Čudovit kotiček, ga prijazno priporočam za kavico pod češnjo ob pogledu na “nekoč zagotovo” čudovit dvorec, tudi pokušina limonine ali pomarančne torte vas ne bo razočarala v lično prenovljeni Oranžeriji dvorca Dornava. Še nekaj pohval preden sledi neizogiben ampak, v prvi vrsti zame, saj priznam, da sem resno razmišljala o prijavi na vnovič razpisano delovno mesto direktorice Javnega zavoda Dornava.  Tukaj je seveda na današnji, sobotni dan 27. junija 2026 izredno prijazna mlada natakarica,  ki ljubeznivo odgovori na vsa moja “radovedna” vprašanja. Stopnice do balkona oranžarije je treba še izdelati. 

V letu 2025 je Ministrstvo za kulturo v imenu države kot lastnice predalo prenovljen pomožni objekt dvorca v upravljanje Občini Dornava in ta je tudi ali pa predvsem zaradi tega pred časom ustanovila omenjen Javni zavod Dornava (ali dalje: Javni zavod za turizem, kulturo in šport Dornava). Kar nekaj razpisov za novega direktorja je Zavod objavil doslej in eno zadnjih kandidatk je občinski svet zavrnil kljub zeleni luči sveta zavoda za kandidaturo.

Pa sem pogledala razpisne pogoje in resnično izpolnjujem vsa potrebna znanja in izkušnje, z vpogledom v oblikovanje in trženje tako kulturnih kot turističnih integralnih produktov, snovanja in vodenja podobnega zavoda v preteklosti, pa še kaj bi se našlo. Ob zavedanju, da papir prenese vse, sem vendarle po vseh zbranih podatkih in informacijah, ki so bili javno dostopni, pred odločitvijo, da spišem vsebinski in finančni program ter kandidiram, vzela pot pod noge. Streznitev je bila hipna.

Zakaj le obnovljena Oranžarija ni dovolj?

Javni zavod ima poleg Oranžarije v upravljanju še en objekt, in sicer Večnamenski center Dornava, o katerem v tem prispevku ne govorim in ima z organizacijo plačljivih dogodkov zagotovo potencial tudi za kakšno ustvarjanje prihodka z dejavnostjo na trgu.  Osredotočam se le na potencialno zanimiv kulturno-turistični objekt, ki je spomeniško zaščitena stavba, ki služi izvorno shranjevanju agrumov. Uradno naj bi postala tudi  protokolarno-turistično prizorišče, v njej pa od maja letos ob vikendih deluje Kavarna Oranžerija.

In tudi zaradi prevzetega upravljanja Oranžarije stroški samega Javnega zavoda Dornava naraščajo, politiki, torej tudi tamkajšnji občinski svetniki pa bi si želeli več prihodkov s trga in seveda nižje stroške. In na tej točki se mi to zdi misija nemogoče, ki me je od kandidature na koncu odvrnila. Čeprav seveda, brez mojih kakršnihkoli političnih ozadij, nikjer ne piše, da bi sploh prišla v možen ožji izbor. Zato na tem mestu samo nekaj razmislekov, ki nimajo nič skupnega s potencialno zasnovo tako vsebinskega kot finančnega načrta  za zavod v širšem smislu, ki je ostal zapisan le v alinejah osnutka.

Prvič, država je v obnovo (očitno še nedokončano, stopnice in notranji balkon, brez urejenega zunanjega parkinga, ki bi lahko npr. sprejel avtobus obiskovalcev) vložila v ta objekt 1,2 milijona evrov; vsaj po uradno dostopnih podatkih. Dodajmo, da si je občina dolgo želela prevzeti objekt v upravljanje; pri tem  zagotovo ni imela v mislih le Oranžarije s 5 hektarji parka, ampak tudi čudovit baročni dvorec. Ampak nekje je treba začeti. Lokalno prebivalstvo na čelu  z občinskimi svetniki si, spet glede na javne objave, želi, da bi ta park v upravljanju zaživel s turističnimi vsebinami, enako prostori kavarnice. Vendar sem glede na svoje izkušnje prepričana, da ta pričakovanja ne pijejo vode. Razen, če lastnik upravniku pokrije vse stroške kot to velja pri stavbah – strošek upravljanja posebej in tekoče vzdrževanje objekta tudi.

