Stara cesta, 6.8.2025

V tokratnem zapisu rubrike Družba vam kot človek z notranjim vpogledom opisujem nastajanje in pogubnost medijskih umorov v slovenski družbi. Pritiskom zanje, torej za medijsko ubijanje posameznikov, sem bila v svoji več kot 30-letni profesionalni karieri izpostavljena v različnih vlogah: kot novinarka, dopisnica in odgovorna urednica. Pod temi pritiski nisem klonila, sem pa dobila vpogled v to, kako se z besedo in objavo zgodb z navedbo anonimnih virov “ubijajo” posamezniki. Izvedba je predvidljiva. Gre za vnaprejšnje obsodbe v prvih minutah radijskih in televizijskih novic ter naslovnic časopisja. In ob razbohotenem medmrežju se ti uboji, torej naklepna obglavljanja posameznikov, multiplicirajo še s kopico komentatorjev bolj in manj dobro “poučenih”. Rezultat: obsodba posameznika preden svoje z uvedbo kazenske prijave po predkazenskem postopku  zaključijo pristojni organi in posameznik doživi obsodilno ali oprostilno sodbo. Še bolj v nebo vpijoči so seveda medijski umori brez sprožitve uradnih postopkov preverjanja o tem, če zapisane in izrečene obsodbe sploh držijo. In se meni nič tebi nič kakšnemu “nevarnemu” novemu političnemu obrazu pripiše nezakonskega otroka z Romkinjo, drugemu albanske korenine, tretjemu romunski računi, itd.

Kako se nekoga medijsko umori?

Naročila in želje potekajo, po mojih izkušnjah, s prijaznim »naročilom nečesa«. Tako je imel eden od nekdanjih direktorjev Holdinga slovenskih elektrarn med mojim urednikovanjem regionalnega časopisa izjemno željo, da bi se pod njegov medijski konstrukt podpisal nekdo v redakciji. Želja je bila z moje strani seveda zavrnjena, za kar sem od svojega direktorja požela komentar, da sem nekooperativna. Edina sprejemljiva novinarska opcija, če že ima kdo kaj za povedati, še sploh, če je v javnem interesu, je lahko intervju, kjer so dovoljena vsa novinarska vprašanja. In ta intervju je bil potem tudi narejen, vključno z nevšečnimi vprašanji.

Prav tako sem bila deležna  “dobrohotnega namiga kakšnega političnega kurirja”, da naj ena od sodnic znotraj novinarskih strani predstavi svojo plat medalje o snovi, o kateri smo pisali. In je bila z moje strani prijazno pozvana, da lahko svoje mnenje posreduje znotraj rubrike pisma bralcev, saj je novinarski intervju, kjer bi jo vprašali vse, kar bi želeli, zavrnila.

»Dejmo ga zjebat… treba ga je sesut…« – to so ponavadi besedne zveze »želenih« medijskih vsebin. Ko jih človek zavrne se ga seveda prime etiketa nepredvidljivega, nekoga, ki je »upornik po vsaki ceni«, ki ni dovolj upogljiv, ki se ga ne »da nositi okoli«. Skratka neprimeren. In posledično nezaželen v obstoječi medijski strukturi, ki jo obvladujeta levi in desni pol v državi. Tudi ko s svojimi milijoni vstopi kakšen od bogatašev praviloma ne podpre profesionalno novinarstvo, ampak eno ali drugo politično opcijo preko izbranega medija.

V mojih dopisniških časih krvavega razpadanja nekdanje SFRJ je bilo izjemno pomembno, da sem bila kot novinarka obveščena iz večih virov. Kajti že znotraj slovenske t.i. Kučanove in t.i. Drnovškove veje osamosvajanja v Beogradu so bili posamezniki, ki bi želeli očrniti koga iz teh dveh nasprotujočih si taborov. Mene je bolj zanimalo, kaj ključno pomembnega je za ljudi v tistem predvojnem in potem vojnem času razpadanja nekdaj skupne države, kot pa boj nekaterih beograjskih slovenskih politikov o tem “kateri petelin bo bolj glasen na kupu gnoja”.

