Priznam. Kriva sem. Tokrat v vlogi žrtve in ne storilke. Pesem, ki jo Sanja Grohar začenja z napevom Varaj me, varaj … sem namreč pred božičnimi prazniki občutila na svoji koži. Niti v najboljšem  življenjskem  scenariju si namreč nisem predstavljala, da v tem povampirjenem svetu “plastic fantastic” ponudbe obstajajo tudi posamezniki, ki potrošnike varajo s ponudbo slovenskih knjig. In sem se ujela, za izkušnjo odštela dobrih 27 evrov s poštnino in s prvo neprebrano knjigo v mojem življenju – v nadaljevanju pojasnim, da takšnega skropucala pač ne morem prebrati od prve do zadnje strani – tik pred božičnimi prazniki postala bogatejša za še eno življenjsko spoznanje.

Pa gremo k začetku. Po lanskih izkušnjah drobnih pozornosti prek Temu ter po praksi prejšnjih let, ko sem za obdarovanje izbirala tudi darilne bone in si razbijala glavo, kako le naj peščico meni dragih  najbolj razveselim v poplavi “vsega dovolj”, sem se letos odločila za dobro, staro darilo, ki se odziva na besedo knjiga. Ker sem sredi decembra končala še eno v nizu svojih delavnic o komuniciranju in odnosih, in to ravno z veliko poudarki o energiji besed, sem seveda takoj zastrigla z ušesi ob istoimenski knjigi, ki se je ponujala preko facebooka. In sem si prišepnila: “Morda pa v tej knjigi izvem še sama kaj koristnega in novega ali pa vsaj meni že znane stvari z  drugačnega zornega kota. In še lepo darilce bo.”

V hitrici ob pripravi prazničnih dobrot in pomanjkanju časa sem preprosto kliknila in knjigo naročila. Brez, da bi seveda preverila, kar vam v nadaljevanju polagam na srce. Pišem torej z namenom, da se nakupa tovrstnih “slovenskih knjig” ne bi lotil še kdo med vami tik pred novoletnimi prazniki.

Knjigo sem lepo plačala vnaprej s poštnimi stroški in res je prišla pravočasno. Prvi šok sem doživela, ko sem zagledala platnico. Brez imena avtorja, brez založbe, v levem spodnjem kotu pa slovenska zastavica. In ob odpiranju prvih strani me je namesto klasične naslovnice, ki jo pozna vsak založnik ali samozaložnik ter potrebne knjižne identifikacije oziroma registracije pri Narodno univerzitetni knjižnici, le tri strani kazala.  Naslovi poglavij so še vedno obetali. Zapisani so celo brez v nebo vpijočih slovničnih napak.  Zadnja stran z navedbo referenc v angleški različici navduši malo manj. In mi je seveda takoj postalo jasno, da sem nekomu lepo nasedla. Za odštet denar bi lahko kupila kakšno kakovostno knjigo.

Ampak sem kljub temu začela z branjem, misleč, da se bom skozi besedilo vendarle lahko prebila. Še eno napačno pričakovanje. Kot bi kdo besedilo pomešano z vseh vetrov postavil v obdelavo “google prevajalniku”. Toliko o kakovosti slovenskega jezika v tej knjigi. Ne gre za le kopico slovničnih napak, logičnih nesmislov. Opravka imamo tudi s pravo prevaro, kar se tiče obljubljene vsebine pri posameznih poglavjih. V pretežni meri smo priča ponavljanju enakih misli, samo malo drugače obrnjenih. Kakšnih obljubljenih tehnik in metod seveda ni nikjer. Pri povzemanju raziskav je zadoščala samo omemba kakšne mednarodno prepoznavne univerze, da bi vse skupaj vsaj na prvi pogled delovalo bolj relevantno. Po nekaj straneh z rdečim svinčnikom v rokah sem zavestno prenehala brati. Takšnega skropucala v slovenskem jeziku resnično še nisem videla.

In šele za tem sem začela z bolj temeljitim brskanjem ponudnika, ki se je oglaševal pod imenom Unikatko. To še vedno počne, torej išče svoje nove žrtve za nakup tudi tik pred Novim letom.  Zdaj sem končno opazila. Že pri oglaševanju tako imenovanih knjig je kopica slovničnih napak. Kot promotorji knjige se pojavljajo imena iz tujine. Pri iskanju sledi za firmo Unikatko z nekaj kliki pridem do spletnih povezav in jezika v srbščini. Unikatko Serbia ponuja nakit, na taisti strani pa je napis v angleščini, da so predani temu, da bi proces učenja spremenili v različne, sprejemljive rešitve. To isto knjigo Energija besed ponujajo vsaj še v desetih prevodih. In zdaj, ob bolj pozornem pregledovanju oglasov, sem seveda videla, da tudi pri njih ni naveden avtor. O kakšni založbi tudi ni ne duha ne sluha. Poleg energije besed ponujajo še kakšno vabljivo besedno zvezo, na primer o premagovanju jeze. Čustveno področje je poleg skrbi za zdravje pač nekaj, kar v današnjem svetu odtujenosti zanima vse več posameznikov. Dobra poštena poslovna prodajna niša. In očitno dobra priložnost tudi za prevarante!

