BISERKA POVŠE TAŠIĆ -

01.02.2024

Celjan Igor Trbovc se je kot judoist in trener juda vseskozi kalil pri guruju te borilne veščine pri nas, lastniku Judo klub ‘z’ Dežele Sankaku Celje, Marjanu Fabjanu, ki mu prijatelji pravijo kar Fabi. Najin klepet za portal Prisluhni si z Biserko je pljusknil od juda, trenerskih veščin in življenja nasploh, do pridelave čilija in razvoja Igorjeve blagovne znamke Čiliboj. V to podjetniško strast zadnjih let Igor Trbovc že kar podzavestno vnaša miselnost in ravnanje, ki ga že od svojega enajstega leta živi in diha kot judoist po duši in srcu.

(Foto naslovnice: EJU)

Na poti do judo trenerja

Kakšna je bila vaša judo pot, torej spomin na začetke, ko ste si prvič nadeli judo kimono in trenutka, ko ste postali trener te borilne veščine?

Začel sem pri Marjanu Fabjanu in pri njemu sem tudi ostal. Pri enajstih letih sem se v klub napotil kar sam, saj sem doma v bližini, torej na Lopati v Celju. In še vedno se dobro spomnim svojega prvega treninga. Verjetno me je prav ta prvi stik s to borilno veščino navdihnil, da sem ostal in vztrajal na judo poti.

Videl sem namreč, da mi ta zvrst športa – prej sem kot vsi mladi seveda poskusil tudi kaj drugega – preprosto odgovarja. V judu sem prepoznal tudi nekaj skrivnostnega, nekaj drugačnega od športov, ki sem jih izkusil pred tem. Videl sem priložnost, da se lahko telesno, torej fizično izrazim preko različnih gibov, pri čemer pa je za osvojitev določenih tehnik potrebno v precejšnji meri uporabljati tudi glavo. Ni enostavno, da popolnoma osvojiš neko tehniko. Vedno si tudi v iskanju novih izzivov, gibanja. Mislim, da je to tisto, kar me je vsa ta leta gnalo naprej.

Od Fabijevega varovanca na tatamiju ste se potem dokaj hitro postavili v trenersko vlogo. Kako in zakaj?

Če morda nadaljujem z odgovorom na prvo vprašanje, lahko na vprašalnico zakaj odgovorim zelo preprosto. Trener sem postal zato, ker judo od vsega začetka, od prvega dne, treniram s srcem, ker rad delam, to kar mi judo daje.

Zagotovo je k temu prispevalo tudi to, da sem bil ob pravem trenutku na pravem mestu. Predvsem pa se je obrestovalo to, da sem vselej 100 odstotno dajal od sebe na vsakem treningu. Enako je bilo s tekmovanji.

Foto: Roberto Spasaro

Na samih tekmovanjih sem želel nekaj doseči, torej osvojiti nek dober rezultat tudi v mednarodnem merilu. Priznam, da mi ni uspelo ravno to, kar sem si želel, čeprav sem ponosen tudi na 7. mesto na evropskem prvenstvu  v starosti do 23 let in enako na 2. mesto na domačem evropskem pokalu v Celju.

V klubu sem treniral skupaj s športniki, ki so posegli po olimpijskih in svetovnih medaljah in tudi tako sem se kalil. Če pa treniraš nek borilni šport kot je judo si seveda želiš opraviti mojstrski izpit, da lahko nosiš črni pas. In zame je bil črni pas prvi dan eden od teh mejnikov v judu.

Ko sem bil star 17 let mi je Fabi ponudil priložnost. Povabil me je namreč za pomočnika trenerja in sprva sem deloval v tej vlogi, sčasoma sem postal trener. Tako trenutno treniram mlajše kadete, starejše dečke ter pri starejši skupini pomagam Marjanu Fabjanu. V skladu z menjavo generacij in seveda potrebami v klubu.

“Tujih izkušenj ne moreš samo prekopirati!”