To dejstvo, da bo tudi upravljanje oranžerije še prinašalo minuse ni sporno, če se upravljalec oranžerije s parkom sooči s tem, da bo še naprej moral vlagati precej občinskih sredstev v sam obstoj in delovanje javnega zavoda nasploh, tudi zaradi prevzetega upravljanja objekta, saj na trgu z njim v tej fazi ne bo mogel ravno veliko zaslužiti. Glavni oviri za izdelavo integralnega turističnega in kulturnega produkta, za katerega bi bili obiskovalci od drugod pripravljeni plačati vstopnico so: infrastruktura ali umanjkanje dovolj velikega parkirnega prostora ter  premajhen sam notranji prostor oranžerije za večje dogodke oziroma finančno donosne projekte. Obstajajo opcije za park: na primer letne video projekcije torej poletni film na prostem vsako soboto  z opcijo vstop prost in z minimalnim zaslužkom od prodaje pijače, ki bi se realno verjetno potrošil predvsem za najem tehnike in odkup predvajanih filmov. Kakšne organizacije protokolarnega dogodka ali želenih kongresnih dogodkov, morda poroke, pa si ta hip, žal, ne predstavljam. Tudi ne kakšnih skupnih zgodb s podobnimi objekti v Sloveniji (v Žalcu, Celju) in Evropi (Versajski dvorec).

Drugič, za ta denar bi morda država lahko najprej uredila čudovit, a še vedno neobnovljen Neptunov vodnjak v parku in renovirala vsaj pritličje dvorca ter omogočila, da bi  bil z vsebinami odprt za manjše in večje skupine obiskovalcev. Prav zanimivo bi bilo pogledati bolj podrobno pokritje vseh stroškov za obnovo oranžerije; konec koncev gre za javna sredstva. Res pijejo vodo? V dobro in v iskreni želji, da se bodo prebivalci Dornave zdaj večkrat lahko dobili tudi v prijetnem parku in v kavarni, vsem skupaj privoščim, da je temu tako. A to je krepko premalo, da bi se šli turistično-kulturne produkte, ki bi sčasoma razbremenili tudi občinski proračun. Papir z idejami sicer prenese vse, ampak življenje nas hitro strezni. Konec koncev je tudi natakarica sama rekla, da v teh dneh, ko je vroče (klime v oranžarni nisem opazila niti občutila, zasenčena odprta okna pa) ni toliko gostov, sicer pa so.

Tretjič, država naj bi doslej obnovila tudi kapelico, česar si nisem imela priložnost ogledati, ker je dvorec itak zaprt. Odprejo ga menda za najavljene večje skupine enkrat na mesec. Če torej povzamem: dokler se ta nekoč pomožni objekt – no, ponavadi začnemo obnavljati hišo in potem hlev, mar ne – ne postane vsebinsko povezan tudi z obnovo vsaj enega dela notranjosti dvorca in ureditvijo parka z vodnjaki, se bo vse skupaj zelo težko tržilo. Morda je pa v tem razlog, da prijav za direktorsko mesto zavoda ni prav veliko. Čeprav tokrat prijavljenim in izbranemu med njimi želim srečno roko. Kot bližnja soseda iz Ljutomera vsem skupaj iz srca privoščim, da se z vsem napisanim motim. Z leti mi je malo zmanjkalo naivnosti… entuziazma in zagnanosti sicer ne; a to, žal, ni dovolj.

Javni zavodi z nekimi nasedlimi investicijami nasploh

Nekaj podobnega sem pred kratkim zasledila tudi pri javnem zavodu, prav tako z združenimi dejavnostmi kulture, turizma in športa, v Ormožu, kjer sem, prav tako na podlagi javnih objav,  lahko ugotovila, da se že leta ubadajo z nasedlo naložbo oziroma, da so  za dobrih 800 tisoč evrov prenovili objekt v mestu in vanj uvrstili poleg tržnice še klub ormoških študentov ter seveda hostel. Ampak sobe v njem so zasnovane tako, da kakšnega turističnega avtobusa upokojencev ali mladih iz sosednjih držav nimate v njem kam namestiti. In se bodo verjetno tudi pod novim direktorjem tega zavoda še naprej tolkli minusi.

Že pred leti sem pisala o tem, da bi morali precej prevetriti ustanavljanje in samo delovanje različnih javnih zavodov za kulturo, turizem, šport in mladino. Skoraj vsak slovenski kraj ga ima. In zdi se, da so vsi nastajali po istem kopitu in na koncu imajo občinski svetniki praviloma izjemno željo, da bi se ta dvoživka – torej subjekt ustanovljen s proračunskimi sredstvi, kjer zaposleni prejemajo plače iz proračunskega denarja, začel čimprej sam preživljati z nekimi tržnimi dejavnostmi.

