NAZAJ K NARAVI – Stara cesta, 26. julij 2025

biserka@zbiserko.si

Po dveh mesecih prve zasaditve z željo po skorajšnji samooskrbi s hrano je čas za kratko analizo o postorjenem in kako vnaprej. Pripis “vrtičkarstvo za telebane” je v duhu istoimenskih knjižic za učenje računalniških in drugih spretnosti. Gre za zavedanje, da kljub učenju in brskanju po informacijah dejansko še vedno nič kaj prida dosti ne vem o naravi in pridelavi hrane. Imam pa prednost v tem svojem nepopisanem listu, in sicer, da sem se odločila nekatere osnovne faze klasičnega vrtnarjenja in obdelovanja zemlje preskočiti, kar je z željo po samooskrbi tudi izvedljivo, nikakor pa verjetno to ni pristop za večje, komercialne pridelovalce hrane. Vsaj v celoti ne. Če bo kakšna moja izkušnja, ki je preplet brskanja po teorijah in tujih izkušnjah in spoznanj na podlagi mojih napak, komu v pomoč, toliko boljše. Občasno se v rubriki Nazaj k naravi torej beremo tudi pod premiso vrtičkarstvo za telebane.:)) Pa gremo po vrsti o postorjenem na gredicah od maja do konca julija 2025.

Iz različnih razlogov sem se dokaj pozno, proti koncu maja, lotila prve saditve sadik na pripravljenih dvignjenih gredicah, ki so na dnu zaščitene s pocinkano mrežo proti voluharjem in drugim “predatorjem ali sostanovalcem v naravni dnevni sobi” v kraljevstvu podzemlja. Lesene in zaščitene gredice z bio premazom sem obdala še z bakreno žico in  jih ob robovih založila z jajčnimi lupinami (proti polžem, ki jih ni bilo; no, vsaj naletela nisem nanje). Tako mimogrede sem se še malo poučila o razliki med sajenjem in saditvijo ter med senom in slamo. Začetnikom res priporočam, da najprej poguglate te osnovne pojme in vam bo, na primer, hitro jasno, da tudi za pridelavo domačih jajc ne potrebuješ obvezno petelina, zadoščajo tudi kar kokoši. No, malo za šalo in malo zares.

Rezultat prvega trimesečja?

Če začnem na negativni strani lahko ugotovim, da sem malo pozno zaznala, da nekdo rovari po mojem brokoliju in cvetači, bolj očitno je bilo, da so mravlje dobesedno napadle špinačo in solato, rezultat pa… Lotila sem se naravnih pripravkov zatiranja listnih uši, gosenic ter mravelj in kar je še drugih “ljubiteljev” moje zelenjave, nekaj sem jo rešila, za večino tega dela pridelkov pa sem bila, žal, tokrat prepozna. In sem dobila dragoceno izkušnjo, da se bom prihodnjič poslužila uporabe mreže in sprotnega odzivanja ob prvi luknjici na listih zelenjave. Ta del sem pometala proč. Ostali so rdeča pesa, cvetača, tudi čebula bo….

Na pozitivni lestvici mojega prvega soočanja z vrtnarjenjem so pričakovano bučke. Tako rekoč v vsej prebrani in poslušani literaturi so si avtorji v glavnem enotni, da je bučka eden najbolj hvaležnih plodov za začetnike. Bogato nama rodi in s Predragom sva preizkusila že kar nekaj receptov. Bučke so se seveda ponosno bohotile na domači mizi tudi ob obisku Timona in Žive…  Ravno danes sem utrgala novo.

Ugotovila sem, da za dve osebi v gospodinjstvu povsem zadoščata dve sadiki bučk. Potrgam jih, ko dosežejo okrog 20 centimetrov, tu in tam mi kakšna uide, da postane tudi zavidljivo debela.

Najbolj me navdušujeta melona in lubenica

Če sem si kot stanovalka v blokih velikokrat zaželela, da bi si pridelala vsaj svoj peteršilj (v lončkih na balkonu se mi ni najbolj obnesel, tudi prave volje ob pogledu na cesto za kaj takega nisem imela), pa se mi je zdela kar misija nemogoče, da bi kdaj na svoj krožnik postavila čisto svojo, doma pridelano melono ali lubenico. In sta me navdušili kar obe. Pravzaprav, očitno jih bom lahko utrgala kar več kosov. Za prihodnje leto že vidim, kako jih bomo v mojih nabirali in nalagali v gajbice…:))  Letos sem za poskušnjo izbrala po eno sadiko obeh. In vse sadike, razen paradižnika volovsko srce, nabavila pri prleškem ponudniku iz Križevcev pri Ljutomeru.

