Avtorica naslovnice: Živa Dokl

urednistvo@zbiserko.si

»Jebeš kuću bez prijatelja!«*

Že vrsto let z družino košček poletja preživimo na nam ljubem Bolu. In vsa ta leta se sprehajamo mimo hiše z napisom »Jebeš kuću bez prijatelja«. Tokrat sem izjemoma pozvonila pri vhodu, preverila, če je kdo doma, da povprašam po ozadju tega napisa. Hiša sameva, v njej ni turistov.  Dolgoletni znanec z Bola, Vedran mi pove, da je hiša v lasti nekega umetnika, in to naj bi bila njegova umetniška instalacija oziroma sporočilo domačinom in turistom. Razumemo ga lahko seveda različno. Sama se vprašanja prijateljstva v sedanjem svetu v tokratnem zapisu lotevam s štirih možnih gledišč: nepremičnina, komunikacija, tradicionalna in sodobna družba, »ne«prijateljska prihodnost. Pa gremo po vrsti.

1.    Nepremičnina in prijateljstvo

Včasih druženje v nekdanjih manjših, dvosobnih socialističnih stanovanjih za starše ni bil problem. Kopica otrok se nas je strpala v spalnico, kjer smo igrali ladjice, iskali pojme na izbrano črko, se premagovali v kartah in človek ne jezi se. Vmes smo luščili bučnice, se nalivali z razredčenimi sokovi medtem ko so se starši zabavali v kuhinji. Ob čajnih klobasah, kumaricah in kozarcu rujnega, tudi deit in ora sta bila zraven, so razpredali skoraj o vsem, najmanj o politiki.  (O slednji so bolj šepetali. To sem sicer zvedela mnogo let pozneje. ) Zvečer so nas polegli v posteljo kot štruce, sami pa so se odpravili kam plesat.

Če je bil petek za odhod v naravo, so bile sobote enkrat pri enem in drugič pri drugem za prijatelje. Pri tistih, ki so imeli hiše, pa še kakšen kozolec povrhu, je bilo za druženje pač več prostora. Podobne izkušnje, tudi s podeželja ne le iz mest ima zagotovo vsakdo, katerega emšo seže še v socialistični rojstni datum.

Našel se je čas, in našel se je tudi prostor za druženje s prijatelji. Danes pa … za veliko večino, z izjemo redkih izbrancev, velja, da nikoli ni dovolj niti prvega niti drugega. Pa se zadržimo pri prostoru. Kar nekaj življenjskih zgodb ljudi iz domovine in tujine poznam, ko živijo ne le sami, tudi osamljeni v velikih sobanah in hišah, brez obiskov, brez prijateljev. Razlog seveda ni v tem, da živijo v veliki nepremičnini, ampak zagotovo tudi v njihovem odnosu in odzivu do soljudi: tako bližnjih kot sosedov. In v prioritetah novonastale družbe.

Tudi precej takšnih poznam, ki živijo v velikih sobanah, zadolženi s posojili do vratu, s praznimi hladilniki, le, da lahko pokažejo, da oni pač imajo. K njim prijatelji ne prihajajo iz drugih razlogov. Rajši gredo sami kam na obisk, da jim lahko kaj dobrega postrežejo in da jim njihovih ne-premičnih pridobitev gosti ne umažejo.

In potem je seveda tudi mnogo takšnih, ki jim velikost in dragost nepremičnine ni zameglila osnovnega pogleda na to, kaj prijateljstvo pravzaprav je. Zagotovo ne to, v kako veliki hiši ali stanovanju živiš, imaš kuhinjski otok iz marmorja, rolete, ki se spustijo na klic…In samo takšni so na koncu resnično bogati. Poleg ožje družine so namreč prav pravi prijatelji naše največje bogastvo.

2.    Komunikacija in prijateljstvo

Družinski članov si ne moremo izbirati. Včasih šele v poznih letih po dokaj srečnem otroštvu in odraščanju sprevidimo, da smo bili morda porojeni v napačno družino, med ljudi, s katerimi ne najdemo več stičnih točk, ker smo preprosto tako drugačni, ali pa smo bili z njihove strani pregloboko ranjeni.

