Predrag Tašić -

16.12.2023

Po večmesečnih protestih na ulicah srbskih mest je proevropska opozicija uspela prisiliti vlado Srbske ljudske stranke (SNS) in predsednika Republike Srbije Aleksandra Vučića, da sta za 17. december 2023 razpisala parlamentarne in občinske volitve.

Pravzaprav bo Srbija ta teden, kot že velikokrat v svoji zgodovini, izbirala, ali se želi pridružiti Zahodu, torej Evropski uniji, ali Vzhodu, ki ga trenutno predstavljata Rusija in Kitajska. Cilj obeh srbskih političnih opcij je enak, ali priznati in kako opravičiti zgodovinski poraz Srbije iz 90-tih  let. Takrat sta namreč pod vplivom nacionalizma in sovraštva, srbska intelektualna misel in srbska politika uničili skupno državo, v kateri je, v tem delu Evrope in sveta živelo, kot večinsko, srbsko prebivalstvo bolj ali manj srečno, kar podobno velja tudi za druge prebivalce na tem območju.

V Jugoslaviji so bili Srbi večina, danes pa so, razen v Srbiji, manjšina v vseh državah, ki so nastale na tleh nekdanje skupne države. Kako opravičiti zgodovinski neuspeh srbske inteligence, ki je sredi 80-ih in 90-h let spodbujala srbski nacionalizem in šovinizem, saj je verjela, da bo nekoč, če ne na miren način, pa s silo, zavladala skupni državi in ​​si podredila vse druge, v času tovariša Tita bratske narode in narodnosti.

Tragedija današnje Srbije je v tem, da levica, ki se imenuje proevropska, še vedno živi v 90-ih letih, ko je bil Zahod nekaj pozitivnega in zaželenega za vse intelektualce v nekoč skupni državi, ko smo živeli, vsi eni poleg drugih za “železno zaveso”, ki je ločila vzhod in zahod.

Druge republike so se po razpadu Jugoslavije, kot sta Slovenija in Hrvaška, uresničile ideale svoje inteligence in zaživele kot samostojne države in članice EU , ene prej in druge pozneje. Srbija pa se je v tem času vojevala za uresničitev svojih nacionalističnih idealov, ki niso bili v interesu Srbije, države in naroda, ampak su bili produkt neumnosti srbske elite, ki ni poznala izzive svoje zgodovine, saj se v Titovih časih o tem ni bilo pametno pogovarjati, še manj pa učiti.

 Evropska Unija se je spremenila iz demokratične skupine v diktaturo EU birokratov

Danes, že več kot 30 let po razpadu skupne države, je del inteligence v Sloveniji in na Hrvaškem spoznal, da Zahod ni več takšen, kot je bil v naših mislih in željah konec 80-ih in v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Države EU, še posebej, ko je Ursula von der Leyen prišla na čelo Komisije, so po mojem mnenju postale primer negativnih trendov v svetu, ker zanikajo vse ideale, za katere smo včasih verjeli, da obstajajo na nam želenem Zahodu: demokracija, svoboda, tržno poslovanje, enakost, spoštovanje mednarodnega prava…