Pri tem niste zanemarili šolanja, kar se mi za športnike v smislu dodatne ali potencialno nove kariere zdi tako izjemnega pomena.

V osnovi sem vrtnarski tehnik. Vsaj dva razloga sta bila, da sem se odpravil na srednjo vrtnarsko šolo v Celju. Prvi je ta, da imajo starši doma vrtnarijo in drugi, da je šola blizu, kar mi je omogočalo vsakodnevno ukvarjanje z judom.

Je pa res, da pred leti kot najstnik nisem razmišljal o tem, da bom vrtnarsko delo opravljal tudi poklicno, nisem imel takšnega občutka. Tudi zato sem, kar se juda tiče, pridobil še izobrazbo diplomiranega trenerja juda na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter zaključil študij za profesorja športne vzgoje na Fakulteti za šport v Novem Sadu.

Preden se vrneva k temu vašemu prvemu poklicu in spregovoriva o strasti do čilijev, nadaljujva najprej s trenerskimi izkušnjami na tatamiju. Imeli ste priložnost spoznati najmočnejša judo moštva na svetu, tako pri moških kot ženskah. Je še vedno velika razlika v judu med državami, kot so Japonska, Gruzija, Koreja, Rusija na eni in evropskimi na drugi strani?

Dokler še judo ni bil tako razširjen kot zdaj, se je ta razlika v pristopih posameznih judo šol bolj poznala. Treba je vedeti, da obstajajo  lokalne posebnosti v smislu, da imamo japonski stil, ruski stil. Po razmahu globalizacije je prišlo do bolj intenzivnih prepletanj znanj in izkušenj tudi na področju juda, in sicer prek številnih tekmovanj in priprav, tako, da je danes zagotovo teh razlik med posameznimi judo stili manj.

Čeprav se je treba zavedati, da države, kot je na primer Japonska, ohranjajo tako svoj stil borbe kot posameznemu, torej njihovemu okolju, prilagojene tehnike. Ne bi bilo smiselno, da bi tako pristope kot tehnike kar kopirali, ker je treba upoštevati posebnosti vsakega življenjskega okolja, kjer se judo trenira.

Določena spoznanja seveda lahko vpleteš v svoje treninge. Vidiš na primer, kako izvajajo posamezno tehniko, kaj povprašaš in se novega naučiš. Si pozoren na njihov pristop v borbi. Uporabiš kdaj, če tako rečem, njihov način intenzivnosti treninga in spremeniš svojo rutino ter začneš trening s svojimi varovanci morda malo drugače, kdaj bolj intenzivno ali obratno, kdaj bolj počasi.

Igor o cvetoberu Sankakovih judoistk

V Sankaku so se številne judoistke zapisale na evropskem, tudi svetovnem tatamiju z odličnimi rezultati. Pa vas takole v eni od komunikacijskih tehnik, ko je treba o vsakem članu ekipe povedati nekaj najbolj prepoznavnega, izzivam, da o vsaki v nadaljevanju naštetih tekmovalk, poveste, kaj vam pride najprej na misel.

Petra Nareks – ” Sto odstotno predana judu.«

Tina Trstenjak – »Nepopustljiva, prava šampionka.«

Urška Žolnir – » Dobitnica prve olimpijske medalje, je judoistka, ki je orala ledino najboljših rezultatov.«

Ana Velenšek – » Olimpijska medaljistka.«

Lucija Polavder – »Vedno se je borila proti veliko težjim od sebe in zelo velikokrat jih je tudi premagala.«

Klara Apotekar – »Bila je med najvišjimi tekmovalkami v judu in to je spretno uporabila tudi pri naslovu evropske prvakinje.«

Naj še dodam, da se mi ob vseh naštetih judoistkah zdi pomembno poudariti, da so vso pot, od prvih začetkov do tekmovalnih dosežkov, prehodile znotraj našega kluba na Lopati pri Marjanu Fabjanu.

