Predvolilne debate med strankami, ki imajo največ možnosti za zmago na marčevskih volitvah, so pokazale nezmožnost tako starih kot novih političnih strank, da bi se izvlekle iz pasti sistema, ki jih že (vsaj) 20 let drži v slepi ulici in Slovenijo potiska navzdol po strmini gospodarskega razvoja in standarda njenih državljanov!

Sistem, ki se oblikuje od poletja 2004, ko je Slovenija postala članica EU,  se je z leti »zredil« na več napačnih predpostavkah.

• Prvič, majhni smo in nemočni, da bi se postavili ob bok velikim svetovnim igralcem v Evropi in seveda svetu;
• drugič, kot majhna država imamo dolgoročno strategijo, da s svojimi težavami in idejami ne motimo velikih, ampak da smo poslušni«;
• tretjič, naš strateški moto za razvoj države v okolju EU je, da » nismo dobri gospodarji, ampak smo dobri hlapci«, kar pomeni, da bomo brez protesta ali upora sprejemali vse ideje birokratov EU, ne glede na to, ali nam koristijo ali škodujejo (kot je na primer odnos do vojne v Ukrajini);
• četrtič, “demokracija” je v našem političnem sistemu način manipuliranja z ljudmi in sredstvo njihovega poneumljanja prek medijev, kar je predvsem v interesu politikov (vseh političnih barv), ne pa ljudstva in države kot celote; oblike takšne “demokracije” so volilni sistem; »porivanje« določenih strank v prve vrste preko neprepričljivih anket javnega mnenja, in sicer strank, ki so zaščitnice sistema in njegovih pravil delovanja, torej statusa qua;
•  petič, osnovno finančno pravilo sistema in (žal) tudi zgrajene družbe je, da “vsakdo krade po svojih zmožnostih, država pa po svojih potrebah”.

In v tem duhu bi še lahko nadaljevali.

Kako močan je sistem, najbolj kaže usoda tako imenovanih “novih obrazov”, torej novih političnih voditeljev in njihovih strank, ki so vsi, ne glede na svoje predvolilne slogane, do konca mandata sprejeli pravila starega političnega sistema (v katerem so bili tudi izvoljeni).

Vlada Roberta Goloba je na neki način presegla določena “pravila sistema”, torej je s svojo radikalizacijo, gospodarstvo še bolj potisnila v slepo ulico in ga zaradi neustavljivega naraščanja poslovnih stroškov spodbudila k begu v sosednjo Hrvaško, močnejša podjetja pa v druge članice EU. Tovariš minister Luka Mesec, s svojimi brki, me neustavljivo spominja na nekega političnega komisarja iz leta 1946. Pravilo, ki ga je vzpostavila Levica, in ga je vlada Goloba  sprejela, je, da najprej delimo, nato pa ustvarjamo, oziroma z drugimi besedami, najprej določimo, kaj bo država komu dala, in šele nato razmišljamo o tem, kako bomo ustvarili finančne možnosti za kritje teh stroškov. To je seveda povzročilo marsikaj, če omenim samo troje:   eksplozijo stroškov poslovanja slovenskih podjetij,  zlasti malih podjetij; za tem neustavljivo rast zaposlenih v javni upravi in administraciji; Ob tem pa so ocenjene izgube  države v višini več milijard evrov zaradi korupcije in podobnega.

Glavni problem Slovenije in njenih politikov je, da ne znajo oziroma zmorejo doseči družbenega dogovora, konsenza glede dolgoročnega (ali vsaj srednjeročnega) načrta razvoja države.

V tem smislu je bil edini strateški načrt za prihodnji razvoj države (kolikor se spomnim) iz ust udeležencev predvolilnih debat, predlog Janeza Janše o uvedbi sidra za omejevanje zvišanja davkov. Ostalo (razen predstavnika Resnice) so bile bolj ali manj večinoma stare ideje in floskule, idealne za poneumljanje že tako poneumljenih volivcev. Vendar pa ne glede na moje mnenje o kakovosti dosedanjih razprav kandidatov političnih strank menim, da njihove ideje in zamisli (tudi najboljše) ne bodo imele kakšnega večjega vpliva na prihodnost države, če se najprej ne porazi sistem, ki se je do zdaj izkazal za močnejšega od vseh politikov.

Prvi korak k porazu sistema je, da se tistih osem strank, za katere je «določeno«, da imajo največ možnosti za zmago na volitvah, zbere pred volitvami 22. marca 2026 in se jim predlaga (ali se jih prisili z avtoriteto, na primer predsednice države), da se med seboj dogovorijo, kakšni so strateški interesi Slovenije v naslednjih štirih letih. Te dogovorjene strateške interese bo v teh štirih letih uresničevala stranka (ali koalicija strank), ki bo zmagala na volitvah oziroma bo sposobna sestaviti naslednjo slovensko vlado. Stranke, ki bodo v opoziciji, bi spoštovale te dogovorjene strateške cilje v dobro slovenske države in njenih državljanov ter bi pomagale poziciji, da jih doseže. Lahko se ji zoperstavljajo pri vseh drugih vprašanjih, ne pa pri dogovorjenih strateških ciljih.