  • Evropska komisija, ki podpira neonacistično vlado v Ukrajini in troši milijarde evrov, da ta vlada lahko preživi in ​​nadaljuje vojno z Rusijo, je negacija vseh naših nekdanjih idealov o Zahodu, posebej idealov o antifašizmu in pravičnosti, idealov v katere smo verjeli, ko smo želeli postati  del Evropske unije.
  • Evropska komisija, ki ne priznava ključnega prispevka Rusije k zmagi nad nacizmom, je v funkciji brisanja po drugi svetovni vojni priznane zgodovine.
  • Države Evropske unije, med njimi je bila tudi Slovenija, ki ne želijo podpreti ruskih resolucij na GS OZN, ki obsojajo vsakršno »poveličevanje nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti« so sramota za nekdanjo demokratično in antifašistično Evropo!
  • Še boj sramotno je priznanje nekdanjih premierjev Nemčije in Francije, da so pri uresničevanju minskih sporazumov delali eno, mislili drugo in govorili tretje, pri čemer pa niso in nikoli ne bodo odgovarjali za svojo hinavščino. S takšnim obnašanjem so negirali naše ideale o evropskih politikih, ki so, kot smo mislili včasih med bivanjem v nekdanji Jugi, boljši oziroma bolj pošteni in dosledni kot so bili naši balkanski avtokratski voditelji. (Op. avtorja: Sporazumi iz Minska so bili vrsta mednarodnih sporazumov, s katerimi so se želeli končati nemiri med ruskimi separatističnimi skupinami v ukrajinski regiji Donbas ter oboroženimi silami Ukrajine. Pri pisanju omenjenih sporazumov sta od leta 2014 poleg Ukrajine in Rusije v imenu EU sodelovali tudi Francija in Nemčija.)
  • Evropska komisija, ki je ob nespoštovanju mednarodnega prava in mednarodnih pogodb zasegla premoženje Ruske federacije, ki ga je slednja ob zaupanju v ekonomske in demokratične tradicije zahoda shranila v njenih bankah, je primer, da predpisi in pravila v EU ne veljajo več, če to ustreza evropskim birokratom in njihovim nalogodajalcem.
  • Evropska komisija s svojimi odločbami, kot so ekonomske sankcije proti Ruski federaciji škoduje predvsem državljanom Evropske unije, medtem ko koristi imperialnim in ekonomskim ciljem Združenih držav Amerike! V vsaki demokratični skupnosti bi bilo takšno ravnanje povod za to, da bi 500 milijonov državljanov Unije zahtevalo odstop njenega vodstva. V EU, kjer ni več svobode v medijih se pod preprogo skriva vse, kar v ni v interesu evro birokratov. Polresnice in neresnice v medijih so postali novi ideali Unije! Danes v EU cilji opravičujejo sredstva, pri čemer ni pomembno, kakšna sredstva so pri tem v uporabi. EU je tako v začetku 21. stoletja postala žalostna podoba nekdanjih upanj evropskih intelektualcev o demokratični in svobodni Evropi, v kateri bodo živeli srečni in zadovoljni državljani.
  • Evropska komisija, ki je porabila na milijarde evrov za nakup eksperimentalnih cepiv mRNA od Pfizerja, tudi če je vedela ali je morala vedeti (iz podatkov samega proizvajalca), da so ta cepiva nevarna in tvegana za uporabnike, je primer norčevanja iz vseh idealov tržne svobodne in transparentnega poslovanja, v kar smo nekoč verjeli. Komisija je tedaj in tudi v nizu drugih primerov delovala v interesu kapitala in ne v dobrobit državljanov Unije. Obtožbe o koruptivnih dejanjih prve dame EU pri pogodbi s Pfizerjem pa še niso, koliko vem, dokončno ovržene.
  • Evropska komisija, ki preko nizozemske fundacije Rudger spodbuja izobraževanje otrok v vrtcih in šolah, pri katerih štiriletnike učijo kako naj se samozadovoljujejo, ne deluje v interesu državljanov, temveč v interesu evgenike in depopulacije… In podobno.

Srbska levica, ki je sebi nadela ime Srbija proti nasilju, zdaj želi vstopiti v takšno Evropsko unijo, medtem ko del, žal zaenkrat še vedno majhen, inteligence v Sloveniji in na Hrvaškem razmišlja o tem, ali in kako uiti iz te pogrezajoče se greznice!

Srbska oblast verjame v hlapčevstvo Rusiji, opozicija pa birokratom EU!

Srbska levica verjame, da bo, če bo priznala vse napake iz obdobja Miloševića in Vučića, dobila odpustek v Uniji in da jo bo evropska integracija odprtih rok sprejela medse.

Levica – seveda v narekovajih – nima nacionalnih interesov, verjame, da je internacionalna, tako kot verjame, da je današnja EU mednarodna in multinacionalna. Takoj bodo priznali neodvisnost Kosova, čeprav bodo to težko utemeljili delu svojih volivcev in privržencev. Danes Vučiću očitajo, da je državo zadolžil za 35 milijard dolarjev, ne da bi vedeli, kaj jih čaka, če bodo postali del EU. V klepetih jih »potolažim«, da bodo po desetih letih članstva v uniji zadolženi vsaj za 70 milijard dolarjev.

Desnica, ki jo pooseblja avtokrat Aleksandar Vučić ima spet največ možnosti za zmago na volitvah; izjema je prestolnica, torej Beograd, kjer ima opozicija močno oporišče. Za levico nisem zasledil – priznam, da tudi samega dogajanja nisem spremljal najbolj pozorno – da bi imela kakšen poseben program razen »samo Vučić NE« in EU kot naš ideal.

Vučić, ki ima pod nadzorom večino medijev igra na predvolilno zviševanje plač in seveda pokojnin, saj so upokojenci – kar velja za vsako državo  tudi v Srbiji najbolj pridni volivci. Njegov program je, da sedi na dveh stolčkih hkrati, torej javno podpira Rusijo, potiho pa želi Srbijo pripeljati v EU in hkrati prepustiti Kosovo svoji usodi. To želi izpeljati na način, da bo vse skupaj čim manj boleče za njegove volivce na eni in seveda tudi zanj, kar se njegovega nadaljnjega preživetja v Srbiji tiče, na drugi strani.