Pred kakšnim desetletjem sem se o možnostih poslovnega sodelovanja pogovarjala z enim od slovenskih medijskih mogotcev, ki so obogateli z rezanjem oglaševalskega kolača v slovenskih medijih. Ponudil mi je, če bi pisala obremenilne prispevke za nekatere izbrane medije, da bi on potem lažje izpeljal nakup določenega podjetja. Moj »ne« me je le pahnil globlje med tiste, ki jih poleg medijsko ubitih uvrščam med »odpisane«.

Nagovori k medijskemu razčlovečenju, po mojih izkušnjah, prihajajo iz vseh političnih polov v Sloveniji. Upala bi si trditi, da je tistih z leve strani celo več, vsaj, kar se neposrednih nagovorov meni tiče.

In naj zdaj odgovorim na zastavljeno vprašanje o tem, kako se nekoga medijsko umori? Ko zmanjka argumentov in dejstev za argumentiran dialog s političnim ali gospodarskim nasprotnikom, se pojavi »glasnik« kapitala ali »kurir« politike, ki odločevalcem (lastnik, direktor, vodja marketinga in komerciale, odgovorni urednik) naroči želen prispevek. Od drže vseh vpletenih, zapisanih v oklepaju, je odvisno, če bo zahteva šla skozi ali ne. Na koncu se tovrstne želje prelomijo na plečih odgovornih urednikov. Ki so seveda zamenljivi z bolj upogljivimi. Jaz jih imenujem kar ljudje, ki ljubijo kosmodisk.

Drug kanal so neposredni nagovori novinarjem. Tudi zato se mi je zdelo nehigienično, če posamezni novinarji in dopisniki iz različnih delov Slovenije in sveta »predolgo« spremljajo neko področje ali geografsko območje. V okoljih se namreč spletejo preveč domačijske vezi in ob odsotnosti temeljnega postulata novinarstva o preverjanju dejstev vsaj iz treh različnih virov, se hitro zgodi, da nekdo postane »ful dobro obveščen novinar«, ki dejansko nasede na aferaško odkrivanje zgodb, ki nimajo prav nič skupnega z želenim raziskovalnim novinarstvom. Temu v praksi rečemo, da se preveč “zliže s svojim virom informacij” in ga sčasoma preneha preverjati še iz vsaj dveh drugih virov.

Moje temeljno izhodišče je bilo, da so anonimke, ki so obračunavale s posamezniki, letele v koš. To ne pomeni, da se v enem od celjskih primerov nismo na primer lotili problema neplačevanja šolskih malic; vendar pa nismo obračunavali z enim od ravnateljev ene od konkretnih šol, o čemer so se seveda razpisali vsi drugi mediji. Takrat sem prvič uporabila skovanko “copy paste novinarstvo”.  To pomeni, da se medijski umor, ki je praviloma načrtovan znotraj posameznega medija v tesni navezavi s politično-kapitalskimi vplivneži od zunaj, s politiko prepisovanja in povzemanja razširi kot požar. In hitro vsi mediji govorijo o človeku, ki so ga v nekem ožjem krogu »pribili na sramotilni steber« po sistemu »kriv si, ker so tako povedali neki anonimneži, zdaj se pa brani«.

Oris scenarija Fabi

Pri nedavnem, po mojem mnenju, v prvi vrsti medijskem umoru priznanega trenerja juda Marjana Fabjana  lastnika Judo klub “Z’ Dežele” Sankaku Celje, se je zgodil pravcati medijski umor po zgoraj opisanem scenariju.

Na tej točki opisovanja primera medijskega umora se moram distancirati s pojasnilom, da trenerja osebno poznam, saj je v tem klubu treniral in pridobil črni pas tudi sin. Celotno ekipo trenerjev, ki sem jih imela priliko spoznati, sem doživljala in jih doživljam kot izredno profesionalne in v dobro otrok in odraščajoče mladine naravnane posameznike. S tega vidika sem torej pristranska pri ocenjevanju zadeve Fabi kot Marjana Fabjana imenujejo prijatelji. Naj  se zadržim le na nekaterih dejstvih, ki imajo očitne primesi medijskega umora ne glede na to, kdo je v tem primeru žrtev in kdo rabelj.

