BISERKA POVŠE TAŠIĆ -
06.05.2023
Povod za današnji razmislek je v Beogradu – delu Balkana, kjer sem preživela del svoje profesionalne in mladostne poti: še vedno v stiku z znanci, prijatelji, sorodniki. Kot mnogi med njimi sem v teh dneh v svojevrstnem šoku, čeprav ne tudi presenečena. Že dolgo vem; tako kot vi, ki ste si prav tako zatiskali oči… Razgradili smo vse stare vrednote, pravih, novih, ki bi v pehanju za “biti” ali “imeti več” pa ni.
Uvozili smo način življenja (mladi bi rekli “way of life”, ker se sliši bolj “kul” kot slovenščina) in ga kot “aqui communitare” s prepisovanjem evropske zakonodaje nekritično ponotranjili in povzemali vse, misleč, da je zlato prav vse, kar se na opevanem in želenem “zahodu” sveti vsaj na prvi pogled.
In povejmo končno odkrito, kaj je to “vse”? Naj omenim nekaj teh “vse”, ker je spisek zelo dolg. Nekritični prevzem permisivne vzgoje otrok v svežnju z neumnostmi in predpisi v stilu, da mora polnoletni dijak svojemu staršu, ki ga preživlja in plačuje šolanje, dovoliti vpogled v njegove ocene? Tako imenovani teoriji spolov in ideologiji LGTB smo dovolili razpreti krila v tem smislu, da ni sprejemljiva le drugačnost in izbor partnerja ter načina ljubezni /s tem se tudi sama povsem strinjam/, temveč je bogokletno izreči, da je človek preprosto proti temu, da bi izbor spola z nepovratnimi operativnimi posegi po ameriškem zgledu dovoljevali že odraščajočim mladim /temu pa v celoti nasprotujem/.
Spomnimo se erozije tradicionalnih vrednot med pandemijo, ko so mnogi tožili, da ne morejo do ostarelih staršev v domovih za starostnike, nisem pa zasledila, da bi se množično odločili in starše vzeli domov, jih v eni od soban svojih velikih hiš ali v okviru svoje spalnice v majhnih domovih negovali sami doma, vsaj začasno?!
Smo sploh lahko presenečeni?
Se mar imamo čemu sploh čuditi, ko potiho in na glas objokujemo nedolžne žrtve (ne le umrle, tudi tiste, ki bodo izgubo odraščajočih otrok morali nekako preživeti), ki so padle pod streli Koste, Uroša ali pa bodo zaradi posledic ran zaznamovane vse življenje… In vprašanja, tudi v smislu, če se to lahko zgodi nam ali kdo bo naslednji, so povsem logična ter silijo tako rekoč vse države na območju nekdanjega Balkana k razmisleku, kako preprečiti za ameriško celino vsakdanji način življenja, ki je vstopil tudi v šole in ulice: najprej srbske, jutri morda slovenske?
V minulih dneh je bila refleksija z vprašanji, kaj vse je šlo narobe povsem pričakovana in razumljiva. Sprašujem se le, če bomo z zunanjimi prijemi, torej z več sile kot odgovor nedopustnemu nasilju ter z več nadzora uspeli sanirati družbo, da bi ljudem povrnili občutek vsaj lažne varnosti nazaj v šolske učilnice, na ulice, pred dvorišča domov? Odziv z ukrepanji s strani oblasti, češ, naredili bomo vse, da se kaj takšnega ne ponovi, je pričakovan, zaželen, samoumeven. Oblast mora nekaj narediti ob nemoči odraslih, šokiranih ob moriji, ki jo je zakrivil še otrok – najstnik in po njegovem zgledu tudi adolescent – mlajši moški.
Ko začnejo kositi streli otrok in mladih se očitno naposled zresnijo tudi odrasli.
Ampak, če se sleherni posameznik ne bo zazrl vase, se javno opredelil do tistega, kar je prav in kaj narobe, ter prispeval h katarzi, k samoočiščenju družbe, se močno bojim, da bo misel, ki mi jo je Velenjčanka Emica Vrtačnik kot najstnici zapisala v naslovnici omenjene knjige še kako aktualna:” Naše življenje je eno samo poslavljanje; včasih za daljši čas, večkrat za krajši čas in enkrat za vedno!” Kot družba imamo pet minut do dvanajstih izziv, da se nam od nam dragih zaradi popolnega razkroja družbe v katero drvimo tudi zato, ker razpadajo nekoč močni svetovni imperiji ter se karte v geopolitiki velesil mešajo na novo, ne bo treba poslavljati za vedno.
