Evropa, še posebej birokrati Evropske unije se nič ne naučijo iz zgodovine stare celine. Posledice takšnega ravnanja bi utegnile biti katastrofalne. In verjetno tudi bodo, če se sedanja garnitura Evropske Unije obdrži na oblasti.

»Rusija je pritlikavec, spravil jo bomo na kolena«, je leta 1707 izjavil Karel XII. Po porazu pri Poltavi je Švedska za vedno izgubila status svetovne sile.*

Po zmagi nad Dansko in Poljsko v začetku 18. stoletja se  je Karel XII. z  napadom na Moskvo odločil vdreti v samo osrčje Rusije. Da bi povečal svoje sile je sklenil zavezništvo s hetmanom (knezom) ukrajinskih kozakov Ivanom Mazepom…  Karel je po vstopu v Rusijo julija leta 1708 premagal ruskega carja Petra I. Velikega v bitki pri Golovcini, toda švedska vojska je za tem utrpela velike izgube v naslednji bitki pri Lesnovi, ko je ruski car uničil okrepitveno kolono, ki je prihajala iz Rige. Ker je Karel izgubil to pomoč, je bil prisiljen opustiti svoj načrt o zavzetju Moskve. Toda ni hotel odnehati in obrnil se je na jug proti Ukrajini, ker je pričakoval tamkajšnji množični upor kozakov pod vodstvom Mazepe. Vendar so Rusi brez večjih težav zatrli upor kozakov preden bi ti lahko učinkovito priskočili na pomoč švedski vojski. Ruske sile so se spretno umaknile na jug in uničile vse, kar bi lahko bilo v pomoč Švedom, ki so se zaradi pomanjkanja zalog in hude zime znašli v težki situaciji.

Prispevek lahko podprete z donacijo

Malo pred odločilno bitko pri Poltavi je bilo stanje v švedski vojski katastrofalno, izgubila je tretjino vojakov, ostala praktično brez zalog, za povrh pa je bil Karel bolan, tako da ni bil zmožen poveljevati švedski vojski. Do bitke je prišlo 27. julija 1709 pri Poltavi, švedska stran je imela 14,000 vojakov, medtem ko so jih Rusi imeli 45.000. V bitki so švedski sile utrpele hud poraz.

Švedski poraz pri Poltavi pomeni konec švedske prevlade na Baltiku in začetek ruske nadoblasti nad vzhodno Evropo. Pogoji iz mirovnih pogodb, podpisanih v Stockholmu, Frederiksborgu in Nystadu so pomenili konec Švedske kot svetovne velesile in hkrati vzpon ruskega carja Petra Velikega I.  Rusija je tako iz ruskega cesarstva v letu 1721 – nastalo je iz Moskovske kneževine leta 1547, ko se je Ivan IV. razglasil za carja – spremenila v Ruski imperij, ki je trajal od leta 1721 do leta 1917.

»Zaostalo Rusijo bom podredil«, je izjavil pruski kralj Friderik II. sredi 18. stoletja. Leta 1760 je ruska vojska vstopila v Berlin.*

Friderik II., ki so ga zaradi njegovih zmag poimenovali Veliki, se je sredi 18. stoletja soočil s koalicijo, ki je vključevala Avstrijo, Francijo, Rusijo, Saško in Švedsko, medtem ko je sam imel le dva zaveznika: Veliko Britanijo in Hannover. Prebivalci Berlina so ruske vojake v svojem mestu prvič ugledali 9. oktobra 1760 med tako imenovano sedemletno vojno (1756-1763). V tem konfliktu se je Prusija – Berlin je bil takrat njena prestolnica – soočila s silami Avstrije in Rusije.

Na Dunaju in v Sankt Peterburgu so bili skrajno zaskrbljeni zaradi agresivne politike pruskega kralja Friderika II., pod katerim je Prusija na noge postavila eno najboljših vojsk na celini in s širitvijo svojega ozemlja odločno krenila po poti preobrazbe iz male kneževine v močno državo. Vojna je bila neizbežna.