Podprite portal in rubriko Človek s prostovoljnim prispevkom

“Le odstotek judoistov lahko preživi od juda!”

Ste kaj v stiku Mihaelom Žgankom, ki je leta 2018 iz matičnega kluba Sankaku prestopil v turški BBSK Istanbul? Bil je namreč aktualni svetovni podprvak v kategoriji do 90 kilogramov in najboljši slovenski judoist leta 2017. Ob odhodu v tujino so se mi najbolj vtisnile v spomin njegove besede, da si ne glede na rezultate v Sloveniji z judom ne bo mogel zagotoviti eksistence…

Sem v stiku z Mihaelom. Odkar je odšel v Turčijo so ti stiki bolj prijateljski; prej, ko sem bil skupaj z Marjanom in Urško njegov trener so bili bolj profesionalni. Miha sedaj živi v povsem drugačnem okolju, se pa na kakšnih pripravah tudi vidiva, tudi po telefonu se kdaj slišiva ali si kaj napiševa.

Ali ga morda vidite kdaj kot okrepitev tudi znotraj kluba Sankaku v vlogi trenerja predvsem moške ekipe judoistov?

To bi moral pa on povedati, to je stvar njegove odločitve.

Dotakniva se še preživetja juda. Primerjave z zaslužki profesionalnih nogometašev seveda takoj odpadejo. Pa se da s profesionalnim judom preživeti?

Če ne dosegaš rezultatov na najvišji ravni, potem od juda ne moreš preživeti. Ali, če povem drugače: kar 99 odstotkov judoistov mora v življenju po koncu športne kariere početi še kaj drugega za preživetje. To je podobno kot pri vseh drugih športih, ki niso tako medijsko zanimivi. Primerjava z nogometom pri tem ni možna. Upoštevati je tudi treba, da pri odločitvi za judo ne prednjači finančni vidik.

Judo izbereš zato, ker ti je všeč ta borilna veščina, ker to rad počneš. To je bistvo, vse ostalo je dodatek, nagrada. Zato je pomembno, da si vzporedno z judom gradiš še drugo, profesionalno kariero.

Odločilna je predanost trenerja tekmovalcem

Vrniva se zdaj k trenerskemu poklicu. Obstajajo zgodbe o tem, da včasih, kje na vzhodni polobli pride trener juda na trening tudi z bambusovo palico za svoje varovance. Vi je seveda ne uporabljate…

To so morda že omenjene specifike lokalnih okolij. Jaz mislim, da dobrega trenerja odlikuje predvsem predanost, kar je pripravljen narediti za svoje tekmovalce, in to v vsakem trenutku. Prav tako je pomembno, da se nenehno učiš in izpopolnjuješ, da bi lahko v vsaki situaciji sprejel takrat najboljše rešitve.

Ja, predanost je tista, ki se mi zdi odločilna. Kajti, tudi, če imaš znanje, se torej nečesa naučiš, to ni dovolj, če ne obstaja močna volja. Če pa hočeš kaj narediti na tatamiju ali pozneje v življenju, je ključnega pomena, da si željan novih znanj. In vrata se ti bodo odprla…

Podprite portal in rubriko Človek s prostovoljnim prispevkom

Judo je ena najbolj koristnih veščin za mlade

Nekateri poznavalci športa v svetu menijo, da je judo ena najbolj koristnih borilnih veščin za mlade. Ali to drži tudi po vašem mnenju; in če, zakaj?

Ljudje smo različni in seveda je stvar vsakega posameznika, kateri šport izbere, kaj mu je najbolj pisano na kožo. Se pa strinjam, da je judo zagotovo ena izmed najboljših športnih veščin za mlade, za izgradnjo njihove samozavesti in utrjevanje dobre samopodobe.

Fizično zelo aktivni in obenem zapleteni gibalni vzorci, ki so potrebni pri izvajanju judo tehnik nas urijo v marsičem, tudi v umu. Ko se soočiš z nasprotnikom pred seboj ga moraš namreč premagati s pravilnim upravljanjem tehnik, ki si se jih naučil.

