Ljutomer, 24.10. 2025 –  Spomnimo. Temeljna oblika fevdalne rente za graščake in ostalo gospodo je bila v fevdalizmu skrita v dveh oblikah obdavčitve: desetina za dajatve v naravi in tlaka. In po 30 letih na trgu dela (začela sem kot še študentka in nekdanjemu Radiu Ljubljana, pozneje RTV Slovenija, poklonila dobrih 5 let v vlogi honorarke; prav toliko mi zdaj manjka še do dostojne upokojitve) ugotavljam, da so fevdalni razlogi za punt ljudi že zdavnaj preseženi.

Nova stvarnost, ki jo živimo po koncu kovid pandemije, ki je rezultirala tudi z vse pogostejšo družbeno in ekonomsko (beri eksistencialno) osamitvijo posameznikov in celih družin, je pripeljala življenje delovnih ljudi, ki si želimo rezati kruh in ne živeti od miloščine zbiranja zamaškov, tako rekoč do vrelišča.

O normiranih spjevcih se je prelilo veliko črnila. Naj rečem besedo, dve o tistih, ki nismo veliki zaslužkarji, na leto »pridelamo okrog 30 tisoč evrov, in to z naslova storitev. Ker sem šla na trgu skozi različne fizične in pravne oblike lastnega preživetja (profesionalno dobo lahko delim na dve obdobji: redna zaposlitev v svoji ali tuji stroki in trg dela v vlogi podjetnice), od d.n.o. do d.o.o. in zdaj normiran s.p. lahko rečem: »Zavedam se, da je treba dati državi, kar ji pripada, ker spoštujem tudi javni sektor in nujne storitve, ki jih le-ta opravlja za državljane. Toda zdaj je šlo vse skupaj predaleč.« Nisem vse življenje normiran s.p., v vlogi direktorice ali odgovorne urednice ali dopisnice je šlo v državno malho od mene dosti več prispevkov za zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje; da si ne bi kdo pridušal, da celo življenje plačujem najmanj in bi potem želela dobro pokojnino

O čem govorim za nas navadne smrtnike, ki bi radi le pre-živeli pošteno od  tega, kar znamo in zmoremo? Ko so bili prispevki nekje do 450 evrov za s.p. sem to sprejela kot »nujno zlo«. »Me bodo pa vsaj “porihtali” v javni bolnišnici ali pri zobarju«, sem si rekla. “To dolgujem svoji državi.”

Čas bolezni ali dolgotrajne bolniške je seveda zgodba zase. Četudi si v bolniškem staležu plačuješ osnovno zdravstveno zavarovanje, torej tisti famozni “brezplačni prispevek” kakšnih 30 evrov in akontacijo še kakšnih 100 evrov od izplačane bolniške. Tako, da…. bogastvo resnično, v vseh pogledih, kar se tiče zaslužkarstva normirancev.

Zdaj je mesečna obremenitev z akontacijo davka presegla 750 evrov. Če izdaš enega ali dva računa na mesec v skupni vrednosti 2.500 evrov to pomeni, da državi daš tri desetine ali 30% od svojih prihodkov. In za razliko od fevdalizma državi daš tudi takrat, ko morda med kakšnimi suhimi meseci dva zapored enostavno ne zaslužiš dovolj, potem pa je spet kopica dela in pregorevanje in komaj poplačaš državi za nazaj. Če je pripravljena počakati. Ker pri nas malih so opomini zelo striktni. Včasih se vprašam, kako so nekateri lahko sploh davčni dolžniki za bajne več sto tisoč evrov težke  zneske, ko pa že po prvih zamudah plačila prispevkov dobiš pisemce od Zavoda za zdravstveno zavarovanje RS, da zaradi neplačanih prispevkov čez 30 dni nimaš več urejenega osnovnega zavarovanja.

