Kot nekdanja zagreta članica klubov OZN sem že od rane mladosti nekako zavezana miru; še iz časov zbiranja copatk in pomoči za oddaljene afriške države, kjer je divjala vojna. Pobijanje ljudi – nekaj nepojmljivega za mojo povojno generacijo, rojeno v šestdesetih letih prejšnjega tisočletja.

Ko sem nejeverno poslušala omo Urško, ki mi je pripovedovala, da je preživela dve svetovni vojni in ji je hudo zame in mojo generacijo, ker zagotovo ne bom-o ubežali tretji svetovni moriji. In razlog po njenem je bil sila preprost, čeprav se je že 9. marca 1991 ob velikih protestih v Beogradu in razkrajanju nekdanje SFRJ oma Urška poslovila, so njene besede z današnjega zornega kota preroške. “Veš Biserka, ljudje, ki so videli in doživeli vso morijo in grozoto obeh svetovnih vojn bodo počasi zapustili to Zemljo skupaj z mano; in nekateri politiki, ki se gibljejo na zloščenih parketih bodo svoje narode spet poslali v morijo…”.

Čudim se neodzivanju ob napovedi množične proizvodnje streliva

Ne, ne zamenjujem vloge žrtve in rablja, kar se tiče ukrajinske vojne; ne, ne mislim, da se mora napadeni predati. Kljub temu pa si dovolim razmišljati in ta razmislek pogrešam v delu slovenske javnosti, ki se opredeljuje kot strokovna, razmišljujoča, intelektualna srenja ob nedavni vehementni napovedi evropskih in dela slovenskih politikov, češ, da bomo zdaj, sredi 21. tisočletja na stari celini vsi družno na veliko proizvajali strelivo.

Po odmevih v javnosti sodeč ugotavljam, da nas res ni veliko, ki bi nas šokirala lahkotnost izjave in neprizadetost ob sporočilu evropskih politikov v stilu zapisov v medijih, kot so, navajam:” Proizvodnja streliva mora biti enakomerno razporejena po vsej EU, pri tem bi morala sodelovati tudi Slovenija, Mors išče podjetja, ki bi sodelovala pri proizvodnji streliva…”

Torej smo v duhu kvantne fizike le podlegli nihalu vojaških bobnov; del lastnega blagostanja bo neukrajinski del Evrope očitno skušal dvigniti tudi s proizvodnjo orožja, konkretno streliva. Potrebujemo ubojna sredstva, da bo na katerikoli strani fronte že padlo še več, ne glinastih golobov, ne papirnatih tarč, ampak očetov, bratov, sinov, nečakov; in tudi žensk vojakinj. Ob tem seveda ne pozabimo številnih civilistov, od nemočnih otrok do nič krivih odraslih, ki so le obstranska škoda nespametne politike. In ob tem, ko smo se pridružili bobnanju na vojaške bobne se zdi, da postajamo kot družba vse bolj imuni na slovensko podzemlje. Nekaj temačnega se vije nad vso to našo evropsko pokrajino. Kot da ostarela dama ni kos ponuditi svetlejše prihodnosti od izdelave ubojnih sredstev.

Kakšno, katero slovensko podzemlje imam v mislih?

Naj se najprej poigram z opredelitvijo pojma podzemlje. To je seveda najprej zemlja pod zemeljsko površino. V vsakdanjem življenju s podzemljem najpogosteje povezujemo vse, kar je nelegalno in nelegitimno početje; po nekaterih virih naj bi bilo to neidentificirano podzemlje “zaslužno” tudi za najnovejše pogorišče znane pivnice v Celju. Toda tokrat nimam v mislih niti tega podzemlja, še manj Plutona kot boga podzemlja.

V mislih imam ljudi, ki se jim sredi pogovora ulijejo solze, ko na pragu jeseni ne morejo več skriti bolečine in razočaranja. Vse življenje so delali in zdaj ne morejo preživeti. Veliko takšnih srečujem zadnje čase med delom, ki ga ta hip opravljam. To so ljudje, ki so postali del slovenskega podzemlja, kamor se oko sistema ne zazre prav pogosto, sosedje pa so imuni zanj, skriti za zaprtimi vrati in vse višjimi ograjami svojih hiš.

Zato sem resnične osebe z izmišljenimi imeni Ana, Bojan in Marko poimenovala za naše, slovensko podzemlje, skrito očem javnosti, družbe. V profitabilnih medijih ni prostora zanje, ker niso vplivneži z novim psom ali ljubico, niso kupci prestižnih stanovanj za gotovino, prisluženo s službo v javnem sektorju … to so na nek način izbrisani posamezniki; in tega podzemlja je v deželici na sončni strani Alp, žal, vse več.