Je kakšna spodnja starostna meja za začetek ukvarjanja z judom?

V našem klubu enkrat na teden trenirajo malčki stari 4 leta. Res je, da so to bolj judo igrive motorične vaje, pa vendarle. To je kar pravšnja starost, da prvič oblečejo kimono.

Judo filozofija kolegialnosti in pomoči drugemu

Kaj pa sama filozofija oziroma nauk mehke veščine, kar pomeni japonska besedica judo v našem prevodu? Kako se lahko z njo »oborožimo« tudi za življenje?

Sama miselnost juda nam lahko da ogromno, pravzaprav največ, če v danih situacijah potegnemo na plano tisto, kar neki trenutek najbolj potrebujemo.

Če to ponazorim takole. Pomembno je, da si v danem trenutku pripravljen dati vse od sebe, da si se pripravljen potruditi po najboljših močeh. To velja pri judo treningih in to lahko, če rečem tako, živiš tudi pozneje na vseh drugih področjih v življenju.

Drugo, kar se mi zdi zelo pomembno pri filozofiji juda, je zavedanje o medsebojni pomoči. Gre za sporočilo, da si moramo ljudje pomagati med seboj, gre za tovarištvo. Vsak med nami bo kdaj potreboval pomoč v življenju in zato je fino, da ne gledaš v življenju le nase, da to kolegialnost, druženje, tovarištvo preneseš v vse pore življenja.

To, kar opažam med mladimi je, da danes vsak gleda bolj nase, da je vse manj kolegialnosti, vse manj je druženja in absolutno preveč je raznih aplikacij, ki nas kot ljudi odtujujejo drug od drugega.

Meni se zdi izjemno lepo, če s kakšno majhno gesto kdaj pomagamo morda popolnemu tujcu. Tudi judo nas uči kolegialnosti in sporoča, da naj pomagam zato, ker tako čutim…

Preveč hitrih izbir lahko mlade tudi demotivira

Ostaniva še za hipec pri mladih. Se je kvaliteta tekmovalcev, ki prihajajo v klub kaj bistveno spremenila od tako imenovane stare ekipe, ki je posegala po medaljah?

O sami kvaliteti bi težko sodil, ta je namreč odvisna od posameznikov. Pri menjavi generacij se nekateri talenti šele odkrivajo, treba jih je prepoznati.

Bi pa rekel, da je sprememba, ki jo opažam, predvsem v sami pripravljenosti na delo. Povsod, na vseh področjih, ne le v judu, se namreč spreminjajo navade in motivacije mlajše generacije. Čeprav je posploševati težko.

Kako torej motivirati mlade na treningu?

Za motivacijo mladih je treba preprosto izbrati drugačne pristope, in to ne velja le za judo, tudi za druga področja dela in življenja. Ene formule, enotnega motivacijskega pristopa seveda ni.

Treba je preprosto najti stik z varovanci in jih na nek način, tudi z individualnim pristopom in pravo izbrano skupinsko dinamiko, pripraviti k temu, da vsak trening oddelajo čim boljše.

Če pa že lahko z vidika trenerja podam kakšno oceno o mladih danes, bi pa rekel, da se mi zdi, da imajo preprosto preveč informacij. Veliko več možnosti za izbiro imajo in preveč dražljajev preko mobilnih telefonov ter naprav. V končni fazi imajo v nekem smislu vse na dosego »s klikom« in, če je izbira vsega prevelika to konec koncev tudi ni dobro.

Zna ločiti zrno od pleveli

Od znancev in prijateljev sem slišala, da ste človek in trener, ki se nenehno uči. To konec koncev potrjuje že najin dosedanji del klepeta. Od koga ali kakšne situacije ste se v življenju največ naučili?

