelja pol ure po telefonu, ker morda tudi iz zdravstvenih ali drugih razlogov ne moreš do njega, je tudi lahko izjemnega pomena, res pa je, da tega posameznik ne bo ovekovečil s fotko.

Za vse, ki ste se odpravili v teh štirih dneh s podarjenim dnevom solidarnosti proti morju, naj velja: naužijte se sonca, zdravih morskih aerosolov v zraku, da boste fit in se boste lahko polnih moči ob vrnitvi posvetili delu, zaslužkom. Za nami je izjemno vremensko naporno poletje. In ne vemo, kaj vse nam še prinaša jesen…

Veliko notranje super moči bo potrebno pretežnemu delu naših državljanov, ki morda že zdaj bijejo plat zvona. Morda še iz časov pandemije, ko so mnogi zaprli svoja vrata in so v večji ali manjši meri eksistencialno prišli k sebi ali pa si še niso povsem opomogli.

Kajti le delo in ustvarjanje je na srednji in dolgi rok edina pot, ko bomo lahko pomagali sebi in drugim. Tako kot je napotek stevardese v letalu: najprej nadenite kisikovo masko sebi, da boste lahko pomagali šibkejšim od sebe. In poplavljen del Slovenije ta hip in na dolgi rok ne potrebuje vse šibkejšega preostalega dela, ki ga je narava tokrat obvarovala, ampak močno podjetniško-gospodarsko moč, da bo v ekonomskem smislu sposobna pomagati.

• Torej, dragi sodržavljani: dobrodošla je pomoč, kot jo ta hip ali na daljši rok premorete do prijateljev, znancev, popolnih neznancev, toda naših sodržavljanov in prebivalcev; zatorej le pomagajte, pomagajmo!
• Podjetniki in gospodarstveniki, ki tudi zaradi medijskih objav o katastrofičnih razsežnosti poplav že občutite negativne učinke – borite se za delo, ustvarjajte, služite! Brez slabega občutka.
• Vsi, ki se ta hip predajate morskim valovom, napolnite si moči. Potrebovali jih boste za nadaljnje delo, ustvarjanje zaslužkov, za pomoč sodržavljanom.

In še: zelo pomembno, ter sploh ne na koncu: Tudi iz komunikacijskega vidika se je treba zavedati, da je ta hip treba podpreti podjetja v vseh sektorjih, ki lahko služijo denar na trgu, ker jih poplave niso prizadele. Kajti le tako bodo lahko potem v večji meri pomagala tudi tistim, ki jim je delo in posledično zaslužek ta hip onemogočeno. Ali, če se izrazim še bolj plastično. Zdravnik onkolog, ki želi pomagati bolniku z rakom mu ne bo pomagal na način, da bo najprej sam zbolel za rakom. Pomagal mu bo z znanjem, z zdravili.

Pod črto

Razmislek za čas po poplavah lahko gre tudi v smeri samoizpraševanja, ki se kot namig utegne komu zdeti v tem trenutku bogokleten. Ampak slehernik se bo moral po vodni ujmi zazreti vase s ključnim vprašanjem: Kako naprej? In kaj je v moji moči, da v prihodnje storim drugače? Najbolj tragično bo, če se iz tega posamezniki in odločevalci ne bi nič naučili.

Prvi nauk je, da je narava neobvladljiva in si zasluži strahospoštovanje. Vztrajanje pri gradnji na zdaj poplavljenih območjih tudi v prihodnje je tako povsem nerazumno početje, kljub navezanosti na svojo rodno grudo.

In drugi nauk je, da se bomo kot ljudje morali navaditi sprejemati kakšno strokovno mnenje tako pri nakupu nepremičnin, ko praviloma kupci vse sami vedo kot pri izbiri in tolmačenju zavarovanja.

Odnos do lastnine je dvosmerna cesta: je pravica in je dolžnost. V naravnih katastrofah je dolžnost države in sočutje njenih prebivalcev, da pomagajo, v mirnem obdobju pa mora biti nakup doma predvsem odgovoren razmislek lastnika, češ, ali sem naredil vse za svojo varnost, v fizičnem in finančnem pogledu.

Prispevek lahko nagradite z zneskom po lastni presoji!