biserka@zbiserko.si

Nekoč je bila moja Slovenija prijazna dežela. Žal ugotavljam dvoje: prvič, vse več državljanov, predvsem izginjajočih se predstavnikov srednjega razreda jo ob različnih življenjskih okoliščinah vse bolj doživlja kot mačeho; in drugič: dobro je, da mi tujci – moje stranke vsake toliko časa odprejo oči, da je moja domovina lepa in prijetna za bivanje. Morda tako menijo tudi zato, ker še niso uspeli spoznati drobovja sistemov in podsistemov, ki nas, običajne državljane vse bolj dušijo.

Namesto, da bi bila država servis, ki svetuje in pove, kaj in kako lahko človek nekaj postori, jo sama vse bolj čutim kot “generala, ki ukazuje, česa ne smemo več početi in kakšne kazni vse nas lahko doletijo.” Pri tem pa nimam v mislih zgolj države v smislu upravljanja, temveč njene različne bolj dobro in tudi vse slabše delujoče sisteme in podsisteme.  Povzemam pet zgodb; vse so moje. In na nek način dokazujejo mojo uvodno trditev, da bi nam ta moja Slovenija rada vse bolj krojila življenje po vzoru aparatčikov, ki snujejo zakone na način, da bi nekateri lahko še naprej plemenitili to, kar so si uspeli na bolj in manj čuden način prisvojiti. Slovenskih podjetij, ki so jih ustvarjali naši predhodniki in na katere so bile ponosne generacije, tako rekoč ni več. Postajamo družba, v kateri je najlepše živeti daleč proč od ponorelega sveta, v čudoviti naravi, in pri tem imeti čim manj opravka s sistemom tako ali drugače.

Razpise delovnih mest za direktorske in druge izpostavljene položaje lahko kar ukinemo!

Ste vedeli, da je lahko delovno mesto direktorja ali direktorice kakšne knjižnice zelo pomembno za lokalno politiko? Ko sem pred desetletjem po smrti direktorja medijske hiše iskala nove poslovne priložnosti, sem  kandidirala tudi za direktorico velenjske knjižnice. Takratni, zdaj že pokojni župan Bojan Kontič, mi je, ko sem mu namero omenila rekel, da je to dobra poteza. Potem so me na predstavitvi “zasliševali” njegovi politični partnerji, da dejansko nisem vedela, kaj naj si mislim. Zanimalo jih je na primer, kako bom poskrbela za brezposelne in sem jim pojasnila, da ne kandidiram za direktorico zavoda za zaposlovanje. Ko sem prišla po tem vseskozi mučnem pogovoru na kavico k svojemu tudi že pokojnemu očetu in mu po spominu obnovila pogovor je obema postalo jasno, da sem bila moteč element. Očitno je bil načrt, da se obstoječemu direktorju podaljša mandat, da varno počaka do svoje upokojitve. In tako je naposled tudi bilo. Njegov naslednik iz iste politične opcije pa je bil tudi že pripravljen, kar se je pokazalo v nadaljevanju…

Zgodba s knjižnico je bila zanimiva tudi v Mozirju. Ne, tam nisem kandidirala za direktorico, ampak sem vodila tamkajšnji zavod za turizem, kulturo, šport in mladino ter bi morala med drugim prevzeti v upravljanje tudi prostore te ustanove (kulturni dom, galerijo). Eden od članov sveta zavoda je bil izjemno občutljiv na kakršnokoli vpletanje zavoda v knjižnico, kajti za delovno mesto v knjižnici je bila v pripravi njegova hčerka. In bila, nisem preverjala, če je še, tudi vrsto let direktorica mozirske knjižnice. Posvečeno mesto torej.