Najprej so seveda starši, kar se pa nasploh tiče juda in življenja je moj učitelj zagotovo Marjan Fabjan. On mi je skozi vso mojo športno in življenjsko pot doslej dal ogromno nasvetov in tudi odgovorov na kakšne moje dileme. Zato se mu moram zahvaliti za vse, kar sem dobil od njega, konec koncev za vse, kar počnem danes.

Marjan me je namreč bodisi navdihnil bodisi pokazal pot. Ostala znanja potem izbrskaš sam; poiščeš knjige, ki jih potrebuješ v nekem trenutku, se udeležiš kakšnega seminarja, se izobražuješ celo življenje. Res je, da najdeš tudi veliko takšnega, kar morda ne potrebuješ v določenem trenutku, je pa zanimivo za kdaj pozneje.

Kako v življenju ločujete zrno od pleveli, kar se tiče na primer odnosov z ljudmi?

Dve merili imam. Izkušnje in občutek. Hitro namreč vidim oziroma začutim, s kom bi lahko sodeloval in s kom ne. Ta občutek za ljudi sem si zgradil nekako skozi športno pot, najprej kot tekmovalec in potem kot trener. Pri meni je vadilo ogromno otrok, najstnikov. In človeku se pač izostri nek občutek za ljudi.

O stereotipu, da je judo za pretepače

Razbliniva glede juda morda še en pogost predsodek med ljudmi, češ, da je to le neka vrsta pretepanja.

Judo nas uči, da popustimo tako, da bomo pozneje zmagali. Uporabiti moramo nasprotnikovo silo za svoj zmagoviti me. Kajti zmaga v judo pomeni, da nasprotnika vržeš. Judo sestavljajo meti in parterne tehnike. Četudi padec pri judu lahko za opazovalca zgleda kot trd pristanek na tleh, temu dejansko ni tako. Pri judu se namreč najprej naučimo padati. In ko znaš pravilno pasti, te padec ne boli.

In ta sposobnost pravilnega padca nam vsem lahko koristi tudi v vsakdanjem življenju, saj refleksno pristaneš na tleh kot si morda prejšnji dan na judo blazini. Ali pa se v prenesenem smislu naučiš, da boš padel čim bolj mehko, s čim manj praskami in se vselej postavil nazaj na noge.

“Ne moreš z bledim pristopom premagati nasprotnika!”

Dotakniva se še pojma instrumentalne agresije, torej agresije, ko je treba premikati lastne meje – potrebuje jo sleherni profesionalni športnik – ni pa namenjena temu, da zadaš poškodbe nasprotniku. Nekaj te vrste agresije zagotovo obstaja tudi v tekmovalnem delu juda.

Seveda. Cilj te instrumentalne agresije torej ni, da poškodujemo nasprotnika. Pri judu z natančnimi tehnikami in s strogimi pravili težimo k temu, da nasprotnika obvarujemo pred poškodbami, da so torej vsi gibi pravilno izpeljani, so nadzorovani.

Pri judu kot obliki kontaktnega športa so poškodbe res na minimalni ravni. To pomeni, da s pravilno izpeljano tehniko ter s pravilnim pristopom k nasprotniku, ki ga želiš premagati, le-tega ne boš poškodoval.

Pozitivna agresija, sploh pri borbah, torej kontaktnih športih, kamor prištevamo judo, mora biti navzoča. Pred seboj imaš namreč drugega borca, ki je tudi motiviran, da te premaga. Če se mu zoperstaviš z nekim bledim, nesamozavestnim pristopom boš zagotovo izgubil. Tvoj cilj pa je, da ga vržeš na hrbet…

Z judo razmišljanjem v rastlinjak s čiliji

Med nedavno pandemijo kovida se je marsikdo lotil kakšnega novega poslovnega podjema. Tudi vaši zametki Čiliboja so nastajali v letu 2021. In tudi v tej čili zgodbi je seveda kot v filmu prva klapa. Kaj je bilo to v vašem primeru?

