To je razmislek ob zavrnitvi medijskega projekta Zgodbe slovenskih krajev na portalu Prisluhni si z Biserko: človek, družba, narava.

V besedilu Quo vadis EU (objavljenem na portalu 16. februarja 2025) smo ob koncu besedila zapisali: »Naučili so nas oziroma zdresirali, da verjamemo njihovim lažem o svobodi in demokraciji ter da pridno hodimo na volitve in volimo iste lažnivce, ki se včasih le preoblečejo in oblečejo druga oblačila; rdeča, črna ali rumena, da bi nas lahko zavajali tudi naslednja štiri leta. Vidimo, da je cesar gol, oni pa vztrajajo, zagotavljajo in prisegajo, da cesar ni gol in da je oblečen v najlepša oblačila svobode in demokracije….«.

Isti občutek smo imeli, ko smo dobili odločbo Ministrstva za kulturo, da na javnem razpisu za sofinanciranje programskih vsebin medijev v letu 2025 ni sprejet naš projekt »Zgodbe slovenskih krajev«! Samo tisti, ki so na pravi strani politične ulice so deležni podpore države in njenih organov in institucij!  Tisti, ki nis(m)o niti na eni niti na drugi strani, ker spoštujejo(mo) pravila novinarskega ali kateregakoli drugega poklica, s(m)o ponavadi poteptani, enkrat od enih in drugič od drugih!

Seveda nismo bili jezni zaradi odločitve ministrstva, saj je bila bolj ali manj pričakovana, smo pa jezni zaradi obrazložitve! Napisana je v birokratskem jeziku, ki želi prikriti resnico, da tisti, ki se ne držijo pravil in resnic vladajoče elite, ne morejo pričakovati finančne podpore države za medijsko delo! To je  očitno sestavni del svobode in demokracije, kot se ta dva pojma danes razlagata v EU in Sloveniji. V že citiranem besedilu Quo vadis EU smo, med drugim, poudarili besede ameriškega podpredsednika Jay-Dee Vance, ki je zatrdil, kako se je Evropa umaknila od svojih najbolj temeljnih vrednot! Hkrati je poudaril, da je omejevanje svobode govora postalo pravilo in ne izjema. Po njegovih besedah evropske elite ne zanima več spoštovanje demokratičnih načel, temveč uporabljajo avtoritarne metode za ohranjanje lastne oblasti… Skrbi ga grožnja, ki prihaja iz same Evrope …  Poudaril je, da evropske elite uporabljajo ustaljeno retoriko za opravičevanje svojih avtoritarnih metod.…”Resnično jim ni všeč ideja, da lahko nekdo izrazi drugačno mnenje,” je dejal Vance.

Zdi se nam, da je komisijo (v nam neznani sestavi) Ministrstva za kulturo zmotilo predvsem naše drugačno mnenje od uradnega!

Kako drugače si lahko človek namreč razlaga obrazložitev te  javnosti neznane sestave očitno fantomske komisije, v kateri med drugim piše, da so »pregledali priložene reference«, oziroma so brali besedila na naši spletni strani. Ugotovili so »da ne zadostujejo postavljenim kriterijem«, oz. »manjkajo ključni elementi, kot so poglobljena analiza … in jasna avtonomnost mišljenja«.

V resnici so jih motile naše poglobljene analize in jasna avtonomnost menja! Že 29. novembra  2024 smo v članku pod naslovom  “Bi mir ali vojno nas očitno ne bodo vprašali. Evropa drvi v slednjo!«  napisali: »Zahodni svet drvi v mrak, očitno iz varnih Natovih soban prepričan, da tokrat bo pa le uspel vojaško premagati Rusijo in gospodarsko poraziti Kitajsko ter vse bolj vzpenjajočo se Indijo. In zdi se, da te nasedle ladje pogube ne bo mogoče ustaviti. V igri je ogromno denarja mogotcev donosne vojaške industrije…«.

Ob protestih širom Balkana smo  3. februarja 2025 v besedilu »Kako so mladi ubili strah in speče ovce spremenili v aktivne državljane?” zapisali: »Ko bo kritična masa ljudi rekla “dovolj je”, potem bodo nastali resnični pogoji za celosten reset družbe in odhod obstoječih vladajočih in opozicijskih elit, ki vse bolj obubožanim narodom Balkana nimajo več kaj ponuditi… Mislim, da je poslednji trenutek, da mladi sporočijo “starcem”, ki so nenormalno sprejeli za normalno, da je dovolj. Dokazljivi trendi o tem, da se Evropa bolj kot na večjo konkurenčnost lastnega gospodarstva, pripravlja na morebitno veliko vojno in spodbuja orožarsko industrijo, so namreč usmerjeni predvsem proti njim, za katere pravimo, da so “naša prihodnost”. Skorumpirani in ostareli politiki za “kanonfuter” potrebujejo mlade. Ko bo prišel – in prišel bo – trenutek, ko naj bi mladina Balkana in Evrope izgubljala največ kar ima, torej svoja življenja, in to za nesposobne politike, ki se ne znajo pogovarjati, ampak jim je bolj donosno ubijanje, bodo ti mladi znali reči: “Ne, to ni naša vojna. Ne bomo umirali za vas”…

Na drugačen način smo pisali tudi o vojni v Ukrajini, zamenjavi gotovine z digitalnim denarjem, uničevanju tradicionalnih krščanskih vrednot, o LGBT skupinah, pedofiliji, nasilni spremembi spola najstnikov… in podobno. Razumljivo nam je, da takšna »avtonomnost mnenja« ni všeč komisiji in slovenskemu kulturnemu ministrstvu na čelu s stranko Levica, ki je v besedah proti vojni in oborožitvi, v resnici pa očitno podpira vse zamisli EU na čelu s prvo damo komisije Ursulo von der Leyen, ki bo slej ko prej tudi našo mladino popeljala v vojno.