Še enkrat sem kandidirala za direktorico knjižnice, tokrat na drugem koncu Slovenije. Rezultat me je presenetil samo v toliko, ker so vnovič potrdili mandat direktorici, s katero pred tem niso bili ravno najbolj zadovoljni in so si želeli novih vpogledov in pristopov. Tokrat me na pogovor niso niti povabili.  Kakorkoli, ugotovila sem, da je tudi za takšno delovno mesto kot so direktorji knjižnic potrebno imeti ustrezno politično zaledje. Iskanje le tega mi je pritlehno. Ker, če je v državi pomembno le to, da uporabljaš kosmodisk v prenesenem smislu upogljive hrbtenice in si ob tem tudi pravih političnih odtenkov, potem kar ukinimo razpise delovnih mest v javnih ustanovah.

Moj razmislek potrjuje tudi nedavna odločitev predsednice države, ki je sicer sama nisem volila, ker se mi ne zdi korektno, da si lahko dovolj bogati privoščijo tudi najvišja mesta v državi, če imajo le dovolj kapitalskega zaledja za to. Jo pa kot državljanka tokrat podpiram pri tem, da naj bi bila, vsaj tako je zatrdila, zvesta strokovni presoji in je posledično izbrala najbolj kompetentnega kandidata za mesto novega guvernerja prve banke v državi. Kako se bo izteklo politično glasovanje “njenega” Toneta Ropa, sicer tudi nekdanjega premierja slovenske države, ne vem. Preseneča pa me javno in povsem brezsramno poudarjanje parlamentarne večine, da je pravilna izbira že znana, to je njihova kandidatka. Če je temu tako, potem pa ukinimo razne razpise delovnih mest in kadrovske komisije ter neka strokovna merila za zasedbo delovnih mest. Večina, ki vlada v državi in večina, ki vlada v lokalnih okoljih naj preprosto zaposli všečne in bolj ter manj kompetentne ljudi na želena delovna mesta in potem s svojimi glavami, torej tudi z materialno odgovornostjo, bdi nad njihovim delom in odgovarja za morebitne njihove zgrešene poteze.

Sistem kadrovanja v državi potrebuje temeljito prenovo, na vseh ravneh.

Podprite naše delo

 Ko ti RTV terja plačilo prispevka tudi po odselitvi, ko si bil “tehnično” dejansko na ulici!

Ko sem se decembra lani odločila, da prodam lastniško stanovanje in kraj bivanja poiščem na lepem koščku narave v povsem drugem delu Slovenije, kjer sem bila nazadnje na šolskem izletu v osnovni šoli, sva bila z možem nekaj mesecev “brezdomca”. Do papirnatega nakupa hiške sva prepotovala dobršen del Slovenije, spoznala nekaj lepih krajev, kupe domačih stvari naložila v eno od skladišč v Komendi in največji del preživljala v različnih turističnih apartmajih. Najdlje sva bila v Veržeju in od tam urejala tudi vse potrebno za nov dom. Zakaj vam to pišem?

Ker mi je RTV kljub sporočilu, da sem stanovanje prodala, da še ne vem, kje bom živela, da bom to javila, ko bo bivanje urejeno, morda bom celo v tujini… zvesto pošiljala račune  na naslov, od koder sem se odselila in potem s poizvedbo poslala spisek zapadlih rtv naročnin na moj nov naslov v dom, ki je še vedno v fazi urejanja. In zdaj bi radi, da jim plačam rtv prispevek tudi za takrat, ko sem bila dejansko doma “na klopci”, drugje le začasno in tam drugje so jim itak plačevali za rtv prispevek. Smo si pred dnevi dopisovali, izpolnila sem potreben obrazec, zdaj so mi spet poslali rtv položnico. In preostane mi dvoje: da postanem storilka v smislu zavestne kršitve in jim računov za nazaj, ko televizorja še videla nisem, saj tudi lastne elektrike nisem imela, ne plačam in tvegam izvršbo ali pa plačam in umolknem ter jim v duhu kvantne fizike ne dovolim, da mi kot eden od preživelih podsistemov ne jemljejo več življenjske energije. Preneham torej nihati na njihova nihala in jim na leto podarim malo več kot 120 evrov za programe, ki jih itak že dolgo ne gledam več. Nima smisla.

