Ljutomer, 29.10. 2025 –  Doslednost je mantra, ki jo bomo ponavljali v naslednjih tednih, mesecih, letih slovenske družbe. Na primeru novomeške tragedije smo namreč priča predvsem temu, da smo zaradi nedoslednosti izvajanja zrušili obstoječi sistem delovanja države na različnih področjih življenja, od varnosti do sociale in šolstva, tako zelo, da smo pristali na policijsko državo in represivno pot urejanja zadev sobivanja manjšinske etnične skupnosti z večinskim prebivalstvom. Ko to dejstvo prekvalificiramo v sporočilo, da gre dejansko pri napovedanih ukrepih vlade za več represije proti kriminalu, lahko zazvonijo alarmi ob vprašanju doslednega izvajanja vsega, kar že je na voljo in tistega, kar prihaja v obliki novega zakona, imenovanega po nesrečno preminulem novomeščanu Alešu Šutarju.

Da se razumemo: odziv vlade je bil ob umoru Aleša Šutarja tokrat, z mojega komunikacijskega in človeškega vidika, pravšnji, takojšen, učinkovit. Toda ceno bomo s še eno novo stvarnostjo plačali vsi državljani in prebivalci Slovenije. Slab je namreč občutek, da smo prišli tako daleč, da lahko proti delu prebivalstva, prepletenega bodisi s kriminalom bodisi  z enostavno zlorabo obstoječega sistema države, ukrepamo zgolj z represivnimi ukrepi. Nekateri v dejanjih Golobove vlade prepoznavajo zeleno luč za uvedbo policijske države, drugi, s svojega zornega kota vse bolj ogroženih someščanov in sovaščanov iz jugovzhodnega dela Slovenije, vidijo upanje za povrnitev izgubljenega miru in občutka varnosti. Oboji imajo prav.

Če se zadržim samo pri doslednosti. Danes je novomeška komunala poslala na teren svoje delavce, da naredijo konec kraji vode in divjim priključkom v enem od  novomeških naselij, kjer v večini prebivajo Romi. Ne predstavljam si, da bi mi morali pred meseci naši ljutomerski komunalci, ki so se lotili menjave vodnega jaška, priti na delo v spremstvu policije, ker bi se bali za svojo varnost. Kot, da gledamo nek oddaljen film z ameriškim scenarijem. Ampak to je očitno del slovenske stvarnosti pred katero so si doslej vsi levi in vsi desni krepko zatiskali oči. Plačana getoizacija se je vrnila kot bumerang. In verjamem, da se na romski problematiki, ki se je razširila na besedno zvezo boj proti kriminalu in ne proti Romom, prevesi jeziček na volilni tehtnici. Ne le od sprejema restriktivnih ukrepov, predvsem od njihovega izvajanja na terenu, v vsakdanjem življenju, bo namreč odvisen odziv dela volilcev, ki so v minulih dneh in letih večkrat občutili, da jih je država s svojimi sistemi in podsistemi pustila na cedilu.

Bolj kot sami zakoni bo za to pomembno udejanjanje že obstoječih in novih ukrepov v praksi. Če je spolni odnos z mladoletno osebo prepovedan za t.i. civile, torej neromsko prebivalstvo, potem bo od zdaj naprej treba takšna dejanja pravno in socialno sankcionirati ob prvem naslednjem odkritem primeru nosečnosti kakšne 13, 14 letne romske deklice.  Ko bo zdaj prvi v razkošnem avtomobilu naletel na kontrolo prometne policije in bo ta ugotovila, da nima vozniškega dovoljenja, potem bo morala ta avto na kraju samem zapleniti.  In še bi lahko nadaljevala v tej smeri, toda prepričana sem, da samo striktno spoštovanje zakonov ne bo dovolj, če se hkrati ne bo gradil most s poštenimi prebivalci, med katerimi so tudi vsi Romi, ki nimajo kazenskih evidenc, ki hodijo v službo, plačujejo prispevke, ki so Slovenijo sprejeli tudi za svojo državo. Kako se bo gradil ta most? Tega pa ne more predpisati nobena država, to grajenje sobivanja je zdaj izziv na obeh straneh predvsem lokalnega prebivalstva. Na tej točki se pojavlja tisto famozno vprašanje: koliko prijateljev imaš med Romi in koliko prijateljev imajo Romi med večinskim prebivalstvom?