Zavod sicer lahko v skladu s pravilnikom in odloki zavoda opravlja tudi dejavnost na trgu, vendar mora to vračati nazaj v osnovno vsebino, torej temeljni namen, zaradi katerega je bil nek zavod ustanovljen. Torej ne v plače zaposlenih ali plačilo za delo zunanjim izvajalcem.

Druga značilnost poleg omenjenega nerealnega pričakovanja, kako se bodo javni zavodi zdaj naenkrat preživljali sami in razbremenili občinske proračune je ta, da bodo prevzemali vedno nove obveznosti. Pri tem se pozablja, da zavod težko deluje tržno, če  za zaposlene veljajo pravila javnega sektorja. Naj to ponazorim. Ko smo na primer v zavodu organizirali abonmajski koncert z izvedbo zvečer ali je bilo treba za dvorano poskrbeti tudi med vikendom, je nastal izziv, kako potem plačati ljudi, ki imajo delovni čas do 15. ure. Kaj je dejansko povečan obseg, kako ovrednotiti nadure, če je sredstev vse manj.

Trejtič. Logika, češ, nimamo človeka za družbene dejavnosti, bomo to obesili kar novemu zavodu, praviloma vodi tudi v konflikte na ravni sodelovanja z društvi. V prenekaterem lokalnem obdobju namreč društva, ki so zagotovo zaslužna za izvedbo odmevnih lokalnih dogodkov, nekatera pa presežejo z dejavnostmi tudi slovenske okvire, vidijo v takšnih zavodih zajedalca, ki jim jemlje občinski denar. Saj vse to bi menda lahko počeli tudi oni, v društvih. Za vsak dogodek, ki ga potem organizirajo bi želeli, da kaj novcev primakne še takšen zavod, čeprav za svoje aktivnosti že prejmejo neposredno proračunska sredstva iz matičnih občin.

Ponekod imajo tudi željo, da bi jim zavod postal kar nekakšna tajnica. Ampak pravo sodelovanje je drugje. Da na primer zavod izdela produkt za dogodek društva – pridelovalca ptujske čebule na primer – ki se bo dodatno tržil v obliki promocijskega filmčka in bi za obiskovalce lahko popestril tisto kavico v oranžeriji ali pa… Ja, še veliko idej obstaja. Ena od obveznosti  zavoda v razmerju do društva, kot ta odnos vidim sama, je tudi v tem, da pomaga za kakovostno vsebino lokalne športne, kulturne in druge dediščine pridobiti slovenska in evropska sredstva, da se lahko produkt dvigne na trženjsko raven za obiskovalce. Velikokrat dogodki, ki so zanimivi za lokalno javnost ne pritegnejo turiste od drugod. Zato je eno od poslanstev zavoda v sodelovanju z društvi tudi to, da morda skupaj osmislijo turistično-kulturen-etnološki dogodek ali kakšnega od obstoječih nadgradijo, da bo pritegnil še ljudi od drugod; in ti bodo zanj pripravljeni seči v denarnico.

Bodi dovolj. Naj bo zapis v razmislek pred morebitnim novim razpisom za kakšnega direktorja javnega zavoda za turizem, šport, mladino, kulturo… v kakšnem od slovenskih krajev. Kaj je pravzaprav bila namera, da smo ta zavod  ustanovili? Če je to le upravljanje objektov, potem se od zaslužka na trgu lahko poslovite. Ampak saj zadošča že popestritev družabnega življenja za lokalno prebivalstvo, kajne? Tudi za domačine je lepo, da se imajo česa udeležiti in kje v prijetnem ambientu poklepetati.  Oranžarija v Dornavi na primer takšno poslanstvo zagotovo lahko izpolnjuje že zdaj: z bralnimi večeri, s tematskimi srečanji, z mini koncerti… Ne štrikajmo torej nekaj v zraku, če ta hip – morda enkrat bo – še nima realne podlage za trženje vsebine v pravem, podjetniškem duhu.

p.s.
Če boste v prihodnjih  dneh na kakšnem ogledu filmskega festivala Grossmana v Ljutomeru ali se boste morda odpravili na Ptuj pa si z avtom le privoščite skok na tortico s prijazno pripravljeno kavico tudi v Oranžerijo Dornava.