Naj kar na začetku povem, da tokratni zapis nikakor ni moj obračun s komunikatorji, torej tistimi posamezniki, ki si služijo kruh s predavanji in svetovanji s področja komuniciranja. Se pa lahko morda kdo med njimi kljub vsemu tu in tam malo zamisli nad tem, če je pravšnji za to, kar počne.

V spominu mi je ostala znanka, ki je bila navdušena nad izvajanjem komunikacijskih delavnic: vse so bile sicer po istem kopitu s ponavljanjem že naučenega besedila. Toda ona je to takooooo radaaa počela. In ob pravšnji strankarski izkaznici je imela dolgo časa tudi dovolj naročil. Potem je po strankarski liniji našla dobro službo. Zdaj ni več komunikatorka.

Potem sem se enkrat lotila ad hoc analize o tem, kdo vse sploh na tem in še kakšnem poslovnem omrežju ponuja komunikacijske nasvete. Pred nekaterimi s preverljivimi referencami sicer kapo dol, pred veliko večino pa… Vsaka čast, pogumni ste! Ampak trg je zakon, tudi v družbi, ki deluje po načelu “plastic fantastic”, torej, da se blešči, doni in je pač “fensi”, nekaj drugače, in to je to – to bo naš izvajalec. Nabor standardnih komunikacijskih tem pa je itak znan, ponovljen in samo malo drugače zapakiran s strani raznovrstnih ponudnikov. Če toliko ljudi vse to obvlada, se človek vpraša, čemu nam gre komuniciranje v slovenski družbi tako slabo?

Komunikacijska tema kot majhna popestritev druženja

Tudi sama sem že doživela in po pogovoru s kolegi iz komunikacijske branže ugotavljam vedno znova, da večina odločevalcev komuniciranje dojema “kot dodatno zabavo, popestritev”.

Veliko vodilnih namreč kakšno komunikacijsko predavanje ali delavnico vpelje enkrat na leto z namenom, da se pred kakšnim druženjem ob kosilu še kaj koristnega pove. Popestritev je to sicer lahko, ponavadi pospremljena z aplavzom in s številnimi “aha trenutki” na obrazih slušateljev, toda na dolgi rok… Tako ne boste ravno “zglancali” niti interne niti eksterne komunikacije.

Za sistematičen pristop k treningu komunikacijskih veščin je v slovenski družbi bore malo zanimanja. Enkrat je bolj “fensi” malo o učinkovitem upravljanju časa, drugič bi kaj o vodenju in proaktivni drži, tretjič… “Kar 21-tem imate za komunikacijsko usposabljanje kolektiva”, se je začudila ena od mojih sogovornic že pred leti. Ja, če se bi jih lotili sistematično, potem bi nagovorili marsikakšne izzive, ki vas tarejo: odhajanje zaposlenih, nenehno iskanje novih vodij, očitki o mobingu, pasivna agresivnost med zaposlenimi, številne reklamacije strank…

Ampak o komuniciranju odločevalci praviloma razmišljajo na ravni slovenskih politikov. Torej kot o vlogi piarovcev, ki prevzemajo službo gasilcev. Politik pride, nekaj izusti, odziv javnosti pokaže, da je pošteno udaril mimo in potem pridne mravljice, ki se svojim šefom očitno ne upajo povedati, da o komuniciranju nimajo pojma in bi bilo modro, da bi kdaj tudi umolknili, gasijo in popravljajo, kar so šefi zamočili.

Ko šefi, tisti strankarski in v podjetjih, itak vse vedo

Najhujše se seveda komunikatorjem godi, ko pridejo v stik s potencialnim naročnikom v vlogi odločevalca, ki itak o komuniciranju že vse ve. Njemu je vse jasno, samo njegovim zaposlenim je treba odpreti oči. In ko se prisluhne slednjim se vselej znova pride do stare resnice, da riba smrdi pri glavi. Zato bi moj napotek vodjem, sredinskim in tistim povsem na vrhu bil sila preprost: skupaj s svojimi ekipami se udeležujte komunikacijskih usposabljanj tudi šefi, ne zavzemajte pozicije “uber alles”. Lahko, da vam bo energija molka ali neverbalna komunikacija vaših sodelavcev povedala več kot bi si sami želeli slišati.

Naenkrat je en direktor enega zdravstvenega doma pribit na pranger

Najlažje je zunanjim komunikatorjem, ki si niso nabirali kilometrin v podjetjih javnega in zasebnega sektorja v vlogi podrejenih ali vodij, soliti pamet od zunaj. Povedati na primer, kaj vse je nekdo naredil narobe. Ja, tudi v primeru nedavne smrti pacienta v Velenju je bil vsaj del ene od izjav prvega moža zdravstvenega doma neprimeren; na kar sem opozorila v prejšnjem zapisu. To pa ne pomeni, da ta človek za to ustanovo ni naredil nič dobrega; med drugim je na lastno pobudo v republikah nekdanje Jugoslavije novačil zdravnike, ki bi prišli zdravit v Šaleško dolino. Ne poznam ga osebno, tudi nisem nikoli naletela na njegova odprta vrata, ko sem ZD Velenje sama ponujala kakšne komunikacijske delavnice, lahko pa sklenem, da je o komunikacijskih zdrsih najlažje govoriti tistim poznavalcem, ki takšne dejavnosti niso imeli nikoli priložnosti opravljati.

