NAZAJ K NARAVI – Stara cesta, 23. februarja 2026

biserka@zbiserko.si

Po tokratnem zlomu elektro omrežja dobavitelja Elektro Maribor mi ni prav nič žal, da sem dolgoletno življenje v blokih zamenjala z mojo filozofijo nazaj k naravi in za svoj poslednji dom izbrala manjšo hiško z nekaj travnika in malo gozda v lepi in raznoliki Prlekiji. Je pa res, da nisem pričakovala, da se mi bo ponovila zgodba iz leta 2014, ko smo z družinico bivali v enem od mozirskih blokov v Zgornje Savinjski dolini. Razvajeni kot večina ljudi in povsem nepripravljeni na neko zimsko jutro, ko je preprosto zmanjkalo elektrike, smo doživeli prvi malo daljši odklop.  Še večer prej sem vsa navdušena opazovala ledene cvetke na oknih in čudovito zasneženo naravo, ne da bi seveda pomislila, da nam lahko le-ta že naslednje jutro izda račun. Kajti v sodobni civilizaciji so nam nekatere pritikline, med njima voda in elektrika, postali tako samoumevni, kajne? Če se zanje plačujejo tudi dokaj visoke položnice pa si slehernik med nami seveda vzame kar “zdravo za gotovo”, da mora vedno in vselej ter ob vsakršnih pogojih dostava obojega biti dosledna in stabilna. Verjetno ne pričakujete kajne, da bi nam Elektro Maribor ali pa Telemach pri naslednjem obračunu kaj znižala strošek položnic?!

Žledolom 2014. Takrat sem se vsako jutro peljala še iz Mozirja do Celja na delovno mesto v uredništvo Novega tednika, kjer z izpadom elektrike ni bilo težav. Žledolom je dodobra zlomil kopico dreves in poškodoval električno omrežje predvsem na območju Zgornje Savinjske doline. In dobre tri dni sem se vračala domov v vse bolj hladno stanovanje, kajti dobrobit elektrike in slabo plat njenega pomanjkanja smo vsi domači kaj hitro zaznali in občutili na svoji koži. Najbolj lušten je bil seveda moj predlog, ko so ugasnile žarnice, da si skuhamo vsaj čaj ali kavo. Ups, štedilnik, takrat še brez dodatka plina, pač vse na elektriko, je tudi umolknil. Potem je počasi zatajila voda, ker črpalka  ni “gor v višja nadstropja črpala”. Nekaj zaloge za stranišče smo še prav čas uspeli natočiti pa za umivanje zob tudi. Kakšnemu tuširanju smo se odpovedali; na vrsto je prišlo jutranje okrepčilno drgnjenje kože z grobo brisačo in to bi bilo skoraj vse, če ne…. Ja, dedi Stane nam je seveda priskočil vsaj malo na pomoč.

Oskrbel nas je z mini plinskim štedilnikom, da smo si skuhali čaj in toplo juho. Celo po goveji je lahko zadišalo. Nekaj večjih petrolejk nama je s Predragom omogočilo, da sva se zvečer po koncu družabnih iger, ki smo jih igrali s Timonom, spravili pod “kovter” in k branju. Po dveh dneh je resda bilo tega “breezelektričnega stanja” seveda dovolj, kapa je bila polna, ko so nam začeli “pristojni” pojasnjevati, da smo blokovski bolj na koncu na vrsti za priklop, kajti najprej je treba poskrbeti za oddaljene vasi, predvsem kmetije. Priznam, da si takrat še nisem povsem dobro predstavljala, kaj le pomeni za nekega kmeta, če ne more napojiti ali pomolzti živino, prav nič širokogrudno nisem pomislila še na tiste, ki so morda priklopljeni na kisik ali kakorkoli drugače življenjsko ogroženi, kajti po dveh dneh si človek spet zaželi nazaj civilizacijo: predvsem telefon, pa računalnik, morda je tudi kakšen dober film na tv. Ja, priznajmo si, vsi v takšnih situacijah najprej pomislimo na svojo rit. Torej, kdaj se mi bo končno spet zasvetilo.