Po različnih zgodovinskih virih bi se prvo zavzetje pruske prestolnice lahko zgodilo že leta 1759. 12. avgusta so zavezniške vojske namreč premagale vojsko kralja Friderika v bitki pri Kunersdorfu (danes Kunowice na Poljskem). A namesto, da bi zavezniki krenili nad nezaščiteni Berlin, so se obrnili v povsem nasprotno smer proti mestu Cottbus. Poraženi pruski monarh si je oddahnil in to razglasil za “čudež dinastije Brandenburg”.

Naslednje leto pa mesta ni več moglo nič rešiti. V začetku oktobra sta proti Berlinu zakorakala korpusa ruskega generala Zaharja Černiševa z 20.000 možmi in avstrijskega generala Franza Moritza von Lacyja s 15.000 možmi. Prvi napad napredujoče ruske vojske je Nemcem uspelo odbiti, a kmalu so se v južnih predmestjih pojavili Avstrijci. Pruska vojska se je predala brez boja in 9. oktobra leta 1760 so zavezniki zakorakali v mesto.

»Rusija je velikan na glinenih nogah, uničil ga bom,« je izjavil Napoleon Bonaparte leta 1812. Leta 1814 je ruska vojska zasedla Pariz.*

Kraljevina Prusija je bila pod francoskim okriljem sprva ena od večjih ovir pri prodiranju ruske armade. Potem ko je leta 1806 utrpela vrsto hudih porazov je namreč izgubila skoraj polovico svojega ozemlja in od takrat naprej je bila prisiljena delovati v interesu francoske politike. Med Napoleonovo invazijo Rusije je v vrstah cesarske vojske služilo tudi več deset tisoč Prusov«.

Ko so se januarja leta 1813 na meji Vzhodne Prusije prikazali ruski vojaki, je pruski kralj Friderik Viljem III. dojel, da je prišel čas za menjavo strani. Pruska vojska se je nemudoma pridružila napredujoči ruski vojski in začela skupaj z njo aktivno izganjati Francoze s svojega ozemlja.

Februarja se je Kraljevina Prusija v večjem delu osvobodila nasprotnikovih sil. Toda ti so še vedno imeli v svojih rokah nekaj večjih mest, vključno z Berlinom. Pohod na prusko prestolnico sta izvedli armadi generalov Nikolaja Repnina-Volkonskega in Aleksandra Černiševa. Slednji je bil sorodnik Zaharja Černiševa in je s tem pravzaprav nadaljeval družinsko tradicijo zavzemanja tega nemškega mesta.

Ker je Francozom krvavo primanjkovalo konjenice, se z ničemer niso mogli zoperstaviti letečim kozaškim odredom, ki so vpadali v boke in hrbet ter jim presekali komunikacijske poti. Potem ko so ruske čete prečile reko Odro, je poveljnik berlinske garnizije maršal Laurent de Gouvion-Saint-Cyr sprejel odločitev za umik iz Berlina.

Ruska vojska je v mesto vstopila 4. marca leta 1813 skoraj tik za umikajočim se nasprotnikom in bila toplo sprejeta med lokalnim prebivalstvom. General Pjotr Wittgenstein je po različnih zgodovinskih virih poročal, da so se “iz sto tisoč ust razlegali vzkliki Naj živi Aleksander, naš rešitelj! … vsi obrazi so izžarevali veselje in prijaznost, vsaka dlan je odražala te krasne prizore…«

V prvih dneh januarja 1814 so koalicijske sile Rusije, Avstrije in Prusije vkorakale na francosko ozemlje s ciljem, da Napoleona vržejo z oblasti… Napoleon zaradi množičnih izgub, ki jih je utrpel v prejšnjih vojnah, na bojišče ni mogel spraviti več kot 40 tisoč vojakov, medtem ko so sile koalicije korakale po Franciji z vojsko, ki je štela med 150 in 200 tisoč možmi… Pred Parizom jih je bilo okrog 100.000, od tega je bilo 63.000 Rusov. Ruski general de Tolly je poveljeval osrednjemu in levemu delu vojske. Prvih nekaj poskusov napadov na Pariz je Napoleon uspel ubraniti. A zavezniški umik je bil le začasen in začele so se priprave na odločilno ofenzivo…