Da je zorni kot tako Levice kot Vlade Republike Slovenije očitno zamegljen ali omejen z resnicami Evropske Unije priča tudi naslednji del v obrazložitvi zavrnitve našega projekta:”… vendar ni jasno razvidno, kako bi projekt zagotavljal strogo objektivnost in preverjanje dejstev…manjkajo metode preverjanja virov in kritično soočanje različnih perspektiv, kar komisija ocenjuje kot pomemben kriterij za uresničevanje pravice do javnega obveščanja in objektivne obveščenosti«! Naš projekt »Zgodbe slovenskih krajev« je že v preteklosti in bi želel tudi v prihodnosti  pisati preko intervjuja kot ene ključnih interpretativnih novinarskih zvrsti,  in sicer o ljudeh in podjetjih, ki v večjih nacionalnih medijih ne najdejo prostora za močna življenjska in profesionalna sporočila, ki lahko slovensko družbo le bogatijo. Seveda si nikoli nismo mislili, da bo  državno ministrstvo od nas, če želimo prejeti finančno pomoč za projekt, zahtevalo, da moramo sogovornike cenzurirati zaradi »zagotavljanja stroge objektivnosti in preverjanja dejstev«. Če mnenja in stališča sogovornikov ne bi bila v interesu vladajoče elite, naše pisanje ne bi bilo, kot trdi komisija, v interesu objektivnosti.  To je svoboda in demokracija v Sloveniji, ki jo očitno spodbuja obstoječa vladajoča koalicija, ki je pojmu svobode nadela veliko začetnico.

Najbolj smešna v obrazložitvi levih birokratov vlade RS pa je trditev komisije, da »ustvarjalci ne izkazujejo zadostnega obvladovanja novinarskih žanrov in profesionalnih standardov«. Odgovorna urednica portala sem bila v 90-ih letih dopisnica RTV Slovenija iz Beograda ob razpadanju  nekdanje SFRJ, za tem dopisnica iz Skopja za jug Balkana, delala sem kot novinarka in komentatorka na Radiu Slovenija (takrat še Radiu Ljubljana) ter bila v novinarstvo vpeta ves čas študija, ki sem ga na Fakulteti za družbene vede tudi zaključila kot diplomirana novinarka. V medijskem delu svoje profesionalne kariere sem kot urednica portala sodelovala tudi s časnikom Finance, štiri leta sem bila odgovorna urednica enega od osrednjih regionalnih medijev, Novi tednik iz Celja. Pa še kaj bi lahko dodala. Predrag Tašić, ki se na portalu oglaša z gostujočim mnenjem je bil novinar in komentator srbskega časopisa Politike ter hrvaškega časopisa Vjesnik, prav tako dobitnik večih novinarskih nagrad na ozemlju nekdanje SFRJ, tiskovni predstavnik zadnje jugoslovanske vlade, dopisnik iz Slovenije za medije iz Srbije, Makedonije in Bolgarije …  Seveda se želimo kot portal tudi kadrovsko okrepiti, vendar za to so potrebna dosti večja sredstva kot ta, za katera smo zaprosili v omenjenem razpisu. Nedopustno se nam zdi, da bi nas birokrati in Levica zdaj poučevali o našem poznavanju in obvladovanju novinarskih žanrov in profesionalnih standardov!

Naj prilagodim besede iz februarskega članka naši, slovenski resničnosti.  Ko bo kritična masa ljudi rekla “dovolj je”,  potem bodo nastali resnični pogoji za celosten reset družbe in odhod obstoječih vladajočih in opozicijskih elit, ki vse bolj obubožanim državljanom Slovenije nimajo več česa ponuditi! Mislim, da je poslednji trenutek, da mladi sporočijo “starcem”, ki so nenormalno sprejeli za normalno, da je dovolj. Vsi poznamo občutek strahu, ki nas lahko povsem ohromi, poda v beg ali v sprijaznjenje z usodo po sistemu “da le ne bo še huje”…. Strah je najbolj pogubno čustvo, ki ohromi ljudi kot množico, posameznika pa od odločevalca o svojem življenju spremeni v pasivno žrtev. Poznamo pregovor “o vodljivih ovcah” in usodnosti neaktivnega državljanstva zaradi občutka nemoči, da bi kot posameznik sploh lahko kaj spremenil….

Ali je prišel čas, da mladi tudi v Sloveniji zahtevajo, da institucije opravijo svoje delo, ne glede na politike in stranke, ki so v tem trenutku na oblasti?