Če to ponazorim še s svojo zgodnjo novinarsko-podjetniško izkušnjo. Ko sem v Skopju v 90-ih letih na noge postavljala dopisništvo Radia Slovenija za jug Balkana mi je takratni direktor Telekoma v Skopju dejal: “Na telefonsko povezavo s Slovenijo bo treba pa počakati vsaj kakšno leto.” Zagotovo lahko tudi svojim komunikacijskim spretnostim pripišem dejstvo, da sem imela telefonsko povezavo vzpostavljeno v 48 urah in ne čez 12 mesecev. Ker sem v medijskem svetu prehodila vse stopnice, od praznjenja pepelnika v vlogi mlajše dežurne, do novičarke, poročevalke, komentatorke, dopisnice, urednice… z gotovostjo lahko trdim, da o medijskem svetu vem SKORAJ vse; seveda pa ne vse.

O vodenju nekega zdravstvenega doma ta hip ne vem prav nič. Kar ne pomeni, da ga na podlagi organizacijskih in komunikacijskih sposobnosti v vlogi menedžerke ne bi mogla kdaj dobro voditi. Ampak ob nepoznavanju vseh delovnih procesov in poslovnih posebnosti pri vodenju takšne organizacije bom kot zunanja opazovalka pri ocenjevanju komuniciranja vodstva dosti bolj previdna kot v primeru komunikacijske ocene nekega medijskega zapisa, ki po nobenem od meni dobro znanih novinarskih standardov ne pije vode.

Zakaj nam “komuniciranje v Sloveniji ne štima”?

Moj razmislek vam v razmislek bi bil ta, da morda zato, ker lahko o komuniciranju te ali one vlade, tega ali onega politika, tega ali onega družbenega pojava komentirajo in razpredajo prav vsi – po možnosti iz varne razdalje nekje na kavču, ob varnem izplačilu ne kakšne ravno najnižje pokojnine ali pa kot anonimneži na kakšnem družabnem omrežju – brez, da bi za izrečeno nosili kakršnokoli odgovornost, posledice.

Slovenci in prebivalci Slovenije smo se očitno prelevili v izjemne komunikatorje, ki lahko sodimo in pišemo o vsem tem kar morda dobro poznamo in v še večji meri presojamo in solimo pamet o stvareh, o katerih nimamo pojma. Takšno razlago pa mi je nedavno ponudil nekdanji novinarski kolega iz tujine ob najinem razpredanju o tem, kako je umrla novinarska stroka.

Očitki na račun slabega, nepravega, neustreznega, premalo učinkovitega, nepoštenega komuniciranja… vse to je seveda lahko tudi priročno sredstvo za politični boj enih proti drugim. Morda je pa skrajni čas, da neka piarovka v nekem ministrstvu ali vladi ali v podjetju dvigne svoj glas in pove, da je svojemu šefu pravilno svetovala, ampak mu njegov ego ne dovoli, da bi prisluhnil dobrim komunikacijskim nasvetom, ker “on pač vse ve”.

Mimogrede: predsednik vlade, ki skoraj vsako svojo izjavo pospremi še z vprašalnico “zakaj” bi res lahko prisluhnil kakšnemu komunikatorju. Najhuje namreč je, ko nekdo misli, da “komuniciranje obvlada” pa ga posledice njegovih nastopov, tako v drži telesa kot mimiki obraza, predvsem pa v izrečenih besedah, postavijo na laž.

Vprašajte za kakšen komunikacijski nasvet koga, ki morda o tem kaj ve…

V življenju se mi je v vlogi komunikatorke že pripetilo, da me je kakšen direktor vprašal, kako naj odreagira v neki situaciji in sem mu preprosto svetovala, da je vsakršna reakcija na neki doseženi točki preprosto brezpredmetna. Kajti na kaj se pri komuniciranju z javnostmi najpogosteje pozabi? Da vaši poslušalci, gledalci, bralci vaših sporočil niso enotna in amorfna masa, temveč po izobrazbi, značaju, vedenju, starosti in še drugih značilnostih, zelo raznolika paleta. In med njimi zna predvsem pri uvajanju sprememb biti kopica takšnih, ki jim tudi z najboljšimi nameni res nikoli ne boste mogli nečesa dopovedati. In tudi teh omejitev se je pri komuniciranju sporočil preprosto treba zavedati.

Upoštevajte številko 3

Ne vem kako je z vami, toda večina absorbira prvih 10 vrstic branja, prvih 30 sekund poslušanja in nekje do 3. vsebinske točke so še osredotočeni, potem fokus popusti. Torej, povejte, da imate v načrtu 8 reform, da se boste v prvem letu lotili ene, kjer je stanje naslednje… po uvedbi sprememb bi želeli z doseganjem zastavljenih ciljev situacijo, ki bo preverljiva in merljiva po naslednjih kazalcih… Ker je vsaka sprememba seveda za nekoga boleča in za drugega dobrodošla, vam bodo ljudje sledili, če bodo vedeli, kaj jih na koncu čaka. Recept je zelo preprost. Morda vam ga bo znal drago prodati kakšen komunikator, ki je v življenju s področja komuniciranja prebral le eno knjigo in jo zdaj spretno trži in je kot “novopečeni strokovnjak” v pravi politični orbiti.

Preprosto, jasno, razumljivo, preverljivo – to je le nekaj ključnih besed, ki iz slovenske države, kjer smo človek človeku volk, politik politiku sovražnik in ne tekmec, vsi skupaj pa tonemo v vse večjo bedo, ki ji tudi velikonočno upanje vse manj pomaga, lahko potegnejo to slovensko komunikacijsko greznico v boljše, svetlejše čase. Ob upoštevanju znane misli tudi kar se tiče komuniciranja: “Le čevlje sodi naj kopitar!”.