In sčasoma ugotovimo, da so se na naši življenjski poti za trenutek ustavili ljudje, s katerimi smo se spoprijateljili, morda tudi marsikaj lepega in grenkega skupaj podoživeli, pa nas je potem življenje odneslo naprej.

Nismo se prepirali, tudi zamerili si nismo kaj velikega, pa vendar je na eni ali drugi strani prenehala potreba, da bi poklicali, se videli, poklepetali. Ali pa je svoje naredil tudi čas, ta hitrica in bezlanje, ki nas peha v nenehno storilnost v tolikšni meri, da na trenutke pozabimo, kako pomembno je biti s seboj in s tistim, ki ga imaš rad tudi kot prijatelja.

In tako se lahko kot umetnik omenjene hiše nekega dne zaveš, da tudi zvonec na tvojih vratih ne zvoni, ker pravih prijateljev dejansko ni. So bolj in manj dobri znanci, s katerimi se občasno slišiš in vidiš. In življenje te melje dalje…

Ali pa hraniš v kotičku srca nekaj izbranih prijateljev, s katerimi se sicer tudi ne videvaš redno, ker hektičen način življenja niti njim niti tebi ne dopušča kakšnih rednih srečanj, a si jih vesel kadarkoli se spet slišiš z njimi.

Brez cmoka v grlu nadaljuješ klepet, kjer je morda pred tedni, meseci zastal in energija ti napolni srce, ko se razideš ali odložiš telefon. In takrat veš, da je ta odnos več kot zgolj občasno znanstvo. Da je to človek, ki je s teboj, ko ti je lepo in ko ti je hudo, da je tukaj vedno zate. Občutek, da lahko v lepem in grenkem zavrtiš to telefonsko številko in bo na drugi strani ta prijateljski glas, je nepopisno lep.

Karte prijateljstev se v življenju pri večini ljudi premešajo tudi zaradi dela na sebi in duhovne rasti, ne zgolj zaradi kvalitete, ravni življenja. Naj pojasnim slednjo. Slej ko prej se namreč zgodi, da je tistemu, ki si je v življenju ustvaril več in morda lažje sklene mesec z mesecem postane neprijetno v družbi s prijateljem, ki ima v tem pogledu manj.

Ali ima prvi občutek, da bi moral drugemu nenehno pomagati ali pa ima drugi občutek, da prvi resnično neutemeljeno jamra in benti nad življenjem zdaj, ko se je vrnil z večtedenskega potovanja po tujini, ti pa razmišljaš, ali boš kupil mleko ali plačal elektriko.

In v komunikacijskem smislu tako ob vse večjih socialnih in gmotnih razlikah počasi prihaja do tega, da se tisti, ki »imajo več« družijo predvsem s sebi enakimi, tisti, ki imajo »manj« pa sčasoma z nikomer. Ker kroga jamranja še bolj obubožanih ne sprejemajo, usmiljenja ali občutka neke dolžnosti tistih, ki imajo več, pa si tudi ne želijo.

Tudi zato je še kako pomembna skladna komunikacija v prijateljstvu, torej, da to, kar misliš in čutiš tudi dejansko poveš, sicer se energija drugačnih vibracij začuti in odnos se sčasoma ohladi.

Pomembna je tudi spretnost kalibriranja oziroma vživljanja v vlogo sogovornika. Pomembno je, da je to iskreno, da se torej ne delaš bolj ubogega kot dejansko si, da bi se približal morda trenutno manj ugodnemu socialnemu statusu svojega prijatelja.

Sicer pa je tisto neposredno komunikacijo »dobimo se na kavi« povozil čas. In zato se mi zdijo zelo dobrodošla tudi nekatera novodobna druženja v smislu: s prijateljicami za konec tedna nekam v planine ali terme, namesto h kavici se odpravimo na sprehod okoli Savinje, namesto preko telefona poklepetamo morda preko zooma, da se vsaj vidimo…

In pri komunikaciji prijateljstva je seveda enako pomembno, da si odgovorimo na vprašanje, koliko nam je mar za nek odnos. Morda teden ali dva resnično ne uspemo realizirati obiska v živo, ampak potem naj tudi ta prijateljski obisk postane naša pomembna “obveznost”, ki je ne smemo zanemariti in spregledati.