Sistem rtv prispevkov bo treba korenito spremeniti. Sploh, če človek dojame, da mu realno sliko o dogajanju v svetu pričara kombinacija tujih medijev, ne pa nacionalna RTV.

 Ukazovanje o tem, kako se bomo lahko ogrevali ali pisarniško prepovedovanje bojlerjev!

Najdražja  je seveda elektrika, ki je ni. To smo mnogi spoznali tudi pred leti, ko sem živela v Zgornje Savinjski dolini in je žled “ugasnil” prenekatero napeljavo. Ostali smo brez elektrike in spomnim se, da sem si od očeta prinesla majhen plinski grelec, da nas ni zeblo in “kuharček”, da smo si pogreli kakšen čaj ali zakuhali juhico. Takrat smo skupaj s sinom modrovali o dosežkih civilizacije ter o tem, kako nemočen je sodoben človek, ki prek noči ostane brez elektrike.

V življenju sem šla skozi različne faze “ogrevalnih sistemov”. V rani mladosti sem odraščala v Velenju, kjer smo v blokih sredi zime hodili v kratkih rokavih, oče pa je  nenehno bentil, ko smo prav nič ekološko ozaveščene ženske članice familije sredi zime prepogosto odpirale okna, češ, da je prevroče, namesto, da bi malo privili ventil na radiatorju. To je bil čas energetske potratnosti v dolini, ki je Sloveniji ogromno dala, tudi v smislu krvnih davkov različnih obolenj in smrti ljudi zaradi onesnaženosti.

V študentskih časih sem v stanovanju nekdanjega prepoznavnega vremenoslovca Mirana Trontlja spoznavala čare termo pečke. Kupila mi jo je oma Urška, da bi mi bilo v sobi, kjer sem spala in se učila, dovolj toplo. Pri tem sva s cimro Sandro pozabili, kako bova preživeli v kuhinji, da ne omenjam kopalnice in stranišča, kjer so se na oknih nabirale ledene sveče. Včasih je bilo na stranišču tako hladno, da sem se naposled odločila in skvačkala obrobo za wc školjko, da sem se usedla na bolj mehko in toplo podlago.

Po koncu študija je sledilo moje dopisniško obdobje v Beogradu in Skopju. V Beogradu sem v službeni garsonjeri spoznala, da me nobeno ogrevanje ne bo rešilo pred neizprosno košavo – severnim vetrom, ki se ti dodobra zažre v kosti. S Predragom sva okna zatesnila s časopisnim papirjem in dvigovanje zaves zaradi vetra, ki je našel sleherno špranjo in hladil prostor, se je malo umirilo. V Skopju se z gretjem nisem kaj prida ukvarjala, pozimi so bili radiatorji daljinskega ogrevanja prijetno topli, medtem ko sem se poleti bolj ubadala s hlajenjem. To je čas, ko sem zatemnitev stanovanja in nočno hlajenje obvladala do obisti.

Po vrnitvi v domovino sem dobro desetletje z družino preživela na Zavetiški v Ljubljani, kjer smo ponovili zgodbo z mojo študentsko pečko in ji dodali še električni radiator. In se greli tako-tako. Kratki rokavi niso prišli v poštev. Malo pred odhodom iz stavbe so se ponudile opcije ogrevanja stavbe na plin. Sama je nisem izkusila. S plinom sem se podrobneje seznanila med bivanjem v najeti hiški pri Zvezdani v Celju. Ni nas zeblo, ravno vroče pa tudi ni bilo sredi zime.

