biserka@zbiserko.si

Avtor knjige Starec in morje Ernest Hemingway je nekoč nekje omenil čudežna zdravila za vodenje nacije. Prvo naj bi bila inflacija in drugo vojne. Glede na to, da se evropske države druga za drugo hvalijo, da pospešujejo oboroževanje in proizvodnjo artiklov za široko potrošnjo zamenjujejo s proizvajanjem municije in drugih ubojnih sredstev s katerimi se bo širom sveta, na koncu pa na lastnih tleh, ubijalo soljudi, smo očitno na robu brezna. In ljudje s(m)o čudežno tiho. Saj veste, dokler ne bodo vpoklicali vaših, naših sinov, da umirajo za ideale mogočnežev, ki so ubili dialog in demokracijo ter niso bili sposobni peljati svojih narodov v boljši jutri; ampak potem bo prepozno dvigovati glas in vpiti: Dovolj je. Nočemo vojne. Hočemo mir.

Ko sem v devetdesetih letih prejšnjega tisočletja kot novinarka dopisnica v Beogradu spremljala izdihljaje rajnke Jugoslavije, sem s kolegi kdaj poklepetala tudi o tem, kako bi se lahko preprečila nevarna morija, ki je koncu neke države neizogibno sledila na balkanskem polotoku. Nekdo je modro pristavil: «Najboljše bi bilo, da vse voditelje republik zapremo v sejno sobo, jo zaklenemo in jih ne izpustimo ven, dokler se ne dogovorijo za miren razhod ali pa za sobivanje.« Ja, nauk tistih časov je bil sila preprost: »Ljudje volijo svoje predstavnike in dobijo, kar si zaslužijo. Če jih ne znajo popeljati v boljši jutri, jih najprej obubožajo, razčlovečijo in potem pahnejo še v vojne vihre.« Bi rekla, da se nam to prav zdaj dogaja v Evropi.

Danes se bijejo svetovne bitke za surovine. Ozrite se samo na Balkan in videli boste, kako skušajo multinacionalke v spregi z nacionalnimi politiki pristaviti svoj lonček k izkoriščanju neoporečnih voda in rud. Še posebej so in bodo na udaru rudna bogastva Bosne in Hercegovine ter Kosova. V Sloveniji smo strateška podjetja itak že razprodali tujcem, ustavili se nismo niti pri prodaji živilskih podjetij. Hrana bo naslednje bojišče oziroma je že. Vse bolj zastrupljena, ki pristane na trgovinskih policah je bogataše že navdihnila k odkupovanju zemljišč, kjer bodo pridelovali t.i. neoporečno hrano. In ko danes kmetje pravijo, da se jim ne izplača več pridelovati hrane in se ozirajo k temu, da bi opremili kakšno dodatno sobo ali skedenj za turiste ter pridelovalno zemljo zatravili, bi morali zvoniti vsi alarmi v državi. Pa ne.

Jeklo, bencin, nafta, redke kovine… vse to so gradniki industrije, ki proizvaja nujno potrebne komponente in končne izdelke. Toda zdi se, da evropska proizvodnja dobrin za miroljubno rabo usiha. Oglašajo se proizvodni vojaški bobni.  Tako so se v Prištini pred dnevi pohvalili, da bodo Turki na Kosovu proizvajali municijo,  v proizvodnjo orožja v večjih količinah se usmerjata tako Nemčija kot Francija. Hkrati so vse države EU vse bolj zadolžene. In eden od načinov, da ne poplačaš dolga je seveda tudi vstop v vojno.

Velika imperija, ZDA in Velika Britanija sta v zatonu, Kitajska, ki osvaja vse celine po vrsti, pa v razcvetu. In z omejevanjem izvoza redkih kovin in surovin ter z morebitno uvedbo carin s strani novega, kitajskega hegemona, bodo evropska podjetja le še bolj ječala pod bremeni vojn (tudi kibernetskih). In medtem ko evropski doseg razmišljanja sega do pospeševanja proizvodnje orožja, Kitajci kopičijo zaloge zlata in srebra ter odprodajajo ameriški obveznice zadolženim državam v zameno za bolj donosne redke in plemenite kovine. Trgovinska vojna z uvajanjem carin je tako rekoč že tukaj. EU se po napovedanem zgledu novoizvoljenega ameriškega predsednika Donalda Trumpa v boj za obstoj podaja z uvedbo carin. Pred dnevi jih je med drugim uvedla na kitajski titanov dioksid.

Zahodni svet drvi v mrak, očitno iz varnih Natovih soban prepričan, da tokrat bo pa le uspel vojaško premagati Rusijo in gospodarsko poraziti Kitajsko ter vse bolj vzpenjajočo se Indijo. In zdi se, da te nasedle ladje pogube ne bo mogoče ustaviti. V igri je ogromno denarja mogotcev donosne vojaške industrije. Na vrsti je torej sleherni posameznik, da poskrbi najprej zase, da bi lahko morda pomagal tudi širši skupnosti.