Še vedno se namreč gibamo v sferi anonimnih obtožb, ki jih mediji drug za drugim povzemajo. Zanimivo, da se predvsem bralci na spletnih omrežjih vse pogosteje distancirajo od teh zapisov s pozivom pišočim akterjem,  naj se tožniki vendarle izpostavijo z imenom in priimkom, če že tako blatijo človeka s konkretnim imenom in priimkom.

Tako je časopis Dnevnik z novinarko Tino Jereb na čelu, ki je partnersko vpeta v judo politiko in bi se ob koncu prvega prispevka že morala v tem smislu tudi javno razkriti, pred dnevi nadaljeval začeto »hajko«, češ, da se je na račun trenerja zdaj oglasila tudi mati ene od olimpijskih tekmovalk. Noben medij, niti ta časopis, ki je afero sproduciral niti drugi klasični mediji, ki po načelu copy paste to povzemajo, ni krenil po poti resničnega raziskovalnega novinarstva. To pomeni, da bi pod drobnogled vzeli druge obtožbe v tej zgodbi, ki jih je v javnem pismu pred kratkim izpostavil tudi “kamenjani” Marjan Fabjan.

Že samo informacija, da so obstajale prirejene judo tekme, korespondenca z naročilom njegove diskreditacije bi v pravem raziskovalnem novinarstvu bil razlog za temeljito raziskovanje in odkrivanje dejstev, preverjanje resničnosti torej.  Predvsem pa zgroženo pogrešam odziv javnega tožilstva, ki bi jih zapisi v tem pismu morali pripraviti k odkrivanju druge plati zgodbe o tako imenovanem predatorju. In tukaj se nam razkrije ena najbolj očitnih značilnosti medijskih umorov. Objavljamo in potenciramo samo tisto, kar gre v prid nadaljnjemu razčlovečenju posameznika, ki je predmet tega umora. Ostala dejstva, prav tako potrebna raziskovanja in preverjanja so le moteči dejavniki, ki jih potem pripovedovalec prvotne zgodbe in posledično vsi mediji ponavljalci preprosto prezrejo. Ni vprašanj v stilu: “Kaj pa, če vse skupaj ni res? In komu ustreza njegova diskreditacija? Kako si lahko nekdo izplača brezobrestni kredit iz blagajne judo zveze? itd.”

Ampak ne. Mediji gredo dalje v svojem prvotnem poslanstvu. In antropologinja, ki sem jo kot predavateljico na nekdanjem FSPN, pozneje Fakulteti za družbene vede, zelo cenila, »nabija« v t.i. intelektualnem razmisleku. Izreče misel, češ, da zmaga vse prenese in zato menda molčijo tudi tiste judoistke, ki so uspele, bile nagrajene z medaljami in zdaj nič ne rečejo čez svojega nekdanjega trenerja. Očitno se prof. dr. Vesna  Godina ob tem svojem razmisleku, ki ga je očitno spodbudil omenjen nedavni zapis Dnevnika o anonimni materi olimpijske judoistke, ne zaveda, da s takšno trditvijo umaže olimpijske judoistke, prejemnice medalj, in to po dolgem in počez. V usta jim položi sporočilo, da so bile tudi žrtve Fabija, ampak so tiho, ker so osvojile medalje. Halo?

Mediji med pritiski lastnika in oglaševalskega denarja

Medijska krajina Slovenije je že zelo dolgo žalostna. Začelo se je takrat, ko so se tudi novinarji in uredniki začeli deliti na »naše in vaše«. Poglobilo pa z nakupovanjem in preprodajo medijev, ko so o vsebini preko denarnice, torej z vplivom denarja, začeli odločati šivilje, električarji, gradbinci; bolj kot kakovostno novinarsko delo so postale pomembne nepremičnine, v katerih so ali še bivajo mediji.

Dejstvo je, da je raziskovalno novinarstvo, kjer se preverjajo različne okoliščine in dejstva ter loči med poročanjem in komentiranjem o zadevi, intelektualno in fizično naporno delo, ki ima svojo vrednost ter ceno. Ne more se opravljati zastonj, brezplačno.  Nekatere izjeme odličnih novinarskih prispevkov zaznavam tudi v slovenskem prostoru, čeprav so redke. Nasploh pa smo kot majhna država, kjer bogatim posameznikom itak ni do odkrivanja resnic in spodbujanja kakovostnega novinarstva, vse bolj podobni greznici, kamor je treba potopiti vse, ki drugače mislijo, ki štrlijo iz poprečja »naših in vaših«.