In ob vrnitvi v nekdanje družinsko stanovanje v Velenju sem hitro dojela, da je konec nekdanjemu poceni ogrevanju v Šaleški dolini. Ob brskanju po očetovih spominih sem našla njegovo knjižico, kamor si je zapisoval stroške in kmalu po prihodu ugotovila, da se je samo v nekaj letih ogrevanje podražilo za skoraj 200 odstotkov. Na koncu, ko mi je, kot bi rekla moja prijateljica Anita, vrglo “dekl dol” sem sklenila, da več kot 250 evrov za ogrevanje dvosobnega stanovanja ne mislim več plačevati. Nobena razlaga in nobeno “ozaveščanje” uporabnikov ne prideta v poštev. Mimogrede, v primerjavi z ravnanjem iz otroštva in mladosti v tem istem stanovanju sem bila zdaj zelo varčna uporabnica energije. Ampak to ni pomagalo, da me ob položnicah ne bi zabolela glava.

In zdaj smo pri slavnih bojlerjih, ki jih bodo menda oblastniki naposled le dovolili in nor ukrep preklicali. V hiški, ki je stara dobrih petdeset let in je v njej treba pač marsikaj prenoviti, je bil dotrajan bojler za ogrevanje tople vode. Kupila sem novega in upam, da nam bo še nekaj časa služil. Razveselila sem se tudi ogrevanja na kaminsko peč in suha bukova drva. Dve paleti drv bosta cenovno pokrili celo leto, ali drugače: za dve velenjski položnici ogrevanja nam bo toplo celo leto. Ko sem slišala, da bi nekateri odločevalci zdaj radi kukali tudi v naše domove in nam diktirali, kaj je pravi energent in kako naj se grejemo v lastnih hišah, ne le v večstanovanjskih objektih, sem se preprosto vprašala: “Pa ste vi nori, komu sploh služite? Državljanom zagotovo ne.”

Zaslepljenost ob trajnostni zeleni politiki bo treba prevetriti. In to temeljito preden bom o na hladnem ob zaprtem velenjskem premogovniku in še neizgrajeni drugi jedrski elektrarni. In ne le to. Ko bomo torej kot država brez prave strategije na plečih vse bolj obubožanih državljanov prisiljeni kupovati drage energente na svetovnem trgu. Kaj so nas že včasih učili o postulatih neodvisnosti neke države? Imeti v svojih rokah energente, telekomunikacije in banke. Da ne govorim, da poceni plin danes ne pomeni, da ga morda že jutri ne bomo preplačali. In da seveda ne omenjam, kaj lahko morebitna druga jedrska elektrarna pomeni v času tretje svetovne vojne ali nasploh večjega konflikta, če že ob morebitni vojaški razstrelitvi ene lahko “zbriše” pol Slovenije.

Zavedam se, da je najdražja tista elektrika, ki je ni. Od odločevalcev pa ne pričakujem prepovedi, ampak možnosti izbire, preplet, ki bo zajemal tako tradicionalne kot bolj zelene vire energije. Potem pa je legitimno oceniti ta izbor v smislu, da boš več plačal za izbiro enega energenta ali električne naprave v odnosu na drugega; pri čemer pa država ne more biti rabelj prepovedi in omejevanja potrošniške izbire. Če to ponazorim v duhu eko sklada. Subvencionira se na primer menjava lesenih oken, ne subvencionira pa se več menjava pvc oken. Toda slednjih niso z odlokom prepovedali. Izbira je prepuščena potrošniku: ali bo izbral dražja lesena in opcijo subvencije države ali pa cenejša plastična brez opcije subvencije.

Podprite naše delo

Vi brez vozniškega, občine pa z radarji do bogastva!

Se spomnite, kako se je obglavljalo nekdanjega  mariborskega župana ob uvajanju radarjev na mariborske ceste? No, potem so z njimi zelo potihoma napolnili vsa druga mesta, od Ljubljane do Velenja. Karavana radarjev je šla dalje, meščani so čudežno utihnili. Zanimivo, koliko ljudi poznam, ki so, tako kot jaz, po 40 letih ostali brez vozniškega dovoljenja – no kazenska doba prepovedi opravljanja se je septembra letos zame iztekla – zato, ker nas je država nekega lepega dne v priporočenem pismu obvestila, da smo presegli število kazenskih točk. In glej ga zlomka, vsaj pri meni so bile v večini zaradi radarja, in to na velenjskih ulicah.

