Biserka Povše Tašić -

03.02.2025

urednistvo@zbiserko.si

Vsi poznamo občutek strahu, ki nas lahko povsem ohromi, poda v beg ali v sprijaznjenje z usodo po sistemu “da le ne bo še huje”. Strah je najbolj pogubno čustvo, ki ohromi ljudi kot množico, posameznika pa od odločevalca o svojem življenju spremeni v pasivno žrtev. Poznamo pregovor “o vodljivih ovcah” in usodnost neaktivnega državljanstva zaradi občutka nemoči, da bi kot posameznik sploh lahko kaj spremenil. Študenti v Srbiji so stanje strahu zamenjali z valom ljubezni, čustvom, ki edino lahko spremeni stvari na bolje. Ko ljudje ne razmišljajo več o tem, kako bodo preživotarili iz meseca v mesec, se zadovoljijo z drobtinicami in nekaj odstotnimi zvišanji pokojnin ali plač, obljubami o brezplačnih zvezkih ali knjigah … ko preprosto postavijo na prvo mesto “boljši danes” – tukaj in zdaj. Duh srbske študentske vstaje, ki po pisnih sledeh v marsičem spominja na leto 1968, je zajel balkanski polotok… Nominiranci za Nobelovo nagrado za mir so svojim izmozganim staršem in otopelim odraslim sporočili, “da se da in se mora” živeti drugače. Ali kot lahko preberemo v zapisu  študentske pesmi pod naslovom Protestna, kjer študentka materi sporoča:” … Ne morem domov … moram hoditi dokler ne očistimo ulice, hiše, mesta, državo, sicer se bom predčasno posušila; tako kot sta se vidva z očetom…”

Študentski protesti, ki so se začeli po tragediji, ki je na prenovljeni železniški postaji v Novem Sadu  1. novembra 2024 terjala 15 življenj in še dve žrtvi z groznimi poškodbami za vse življenje, so pljusknili tudi v druge dele Balkana. Kaj jim je skupnega?

Od Podgorice in Cetinja  do Skopja in Beograda

V zadnjih dneh januarja so črnogorski študenti vnovič protestirali v Podgorici in terjali odgovornost vladajočih za smrtonosni strelski pohod na Cetinju, ki se je zgodil 1. januarja letos in je terjal smrt 13 ljudi, 45-letni storilec pa si je na koncu sodil sam. In sporočili, da sledi državljanska nepokorščina, če vladajoči ne bodo izpolnili njihovih zahtev, vključno z odstopom pristojnega ministra in podpredsednika vlade.  Organizirala jih je neformalna skupina študentov pod imenom Kam jutri (Kamo Šutra?).  Po vzoru na novosadske in beograjske študente so se ob tej tragediji spontano  zbrali tudi prebivalci Cetinja.

Za pravosodje brez korupcije so v Skopju pred dnevi potekali že drugi protesti v organizaciji študentov Študentskega foruma. Povod je bila prav tako tragedija. Dvajsetletni mladenič je namreč na prehodu za pešce povozil 25-letno žensko, ki je življenje izgubila na kraju nesreče. Povzročitelj je bil že znan policiji in sodišču, ki ga je napotilo v popravni dom namesto v zapor. Ker odločba sodišča še ni bila pravnomočna se je fant znašel vmes na svobodi.  “Ni pravice, ni miru” – so sporočili mladi, ki terjajo večjo odgovornost sodišča in policije.

V obeh primerih so se jim pridružili prebivalci obeh mest in državljani Črne Gore in Makedonije; in ne glede na spol, starost, poklic, politično prepričanje podprli zahteve mladih po delujočem in pravičnem sistemu v državi.

Dokaz, da se ljudje na Balkanu vendarle prebujajo, so tudi zbiranja posameznih profesionalnih skupin ljudi. Pred dnevi so beograjski farmacevti povzdignili glas proti tujim lastnikom lekarn. Na protestu so predvsem opozorili, da bodo tuji lastniki, ki jim je predvsem do dobička, v težkih časih, kot so vojne ali druge katastrofe, zapustili trg, ker ne bo več profitabilen. In prebivalci Srbije bodo lahko, tako kot je bilo to v Miloševićevem obdobju, do nujnih zdravil prihajali spet z dragimi nakupi na črnem trgu.