Ugotovila sem, da bom saditev melon in lubenic prihodnje leto prestavila na perma model v celoti. Čeprav sem njihovim viticam s kartonsko podlago na travi in sadnjo ob rob grede tudi tokrat omogočila dovolj prostora. In seveda, nabavila bom več sadik, če mi iz pečk obeh sadežev čez zimo v mojem mini rastlinjaku ne bo uspelo pridelati svojih.

Tudi paradižnik se je obnesel, čeprav z izzivi obrezovanja

Z nasveti pri pridelavi hrane je približno tako kot z nasveti mladim mamicam. Vsaka babica ali tašča ima kakšno svojo izkušnjo in mladi mamici na koncu ne preostane nič drugega kot da vsem prisluhne, na koncu pa predvsem posluša sebe in naredi tako kot čuti, da je v nekem trenutku najbolje. Takšen izziv sem imela pri nasvetih, če naj obrezujem odvečne poganjke pri višji sorti paradižnika ali ne. V zadnjem času je vse več namigov, naj se to ne počne. Ker pa je pri meni nastala prava gošča listov, tudi plodov je veliko, sem se naposled le odločila za škarje in enkrat na teden porežem, kar se mi zdi preveč in tako plodovi dobijo več sonca, manj je nevarnosti za kakšne okužbe, rastlina postane bolj zračna.

Ugotovila sem, da bi morala morda bolj upoštevati namige o dobrih in slabih sosedih. Prihodnjič bom k paradižniku zagotovo posadila še peteršilj in baziliko. Slednja je letos povsem ločena in kraljuje sama zase znotraj zeliščnega vrta. Jo bom imela pač na obeh koncih.

Lotila se bom še krompirja na senu in na travniku

Ker sem spomladi torej začela z vrtnarjem malo prepozno, se nisem lotila saditve krompirja. Imam pa ravno v teh zadnjih julijskih dnevih zato nov izziv. Perma model, ki temelji letos na senu, ki ga imam na voljo z lastnega travnika. Dejansko  se mi je s travo letos zarasel nekdanji del vinograda, jaz pa sem se pobliže spoznala s srpom. V pomoč so mi bili predvsem nasveti Biljane iz Republike Srbske, ki ima izredno zanimive video in tekstualne nasvete za pridelavo hrane po konceptu Nazaj k naravi. Torej prisega na naravne pristope in moto, da je vse okoli nas lahko koristno. Tudi sama sem tako koprivo uporabila za naravno gnojilo, s pomočjo aplikacije spoznavam še vse druge rastline, ki krasijo domač travnik in jih uporabljam v različne namene (naravno gnojilo ali spodbuda kompostiranju). Tudi dvignjene gredice, prekrite s senom, bodo namreč počasi prerasle v klasičen perma model z direktnim kompostiranjem.

Zeliščni vrt s čudovitimi nastavki

Prvi del zelišč sem uspela posaditi, tudi s pomočjo Janeza, soseda čebelarja.  Zdaj bom “zalogo” v stilu, da za vsako bolezen rožica raste, počasi krepila. Jutranji napitek iz rožmarina, ledeni čaj iz melise in mete, nepogrešljivi dodatki šetraja, bazilike… Neprecenljiva večerna zeliščna kopel za noge…  Če se dan po jutru pozna potem je moja kavica zdaj na drugem mestu, skrbi normirane espejevke na pragu 60 let pa na tretjem; kajti prvi jutranji sprehod do vrta in nabirka opojno dišečih zelišč za prve jutranje napitke je eden najlepših začetkov dneva.

Drevesa so še izziv, pa trta in majhen gozdiček tudi

Na majhni posesti z majhno hiško je vendarle veliko izzivov. Sploh, ker obnovo narekujejo nekatere “nujne, takojšnje situacije” in seveda domači proračun upokojenca in podjetnice z delom na daljavo. Pa vendar… Tudi v prostorskem smislu sem morala nekako zaobjeti, ponotranjiti  posest. Počasi sem “posvojila” travnik, ki se razteza do nekdanje vinske trte in manjšega gozda. Naslednji izziv so zanimive luknje in luknjice, ki jih še nisem povsem identificirala. Samo predpostavljam lahko, da je kje tukaj v moji bližini tudi kakšna kačica, miška zagotovo. S krtom sva se že spoznala, a mi je dobro služil. Nisem ga pregnala iz bližine mojih gredic, ki so pod zemljo zaščitene z mrežo, potko ob njih pa je dobro razril in počistil, kar je bilo zanj okusnega pod zemljo. Zdaj se je premaknil drugam, nekam globlje na travnik.

Dreves sem posadila pet. Kostanj se ni prijel. Nekaj ga je dodobra “pojedlo” in imam premalo znanja, da bi lahko odkrila, kaj je šlo narobe.  Me čaka zimsko branje in študij do naslednje pomladi, ko se lotim v večji meri še dreves in grmičevja ter nizkih nasadov. Žižula je najbolj “zategla” in ji gre najboljše za zdaj, upam, da se, vsaj kaže tako, primeta tudi jabolka in hruška. Lipa me skrbi. Sem večkrat z naravnim pripravkom poškropila liste, ki so se obdali z rdečimi pikami. Zalivanje vseh je prevzel Predrag, jaz pa skrb za moja vrtova, običajnega in zeliščnega.