Nehajmo nekritično prepisovati bruseljske zakonodaje, povzemati brez tehtnega premisleka tuje prakse, sprejemati vrednote, ki našemu narodu, ljudem, okolju, katerega del smo, niso lastne, so tuje. Začnimo se spraševati zelo preprosto: je to prav, je to v redu, potrkajmo na svojo vest. To je edina pot, ki pelje k ozdravitvi družbe. Bližnjic ni.
Več policistov v šolskih okoliših, več varnostnikov v šolah, zapiranje učilnic ob začetku pouka – vse to so obliži sistema, mi pa smo na točki, ko se bomo kot ljudje, kot posamezniki, ki tvorimo družbo zahoda, ki se vrednostno vse bolj razkraja, morali začeti brskati po lastni kanalizaciji, po svoji notranjosti in reči “ne” – to ni dobro zame, to ni dobro za mojega otroka, to škodi moji družini, to ne bo prav za našo družbo. Zmoremo in želimo drugače.
Ali lahko od tega trenutka dalje upamo, da bo na zahodu kaj novega?
Odgovarjam z dvema zgodbama…
1) Ravnateljeva kava z dijakom. Govorim o izjemnem človeku in ravnatelju I. gimnazije v Celju, prof. dr. Antonu Šepetavcu. Moj sin je danes že študent, sama nisem več v svetu staršev, torej lahko povsem neobremenjeno povem za nazaj. To je človek, ki dijake ob kakšni stiski potolaži z besedami:” Oglasi se pri meni, se bova pogovorila in našla rešitev… Se bom pogovoril jaz z razredničarko… Pridi jutri na kavico, da vidimo, kaj bomo lahko naredili…” To je človek, ki ga ima večina dijakov zagotovo rada, po njem so ljubkovalno poimenovali športno dvorano v “šepetavko”. Je “njihov” – ravnatelj dijakov, ki rad pove, da pri njih padejo dijaki predvsem po stopnicah. Glede očitkov, češ, da je to elitna gimnazija pa vselej poudari, da si želijo biti elita po znanju, kar dokazujejo tudi po mnogih prejetih priznanjih na različnih tekmovanjih; nikakor pa – v kar sem se lahko prepričala tudi sama – niso elitistična šola v smislu izključevanja ali povzdigovanja posameznih dijakov glede na družbeni status njihovih družin.
Kako bi torej lahko v šolah drugače? Z odnosom vseh šolnikov “mar mi je”, z ravnateljevim posluhom za stiske dijakov, z državo, ki mora z zakonodajo in predpisi ohraniti vse dobro v šolskem sistemu iz časov Marije Terezije in ga posodobiti na način, da bo poleg izobraževanja v smislu predelave informacij prostor tudi za vzgojo, za netekmovalno druženje.
2) Klepet z otrokom ob sprehodu. Seveda pa se vse začne doma. Šola je samo odsev družbe, ki jo soustvarjamo vsi: odrasli z zgledom, odraščajoča mladina z opazovanjem, s posnemanjem ali z iskanjem povsem novih vzorcev, če jim početje odraslih ne ustreza.
Starši v podivjanem kapitalizmu dejansko prvotne akumulacije kapitala, vakuuma vrednot in boja za ohranjanje nekoč že pridobljenih pravic, živijo večinoma v neravnovesju. V kakšnem smislu? Tisti iz odlično situiranih družin pogosto “imeti čas za otroka” zamenjajo z materialnim bogastvom, ki mu otroci niso dorasli: blagovne znamke oblačil, tehnologije, avto za18. rojstni dan… Hipno uresničevanje želja brez filozofije “da se brez muje še čevelj ne obuje”.