Ko je bila bitka že odločena, je maršal Marmont v želji, da bi rešil prestolnico pred obstreljevanjem in uličnimi spopadi, poslal parlamentarne odposlance ruskemu carju Aleksandru I. Znana je njegova izjava iz zgodovine, ko je dejal: »Car bo ukazal prekinitev ognja, če se Pariz preda, sicer do večera okoliški kraji ne bodo več vedeli, kje je bila prestolnica.«

Francozi s se predali . Ruski »car se je popoldne, 31. marca leta 1814 , s konjskim spremstvom sprehodil po centru Pariza… Po padcu Pariza se je Napoleon odločil, da stopi s prestola in se umakne v izgnanstvo…

»Strinjam se z načrtom Barbarossa. Do konca leta bom osvojil Sovjetsko zvezo,« je izjavil Adolf Hitler leta 1941. Leta 1945 je Hitler naredil samomor, ko je Rdeča armada vstopila v Berlin.*

Operacija Barbarossa (nemško: Unternehmen Barbarossa) je bila invazija nacistične Nemčije in mnogih njenih zaveznikov Osi na Sovjetsko zvezo , ki se je začela v nedeljo, 22. junija 1941. Operacija, imenovana po Frideriku Barbarossi (»rdeča brada«), cesarju Svetega rimskega cesarstva in nemškem kralju iz 12. stoletja , je uresničila ideološki cilj nacistične Nemčije, da osvoji zahodno Sovjetsko zvezo in jo ponovno naseli z Nemci.

V tej operaciji je sodelovalo več kot 3,8 milijona pripadnikov sil osi – največje invazijske sile v zgodovini vojskovanja. Vdrli so v zahodno Sovjetsko zvezo vzdolž 2900 kilometrov (1800 milj) fronte s 600.000 motornimi vozili in z več kot 600.000 konji za nebojne operacije.

V »operaciji Barbarossa« je na strani Nemčije sodelovala celotna Evropa (z mobiliziranimi vojaki, tudi iz bivše Kraljevine Jugoslavije), vojno pa so med drugimi financirali tudi Američani. Brez njih namreč Nemci ne bi imeli zadostne količine nafte za tolikšno število vozil, če jim z dostavo goriva ne bi pomagal Rockfellerjev Standard Oil oziroma njihove hčerinske družbe.

Operacija Barbarossa je odprla vzhodno fronto , na kateri je bilo angažiranih več sil kot na katerem koli drugem bojišču v zgodovini. Na tem območju so potekale nekatere največje bitke na svetu, najgrozljivejša grozodejstva in največ žrtev (tako za sovjetske sile kot sile osi), kar je vse vplivalo na potek druge svetovne vojne in kasnejšo zgodovino 20. stoletja.

Pred in med invazijo na Sovjetsko zvezo so bile nemške čete močno indoktrinirane s protiboljševiško, antisemitsko in protislovansko ideologijo prek filmov, radia, predavanj, knjig in letakov. Nekaj podobnega se danes dogaja na »demokratičnem zahodu«. Zdaj zahod (ZDA, EU, Kanada, Avstralija) tudi če niso uradno v vojni z Rusijo, indoktrinirajo ne samo svoje vojake ampak tudi običajne ljudi v svojih državah. Cenzurirajo drugačno mnenje oziroma ga »v svobodnih medijih zahoda« sploh ne dovolijo izraziti, ruskim športnikom ne dovolijo sodelovati na mednarodnih tekmovanjih, iz služb in univerz odpuščajo Ruse, prepovedujejo ruske knjige…

Zgodovinarja David Glantz in Jonathan House zatrjujeta, da operacija Barbarossa ni vplivala samo na Stalina, temveč tudi na poznejše sovjetske voditelje, saj je “obarvala” njihovo strateško miselnost za naslednja štiri desetletja. Posledično so Sovjeti spodbudili oblikovanje t.i. izpopolnjenega sistema tamponskih držav in strank , ki so bile zasnovane tako, da izolirajo Sovjetsko zvezo pred morebitnimi prihodnjimi napadi. Po padcu nekdanje Sovjetske zveze (ZSSR) se je koncept tamponskih držav opustil in zdaj Rusi plačujejo naivnost ruskih politikov, ki so konec 20. stoletja verjeli ustnim obljubam zahoda.