Dosledno bo treba razmejiti vse, kar sliši na kulturo in samobitnost neke etnične skupnosti. Glasba, zgodovina, običaji… vse to seveda da. Zloraba deklic in njihovo siljenje v suženjstvo ter preprečevanje njihovega izobraževanja pa nikakor ne. To se je morda doslej lahko toleriralo v stilu “tako se živi pri njih”.  Temu je zdaj zagotovo treba narediti konec. Bo imela država tudi operativno izvedbene rešitve, kam z mladoletno mamico, kako ji zagotoviti socializacijo in skrb za otroka izven družine, ki jo je pahnila v to in kako na primer z dnk testi ugotoviti, kdo je oče ter ga poslati za zapahe? Dosledno izvajanje vsega, kar prenese papir se namreč vselej zatakne pri podrobnostih.

Včeraj sem klepetala s prijateljem iz Beograda. Navdušen je bil, češ, poglej, kako je pri vas vlada takoj ukrepala, šla med ljudi. “Pred nami je 1. november in spet tragična obletnica nesreče v Novem Sadu, kjer je padec nadstrešnice na železniški postaji pokopal pod seboj 16 ljudi… Obetajo se novi pohodi, protesti… ljudje pa so kot zombiji, ni premika, ni preboja.” In najin klepet nanese še na romsko problematiko v delu nespoštovanja sistemov. “Pred kratkim me je ustavil policist in preverjal, če pripet sin v mojem avtomobilu glede na zakonodajo že lahko sedi na sprednjem sedežu. Ob tem sem ga opozoril na mimoidočega Roma, ki je v prikolici kolesa prevažal povsem nezaščitene tri otroke. Samo zamahnil je z roko, češ, ah oni… In mi rekel, da odpeljem dalje.”

Smo to nedosledno, popustljivo politiko na območju nekdanje Jugoslavije do etničnih skupnosti, ne le Romov, ki ne spoštujejo zakonov in predpisov držav, v katerih bivajo, podedovali še od nekdanje Jugoslavije? Zdi se, da. “V njih se preprosto ne vtikamo”, tako nekako je zvenelo tiho nenapisano pravilo. In v tem stavku se skriva tudi naša hipokrizija, hinavščina, če hočete. Dajali smo socialne transferje, pustili, da zbirajo odpad in staro železje ter gledali proč, ko si je njihova odraščajoča mladina zaželela tudi tako “fensi” življenja kot ga imajo mnogi sovrstniki izven romskih naselij. Da so drugačni se ti otroci zavejo zagotovo ob vstopu v vrtec, šolo… In tako so postali lahek plen kriminalnih združb, ki so jim ponudile bližnjico do boljšega življenja, do takšnega, ki ga imajo “civili”.

Brez doslednosti tako pri spoštovanju zakonov in pravil kot pri vzpostavljanju iskrenih in zaupanja ter medsebojnega spoštovanja vrednih odnosov med manjšinskim in večinskim prebivalstvom na etnično mešanih območjih ne bo miru. Priložnost je za nov dialog o sobivanju enakih pred zakonom in hkrati prilika za samoočiščenja tako romskega kot večinskega prebivalstva. Za odnos sta vedno potrebna dva, tudi odgovornost je na obeh straneh.

 

Želim postati naročnik Kolumne

Na mesec bodo izšle najmanj 2 in največ 4 kolumne. Mesečna cena, da vam kolumno pošljemo že 24 ur pred objavo je 10 evrov.

 

Vabljeni k branju gostujočega mnenja; Cigani so prisilili Goloba, da položi temelje za izgradnjo policijske države v Sloveniji

Podprite dobre zgodbe