Na srečo z leti, tako vsaj pravijo, postanemo malo bolj modri. Eden od razlogov, da sem se konec leta 2023 dokončno in prav revolucionarno podala iz življenja v bloku na svoje v naravo  – in to daleč proč od moje rojstne Savinjsko-Šaleške destinacije, tja dol… v ravnico in h goricam… v Pomurje ali bolj natančno, v en njegov del, ki sliši na Prlekija – je bila prav želja po obvladovanju stroškov ogrevanja.  Pristali smo na Stari cesti, na vrhu hriba in kakšno jutro, ko sonce še posebej lepo greje, si rečem, da sem kot kralj na Betajnovi, pa ne čisto v duhu tridelne drame Ivana Cankarja. Samo z vidika čudovitega razgleda. In leta 2026, bolj natančno v petek, 20. februarja se je namesto žledoloma zgodil nekakšen snegolom, ko je električno omrežje dodobra sklestil težak, moker sneg. Na poti do mojega gozdička mimo nekaj vrst nekdanjega vinograda sem na oko namerila kakšnih 50 cm, bliže hiši pa ga je naneslo po grobi oceni kakšnih 35 cm.

Sama nisem prav tehničen tip. Se pa v vsako tehnično stvar rada poglobim vsaj tako, da si zberem informacije in se česa novega naučim ali pa si vsaj dovolim, da me pouči nekdo, ki od mene kaj več ve. Ko poslušam v teh dneh, kaj bogokletnega vse je naredilo dobrih 35 cm snega si ne morem kaj, da se ne vprašam. Ali imamo tako slabe statike in naravoslovce, ki so postavljali te “kandelabre” še v času Marije Terezije ali pa v povojnem času po 2. svetovni vojni ali celo v zadnjih tridesetih letih, da ne znajo narediti tehničnega izračuna o nosilnosti neke naprave. Torej, kdaj bi se utegnil kak steber upogniti ali celo pasti in zlomiti, sploh če jeklena nadstavba stoji pritrjena na vse bolj trhel lesen podstavek?! Verjetno vedo. Vsaj upam, da vedo.

Namenoma v tokratnem prispevku ne bom po zgledu številnih filozofirala o primernosti vzdrževanja elektro omrežja, tudi o tem ne, da nam politiki v predvolilni mrzlici vnovič sadijo medsebojno sovraštvo in različne rožice o tem, kako so kot vladajoči edini pravilni in nenadomestljivi z rešitvami za vse, čeprav smo kot država vse dlje od Švice. Pustimo to temo tistim bolj poklicanim, morda le namig. Če že govorite o odpornosti države, je morda poslednji trenutek, da začnete udejanjati tudi odpornost prebivalstva z vidika kakovosti njegovega bivanja  – na podeželji in v težje dostopnih krajih še toliko bolj. Če že zmečemo toliko proračunskega denarja v različne nepreverljive malhe potem bi morda oblikovali še kakšen razpis za nepovratna sredstva domačijam, gospodinjstvom, da si v duhu evropske vojne retorike zagotovijo najnujnejše: prenosni agregat, zbiralnik deževnice, satelitski dostop do interneta in še kaj. Pa grem rajši nazaj k osnovni temi: Nazaj k naravi in kako si človek lahko pomaga sam.

Ko sva se v hiški odločila, da ne bova kupovala črpalke ali si na streho dajala sončnih panelov, sva s Predragom samo v šali kdaj pa kdaj navrgla, da je v teh norih časih geopolitike morda celo dobro, da bova čim manj odvisna od elektrike. Kajti, če ta crkne, potem potegne za seboj še marsikaj drugega. In tile leseni stebri v naši ulici mi tudi ne vlivajo največ zaupanja. Za vsak slučaj sem se lani odpovedala še slastnim hrustljavim češnjam. Drevo je bilo zelo visoko in staro; ne le, da se je nevarno nagibalo k strehi sosedne hiše, tudi električni vod je bil prav blizu. “Kar je ziher, je ziher… Bom letos posadila novo, manjšo češnjo malce bolj daleč od javne infrastrukture”.