Foto: arhiv Igor Trbovc

Vedno sem rad poskusil kaj pikantnega. Prijatelji so me prepričali, da smo obiskali Čili festival v Šmarju pri Jelšah. Znanec, ki se ukvarja s čilijem pa je mami prinesel sadike čilija, da jih med zimo shrani v rastlinjaku. In on mi je potem tudi podaril dve sadiki. 

Vzgajal sem ju in naslednje leto sem si pripravil že svoje sadike čilija. To je bilo pred štirimi leti, torej obdobje korone, ko sem bil več doma. Vzel sem si čas za vzgojo svojih sadik, za vsak slučaj sem dal kaliti več semen, na koncu so pa vsa skalila in sadik je bilo dovolj.

Mama mi je najprej odmerila manjši prostor v rastlinjaku in sem skrbel zanje. Ko so prihajale stranke k mami po zelenjavo so omenile, da bi kupile tudi to papriko. Pojasnil sem jim, da to ni paprika, da kar dobro peče.

Skratka, videl sem, da povpraševanje po sadikah čilija obstaja, pogoji za njihovo rast so bili v domači vrtnariji tudi odlični. In starša sta mi kmalu odmerila večji del rastlinjaka. Zdaj imam v obdelavi že kar cel rastlinjak. Tako se je začelo….

Zdaj razvijate svojo blagovno znamko Čiliboj.

S širjenjem pridelave sem se odločil za registracijo statusa popoldanskega samostojnega podjetnika. Pred dvema letoma sem namreč bil na prelomnici, ko sem si moral odgovoriti na vprašanje, ali bom pridelavo čilijev jemal bolj ljubiteljsko ali pa se bom tega lotil bolj resno. In glede na takratno situacijo, ko so treningi zaradi pandemije obstali, sem k zadevi pristopil bolj resno. Zdaj namenjam pridelavi čilija toliko časa kot mi to dopušča judo. V veliko pomoč pri delu sta mi starša, občasno mi na pomoč priskoči tudi kakšen prijatelj…

»Dosedanji zaslužek sem vložil v opremo«

Kakšen je poslovni načrt za vnaprej. Se po dveh letih teoretično že da preživeti od pridelave sadik in plodov čilija?

Končni kupci so predvsem lokalni odjemalci. Za prodajo preko trgovskih centrov so moje količine premajhne. Nekaj pridelka prodam tudi preko spleta, kar mi je, priznam, še najlažje z vidika organizacije dela. Sprejmem naročilo, zapakiram in pošljem paket pridelka.

Kar se poslovnih načrtov tiče sem doslej večino zaslužka vložil v infrastrukturo, kar pomeni, da sproti posodabljam pridelavo čilija. Pri tem mislim na investicije v rastlinjak, protitočno mrežo, sistem namakanja. Kupil sem tudi večjo in bolj zmogljivo sušilnico za čilije. To, kar sem v dveh letih zaslužil, sem doslej vložil torej v opremo. Težko rečem, kdaj bi v finančnem smislu lahko imel kaj več od te dejavnosti.

Pri delu me za zdaj žene predvsem to, da ljudem predstavim čili. Veseli me, da so jim moji pridelki všeč. Tudi pri čiliju tako pri judu želim, da je kakovost na prvem mestu, ne le zaslužek. Ni mi vseeno, kaj prodam. Vedno težim k temu, da bi bilo najboljše in najbolj kakovostno.

Igor, ali tole vaše ukvarjanje s čilijem pomeni, da se dobro sučete tudi med kuhinjskimi lonci?

No ja, včasih sem kaj več kuhal. Ker žena zelo dobro kuha, sem ji prepustil kuhinjo. Če že, potem se potrudim s testeninami in paradižnikovi omaki dodam ravno pravo merico izbranega okusa čilija. Trenutno je to moj doseg v kuhinji.

V ponudbi na spletni trgovini ponujate tudi bučno olje ter ajvar z dodatkom čilija. To nista vaša produkta.