Karte prijateljstva, razen tistih iz rosnih let odraščanja, se premešajo iz različnih razlogov: menjave delovnih okolij, selitev iz mest in držav… Zavedanje, da nam je vsak človek v nekem trenutku prinesel dragoceno izkušnjo s svojim prihodom in odhodom postane neprecenljivo, če se iz vseh teh stikov in globljih odnosov nekaj naučimo. Da si na primer iskreno  odgovorimo na vprašanje čemu je bil namenjen najin odnos, s čim me je obogatil ali morda ranil,  zakaj se je zrahljal, zvodenel ali pa zakaj sem ga pustil zbledeti oziroma si ga morda na vso moč želim okrepiti.

3.    Tradicionalna in sodobna družba

O pomenu prijateljstva so se razpisali mnogi modreci že v precej oddaljeni zgodovini človeštva.

Demokrit je tako zapisal, da ni dostojno, da bi živel človek, ki nima niti enega častitljivega prijatelja. V Bibliji preberemo, da je tisti, ki je našel prijatelja, dejansko našel bogastvo. Seneca je bil bolj pronicljiv, rekoč, da je težko imeti vse ljudi za prijatelje, dovolj je že, če nimamo sovražnikov. Latinski pregovor pravi, da je resnično prijateljstvo redka ptica na Zemlji.

Tudi nekaj modrih opozoril na temo prijateljstva najdemo med pregovori. Eden tako pravi, da se tisto prijateljstvo, ki se začne iz usmiljenja ponavadi zaključi z ogovarjanjem. Z vidika družbe in države pa je zelo poveden Nietzsche z mislijo, da ne moreš biti prijatelj, če si suženj in ne moreš imeti prijatelje, če si tiran.

Pustimo pregovore ob strani. Poglejmo v ključno razliko prijateljstva v tradicionalni družbi napram sodobni družbi. V prvem primeru gre velikokrat za tako imenovana doživljenjska prijateljstva, po sistemu: enkrat prijatelj, za vselej prijatelj. Tudi s kakšnim krvnim bratstvom se zakoliči.  Praviloma obstajajo dokaj ostre meje med posameznimi sloji, socialnimi skupinami, bolj malo je »prijateljskega mešanja« med njimi.

Ta druga značilnost zdaj pljuska tudi v sodobno družbo, prav tako slovensko. Nedavno sem tako prisluhnila skupini mladih v prestolnici, čakajoč na poslovni sestanek. Pogovarjali so se o tem, kdo lahko postane del njihovega prijateljskega kroga in kdo ne. Kako se oblači, kje živi, kam gre na počitnice, kaj počnejo starši… vse to so bila merila, potem so vstopile na avtobus. K prisluhu pa me je pritegnilo vprašanje: «A ona sploh paše k nam?«

Kako je s prijateljstvi v službi je prav tako zanimivo vprašanje. V prvo skupino bi lahko uvrstili tiste, ki so prepričani, da je delo samo delo, odnosi na delovnih mestih tovariški, medtem ko prijateljstev tam ne sklepamo. V drugi skupini so prepričani, da so prav iskreni, zaupni prijateljski odnosi prvi pogoj za dobro delovno vzdušje in kakovostno opravljeno delo. Vmes je seveda pisana množica barvnih odtenkov o tem, kolikšna je še prava mera prijateljstva v delovnem okolju.

Če pa se vrnem nazaj k razmerju tradicionalna in sodobna družba v luči prijateljstva, lahko ugotovim, da je v sodobni družbi prijateljstvo vsaj trikrat razumljeno narobe.

Prvič. Prijateljica ima dobro storitev. In potem jo kot prijatelj vprašaš, če pozna koga, ki bi lahko nekaj podobnega kot počne ona, naredil zanj. Pravi prijatelj bi ji ponudil posel in ga tudi dobro plačal, brez nagovora ali je kaj “prijateljskega popusta”.

Drugič. Prijateljstvo se kot negativna kadrovska selekcija v družbi zlorablja za kadrovanje in novačenje ne dovolj usposobljenih, manj veščih, slabše izobraženih posameznikov, ker je na koncu pomembno le, da je on ali ona pač »moj, zaupanja vreden prijatelj.«

Drugi primer je  nasprotje prvega v vsej svoji skrajnosti.