Malce pred radijskimi dogodki in odmevi, ki jih, če le utegnem, še vedno rada poslušam, je najprej umolknil radio. Le kaj se dogaja z njimi pa z njihovimi oddajniki? Takole sem si pridušala najprej. Potem sem se ozrla malo naokoli in vidim, da je tudi podaljšek “mrtev”. Oglasil se je zvonec in to na način kot se oglasi takrat, ko zmanjka elektrike. Čez dobri dve uri sem imela prvo od predvidenih treh zoom ur učenja po programu Slovenščina z Biserko. Ena povezava je bila blizu, v Sloveniji, druga pa v Avstriji, medtem ko se je bilo s tretjo stranko treba povezati s Srbijo. Slutnja je postajala vse večja. “Tole pa ne kaže na dobro”, sem rekla Predragu. Jaz bom stranke za vsak slučaj obvestila, da imamo težave z elektriko, kajti telefon se mi že prazni, ravno bi ga morala napolniti. “Saj so že celo dopoldne neki izklopi”, je odvrnil Predrag. In na hitro sem še uspela prelistati nekaj novic, čeprav je internetna povezava očitno pojenjala. Tale odklop bo večji zalogaj. Spomin na žledolom iz leta 2014 je oživel.

Prav hvaležna sem bila za nekaj naprav, ki prav nič ne potrebujejo elektrike. “Važno” in neodvisno sem se počutila in si obljubila, da si čimprej nabavim tudi agregat, da vsaj povsem odrezana od sveta ne bom. Naj na tem mestu seveda dodam “komunikacijsko ne ravno umno priporočilo Elektro Maribor”, da so vsi izklopi in popravila, ki so v teku, objavljena na njihovi spletni strani. Ja, ljubčki dragi, internet je tudi mrknil, ker so mrknila napajanja Telemacha in verjetno tudi drugih ponudnikov telekomunikacijskih storitev v severovzhodni Sloveniji. Potem ko sem še pravšnji hip uspela obvestiti svoje poslovne partnerje in odpovedati napovedane termine sem se pomirila. Rekla sem si, kar večkrat povem tudi svojim slušateljem delavnic o komuniciranju in odnosih: “Nič ni večno. Minilo bo. Tudi tale električni mrk bo enkrat za mano.” Toda za razliko od izkušnje v bloku tokrat nisem vstopila vanj povsem “bosa”.

Sveče sva s Predragom v malo večjih količinah nabavila že okoli božičnih praznikov, ko so v bližnjih koncih nekateri že ostale brez elektrike. Prav tako sem kmalu po novem letu sklenila, da si za občasno, predvsem jutranje ogrevanje kuhinje, omislim še eno grelno telo, ki ne bo potrebovalo elektrike. Izbrala sva pečko na petrolej. Sestavljali so jo menda nekje v Koreji, vsaj tako nama je povedal serviser, ki sva ga morala že prvi dan poklicati, za kaj za vraga noče prižgati. Pa nama je pojasnil, da so pri sestavljanju fitilj  malo preveč proč zmontirali in iskra ne preskoči prav; kar izvijač v roke in malo popravita, pa bo. Pa sva. In sva hitro ugotovila: “Torej, zeblo naju ne bo.”