Res je, trenutno so vsi ostali izdelki, torej omake in omenjena dva, od drugih, kakovostnih proizvajalcev in jih prodajam preko spletne trgovine. Sam zaenkrat skrbim za pridelavo in prodajo treh produktov: svež čili, sadike čilija in čilijev prah.

Nenehno učenje in vztrajnost

So vam v najinem klepetu že omenjena načela in filozofija juda kaj koristile pri pridelavi čilija?

Kar nekaj vzporednic lahko potegnem med ukvarjanjem z judom in pridelavo čilija. Najprej vidim podobnost v tem, da se je treba vedno nekaj novega naučiti. Prav tako je zelo pomembna vztrajnost – tako pri judu kot pri poslu. Brez tega preprosto ne gre. Pri poslovanju mi koristijo tudi delovne navade in komunikacijske spretnosti, ki sem jih pridobil pri judu.

In kaj se vam zdi pri komuniciranju z ljudmi najbolj pomembno?

To, da poveš bistvo. Povedati bistvene stvari v čim krajšem času in vse to še lepo zapakirati s prijaznimi besedami – to se mi zdi prava pot.

 

Igor Trbovc: “V judu ni najbolj pomemben rezultat. Vsi ne morejo biti najboljši…”

Vaš življenjski moto je…   Ne obupaj! Za dežjem vedno posije sonce. Samo pojdi naprej…

Kaj bi sporočili bodočim varovancem juda? Zagotovo bi vsem priporočil, naj poskusijo z judom. Judo vam lahko v življenju prinese ogromno pozitivnih stvari. Čeprav se kot trener juda zavedam, da je za slovenske razmere lahko judo še v marsikakšnem okolju nekoliko eksotičen šport. Pri nogometu oblečeš kratke hlače in vzameš žogo, pri judu imamo nekakšne uniforme, torej si oblečemo judogi. In nekateri morajo pri izbiri športa narediti tudi tovrsten miselni preskok. Čeprav za koga zgleda judo kot pretep, je daleč od tega. Predlagam, da poskusite judo in vidite, če vam odgovarja.

Kaj bi si kot trener juda želeli od svojega mesta, Celja in odločevalcev v njem? Naj omogočijo, da se bo lahko čim več otrok ukvarjalo s katerimkoli športom, torej ne mislim samo z judom. Kajti šport je izredno pomemben za socializacijo in  za zdrav način življenja med mladimi; in tudi pozneje v življenju, kajti treningi te izoblikujejo tudi kot osebnost. Izbor športa je potem stvar osebne izbire.

Imate kakšen poseben jutranji in večerni ritual? Zjutraj spijem kavo, kar je, če se pošalim, slaba razvada zadnjih let. Zvečer ponavadi zaspim pred televizijo, s čimer se sicer tudi ne bi hvalil. Je pa res, da sem čez dan kar precej fizično aktiven.

Vaša naljubša knjiga, glasba? Knjiga PSI. Navdihnila me j e, vsaka stran. Poslušam pop glasbo, ponavadi radio, rad imam tudi dalmatinsko.

Omenili ste že človeka, ki je najbolj vplival na vaše življenje. Zakaj? Človek, ki je v dobrem najbolj vplival na moje življenje je že omenjeni Marjan Fabjan. V prvi vrsti me je vedno navdihovala njegova miselnost, češ, da besedica “ne, ni mogoče” ne obstaja, vse je mogoče. V tem smislu, tako nekako.

In kaj počne Igor Trbovc najrajši, ko ni v judo dvorani na Lopati ali na posesti čilija? Preživljam čas z družino, največ energije ta hip namenjam dveletnemu sinku.

In za konec še vaša misel za popotnico. V judu ni najbolj pomemben rezultat. Vsi ne morejo biti najboljši. Pomembno je, da tako na treningu kot na tekmi preprosto daš vse od sebe, kar premoreš v tistem trenutku. In se tega potem spomniš tudi v situacijah, ki jih prinese življenje. S tem si lahko pomirjen.

 

Delite objavo na socialnih omrežjih

Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.

TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.

založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.