Jerica Potočnik Ӧzkan je po poklicu novinarka, tudi moja nekdanja kolegica v celjskem uredništvu Novega tednika, in zato še ena sogovornica na »ti«. Danes Jerica živi v Ankari. Tja jo je popeljala ljubezen, ki se je začela pravzaprav s sodobno pravljico: sodobno zato, ker je svojega moža Serkana spoznala preko instagrama, pravljično pa zato, ker je sledila srcu v zanjo povsem neznano deželo – Turčijo. In tam zdaj živi že štiri leta.

Jerica, doma si iz Kozjanskega, še bolj natančno iz Lesičnega v občini Kozje. Danes is Ankaračanka. Si  kdaj pomislila, da te bo srce popeljalo tako daleč proč; in kako se je ta tvoja ljubezenska zgodba sploh začela?

Po značaju sem bolj nezaupljiva in takšna sem bila tudi na začetku, ko sva si na instagramu začela slediti s Serkanom, ker sva oba objavljala fotografije, naravo. Pred leti sem namreč na tem družabnem omrežju odprla svojo stran pod imenom jericasway, ker mi tukajšnji način izražanja ustreza. Ne gre toliko za poročanje o utrinkih iz vsakdanjega življenja, ampak bolj za tematsko objavljanje.

Jaz sem se kot ljubiteljska fotografinja v prvi vrsti usmerila v iskanje trenutkov v naravi. In ker ima tudi Serkan kakovostne fotografije, ki jih prav tako rad ustvarja v svojem prostem času, sva se v množici sledilcev nekako našla. Po prvih klepetih o tem, kaj in kako sva kakšen motiv uspela ujeti v objektiv, sva pogovor razpletla o vsakdanjih temah, naposled tudi o naju. In naenkrat sva se tako na daleč pogovarjala že vsak dan.

Sčasoma sta nekako potihnili moja nezaupljivost v internetne zmenke, previdnost sem nekako spravila v razumne okvire. In po sedmih mesecih vsakodnevnih klepetov je pred štirimi leti napočil trenutek za prvo srečanje v živo. Ugotovila sva, da bo zaradi vizuma in drugih omejitev, ki bi jih imel Serkan kot turški državljan ob obisku Slovenije, dosti lažje, če se na pot v Ankaro odpravim jaz, ker kot slovenska državljanka lahko  v Turčijo potujem za tri mesece brez vizuma, zgolj s potnim listom.

In pred tvojim prvim odhodom v Ankaro, kjer naj bi se prvič v živo sešla s sedanjim možem, so tvoji domači zagotovo zaskrbljeno zmajevali z glavo, kam le se odpravljaš?

Seveda sem razumela dvome in tudi zaskrbljenost mame, sestre, prijateljev. Ampak jaz sem se vendarle pozanimala poprej, kdo je oseba, ki me vabi, prav tako sem domačim pustila vse svoje kontakte, tudi naslov bivanja v Ankari. Konec koncev sva se le veliko pogovarjala, nisva bila popolna neznanca in moj notranji glas, instinkt, mi je govoril, da bo vse v redu, da se nimam česa bati. In izkazalo se je, da sem imela prav.

Ta tvoja pot v Turčijo je dejansko sovpadala z razmahom pandemije kovida. Po dveh mesecih bivanja pri Serkanu si se na hitro vrnila domov, vzela nekaj dokumentov in kmalu je sledila turška poroka, čeprav malce drugačna kot smo jo sicer vajeni iz turških televizijskih nanizank in pripovedovanj.

Ko sem se po dveh mesecih vračala domov, še nisem vedela, če se bova poročila ali ne. Ko sem se odločila, da se vrnem nazaj v Ankaro mi je policist na letališču Jožeta Pučnika dejal, da se utegne zgoditi, da bodo državo zaprli, kar pomeni, da se morda ne bom mogla vrniti v Slovenijo. Toda že v drugo me nekako ni bilo strah; čutila sem, da bo vse v redu. In potem so se stvari hitro obrnile.