Sistem, torej status quo nemoči, v katerega je ujeta Slovenija, je mogoče premagati le, če se po zgledu Trumpa sprejme nov moto našega razvoja, ki bi se glasil: »Slovenia first« oziroma Slovenija na prvem mestu. In naš odnos z Evropsko unijo in Natom bi moral biti prav tako v skladu s tem sloganom.

V našem, torej slovenskem interesu je, da poceni nafto in druga goriva ter surovine, kar pomeni, da jo  je bolj modro dobivati iz Rusije (odločitev Madžarske in Slovaške) kot  iz EU, Amerike, Bližnjega vzhoda ali kateregakoli drugega dela sveta po občutno višjih cenah. Pokažimo EU, Ameriki in drugim povsod v svetu, da želimo biti gospodarji svoje države in da to tudi znamo biti.

Pogoj, da smo gospodarji na svojem je, da vemo kakšni so naši strateški interesi v prihodnjih letih, če tega že nismo vedeli v letih, ki so za nami, pa smo prodali in uničili »paradne konje« slovenske predelovalne industrije in bančništva!

Če bo denar na prvem mestu vrednot v državi in družbi, nobeni zakoni in policijski pregoni ne bodo rešili Slovenije pred sistemsko korupcijo. Če bo »Slovenija na prvem mestu«, se bodo ustvarili pogoji in bodo ustvarjene okoliščine, da  sčasoma to zlo, ki nam je bilo pripeljano z zahoda, premagamo. Ko bo denar postal posledica dobrega in kakovostnega dela posameznika ter produktivnosti podjetja, ne pa sam sebi namen, se bodo zmanjšali tudi razlogi za korupcijo.

Naredimo Slovenijo spet uspešno in samostojno (NSSUIS)!

Osnovni predpogoj za nekaj takšnega je dogovor največjih oziroma najvplivnejših političnih strank o naslednjih vprašanjih ali težavah Slovenije:

1) debirokratizacija države, političnega sistema in gospodarstva;

2) določiti srednjeročno prihodnost gospodarskega razvoja Slovenije; ali je to proizvodnja, predelovalna industrija, storitve…ali logistika« S tekočo ekonomsko politiko spodbujati tako dogovorjeni razvoj;

3)  zmanjševanje števila zaposlenih v javni upravi;

4)  spodbujanje zasebne iniciative in podjetništva z geslom »vse je dovoljeno, kar ni direktno prepovedano«;

5)  sprejeti davčno sidro v primerjavi z gibanjem BDP ali kakšnega drugega kazalnika gospodarske rasti v državi;

6) zamenjati socialno politiko z univerzalnim temeljnim dohodkom;

7)  spodbuditi delo upokojencev tudi na način, da firme, ki zaposlijo upokojence, ki prejemajo pokojnine, ki so nižje od od povprečja v državi, lahko pridobijo določene bonuse (davčne ali druge) države;

8) predpisati (če je nujno tudi v ustavi), da je zdravstvo dejavnost v interesu ljudi in ne farmacije. Vplivati na izobraževanje na medicinskih fakultetah v smislu, da je človeški organizem celota, na katero se vpliva predvsem preventivno z zdravim načinom življenja in prehrane, ne pa s  farmacijo! Odnos med javnim in zasebnim zdravstvom uskladiti v stilu kitajskega reka: »Ni pomembno ali je mačka črna ali bela, pomembno je, da lovi miši«.

9) spodbujati človeško kreativnost in neodvisnost razmišljanja ter kaznovati (tudi z davki) medije, ki spodbujajo človeško neumnost, kot so na primer različni resničnostni šovi…

Zakaj ne verjamem, da bodo naši politiki želeli premagati sistem na način, kot sem predlagal, ali na kakršenkoli drug način?

Preprosto zato, ker jim sistem, ki so ga zgradili v zadnjih 20 letih, omogoča, da vladajo državi brez odgovornosti za svoja dejanja.  Če je kdo kriv, je praviloma kriva “druga stran”, za rdeče so krivci črni in za črne so krivci rumeni…  Nikoli ne bodo priznali, da so vsi krivi za državo, ki so nam jo ustvarili  in, ki nikakor ni “druga Švica”, razen za elito in njene vernike. Zato je zame vsaka udeležba na marčevskih volitvah, ne glede na to, za koga voliš, kolaboracija s sistemom in z njegovimi otroki, ne glede na to, s katero barvo so si pobarvali svoje programske risanke.

Množični bojkot volitev je edini učinkovit način, da sistemu in njegovim ustvarjalcem povemo, da ne želimo več sodelovati v njihovem “resničnostnem šovu”, v katerem je Slovenije iz dneva v dan manj za njene državljane.