Tretjič. Vsi vse poznamo, samo pravih prijateljev je vse manj. Prijateljstva v sodobni družbi imajo vse krajši rok trajanja. Merijo se z denarjem, s koristnostjo nekoga, z učinki, z vprašanjem: kaj pa imam od njega. Seveda že opisan pristop nima nič opraviti s prijateljstvom. Zato je v sodobni družbi postala osrednja rak rana besedna zveza: »prijatelj, ki to v bistvu ni«. Gre za interese: kratkoročne, dolgoročne, njegove ali od nekoga drugega. In takšne tako imenovane prijatelje je dobro čimprej prepoznati in se od njih oddaljiti.

4.    »Ne«prijateljska prihodnost

Niso nas vzgajali za svet, v katerem bivamo danes. To misel sem pred dnevi nekje prebrala. Ampak ljudje, saj smo vendarle mi tisti, ki soustvarjamo ta svet! In od nas je odvisno, če bodo prava prijateljstva še imela prihodnost. Ali pa bomo vsi živeli v skladu s Hobbsovim načelom človek človeku volk. Prava prijateljstva bodo izzvenela zaradi pomanjkanja časa, zaradi eksistencialnih stisk vse večje množice ljudi, zaradi navideznih problemov družbe, namesto, da bi se ukvarjali s pravimi.

Pred mnogimi leti smo se v bloku vsi poznali. Tu in tam smo se lotili skupnih čistilnih akcij, sledil je piknik in po tem delovnem dnevu so bili medsosedski nasmeški še nekaj časa bolj prijazni. Ko sem pred leti zapuščala Ljubljano sem po nekaj mesecih šla mimo »starega bloka«, sosed me vpraša, kako sem, da me že nekaj dni ni videl. Ni opazil, da smo se že pred meseci odselili…

Vprašajmo se torej, zakaj je lahko za zdravje družbe na dolgi rok nevarno, da v podganjem krogu pehanja za »to be or not to be« pozabljamo na to, da je pomembno in nujno najti čas tudi za druženje s prijatelji. Komu je v interesu, da postanemo atomizirane, odtujene množice ljudi?

Pod črto imam spet predlog, za katerega moji pravi prijatelji porečejo, da je še en vodnarski navdih, ker živim pač v prihodnosti. Menda. Ob skrajšanju delovnika na čas od ponedeljka do četrtka, lahko petki postanejo nova sobota za prijatelje. In delovna storilnost bo ob ponedeljkih zagotovo višja. Pa ne gre le za odraslo populacijo zaposlenih.

Že študenti, ki dopoldne sedijo na predavanjih, popoldne pa kje delajo za golo preživetje, doživljajo sindrom »kuća-posao«, zmanjkuje jim  časa za kvalitetno druženje. In potem so tukaj vse številnejši starejši v družbi. Si predstavljate upokojenca ali upokojenko v veliki družinski hiši? Otroci živijo na tujem, nekoč aktivna občanka na odgovornem delovnem mestu zdaj večino dneva preživi sama. Tu in tam kdo pokliče.

Za sodobno, tudi slovensko družbo v prvi vrsti, predlagam pozitivni imperativ, akcijo, če hočete: Za prijatelje si je treba čas vzet.  Povzeto seveda po že ponarodeli popevki Andreja Šifrerja, s poudarkom prve kitice:”«  Za prijatelje si je treba čas vzet’, se poveselit’ in kdaj znat’ potrpet’. Nagnimo vrč s slastjo, kot prej nikol’ še, saj za prijatelje je dobro le najboljše.”

Ko se namreč ugasnejo luči aktivnega življenja v družbi, katere del smo, ostanejo družinski člani, če živijo kje v bližini in prijatelji. Dobri odnosi s prvimi in negovanje stikov z drugimi – le to dvoje zagotavlja, da ne bomo postali družba ne zgolj samih v velikih sobanah, temveč v prvi vrsti osamljenih ljudi.

Pod črto

Ne vem, če je lastnik omenjene hiše z Bola in meni neznani umetnik, imel karkoli od napisanega v mislih, ko je na pročelje zapisal: »Jebeš hišo brez prijateljev«. Se mi pa zdi, da je misel vredna razmisleka. Prisluhnite si na to temo tudi vi.