Čez nekaj mesecev sva se poročila. In lahko rečem, da je bila to bolj netipična turška poroka v času izolacije zaradi kovida. Na najini poroki ni bilo 500 svatov, kot je sicer turški običaj. Pa tudi midva si niti nisva želela takšnega gromozanskega poročnega slavja. Meni se zdi poroka bolj dejanje dveh ljudi, ki se odločita, da bosta življenje nadaljevala skupaj. Na koncu nas je bilo – seveda vsi z maskami na obrazu – kakšnih 25; žal tudi moja mama in domači zaradi zaprtja držav ob pandemiji niso mogli priti.

Novinarski prispevek lahko nagradite z zneskom po lastni presoji.

In tako si svojemu priimku dodala še moževega, postala turška snaha. O tem, da bi se morda Serkan preselil v Slovenijo  nista razmišljala?

Serkan je samostojni podjetnik, ukvarja se s prodajo, servisiranjem in programiranjem post-terminalov. Ima svoje stanovanje v Ankari, oče in brat sta mu že umrla in dejansko po smrti babice ostaja prvi v družini, ki želi in mora poskrbeti tudi za starajočo se mamo. Prihaja torej bolj iz majhne družine, kar pomeni, da se nisem poročila v prav tipično zelo sorodstveno razvejano turško družino.

Kar se selitve tiče. Za zdaj je bilo tudi z vidika papirologije to lažji prehod zame. Kot soproga turškega državljana imam zdaj pravico bivati v državi tri leta. Če bi bila oba mlajša bi morda za skupno življenje izbrala  kakšno drugo evropsko državo; o tem, da bi se oba skupaj preselila v Slovenijo pa vsaj za zdaj ne razmišljava.

Jerica, v spominu te imam kot izredno razmišljujočo, analitično novinarko, ki se je v stvari vedno poglobila in lepo mi je bilo delati s teboj. Vem, da imaš ogromno potencialov. Čemu ta hip posvečaš največ pozornosti?

Živim v Ankari, kjer poslovno brez dobrega znanja turščine zelo težko karkoli postoriš. Zato se zelo intenzivno učim turščine, ki pa je čisto poseben jezik. Prav nič ni podoben angleščini in nemščini, ki ju obvladam, tudi znanje hrvaščine ali slovenščine mi seveda pri razumevanju tako slovnice kot pomena besed prav nič ne pomaga.  Turščina je preprosto drugačen jezik, ima 29 črk, njegova posebnost je, da glagol vedno stoji na koncu.

In če je za tujce, ki se učijo slovenskega jezika, najtrši oreh dvojina, kaj je tisto, kar pri turščini največ preglavic povzroča tebi?

Turščina je težka vsaj iz dveh razlogov. Prvi je ta, da se dejansko na eno besedo, torej osnovo dodaja več pripon hkrati. Te pripone označujejo na primer osebo, čas, kraj, ipd.  Tako so besede pogosto zelo dolge in vsebujejo cele stavke.

Drugi izziv je v tem, da je sistem turškega jezika povsem drugačen kot to velja pri učenju drugih jezikov. Dejansko moraš razumeti tudi kulturo naroda, spoznavati njegovo zgodovino, pridobiti vpogled v nekatere povsem verske razlage pojmov. In ker so Turki v večini muslimanske veroizpovedi, jaz pa le prihajam iz katoliškega sveta, seveda doživljam ta manjko vpogleda v drugo religijo.

Sicer se mi zdi pri turškem jeziku zanimivo, da ne pozna različnih slovničnih spolov. Nasploh  je jezik precej sistematičen, veliko ima pravil in zelo malo izjem. Ko enkrat obvladaš večino teh pravil lahko vsakodnevno komuniciraš.

Kako si vstopila v turško družino, so te  Serkanovi sorodniki lepo sprejeli?

Ko sem se prvič odpravila na obisk k tašči je bila še živa tudi Serkanova babica. Kot vsaka novopečena snaha sem bila seveda kar precej na trnih; v tujini ob drugi kulturi še toliko bolj. Ko pa sem prišla v njun dom sta me obe zelo lepo sprejeli in nisem imela občutka, da sem tujka, ker ne govorim turško.