Pa sem se, nebodisigatreba, obrnila na facebook ponudnika in mu preko sporočil pojasnila, da je njegov izdelek preprosto “prevara”. Ne zadošča niti predpisanemu formatu knjige in posledično niti slovenski zakonodaji, ki predpisuje, kaj naj bi knjiga vsebovala za prodajo na trgu. V prvem odzivu so mi odgovorili z vprašanjem, kako mi lahko pomagajo. Obvestila sem jih, da bom na svojem portalu pripravila članek o njihovi sporni poslovni praksi in o tem, da zlorabljajo pojem slovenska knjiga in rabo slovenskega knjižnega jezika. Zapisala sem jim še nekaj vprašanj o tem, kdo je avtor, kdo založnik, kdo je lektoriral zapisan slovenski jezik in kje ima sedež podjetje, ki je  izdalo in distribuiralo to knjigo na slovenskem trgu. Povabili so me, da jim ta vprašanja posredujem na njihov e-naslov, ki so ga tudi zapisali in se glasi: info@unikatko.com.

In glej ga vraga. Res so odpisali. Oglasil se je nek gospod, ki se mu je zdelo potrebno zapisati, da je iz “Ljutomerja”, ker je očitno pri preverjanju moje firme ugotovil, da se sama oglašam iz tega kraja oziroma Ljutomera. In če povzamem le njegov prvi odstavek v celoti: “Sem Nino Novak, avtor, ki izdaja knjige v samozaložništvu v okviru svojega podjetja, pri čemer avtor ni v ospredju. V ospredju je bralec – oseba, ki knjigo potrebuje in išče konkretno rešitev. Zato se tudi sam kot avtor ne oglašujem in se ne izpostavljam.”

V nadaljevanju je še veliko pojasnil o tem, da je pomembna vsebina, ki jo podaja, prav tako, da poleg knjig nudi še veliko drugih spremljajočih izobraževalnih vsebin. Pojasni tudi, da za prevode v vse jezike poskrbi sam, v pomoč mu je “proofreader”.

Pri klikanju za Božom Novakom iz Ljutomera pridem le do ponudnika koles, do kakšnega komunikacijskega guruja pa se nisem uspela dokopati. Morda bi to zanimalo pristojne uradne organe, ko se bodo – morda pa le – lotili raziskovanja tovrstnih kriminalnih sledi, kjer imamo opravka z večimi nivoji zlorabe in prevare, in sicer:

prvič,  zloraba potrošnika, ki naroči knjigo, ki to ni;

drugič, zloraba slovenskega jezika, kar bi moralo zanimati pristojno kulturno ministrstvo in ustrezne inšpekcijske službe, ki bdijo nad distribucijo knjig na slovenskem tržišču;

Prispevek je lahko dobra podlaga za naslednje korake tudi strokovnjakom za preprečevanje in spremljanje kriminalcev na spletu in družbenih omrežjih pri pregonu posameznikov, ki zlorabljajo praznični čas za hitro zaslužkarstvo;

Torej, dragi knjigoljubci, nasvet, ki se ga odslej naprej trdno držim tudi sama. Knjige v tujih jezikih že od nekdaj naročam pri preverjenih založnikih za strokovno in poljudno literaturo v tujih jezikih. Pri slovenskih izdajah pa se vračam k stari praksi. To pomeni, da sem do te izkušnje vselej naročala knjige v spletnih knjigarnah manjših slovenskih založb in jim tako tudi z nakupom knjige pomagala ohranjati njihovo poslanstvo, torej skrb za kakovostno slovensko besedo pri izdaji izvirnih besedil domačih avtorjev in kakovostnih prevodov tujih izvajalcev. Naj dodam, da sem v samozaložbi v preteklih dvajsetih letih izdala že več knjig, kar pomeni, da mi je postopek za izdajo knjige še kako jasen. Kot slovenski državljan in podjetje s sedežem v Sloveniji pač ne moreš kot knjigo ponujati omenjeno vsebinsko-jezikovno skropucalo, ker je to tudi v nasprotju z vsemi obstoječimi predpisi.

Druga knjiga, ki sem jo za tem naročila pri eni takšnih manjših založb je prišla, zadovoljila vsa moja pričakovanja o tem, kako naj bi izgledala knjiga, ki je napisana v zbornem slovenskem jeziku. In darilo bo prišlo v roke obdarovanca z malo zamude. V naši družini, kjer smo lepo povezali praznike dveh kultur, bo to za pravoslavni božič.

Energija besed je seveda zelo poučno in zanimivo področje, če vam ga predstavi v pisani ali govorjeni besedi nekdo, ki se spozna tako širše na stroko komuniciranja kot na jezik, ki ga pri pisanju uporablja. Prav nič me ne bi motilo, če bi avtor knjigo napisal v katerem od tujih jezikov. Bi jo pač prebrala v srbščini, makedonščini, angleščini ali nemščini. Ampak to ni bil cilj tega tako imenovanega poslovnega podjema. Očiten cilj, ki mi je postal razumljiv šele po tem, ko sem knjigo prijela v roke je ta, da se od čim več naivnih potrošnikov vzame denar za vsebinsko-jezikovno skropucalo, ki si ne zasluži niti imena knjiga niti “napisano v slovenskem jeziku”.

Prazniki so idealna priložnost, ko se malo zmehčamo in morda pozornost damo na pašo. In smo tako še bolj dojemljivi za to, da nas nekdo opehari. Zaradi teh 27 evrov seveda ne bom bankrotirala. Sem se pa nekaj minut počutila kot pravi “idiot”. In takšnega počutja vam, dragi bralci portala Prisluhni si z Biserko, seveda ne privoščim. Pa Srečno 2026.