Pogojne opcije, ko ti začasno vrnejo vozniško se, po mojih informacijah, ne obnesejo. V 6 ali 9 poskusnih mesecih te zagotovo lahko za kakšen kilometer preveč ujame prenosni radar, kjer ti policist sicer ne more pokazati niti posnetka niti dokazila, da je ujel prav tvoj avtomobil in ne morda mercedeza, ki je oddivjal mimo pred teboj. Da o dvojnem kaznovanju, torej dodelitvi denarne kazni in kazenskih točk, niti ne govorim. Meni se ta praksa zdi nedopustna. Razmišljala sem celo o pritožbi na kakšno ustanovo v Bruselj dokler nisem dojela, da nam EU na področju kaznovalne prometne politike pripravlja še bolj drastične ukrepe.

In razmišljam. Morda pa se upogljive in ubogljive državljane ustvarja tako, da se nas razlasti, ker večina srednjega razreda si dragega življenja v nekdanjih Jazbinškovih stanovanjih kmalu ne bo mogla več privoščiti. Da bi nas spodbudili k politiki najemanja avtomobilov in ob tem k bogatenju peščice lastnikov avtomobilskih hiš, ki bodo takšne avtomobile posojale, pa je potrebno vsaj dvoje: spraviti cene energentov v nebo ali pa državljanom počasi ter vztrajno pobrati vozniška dovoljenja. Potem se bo razcvetel še posel prevozništva za tiste, ki so operativno sposobni za vožnjo, pa si morda vnovičnega opravljanja vozniškega izpita zaradi vrtoglavih cen ne morejo več privoščiti…

Sistemski izziv za državo, prijazno državljanom bi bil preprost dopis, ki bi se v primeru vozniških dovoljenj glasil:” Spoštovani državljan, obveščamo te, da si si nabral že 12 kazenskih točk, predlagamo ali zahtevamo tečaj varne vožnje za zbijanje točk in osvežitev tvojega znanja. V interesu tvoje države je, da imaš vozniški  izpit in smo na cesti varni.” Očitno znanstvena fantastika  kljub opletanju o pomenu digitalizacije v državi.  Sedanja praksa je, da takšne storitve ni. Je pa stara modra priporočena kuverta, ki ti pove, da si z odvzemom vozniškega dovoljenja preko noči ostal tudi brez eksistencialnih virov preživetja.

Učitelji nehajte tarnati, da vas ni dovolj. Država ne sataniziraj zdravnikov, rešuj sistemske kikse!

Ko sem se odločala za poklic sem razredničarki in svetovalni delavki rekla, da bi bila rada učiteljica. Obe sta mi to odsvetovali, češ, da imam predobre ocene in sem “prepametna” za ta poklic. Ko sem potem opazovala, kdo se je podal med učitelje v moji generaciji, sem hitro ugotovila, da s častno izjemno nekaterih, niso bili ravno med bleščečimi učenci. Potem dobiš na koncu učitelja, ki tvojemu otroku prisodi nezadostno, ker je pri matematiki sicer prišel do pravega rezultata, vendar ne na način, ki ga je želela ona. Našel je svojo pot. Kaj bolj hudega je za takšen šolski sistem in državo kot ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo!?