Nasploh je treba vedeti, da morda v Sloveniji bolj čudno pogledamo na kakšnega tujca kot v Turčiji, kjer so ljudje že stoletja navajeni živeti s tujci. Niti prvič niti kdaj pozneje zato nisem doživela, da bi me kdo gledal postrani zato, ker sem tujka.

Sem pa seveda ob tem prvem obisku pri tašči malo zamočila zaradi nepoznavanja običaja. Ko prideš na obisk je namreč pričakovano, da na poseben način starejšemu gostitelju poljubiš roko in ta se z njo potem v znamenje dobrodošlice dotakne tvojega čela.  Jaz tovrstnih pričakovanj nisem izpolnila in sem se kar lepo vztrajno rokovala in obe gostiteljici poljubila na lice. Toda nobena od njiju ni bila jezna, le nasmejali sta se mi; Serkan  mi je malo z zamudo le pojasnil ta seznanitveni običaj. K njunemu odzivu je zagotovo prispevala tudi babičina širina, saj je vrsto let delala v Nemčiji in je imela vpogled v evropski način življenja.

Na instagram profilu jericasway nadaljuješ s pisanjem, ki ti je bilo vedno blizu. Pišeš o pohodništvu, kampiranju, objavljaš fotografije, rada kuhaš in kulinarika v širšem smislu je prav tako tvoja strast. In kar nekaj od tega zanima tudi Serkana. Si razmišljala morda o podjetniškem modelu vplivnice ali o kakšni vajini skupini podjetniški zgodbi?

Razmišljava o tem da bi se enkrat v prihodnosti morda preselila nekam v bližino morja, v bolj mirno območje kot je glavno mesto Turčije, ki šteje dobrih 5,7 milijona ljudi. Prav tako  se pogovarjava tudi o tem, da bi enkrat uspela združiti najine hobije, ki naju navdušujejo in bi morda ustvarila kakšno podjetniško zgodbo v kateri bi prepletla fotografijo, naravo, kulinariko, morda obe deželi skupaj.

Sicer o načrtih, ki so še bolj v povojih ta hip ne bi rada razpredala. Lahko le izdam, da razmišljam o tem, da bi povezala kakšne kuharske recepte v obliki slovensko-turške kuharice. Prav tako prepoznavam priložnost, da bi Turčijo v turističnem pogledu še bolj približala slovenskim turistom, ki v večini obiskujejo predvsem turistične kraje, največ jih je v Antaliji; a vedno znova na najinih izletih odkrivam, da ima ta dežela še toliko lepih kotičkov, ki bi jih bilo vredno obiskati oziroma pokazati še drugim.

Serkan je skupaj s teboj doslej enkrat obiskal Slovenijo, tudi tvoj domači kraj Lesično na Kozjanskem. Kaj  ga je najbolj navdušilo ali presenetilo?

Zelo všeč mu je narava, Kozjansko nasploh. Ko sva bila v Ljubljani je dejal, da mu je všeč to majhno mestece. Njegov občutek za velikost je pač treba razumeti v kontekstu tega, da v Ankari živi  dva in polkrat toliko ljudi kot na ozemlju celotne Slovenije. Tudi do morja sva že skočila, naslednjič načrtujeva Gorenjsko in skok do Alp.

Najbolj je Serkana presenetilo to, da lahko v zelo kratkem času vidiš tako raznoliko pokrajino in okusiš tako raznovrstne jedi. Pri slednjih se navdušuje nad bučnim oljem, golažem, tudi goveje zrezke v naravni omaki ima rad.  Poleg narave in kulinarike mu je v Sloveniji všeč tudi skrb za čistočo. Sam je namreč med tistimi Turki, ki ob obisku narave najprej pospravijo smeti za drugimi. Tako je tudi med najinim kampiranjem…

Več o Jercinem pogledu na turško družbo, tudi o odnosu do starejših, kulinariki, običajih in še čem… si boste lahko prebrali na portalu Prisluhni si. Z Biserko” v drugem delu intervjuja, ki bo objavljen 7. septembra 2023.