Družba brez argumentiranih dialogov je v terminalni fazi

Nesporno dejstvo je, da je družba, kjer je treba posameznika – nasprotnika v športu, politiki, konkurenta v gospodarstvu – medijsko ubiti in se ga na ta način rešiti, ker argumentov in dejstev nimamo, bolehna. Pravzaprav prehaja vse bolj v terminalno fazo hudo bolne družbe, ki ji kot takšni ni več pomoči.

Zavedam se, da upanje umira zanje. In tudi zato upam, da bom na pragu svojega šestega desetletja življenja dočakala naslednje volitve 2026 v duhu argumentirane in intelektualne razprave na podlagi uresničljivih programov za boljši jutri vseh ljudi v Republiki Sloveniji, ne le posameznih izbrancev.

Poleg medijsko ubitih so še odpisani

Poleg medijsko ubitih posameznikov v slovenski družbi obstajajo še odpisani. In v stilu nekdanje jugoslovanske serije Vrnitev odpisanih tudi slednji. V vrnitev odpisanih spadajo direktorji, ki dejansko samo krožijo z enega na drugi direktorski položaj, ker so pač dovolj predvidljivi za kapitalska ozadja in ravno prav vodljivi.

Odpisani pa so tisti, ki so v življenju pač večkrat rekli bobu bob in niso ljubitelji kosmodiska ter se rajši zjutraj zbudijo na način, da se ne sramujejo podobe, ki jo zagledajo v ogledalu. Njim preostane težja pot v življenju. In so »družbeno mrtvi«. Deloma tudi po lastni izbiri, ker so pač dodobra lahko spoznali drobovje delovanja slovenske družbe.

Kaj bo prinesel volilni diskurz?

V pesimistični različici na podlagi opisanega lahko v času pred in med volilnim letom pričakujemo kopico novih medijskih umorov iz različnih področij družbenega življenja. Največ bo seveda tistih političnih. Ko se enemu kandidatu pripiše, da ima nezakonskega otroka, drugemu, da je diktator, ki mu ni para, odpirali se bodo orožarski dosjeji, dokazovalo črnograditeljstvo med neposlušnimi strankarskimi partnerji…. Skratka, brali bomo – no, boste, drugi bomo rajši bliže naravi – afero za afero. Bomo zato vsi skupaj živeli boljše? Dvomim.

V optimistični različici lahko pričakujemo strokovne in argumentirane razprave politikov, sedanjih že znanih in morebiti novih, ki bodo s predstavljeno analizo (ne)delovanja obstoječih sistemov in podsistemov družbe in države odgovorili na kakšno preprosto vprašanje:  Kaj je bilo narejeno doslej na posameznem področju in je dobro? Kaj še vedno ne deluje in kako bomo to spremenili, da bo delovalo boljše?

Za manj medijskih umorov in več resnice!

In vsi bomo živeli boljše… Kajti z leti se mi vse bolj dozdeva, da živim v neki deželici Orwela, kjer je o vseh nas na nekih diskih ali ključkih in oblakih shranjenih kopica informacij, s katerimi nas izzvani akterji  lahko kadarkoli obremenijo, beri: utišajo. Če teh »obremenilnih dokazov« ni,  se pa skomunicidrajo z anonimkami. Ko nekoga oblatiš v prvih sekundah in na naslovnicah ter z nešteto kliki in ogledi na družabnih omrežjih ne zaleže nobena oprostilna sodba. Ko spretno preslišiš tudi proti argumente in drugo plat resnice je “pribit na sramotilni steber” obsojen še preden zameljejo sodni mlini. Preprosto ostane v spominu ljudi tisti slovenski rek, da tam, kjer je dim, je tudi ogenj. Torej, nekaj je pa zagotovo kriv ali kriva, če se je o tem toliko pisalo. In tako naročniki medijskih umorov izpolnijo svoje poslanstvo.

Tudi zato pošteni posamezniki vse bolj bežijo od vse bolj umazane politike. Zavedajo se, da so lahko “medijsko ubiti”, če bodo v nepravem trenutku za nekoga ostali zvesti sebi in profesionalnim normam nekega poklica, ki ga opravljajo.