Dragi ravnatelji, učiteljev je dovolj. Veliko dobrih strokovnjakov obstaja, ki znajo snov predstaviti in naučiti veliko bolj prijetno in na zanimivejši način kot mnogi otopeli šolniki, ki se jim preprosto ne ljubi več, ali pa imajo “podplačani” že vsega dovolj.  Prepričana sem, da se bo človek, ki ima rad mladino in je dober strokovnjak na svojem področju, lahko zelo hitro priučil veščin pedagoškega dela v intenzivnem modulu izobraževanja.  Glede na to, koliko učencev zasovraži slovenski jezik v času šolanja bi si upala trditi, da tudi z metodiko podajanja snovi ni vse v redu in bi očitno lahko bila deležna kakšnih sprememb. Visoko izobraženi ljudje, ki so morda željni posredovanja znanja in izkušenj drugim na eni strani ter mnogi učitelji, ki so to postali po sili razmer brez prave ljubezni do svojih strank: učencev in dijakov, na drugi stran.  Skrajni čas je, da se najde srednja pot, ki bo imela pred očmi svoje stranke: mlade – prihodnost te države. Šolski sindikati pa naj bi se poleg plač šolnikov začeli ukvarjati tudi s preverjanjem učinkovitosti šolskih sistemov: zaposljivost in uspešnost v družbi – to sta samo dva kazalnika meritve “dobrih” šol in posledično šolnikov, vseh pedagoških delavcev, ki podobo šole ustvarjajo v nekem prostoru. Država je ta hip dopustila zaposlovanje visoko izobraženih strokovnjakov tudi v učilnicah, toda delodajalci, torej šole še vedno objavljajo delovne razpise iz časov Marije Terezije, opcije, da bi bil morda razen nekoga s pedagoško izobrazbo zaželen še kdo pa niti ne omenijo.

In še beseda o sataniziranih zdravnikih. Zdi se, da slovenska država v ozadju in potiho resnično pripravlja vseobsegajočo reformo zdravstvenega sistema.  Dopuščam možnost, da o njej premalo vemo. Bojim se le, da v zdravstvu po koncu reforme ne bo ostalo temeljnih gradnikov: tistih, ki naj bi nas zdravili. Zdaj pa mi povejte, če so za naslednji dve zgodbi resnično krivi zdravniki – tako imenovane dvoživke?!

Primer št. 1:  Prijavim se na pregled k specialistu endokrinologu  zaradi suma na hudo osteoporozo in dobim iz ene od naših bolnišnic najprej sporočilo, da lahko takšno napotnico napiše le osebni zdravnik, ne pa specialist ortoped. Halo? Spoštujem oba, ampak po številnih slikovnih preiskavah je zagotovo tudi specialist prepoznal obstoječo nevarnost osteoporoze, zaradi katere prihaja do zlomov. Drugi del pojasnila iz te bolnišnice je bil še bolj grozen. Ne verjamejo namreč, da bi bila obravnava tako nujna, zato me čez tri leta vabijo, da se oglasim na triažo.  O zapletih, ko sem spregledala datum, da me želijo na triaži videti šele čez tri leta, ne pa decembra letos, rajši ne bi, bila prava burleska.  No, čez tri leta bodo torej ugotovili, če je moje stanje resnično tako nujno in bodo potem nemudoma ukrepali. Kdo je tukaj nor? Verjetno bom na koncu jaz. Odšla bom k zasebniku, plačala in dobila potreben odgovor ter začela pravočasno zdravljenje.

In  primer št. 2:  Prideš zjutraj naročen k specialistu na pregled v bolnišnico in izredno vljuden ter požrtvovalen zdravnik, ki se resnično trudi, te odpravi s pojasnilom: “Ne delajo nam računalniki in povezave z bazo, ne morem pogledati vaših slik diagnostike, prosim pridite čez teden dni.” Na tej točki se njegovo delo ni ustavilo. Sam je potem s sodelavci uredil potrebno administracijo prenaročanja in vnovičnega obveščanja. Ampak to ni njegovo temeljno poslanstvo. On naj  bi delal v sistemu kot strokovnjak, ne pa kot “žrtev nedelujočega sistema.

Za konec: Resetirajmo naš odnos do delujočih sistemov v državi in državljani se bomo počutili tako, kot bi se morali v svoji državi, ne pa, da smo iz dneva v dan bolj podobni prestrašenim posameznikom, čakajoč na novo etiketo: “Primite jo, storilko!”