Tokratni članek namenjam petim tako različnim področjem, da lahko pristop zagotovo poimenujem rašamonijada – tehnika opazovanja in interpretiranja, ki je znana po istoimenskem filmu Akira Kurosave, ko so različni posamezniki zelo različno opisovali isti dogodek, ki so se ga udeležili. V komunikacijskem smislu ponavadi govorimo o različnem zornem kotu posameznika, ki je praviloma obremenjen s paleto sestavin notranjega zemljevida: od izkušenj do prepričanja.

1. Dobre stare rumene zdravstvene kartoteke

Pred dnevi sem morala opraviti pregled pri zdravniku v drugem kraju in izbrani zdravnik jim je moral po pošti dostaviti dobro, staro rumeno kartoteko. Vse je prišlo ob pravem času. Sprašujem pa se … Morda bi v matičnem ministrstvu, odgovornem za zdravje, v sektorju digitalizacije vendarle kaj postorili tudi glede teh zdravstvenih kartotek pacientov. Takole čez prst, laično razmišljam v tej smeri: podatki iz kartotek posameznika se naposled v celoti vnesejo v računalniški sistem, kartoteke v pisni obliki se izročijo v trajno hrambo lastnikom, torej pacientom. In dosežemo dvoje: prvič, prihranimo ogromno prostora za omare, kjer se te številne kartoteke hranijo in drugič, pacientom ni treba en teden vnaprej naročati, da se iz enega naslova v Sloveniji papirnata kartoteka v času digitalizacije pošilja na drugi konec države. In zdravniki vse o pacientovi zgodovini resnično lahko izvejo preko nekaj klikov na računalniku, kjer se v kakšnem oblaku varno vse skupaj hrani.

2. Kam s starimi knjigami?

Ste se kdaj soočili s situacijo, da ob menjavi generacij, torej, ko prideš v situacijo, ko je treba pospravljati stanovanje za umrlim svojcem, naletiš tudi na kupe knjig. Pri nas doma jih imamo vsaj iz nekaj družin. Predrag je prinesel na kupe svojih iz Beograda, jaz sem si ustvarjala svojo zbirko še iz študentskih let, Timon ima malo drugačen knjižni okus od naju in je ustvarjal svojo zalogo… pri očetu pa so bile shranjene knjige še iz naše mladosti, pa od ome, tete Anice… V nekem trenutku sem ob preštevanju le teh ugotovila, da bi lahko dvosobno stanovanje spremenili v priročno knjižnico. Pa nismo. Nekaj jih hranimo v omari v kleti.

Se pa ne le zaradi te naše zgodbe – še veliko podobnih je – sprašujem: kam s starimi knjigami, ki imajo zagotovo svojo vrednost, na nekatere smo morda bolj na druge manj čustveno navezani? Je res edina pot odlaganje odsluženih knjig za star papir? Morda se komu porodi kakšna profitabilna ideja o hotelu za zavržene knjige? Morda bi kakšno akcijo slovenskega opismenjevanja lahko z zalogo že prebranih knjig, za katere iz različnih razlogov ni več prostora na domačih knjižnih policah, koristno uporabili za promocijo slovenskega jezika na tujem, med zdomci? Ne vem. Ampak se mi zdi vprašanje odsluženih slovenskih knjig zagotovo eden od izzivov, ki bi za državo, utemeljeno na slovenskem jeziku, lahko bila izziv.

3. Ne lastniška, najemniška stanovanja so ljudem nedosegljiva

Sogovornica, recimo ji Anica, ima 1.100 evrov neto plače. Ni lastnica stanovanja. Za dvosobno stanovanje mora, na primer v Velenju, za najem odšteti med 400 in 500 evrov. Stroški za stanovanje, ki naj bi jih plačeval najemnik (torej brez vplačil v rezervni sklad bloka na primer) se gibljejo nekje med 300 in tudi 500 evri. To pomeni, da dejansko skoraj celotno plačo odšteje za najem. Tu je še vedno nekoliko nižja soprogova plača. Pa dva šoloobvezna otroka.