Bodo oblastniki porazili študentski duh pobeglega strahu?

Po študetnskem performansu (o katerem v nadaljevanju piše Predrag Tašić) se poraja vprašanje o tem, kaj zdaj. Kot aktivna poročevalka iz beograjskih marčevskih protestov v letu 1991, se sprašujem predvsem, kaj bo naslednji korak? Kdo bo lahko zajezdil z novo paradigmo delovanja države na tem študentskem valu, ki zahteva drugačno politiko, ki zahteva ne le prihodnost, ampak tudi sedanjost za mlado generacijo in upanje za ostarele starše, ki so se po številnih protestih na koncu le vrnili v vsakdan enakosti, oropani še poslednjega upanja, da bo vendarle nekaj drugače.

Morda je glavni namen študentov dosežen, kajti samoorganiziranost po njihovem vzoru počasi pljuska v vse sfere javnega življenja; ne le v Srbiji, tudi v njeni soseščini. Ko bo kritična masa ljudi rekla “dovolj je”, potem bodo nastali resnični pogoji za celosten reset družbe in odhod obstoječih vladajočih in opozicijskih elit, ki vse bolj obubožanim narodom Balkana nimajo več kaj ponuditi. Razen drobtinic in sprijaznjenja, da mladi s  trebuhom za kruhom odhajajo na dnino v tujino, ker brez vezic in poznanstev ne morejo kljub diplomam in znanju pridobiti človeku dostojnih služb v lastnih domovinah.

Tudi kosovski mladi sprašujejo oblast, kaj jim ponuja

Paradigma s Kosova, da najprej odide na tuje en član družine in potem postopoma pritegne še moški del razširjene družine, je znan. Spomnim se, kako je prvi “albanski” stric iz Makedonije najprej postavil prodajalno zelenjave, potem je prišel nečak, pa še en nečak in znotraj družine so korak za korakom vzpostavili slaščičarne, prodajalne, gostilno… Ampak danes si mladi izobraženi želijo od politikov odgovore, kako bodo lahko z diplomami iz družboslovja in naravoslovja preživeli doma, v svoji domovini.

Več kot dva milijona državljanov Kosova z volilno pravico bo  namreč na volitvah 28. februarja 2025 izbiralo med 9 političnimi subjekti in štirimi kandidati za predsednika vlade: Albinom Kurtijem iz gibanja Vetëvendosje, ki je trenutno na oblasti; Bedri Hamza iz Demokratske stranke Kosova; Lumir Abdixhiku iz Demokratske lige Kosova in Ramush Haradinaj iz Zavezništva za prihodnost Kosova. Kurti se podaja že po četrti mandat. Kandidati se zavedajo, da je mladim dovolj obljub, da želijo konkretne rešitve znotraj sistemov izobraževanja in zaposlovanja. Na enem od predvolilnih shodov so pred dnevi zbranim študentom pojasnjevali, kaj vse bodo storili zanje, da jim ne bo treba več zaradi golega preživetja v tujino.

Poslednji trenutek, da so mladi dvignili glas!

Mislim, da je poslednji trenutek, da mladi sporočijo “starcem”, ki so nenormalno sprejeli za normalno, da je dovolj. Dokazljivi trendi o tem, da se Evropa bolj kot na večjo konkurenčnost lastnega gospodarstva, pripravlja na morebitno veliko vojno in spodbuja orožarsko industrijo, so namreč usmerjeni predvsem proti njim, za katere pravimo, da so “naša prihodnost”. Skorumpirani in ostareli politiki za “kanonfuter” potrebujejo mlade. Ko bo prišel – in prišel bo – trenutek, ko naj bi mladina Balkana in Evrope izgubljala največ kar ima, torej svoja življenja, za nesposobne politike, ki se ne znajo pogovarjati, ampak jim je bolj donosno ubijanje, bodo ti mladi znali reči: “Ne, to ni naša vojna. Ne bomo umirali za vas”. In tudi za to me energija ljubezni in ne sovraštva, ki so jo študenti iz Novega Sada in Beograda raznesli po balkanskem polotoku navdaja z upanjem. Kajti časi bodo vse težji, izzivi pa vse bolj ” to be or not to be”.

 

Gostujoče mnenje, Predrag Tašić

 

 

 

 

 

 

Delite objavo na socialnih omrežjih

Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.

TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.

založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.