In potem imamo v slovenski družbi drugo skupino staršev, ki bijejo plat zvona in v boju za golo preživetje pregorevajo, kar preko takšnega ali drugačnega pomanjkanja na koncu čutijo tudi otroci. In imamo seveda srednji sloj, ki izginja z obličja družb na Balkanu. Vse skupaj v pehanju za “biti ali imeti” pa otroke, ki nas opazujejo, nas posnemajo in želijo biti čim prej odrasli, tišči v drugačen, virtualni svet navideznih prijateljstev, hipnih uspehov… Morda življenje, ki ga gledajo doma ni kot iz pravljice, iščejo nove, svoje zgodbe. Nekje na poti so se izgubile tiste pristne družinske vezi in so-vzgajanje različnih generacij.
Tudi sama sem kot mati šla skozi obdobje sinovega najstništva in v nekem trenutku ugotovila, da nama klepet najbolj steče, ko se odpraviva na kakšen dolg sprehod ob Savinji na poti do vroče čokolade. Danes vem, da sem si takšnih čudovitih trenutkov utrgala še premalo. In ko vidim kakšno mamico na sprehodu, ki se ob vozičku z malčkom usede na klop in bulji v svoj telefon namesto, da bi skupaj z otrokom prisluhnila lepotam prebujajoče se pomladi v naravi, si rečem: “Kaj je z našo družbo narobe, kje smo pristali, je to ta “kapitalistični pralni prašek in kavbojke” po katerih smo hrepeneli? Je to ta zombi družba po kateri smo hlastali?
Začnimo pri sebi. Najprej v glavi.
Saj veste: najprej je misel, ki nas prešine. Potem jo ubesedimo in zapišemo besedo ali izgovorimo. Z njo pomagamo, rešujemo ali ranimo sočloveka. Izgovorjene besede kmalu postanejo dejanja. Ko jih dovolj dolgo ponavljamo postanejo navade in kot družba se navadimo, da drugače misleče žalimo. Verbalnim nasilnežem in neotesancem dovolimo njihova početja v delovnem okolju ali družinski celici in jih opravičujemo z besedami, ki jih poslušam tudi na komunikacijskih seminarjih, ki jih izvajam in se glasijo: “Veste, on je bolj hitre jeze. Ja, z njim boste morali bolj v rokavicah, je zelo vzkipljiv in potem žali vse poprek. Ah, on je pač tak, saj ne misli tako, kot reče…”. Poznate? Znano? Recite STOP.
Družba bo stopila na pot samoozdravljenja, ko bodo politični in svetovno nazorski somišljeniki sposobni svojim izreči: “Ne, to pa ni dobro, kar si povedal/a.” Če sem konkretna. Pavle Rupar lahko izrazi nestrinjanje z Biserko Marolt Meden glede njenega zavzemanja za pravico do evtanazije; nima in ne sme imeti pa nikakršne pravice, da jo žali na osebni ravni in primerja z vojnim zločincem. Pričakovala bi, da bi mu to povedal tudi kdo od njegovih somišljenikov. Enako ob kakšnih drugih primerih velja za predstavnike iz levega političnega pola. Dokler samo en politični pol ob nedopustni komunikaciji udriha po drugem ter obratno, na slovenskem zahodu še dolgo ne bo nič novega: boljšega.
Ja, vse, tudi tragedija v osnovni šoli Vračar v Srbiji se začne s komunikacijo: ali jo je premalo, preveč ali je napačna. Ali pa je sploh ni, ker ob pravem trenutku in na pravem mestu ni nikogar, ki bi zaznal, prisluhnil, slišal. Ker postajamo družba egoističnih zombijev.
Poostren policijski nadzor v šolskih okoliših, pretnje s smrtno kaznijo, zniževanje starosti za kazensko odgovornost otrok, boj proti “dark netu”, obljubljena srbska akcija razoroževanja naroda v okolju, kjer je orožje tudi statusni simbol hrabrosti in možatosti – vse našteto so sistemski izzivi oblasti, ki se mora odzvati in prav je tako. Stvar demokratične diskusije je ovrednotenje vsakega od posameznih predlaganih ukrepov. Ampak sistem smo ljudje – če vsak pri sebi ne bo izrekel stop nasilju kakršnekoli vrste in bomo še naprej brez ničelne tolerance prenašali žaljivo komunikacijo, ki je povsod okoli nas (na cesti, na delovnem mestu, v parlamentu, v politiki, pri zdravniku, pri pouku…), nam kot zahodni civilizaciji ni pomoči.
Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.
TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.
založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)
Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.