Da ne govorimo o mladih, ki bi si želeli splesti svoje gnezdo. Tisti najbolj pridni in študijsko zagreti dejansko že med študijem vstopajo v takšna ali drugačna prekarna razmerja. Zato, da lahko pomagajo razbremeniti starše pri zagotavljanju šolnin, bivanjskih stroškov in tudi zato, da si med samim, pretežno teoretično naravnanem študiju, pridobivajo potrebno prakso in dodatne veščine v svoji stroki. Pohvalno. Dejansko pa bodo na trg dela kot strokovnjaki vstopili že dokaj utrujeni, predvsem pa si bodo s poprečno slovensko plačo težko privoščili najemniško, kaj šele lastniško stanovanje.

4. Ko je problem 2.700 evrov in ne več kot 20 milijonov…

Ko za vzpostavitev portala medija potrebuješ po resnično korektni in ugodni ponudbi najmanj 2.700 evrov – in jih pač ne moreš kar “skeširati” – se seveda čudiš, ko nekateri poslanci za povračilo potnih stroškov prejemajo štirikratnik te vsote. In še bolj svetlo človek pogleda, ko si podjetje, ki je za svoje hčerinske družbe prejemalo državno pomoč, na koncu izplača milijonske dividende. Ko povprašaš svojo banko za kakšen podjetniški kapital, dobiš odgovor, da sp-jevcev ne financirajo dokler ne preživijo vsaj 2 let na trgu. Torej, pripravljen si tvegati za realizacijo neke poslovne ideje in ti to ni dano, medtem ko nekaterim v tej državi iz različnih podlag in osnov preprosto “denar skupaj leti”.

Ste že kdaj preverjali erar in ugotavljali, kdo se napaja iz proračunskih sredstev? Kakšne ideje in čudni poslovni podjemi se financirajo iz državnih jasli? Kako to, da za medijske projekte na izboru zmagujejo praviloma vedno isti? Zakaj lahko nekateri izdajajo knjige preko različnih skladov in pomoči, drugi pa le kot samozaložniki? Res je, kot pravijo mnogi guruji boljšega življenja, ki s polno ritjo vabijo k izstopu iz cone ugodja, da denar leži okoli nas. Le pobrati ga je treba znati. In očitno je takšnih “znalcev” pri nas vse več. Ob razpadanju vrednostnega sistema, da delo in znanje ter izkušnje tudi štejejo, tako plujemo v družbo, kjer problem postane številka 2.700 in ne 20 milijonov evrov.

5. Odpisani Slovenci, ki so se odpravili na tuje?

Naj omenim Alenko… izjemno poznavalko kmetijskega sektorja. Vrsto let si je izkušnje pridobivala tudi na Nizozemskem. Doktorirala je v tujini. Ko bi želela več znanja in izkušenj ponuditi slovenskemu okolju praviloma naleti na zaprta vrata: je pač grožnja tistim, ki so ostali doma in se zdaj trdno oprijemajo svojih stolčkov.

Naj omenim Sandro…. izjemno poznavalko visokošolskega sistema. Med drugim je pomagala pri vzpostavljanju druge medicinske fakultete pri nas. V prihodnjih dneh bo doktorirala v tujini. Bilo bi lepo, da bi jo po kakšnih izkušnjah povprašal še kdo iz njene domovine, kjer seveda zaposlitve zanjo potem, ko je enkrat zapustila državo, ni več. Lahko tudi ona z znanjem in mednarodnimi izkušnjami koga ogrozi?

In še takšnih Mojc, Petrov, Manc, Janezov je… Kot da se preostanku družbe, ki ostane doma, ker se zdi izziv “grem na tuje s trebuhom za kruhom” pretežak, vsi ti “naši” zdijo grožnja, ker zagotovo razmišljajo s svojo glavo. Ker znajo reči bobu bob. Ker se na tujem niso mogli dokazati po sistemu, da je nekdo “vaš ali njihov”. Izziv družbe je torej tudi v tem, da znamo sprejeti “nazaj” tiste, ki so nekoč odšli, si nabrali kilometrino, izobrazbo, znanje na tujem in seveda ne morejo pasti od sreče, da jim potem kakšna ustanova doma ponudi po možnosti le sodelovanje, in še to brezplačno, na kakšnem dogodku.

Rašamonijada s ključnimi besedami rumene kartoteke, stare slovenske knjige, nedosegljiva najemniška stanovanja, dostop do 2.700 evrov je težji kot do 20 milijonov evrov, odpisani Slovenci, ki so se odpravili na tuje ima nekaj skupnega: sistem. Ta deluje ali pa ne.