Kaj pa voda? Lahko bi jo zmanjkalo. Greva natočit nekaj starih piskrov in kanistrov. Nikoli se ne ve. To je to. Igranje kart ob svečah se je končalo zvečer tako, da je bil Predrag poražen. Povračilna tekma pa pride menda ob naslednji redukciji. Kot vsaka vodnarka in “babnica, ki želi vedeti vsaj malo vnaprej oziroma videti malo dlje od nosu”, sem si rekla, da si prvih 24 ur potem ne bom delala težav. Lotila sem se brskanja po spominskih škatlah in ukrojila iz velike stare rjuhe prav super opremo za naslednji obisk savne.  Ampak, kaj če bo tole trajalo dlje? Čistilna naprava, ki sva jo kupila lani lahko menda zdrži brez elektrike (čeprav je poraba majhna, kot za eno žarnico) tri dni, potem se pa utegne izklopiti. Hladilnik in zmrzovalnik bom po dveh dneh preprosto izpraznila, kar se da skuhati, bom na plinskem štedilniku (ja, nič več le električna plošča) skuhala. Če ne bo hladilnika, bom hladila pa na balkonu ali v kakšni snežni luknji. Domačih živali ali živine, hvala bogu, nimava. Timon pa je ta hip na drugem, elektro varnejšem koncu Slovenije. Sva mu le sporočila, da bova čez nekaj minut mrknila in se slišimo, ko prideva nazaj v civilizacijo. Skok do mesta z avtom ob zasneženem dvorišču in nespluženi cesti ni bil izvedljiv. To, da do poznega večera niso splužili lokalne ceste jim sploh ne zamerim. Zavedam se, da so vsi gasilci, poklicni in prostovoljni – med njimi so tudi nekateri lokalni kmetije, ki plužijo naše dovozne ceste – vpeti v delo in pomoč elektro službam na terenu. Sprejeti je bilo treba samo dejstvo, da se tudi z avtom ne bo mogoče nikamor premakniti;

Naslednji dan elektrike še ni bilo;  dopoldne so nas večkrat skušali priklopiti, a po nekaj minutah smo bili spet “izven omrežja”. Padli smo v tisto skupino 19.000, ki so še brez elektrike. In med brskanjem po shrambi sem odkrila še očetov Grunding prenosni tranzistor in bila vsaj z informacijami na tekočem. Nisem izpustila svoje informativne radijske oddaje, kajti z baterijami sva se tudi že oskrbela. Ko je elektrika naposled po malo več kot 24 urah prišla je zazvonil telefon in na drugi strani moj dragi brat-tranec, moja duša, ki ji pravim kar brat, Matjaž iz Velenja z informacijo, da ima manjši agregat zame; kupil mi ga je, da ne bova še kdaj ostala čisto brez elektrike in pripeljal mi ga bo naslednji dan. Hvala, dragi Matjaž. Jaz “ziherašica” bom zdaj res bolj mirna. Z vidika povečevanja odpornosti našega majhnega gospodinjstva sem bolj na varni strani. Če drugega ne, si bo človek lahko napolnil vsaj telefon, računalnik, za hitro silo tudi hladilnik. Čeprav je Predrag že omenil, da imajo menda Kitajci napravo, da ga lahko polniš kar na sončne celice. Bom preverila. Zagotovo. In v svojo naslednjo “petletko” dodala še kakšen zbiralnik deževnice. Imeti izbor kot državljan in prebivalec – to bo po tej izkušnji zame še dosti večja mantra.

 

In še nekaj neelektričnih za konec

Stabilno elektro omrežje z upoštevanjem vseh razvojnih izzivov dodatne rabe elektrike, od avtomobilov do pametnih naprav v še bolj pametnih hišah, kjer so brez naše petrolejske peči in kamina na drva ter brikete mnogi zmrzovali, je lahko za kakšno pametno politično stranko eden od merljivih ciljev za večjo kakovost in varnost bivanja v Sloveniji.  Bi imela še kar nekaj pametnih predlogov, kako s konkretnimi cilji meriti uspešnost predvolilnih obljub, pa naj omenim le dve ideji.

Zdravstvo. Kakovost zdravstva in njegovo učinkovitost bi na primer lahko sodili tudi po tem, koliko nepotrebnih težkih obolenj uspe pravočasno prepoznati in preprečiti pogubne razplete zdravstvo na osnovni ravni? Kar se tiče naslednje ravni zdravstva pri sami diagnostiki je zame pomembno, da sem čimprej na vrsti, stvar zavarovalnice pa je, komu bo za to storitev izdala račun. Najbolj grozno je, da kot spjevka plačujem prispevke, za popravilo zoba pa moram na koncu k zasebniku, ki mu bom storitev seveda plačala.

