NAZAJ K NARAVI  –  Stara cesta, 16. junija 2026

biserka@zbiserko.si

Japonski pregovor pravi, da se voda pretaka. In z njenim odtekanjem dovolimo, da preteklost (in vse slabo povezano z njo) tudi odteče. O vodi utegnemo kmalu spet razmišljati kot nujno potrebni tekočini, če se bodo napovedi o skorajšnji suši uresničile… Dotlej pa nam preostane enostavno spoznanje: Tudi to je narava in življenje v njenem osrčju.

 

 

Ni vedno romantična ob sončnih vzhodih in večernem posedanju ob ognjišču. Če kdaj mi je teža dela na poljih, njivah, v vinogradih jasna zdaj. Kot nekdanjemu mestnemu dekletu, ki se tretje leto zapored veseli ob pogledu na svoje prve skromne pridelke. Ki jih je druga toča uspela sklestiti skoraj popolnoma, še nekaj tistega, kar je prvi delež v obliki orehov debelih bunk izpustil.

Svoje so pri varovanju zelenjave prvič naredili veliki listi, ki so obvarovali srčiko. Zdaj je pri večini šla proč tudi slednja. Tako pač je. Morda preživi kakšna lubenica, buča, krompir zasajen na perma modelih. In to bo to. Dokler ne naberem korajže in se vnovič pomujam s setvijo, saditvijo. Malo me je minilo. Priznam. Kaj porečejo šele ljudje, ki jim pridelek na prostem reže vsakdanji kruh?

Življenje v naravi, torej v hiši, kjer si obdan s travniki, gozdovi, polji, vinogradi je na moč prijetno in romantično. Ni ga čez ubran koncert ptičev, kukavic, čričkov. Vstajanje zarana, ko ti sobo obda sonce ni noben problem. Jutra so tukaj najlepša. Dokler seveda ne pride tistih pet minut, ki ti lahko povozi vse, kar si negoval in čemur si se veselil. To je ta druga plat narave, o kateri, ko se podaš iz kakšnega varnega stanovanja v bloku na prvi pogled na razmišljaš preveč. Morda tudi o tem ne, da bo morebitno popravilo kakšne načete strehe seveda samo tvoj zalogaj, ki se ne bo delil z vsemi etažnimi lastniki v bloku. Tako pač je. Stroške rednega vzdrževanja in poraba lahko nadzoruješ do maksimuma dokler ne pride kakšen naraven dogodek, ki predvidljivo dinamiko življenja postavi povsem na glavo.

Ampak že naslednje sončno jutro po koncu nevihte jutranja sončna kopel vnovič privabi nasmeh na malce utrujena lica. In prikliče zavedanje, da po dežju pride sonce, z malo več strahospoštovanja in predvidljivosti pa se okrepi tudi spoznanje, da bo po soncu vnovič tako ali drugače spet udaril dež, veter, sneg…   Z vsem, kar pač lahko prinese s seboj.

Tudi to je narava in življenje v njenem neposrednem objemu. In zato toliko bolj štejejo izvrstni sosedi, na katere se lahko obrneš vsak hip ali pa preprosto veš, da so tukaj v bližini vrata, ki se ti bodo, če boš pomoč potreboval, vedno odprla. Drugo spoznanje torej zagotovo je, da nas narava takrat, ko udari, dejansko lahko še bolj poveže.

Žalosten je pogled na nekatera dotolčena polja na poti domov ali sporočilo sosede s sosednjega  brega, da je trta tokrat povsem omagala pod težo ledenih kock. Pa vsi nekako rinejo dalje, upajoč, da bo boljše, da se še vedno splača poskusiti, da je pač treba iti naprej. Tako kot sem zapisala v prvih poglavjih svoje tretje knjige. Nevihte v življenju so namenjene temu, da se naučimo kakšen nov korak plesa v dežju. In gremo dalje.

Obisk pri zavarovalnici, če tega človek ni postoril prej, ker tisti evri za dodatno zaščito pač vedno umanjkajo, je ob spoznanju, da živimo življenje ponorelega sveta tudi z vidika vse bolj neobvladljive, sicer čudovite in vabljive narave, je nujnost. Pozorno branje, kaj vse spada pod zavarovanje objekta, opreme v njem in posesti v okolici je seveda na mestu.

 

 

p.s. Oma Urška mi je nekoč dejala, da so predvsem dejanja, ki jih ne moremo popravljati, na primer izrečene besede ali molk takrat, ko bi morali komu kaj povedati,  nepopravljiva. Narava pa, po njenih besedah, vedno vse postavi na svojo mesto. In nam vselej znova daje še eno priložnost… Dodajmo le: “Bodi tako!”