Dosaditev novih dreves, pri čemer bi si želela tudi starih, nizkih sort jablan, hrušk… je tako eden od naslednjih projektov. Ker velik travnik naj bi postal preplet pridelave hrane ob zavetju naravne sence dreves, ki bi nas razveseljevala tudi z okusnimi plodovi.

In potem še samo po kakšno domačo moko h Karmen k Mlinu na Muri, okusno pašteto k sosedu Filipu, po med k Janezu ter še kakšen ribič bi prišel prav. In ob morebitni naslednji pandemiji ali … bom  naposled lahko zaživela,  kot mi  je pred mnogimi leti dejal sogovornik s Kosova. To je bil nekdanji kosovski predsednik, zdaj med obtoženimi v Haagu, takrat pa še mlad in obetaven politik Hashim Thaci. Če povzamem s svojimi besedami, ker gradiva iz svoje dobe radijskega dopisništva z Balkana ne hranim več: “Biserka, najbolj pomembno v življenju za družino je, da ima svojo zemljo. Pridejo vojne. Vse se lahko poruši. Stanovanja v porušenem bloku ni več. Ti pa se vedno lahko vrneš na zemljo, zgradiš vse na novo in prideluješ spet svojo hrano.”

Kaj imata skupnega vrtičkarstvo in podjetništvo?

Pri podjetništvu – to je kar posebna tema za rubriko Družba – imamo seveda več tipov podjetnikov. Takšnih z dobro storitvijo ali izdelkom, ki jih trg resnično potrebuje in sledijo politiki ponudbe in povpraševanja. Potem takšne, ki se kot pravi z leve ali z desne politične poloble spretno prisesajo na kakšen proračunski ali evropski vir ali pa postanejo ekskluzivni dobavitelji ali podizvajalci kakšne multinacionalke, ki je praviloma v tuji lasti, ker slovenskih velikih podjetij je itak ostalo le še za prgišče ene roke. Vrli ustvarjalci Slovenije kot druge Švice so jih uspeli v minulih treh desetletjih vse po vrsti, z zelo redkimi izjemami, spraviti v tuje roke. Duh podjetništva pa lahko povzamemo vendarle s skupnim imenovalcem, ki se prepozna v tem, da podjetnik vsak dan znova, eden lažje in drugi težje, v primežu vse bolj požrešne in z obdavčitvijo navdihnjene države, poskrbi ne le za obstoj in preživetje, temveč tudi za razvoj svojega podjetja.

Misel št. 1: KONKURENCA OKOLJA. Ko posadiš sadiko v gredico se dejansko prepustiš lovcem in lovkam za preživetje na tem trgu. Oponašanja in kraje idej tukaj ravno ni, predatorska logika pa zaživi na polno. Gosenice, hrošči, mravlje in njim priljubljene mušice, kakšna miška, srnice in lisice iz bližnjega gozda, ptice z zraka in voluharčki pod zemljo… Če jih naštejem takole na hitro, kajti  zaloga “lojalne in nelojalne konkurence” je dosti obsežnejša. Odziv je odvisen zgolj od mene oziroma tebe. Ali se boš fokusiral nase, da boš še boljši, da se boš ubranil z delom in s kvaliteto in pa s preventivo, ki ti ne bo vzela fokus in te preusmerila k boju namesto k ustvarjanju. Z nekaterimi konkurenti se soočiš tako, da se preprosto prepustiš dejstvu, da pač so in si delite isti življenjski prostor.  Pri drugih se odločiš za kakšno preventivno mrežo, morda bakren trak. Z drugimi si malce bratsko razdeliš pridelek ali pa jim v bližini gredice tako kot polžem postrežeš s čim, da se lahko okrepčajo in najejo, ne da bi se pri tem lomastili po tvojem nastajajočem pridelku. Ja, kar zanimive so te vzporednice med vrtom in podjetništvom. Naslednja podjetniška misel št. 2 bo namenjena prav tako zanimivi temi, ki sliši na SODELOVANJE.

Naslednjič v avgustu 2025: Ob pravem času ali vrtičkarstvo za telebane

• Preberite še ostale prispevke iz rubrike Nazaj k naravi
• Kot ponudnik storitev ali izdelkov se mi lahko pridružite kot pokrovitelj, podpornik ali s svojo zgodbo

Želite občasno, enkrat do dvakrat na mesec prejemati prispevke iz rubrike Nazaj k naravi takoj ob objavi na vaš e-naslov? Prijavite se brezplačno s posredovanjem podatkov na naslednjo povezavo: Naročam se na prispevke Nazaj k naravi