Ko Ana ne zmore…

Ana se je upokojila, njeni prihodki so se krepko zmanjšali, otrok nima, poročila se ni, vse življenje je hodila v službo, nekaj prihranila, za najem posojila, da bi si kupila svoje stanovanje se ni odločila. Stari lastnik je stanovanje prodal. Novi, ki ima v lasti več stanovanj za oddajanje in varno direktorsko službo je postavil dvakrat višjo ceno najemnine, pa še stroške upravljanja in rezervnega sklada naj plačuje ona: najemnica. Oblita s solzami je pripovedovala, da ne zmore, ne zmore plačati najemnine in višjih stroškov, ker ji ostane le nekaj evrov. Ob vodi se je navadila živeti, ampak tu in tam mora vendarle dati nekaj v usta. Nič si ne more privoščiti, nikamor ne more iti. “Pa celo življenje sem trdo delala. Po osmih urah sem prišla domov tako utrujena, da sem do večera vsa razbolena komaj prišla k sebi do naslednjega dne…”. Človek si ne more kaj, da je na koncu ne objame, stisne roko in izusti tisti bedasti: “Ne obupat, saj bo…” Sicer ne vem, kako bo…

Bojan ima opravka s pokojninsko blagajno

Kot upokojenec pred letom ni želel delati na črno, da bi še malo prispeval k družinskemu proračunu. Registriral je popoldanski s.p. in ga čez nekaj mesecev zaprl. Zavod za pokojninsko zavarovanje je naknadno ugotovil, da so mu “odtrgali” malo premalo “penzije” medtem, ko je popoldne še kaj zaslužil – legalno, ne na črno. In dobil je dopis, popisan na večih straneh s sklicevanjem na kopico zakonov, da jim mora ob itak mizerni pokojnini vrniti 15 evrov. Ker kontrolorka obračuna je ugotovila, da so mu nakazali toliko evrov preveč, da jih mora vrniti, da jim dolguje…

Ali sploh lahko preživi z mizerno pokojnino zaradi katere se je morda odločil, da bi na stara leta še kaj zaslužil – tega se sistem ne vpraša, to birokrate v pisarnah z zagotovljenimi plačami ne briga. Me prav zanima koliko ur je neka kontrolorka porabila, da je spisala dopis, ki se sklicuje na kopice predpisov in zakonov. In koliko “velikih rib” na kakšnem drugem koncu se je medtem (ne)hote spregledalo, da bi morebiti kaj vrnili v kakšno od državnih blagajn.

Marko bi pol žemljice, pa ne gre

Stojim v vrsti v večjem trgovskem centru v enem od večjih slovenskih mest. Pred mano je gospod, ki išče cente, da bi zbral skupaj za žemljo in navadni jogurt. Nima dovolj. Prodajalka je empatična; vidim, da ji je težko in neprijetno, ko mu pove, da ima premalo denarja. Ko gospod (poimenovala sem ga Marko) – pozneje poklepetava pred trgovino – izusti naslednje besede pa tudi sama komaj zadržim solze:” Gospa, a bi morda lahko kupil samo pol žemljice, včeraj sem pil samo čaj in moram še kaj bolj konkretnega pojesti. Saj veste, prazna vreča ne stoji pokonci.” Očitno so slišali še nekateri v vrsti, kar nekaj nas je seglo v drobižnik in stegnilo roko k blagajničarki, pobrala je te naše cente in gospod je zapustil trgovino s celo žemljo in jogurtom. Iz vrste je bilo slišati: “Kam smo prišli, da so naši ljudje lačni…”.

Kakšno družbo soustvarjamo in v kakšni si želimo živeti?

Razslojevanje je zgodba, ki jo pozna vsaka družba. Zgodila se je tudi slovenski državi že v času, ko so nekateri spretno olastninili nekoč družbeno lastnino. Nadgrajevalo se je v obdobju, ko so nekateri menedžerji nekoč uspešnih slovenskih blagovnih znamk in podjetij ugotovili, da je lažje mahinirati z navideznim denarjem v različnih skladih in papirnatih malverzacijah kot pa na trgu prodajati izdelke. Veliko se je kradlo in nakradlo tudi na račun ljudi, ki so danes del takšnega žalostnega slovenskega podzemlja. Verjeli so, da bodo lahko živeli človeku dostojno življenje, če bodo vseskozi delali in bili pošteni. Pa so se zmotili. In na tej točki stopi na vrsto sistem.

Spregovorimo o izzivu imeti in biti

Prav je, da imamo vse več bogatih posameznikov tudi v Sloveniji. Sami vedo, če so do tega bogastva prišli z delom, znanjem, poštenimi spretnostmi ali z okoriščanjem. Svojo karmo bodo plačali takrat, ko bodo ugotovili, da s seboj v svojo poslednjo izkopano luknjo nakopičenih stvari ne bodo mogli odnesti. Le sebe in svojo vest.

Najbolj bogati ljudje so zame tisti, ki kljub temu, da “imajo” ne pozabijo “biti” ljudje. Pa ne z zbiranjem zamaškov, miloščinami, javnimi objavami dobrodelnosti s foto “šutingi” za izdanimi čeki pomoči, temveč bolj na tiho, tako, da še dodatno ne ranijo ljudi, ki so izgubili skoraj vse, in morda imajo še poslednji kanček svojega dostojanstva. Družba, ne vzemimo jim še tega!