Vučić in večji del srbske inteligence tudi danes verjameta, da Milošević v svojem obdobju vladavine ni delal napak. Po njihovem mnenju je vse, kar je počel, delal v interesu Srbiji, in da so torej krvniki razpada nekdanje skupne države Američani, Nemci, Hrvati, Slovenci; verjetno tudi Marsovci, najmanj pa so krivi oni – Srbi, ki naj bi si želeli ohraniti skupno državo, seveda po lastni podobi.

Prav tako Vučić in večji del srbske inteligence ne priznava genocida nad Muslimani v Srebrenici in pokolov Albancev na Kosovu. Iz Srbije zaenkrat nisem prejel še nobenega odziva na odločitev kosovskega ministrskega predsednika Aljbina Kurtija, ki je v četrtek, 14. decembra 2023 postavil spominsko ploščo na hiši v Peči, kjer je bila včasih kavarna Panda. V njej je bilo leta 1998 ubitih šest srbskih mladostnikov.

Kot poroča spletni portal KoSSev pa na tej spominski plošči piše v albanščini, srbščini in angleščini naslednje: «V času srbskega terorja nad Albanci je bilo v prostorih te kavarne 14. decembra 1998 po ukazu srbske Državne varnosti ubitih šest srbskih mladostnikov.« Uboj srbskih mladeničev je bil povod za začetek srbskega maščevanja nad Albanci na Kosovu in tudi za druge zločine, ki jih današnja Vučićeva Srbija ne priznava!

Aleksandar Vučić je Miloševićev naslednik. Po njegovem mnenju in mnenju elite, ki ga podpira, je prihodnost Srbije v preteklosti oziroma v obdobju Slobodana Miloševića, s tem, da so danes v svetu drugačne okoliščine kot so bile v njegovem času.

  • Vučić je dodobra dojel psihologijo Srbov, o čemer je pred približno 150 leti pisal tudi eden od prvih srbskih socialistov Svetozar Marković v knjigi Srbija na vzhodu. Dejal je, da Srbi za napredek potrebujejo močnega nasprotnika.

Težava je v tem, da imajo Srbi danes veliko nasprotnikov različnih moči, od nekaterih članic EU do Hrvatov in Albancev. Po prihodu Vučića na oblast leta 2012 so se preko medijev spodbujali srbski nacionalizem ter  proti albansko in proti hrvaško razpoloženje.

Treba je priznati, da je Vučić pametnejši od Miloševića in dobro ve, kdaj je treba zategniti vajeti in kdaj s stiskom nog spodbuditi nacionalizem, da steče v hitrejši kas (op. hiter tek konja). V nasprotju z Miloševićem ima Vučić odprto podporo Rusije in gospodarsko pomoč Kitajske. Hkrati pa mu, po mojem mnenju, ne zaupata preveč niti ruski Putin niti evropska Ursula. Samo vprašanje časa je torej, ali bo zgrmel iz posedanja na dveh stolčkih oziroma se bo naposled moral odločiti za enega izmed njih.

Vučićev problem je, po mojem mnenju, da ne pozna dovolj zgodovine srbsko-ruskih odnosov. Če bi jo poznal, bi namreč vedel, da so Rusi včasih pustili Srbe same, če jim nekaj ni bilo v interesu. V 19. stoletju so se tako morali Srbi kljub ruskim obljubam na koncu vedno znajti sami.

Zmagovalec srbskih volitev je dejansko nepomemben

V bistvu, po mojem mnenju Srbija še ni dosegla končnega dna, na svoji poti navzdol.

Na njeni poti je še veliko padcev, zato je povsem nepomembno, kdo bo zmagovalec volitev 17. decembra.

Po mojem prepričanju, bo vsaka od nekdanjih jugoslovanskih republik plačala toliko, kolikor je prispevala k uničenju skupne države. Srbi, predvsem njihova elita, so veliko, če ne največ, prispevali k propadu države južnoslovanskih narodov in njihovi žalostni prihodnosti. Jugoslavija je bila ne glede na težave, ki nikakor niso bile majhne, ​​edini porok svobode teh narodov! V bistvu je za prebivalce teh držav danes (in jutri) vseeno, ali bodo sužnji in hlapci Rusov in Kitajcev ali birokratov in kapitala EU. Žal pa njihova elita v 80-ih in 90-ih letih ni bila sposobna uvideti te resnice, ki je bila vidna vsakemu človeku, ki je vsaj delno poznal zgodovino tega prostora in teh ljudstev.  Tudi srbska opozicija se danes ne zaveda, da s trkanjem na evropska vrata želi priti v povsem drugačno integracijo od tiste, v katero smo verjeli in si jo želeli nasledniki danes majhnih in do vratu zadolženih naslednic rajnke SFRJ.

Delite objavo na socialnih omrežjih

Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.

TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.

založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.