Avtoceste. Več kot polovico mojega življenja jih že gradimo…Dajmo jih v gradnjo in upravljanje Kitajcem; nikamor jih ne bodo odpeljali, plačevali nam bodo drago koncesijo, ljudje pa ne bomo na avtocestah parkirali, ampak se bomo človeku dostojno pripeljali iz točke a do točke b….

Je boljše, da ostanem kar pri elektriki, kajne? No, pa naj namignem dobavitelju elektrike iz Maribora. Objavite spisek vseh zamenjav dotrajanih lesenih drogov, morda vrsto popravil, predvsem takšnih, kjer se je rja na dotrajanih jeklenih drogovih le prekrivala z barvanjem; naredite to po občinah in krajih in ta spisek pa kar objavite na svoji spletni strani; kakšna dela so bila opravljena, na primer v minulih petih letih.  Pa zaradi ogrožanja varnosti prijavite prav tako obelodanite še vse tiste zasebnike, ki vam niso ali vam ne dovolijo dostopati do njihovih zemljišč, da bi urejali električno infrastrukturo v javno dobro. To ni napad, to ni kritika. Je brezplačno dobronamerno komunikacijsko priporočilo, kako lahko kakovostno nadgradite ponavljanje  svojih izjav, da vlagate v elektro infrastrukturo. Ljudje na terenu tega pogosto preprosto ne opazimo. Bolj nam padejo v oči drogovi, ki se še komaj držijo pokončno navzgor.

Torej, dragi ljudje. Postanimo še bolj odporni in manj odvisni od infrastrukture, ki nam jo zagotavlja država. Uprimo se neumnim občasnim prebliskom te ali one oblasti, na primer, da nam bodo prepovedovali bojlerje, pa ogrevanje na drva naj bi bilo tudi bogokletno v duhu trajnostne politike….Odločevalci na različnih ravneh pomagajte rajši gospodinjstvom in kmetijam k še večji samooskrbi. Med takšnimi pohvalnimi potezami je zagotovo sofinanciranje občin pri nameščanju majhnih čistilnih naprav. Tudi ljutomerska je med njimi.

In kot država, dragi politiki, bivši, sedanji in bodoči, zgledujte se po edino odlično delujočem sistemu v naši državi, ki pa, hoteli to ali ne, prihaja še iz tiste nekdanje Jugoslavije, ki jo danes mnogi tako sovražite, tudi tisti, ki ste takrat in še vedno jeste z zlato žlico v rokah. V marsičem so se stvari na lokalnih ravneh urejale boljše, vključno s čiščenjem hudournikov in posledično preprečevanjem poplav.  Iz tistih časov prihaja tudi sistem civilne zaščite z vsemi mehanizmi, ki jo poleg izjemne organiziranosti in posledično hitre odzivnosti preveva tudi občutek dolžnosti, empatije in pomoči sočloveku. V sistem so vpeta  gasilska in druga prostovoljna društva, ki so  poleg požrtvovalnih terenskih delavcev elektro gospodarstva iz Elektro Maribor in drugih delov Slovenije v teh hladnih in mokrih dneh rili po zasneženih dolinah in bregovih, da bi nas v 21. stoletju spet razsvetlili z elektriko.

Tako, da…vsi, ki se tako bojite Rusov, ne bojte se jih, pa tudi Orbana in še koga ne. Če skoraj tretjino države spravi na kolena dobrih 30 cm snega, potem sovražnika od zunaj niti ne rabimo, kajne? Naredimo slovenskega človeka bolj odpornega na vse izzive, ki nam jih prinaša narava in ustvarimo stabilen sistem vodnega in elektro gospodarstva ter bomo varni bolj kot s spuščanjem v neobvladljivo oboroževalno tekmo, ki jo pospešeno izvaja naša ostarela evropska celina.