V bojih za Berlin je spomladi leta 1945  sodelovalo 200.000 vojakov nemške vojske, SS in državne milice Volkssturma. Na drugi strani je bilo dobrih 400.000 vojakov Rdeče armade. Dne 30. aprila 1945 se je Hitler ubil, 2. maja istega leta je Berlin kapituliral. Tako so Rusi že tretjič v zgodovini vstopili v Berlin.

Prispevek lahko podprete z donacijo

Nove križarske vojne ali zakaj zahod sovraži Rusijo?

Prvo je dejstvo, da Rusija sebe vidi kot dediča vzhodno rimskega cesarstva.

Po padcu Carigrada leta 1453 Rusija oziroma njeni knezi, cesarji, imperatorji vidijo svojo državo kot tretji Rim oziroma kot dediča vzhodno rimskega cesarstva. Tudi grb ruskega cesarstva, ruskega imperija in današnje Ruske federacije je podoben grbu, ki ga imela vzhodno rimsko cesarstvo.

Veliki moskovski knez Ivan III. se je leta 1472 poročil z bizantinsko princeso Sofijo Paleolog. Nekaj desetletij pozneje, leta 1497 se je pojavil prvi uradni pečat z dvoglavim orlom. Za Ivana je bil prevzem bizantinske dediščine izjemnega pomena.

Turki so leta 1453 zavzeli Carigrad, po tem dogodku je Rusija postala vodilna pravoslavna sila, ki je združevala vzhod in zahod. Zahod, ki je bolj sovražil »drugi Rim« kot na primer Turke, je organiziral križarske vojne, ne da bi »osvobodil« Jeruzalem, ampak, da bi oropal Carigrad. Tudi vzhodno rimsko cesarstvo so preimenovali v Bizanc, da ne bi priznali, da je več tisoč let bil center moči, kulture, etike, vere in nasploh civilizacije (tudi zahodne) na vzhodu.  To sovraštvo sta Vatikan in rimsko katoliška cerkev uspela prenesti na odnos do Rusije.

Možnost, da Rusija »združuje vzhod in zahod« (torej dve glavi orla na grbu, pri čemer je ena obrnjena na vzhod in druga na zahod) je bil razlog najnovejše ameriške operacije v Ukrajini, s katero je uspela skregati Evropsko unijo in Rusijo.

V geopolitični strategiji zahoda (o čemer sem večkrat pisal) je največja nevarnost močna povezava Nemčije in Rusije. Nekoč je bila to nevarnost za Britanijo in njen imperij, danes to kot nevarnost čuti ZDA kot imperij v izginjanju. Da bi preprečili namero močnih povezav med Berlinom in Moskvo je Hitler leta 1941 napadel Sovjetsko zvezo, medtem ko se NATO danes bojuje z Rusijo na tleh Ukrajine.

Drugi razlog sovraštva do Rusije je neizmerno bogastvo v surovinah.

Že desetletja obstajajo načrti na zahodu da se območje Rusije skrči oziroma, da se pridobijo njena območja, ki so bogata s surovinami (na primer v Sibiriji) tako, da bi jih anektirali na miren ali malo manj miren način.

V zgodovini sveta ne obstajajo izkušnje takšnih množičnih sankcij, ki jih je zahod uvedel proti Rusiji po februarju 2022. Toda namesto, da bi bila Rusija v slabšem je zdaj v dosti boljšem ekonomskem položaju kot države članice EU ali Velika Britanija.

Vprašanje, ki se ob poznavanju zgodovine zastavlja samo po sebi je: »Ali bodo morali Rusi že četrtič vstopiti v Berlin, da bi zahod sprejel resnico o moči »tretjega Rima«?!

Želite prebrati več člankov iz rubrike Gostujoče mnenje?

• Citati so povzeti po ruskem režiserju Nikiti Mihalkovu, vir: spletni srbski časopis Informer

  https://informer.rs/planeta/vesti/716675/ovo-ne-smete-da-propustite-legendarni-nikita-mihalkov-izneo-istorijske-cinjenice-o-rusiji

Besedilo je pripravljeno na podlagi različnih zgodovinskih virov.