Da se razumemo. Potrebno bi bilo zelo razlikovati med tistimi normiranimi spjevci, ki si režemo vsakdanji kruh za zelo minimalno, osnovno človeku dostojno življenje in morda tistimi, ki sistem tako ali drugače izkoriščajo.

Ko pa smo že pri izkoriščanju, človek pride do točke, ko se resnično vpraša Zakaj sploh še? Zakaj bi še bila ovca, ki jo striže volk v prispodobi države? Poslovni dogovori, v smislu že dogovorjenih naročil in poslov, se vse bolj lomijo. Korektna povratna poslovna informacija potencialnih in obstoječih poslovnih partnerjev je velikokrat  misija nemogoče. Slovenski trg me vse bolj spominja na 90-leta minulega tisočletja, ko sem spoznavala makedonski trg dela in načine poslovanja na jugu Balkana. »Vse urejeno, na koncu pa bolj malo storjenega.« No, vsaj takrat je bilo tako. Danes nas je ta nekdanji jugoslovanski prostor v marsičem prehitel. Če pogledamo samo nekatere nekoč prestižne slovenske blagovne znamke vidimo, da so na prehranjevalnem področju pretežno v rokah hrvaških in srbskih t.i. tajkunov, ker mi smo morali svoje obglaviti. Ah, ne branim ga, ampak se je kdo v minulih dneh vprašal, kje na Primorskem bi gostili nedavno sredozemsko konferenco, če ne bi na koncu tako sataniziran Igor Bavčar prispeval k obnovi hotela Kempinski. Revolucija pač žre otroke. Ampak to je že druga zgodba.

Nazaj k desetini. Kaj bi bilo pravično za državljane Slovenije, ki želijo pokončno, ponosno, samostojno in delovno dočakati svojo upokojitev tudi v sklepnem profesionalnem obdobju življenja? Pa tudi za vse ostale, ki si kruh režejo kot samostojni podjetniki na trgu?

Desetina ali največ dvajsetina od dejanskega priliva v blagajno države, torej po realiziranem, plačanem računu bi podjetnik plačal tudi v  zdravstveno, pokojninsko zavarovanje ter preostale davke. In uvedli bi UTD, univerzalni temeljni dohodek z računi za vse državljane, ki bi si v morebitnih »finančno sušnih obdobjih« lahko zagotovili, da nemoteno prebrodijo in potem s svojim delom, bodisi fizičnim bodisi intelektualnim, prispevajo naprej.

Toliko ljudi ima polna usta o tem, kako se zlorabljajo socialni transferji. Me zanima, če so sami kdaj poskušali živeti od njih. Je pa dejstvo, da smo tudi majhni normirani sp-jevci pogosto na robu, ko bi bilo verjetno lažje vse skupaj pustiti in se usesti ter počakati na »miloščino« države. Tiste države v katero smo več desetletij tudi sami vlagali s prispevki na eni in s plačilo davka na dodano vrednost po drugi strani.

V predvolilnem obdobju bi morali odpirati veliko pravih tem v blagor državljanov, prebivalcev in te države, a se bojim, da so oporne točke brezveznih vsebin že znane. Škoda. Pa tako malo nas je in ne le druga, celo tretja Švica bi lahko bili, če bi našli svoj razvojni model za bogate, zadovoljne državljane in prebivalce. Kot nekakšna »neuvrščena« Slovenija, ki bi lahko bila zgled preživetja in »meka« za vse, ki bi na naših tleh želeli ustvarjati posel.

Naivno upam, da bo kdo od sedanjih in bodočih politikov ugriznil tudi v takšno kislo jabolko. In mimogrede navržem še nekaj tem v kakšni od prihodnjih kolumn v rubriki Družba.

Želim postati naročnik Kolumne

Na mesec bodo izšle najmanj 2 in največ 4 kolumne. Mesečna cena, da vam kolumno pošljemo že 24 ur pred objavo je 10 evrov.

Podprite dobre zgodbe

 

Storitve Prisluhni si z Biserko