NAZAJ K NARAVI – Stara cesta, 19. maja 2026

biserka@zbiserko.si

Kako si utopično sama predstavljam organizacijo nekaterih ustanov, tudi na čelu s kmetijskim ministrstvom, kar se tiče spodbujanja pridelave hrane, ne le za samooskrbo, tudi za trg? Naslovna slika je sicer od lani, ko sva se s Predragom preizkusila v obiranju grozdja na območju vinorodnega Jeruzalema. Poučna izkušnja tako glede dela kot samega načina obračunavanja sezonskega dela.

Tukaj, v tej naravni oazi Prlekije, pa večkrat pogledam tudi na hribe, kjer so včasih bili vinogradi. Tudi na posesti, kjer živiva danes je bil včasih vinograd, zdaj pa malo mulčiva travo in počasi nastaja tudi zelenjavno-zeliščni vrt z enkrat bolj in drugič manj glasnim razmislekom o tem, da bi vsaj del zasadila.

Preigravam različne opcije, pri tem pa si ne morem kaj, da ne bi pomislila, kaj bi lahko naredile še različne zadruge, kmetijske pospeševalne službe, z zakonodajo tudi kmetijsko ministrstvo, da takšni premisleki o uporabi zemlje v bolj produktivne namene, ne bi bili le domena, preblisk in iznajdljivost posameznih lastnikov.

Govorimo o digitalizaciji, pa vemo koliko zaraslih zemljišč je v državi?

Mogoče kakšnim pristojnim službam delam krivico. In že vse to obstaja. Ampak zanima me, če imamo v času tako opevane digitalizacije morda na enem mestu zbrane kakšne podatke, do katerih prideš s klikom ali dvema in dobiš odgovor: tukaj je zaraslo zemljišče, zemlja je primerna za tovrstno obdelavo, lastnik je ta in ta … In v nadaljevanju, kdo je kontaktna oseba za kmetijsko svetovanje na tem območju, na katero se lahko zainteresiran lastnik ali kdo drug obrne z idejo, kaj bi želel pridelovati. Utopično? Verjetno.

Ko pokličeš na kakšno zadrugo, jih zanima predvsem, če si njihov član. Kmetijski svetovalec spet ne pride ravno v poštev, če nimaš statusa kmeta. Potem v tej jari kači naprej. A ne bi bilo fino, če bi na primer za svoj hrib vedel na koga in kako se obrniti pa četudi še nimaš statusa kmeta; morda ga niti ne bi imel, ker nimaš ustrezne izobrazbe in drugih pogojev, pa to ne bi smela biti ovira, če bi želel kaj pridelovati; tudi za trg.

Nekdanja lastnica je obupala zaradi let in, ker se ni izplačalo

Ob nakupu hiške s posestjo mi je nekdanja lastnica povedala, da so kole z brajdo enostavno izpulili, hrib počistili sledi nekdanjega vinograda, le 10 vrst na robu z gozdom so še pustili, ker sta bila z možem že v letih in nista zmogla obdelovati tega koščka vinograda. Ko je bilo treba grozdje pobirati sta delovno silo stežka dobila. In vnukinja se je nekega dne preprosto odločila, da babico in dedka razbremeni. Pa sta prišla s partnerjem in s prijatelji ter “vinogradniško instalacijo” s koli in žicami odstranila in začela se je zaraščati trava.

Midva sva zdaj na tem čudovitem koščku že tretje leto. Pri tistih poslednjih kolih sva tudi umaknila nekaj bolne vinske trte, zdaj odstranjujeva še žico, kole bova še pustila. Terasasti del morda kdaj izkoristiva za kakšen nasad nizkih jablan. Hrib pa me močno vabi, saj bi lahko na dobrih dveh hektarjih na tej čudoviti sončni, a tudi vetrovni legi zasijalo kaj uporabnega. Poigravam se z mislijo na sivko, koščičasto sadje, ki, kot pravijo sosedi, tukaj uspeva; veliko češenj se zasadi kar samih. Zemlja je bolj neocedna, v večini glinasta, bolj zbita. In sem že pred letom začela vrteti telefone “pristojnih”,  da bi pridobila kakšen koristen strokovni nasvet, pa kaj prida informacij ni bilo.

Kaj pa bi lahko kakšne “kmetijstvu naklonjene” službe postorile, pa ne?

Vse je seveda stvar organizacije in seveda iskrene namere, želje, ne pa prazne besede o tem, da si ne želimo zaraščenih kmetijskih zemljišč ali le negovane travice tam, kjer bi lahko morda raslo kaj drugega? Da lastnik, ki morda nima kmetijske predzgodovine ne bi bil prepuščen sam sebi bi lahko na lokalnem in državnem nivoju obstajale takšne svetovalne službe, ko bi svetovalca lahko povabil na svoj teren in ta bi skupaj s teboj pregledal območje, četudi nimaš statusa kmeta in nisi član neke kmetijsko gozdarske zbornice. V sodelovanju z nekom, ki se spozna na zadevo bi tako nov lastnik preveril opcije, kaj bi nekje lahko najbolj uspevalo in se lotil revitalizacije, zase in za trg. Morda na nekdanjem območju vinogradov ne bi spet bile vinske trte, nastal pa bi kakšen nasad, ki bi prinašal koristi tudi širšemu okolju.

Danes ponekod v svetu že uvajajo novost na pokopališčih, ko lahko na nagrobni spomenik namestiš aplikacijo ter s pritiskom na gumb podoživiš spomine – fotografije, filmčke o pokojniku. No, takšen gumb bi lahko “ustvarili” na ravni kmetijske politike države morda tudi za kupce oziroma obstoječe in nove kupce stavbno-kmetijskih zemljišč, torej takšnih, kjer ob kakšni hiški dobiš zraven tudi del kmetijske posesti in si potem lahko zgolj kot posameznik razbijaš glavo, kako in kaj koristnega bi na njej še lahko počel.

In razpisi za revitalizacijo takšnih danes neobdelanih zemljišč?

Po mojih izkušnjah gre za kup vstopnih ovir, od že omenjenega statusa kmeta, potem so tukaj še omejitve glede pravne organizacije firme, ki jo imaš – bognedaj, da je to kakšen normiran s.p. – v nadaljevanju je moteča še glavna dejavnost, ki jo imaš navedeno v firmi – bognedaj, da je to kakšno poslovno svetovanje….. Skratka, kamorkoli se obrneš, dejansko naletiš na zaprta vrata ali kupe vstopnih ovir, da odnehaš preden bi še dobro začel.

Kaj pa, če bi imeli kakšen brezplačen telefon v kakšni od lokalno regionalnih služb ali oddelku ministrstva, kamor bi lahko poklical in bi te konkretno usmerili na službo, ki te lahko popelje od točke a do točke ž z namenom, da območja nekdanjih vinogradov  – kar veliko jih je na tem koncu – vnovič dobijo svoj sijaj?! Pa četudi morda s pridelavo kakšne druge kulture. To bi bil prijazen servis države tistim, ki smo se odločili za vrnitev Nazaj k naravi, pa morda tega nismo dovolj vešči. Lahko pa seveda še naprej kosimo in občudujemo lep travnik, ki bi lahko bil tudi kaj drugega…

 

Vabljeni k sodelovanju v rubriki Nazaj k naravi