9. decembra 2025 – Med pandemijo se je veliko govorilo o novi stvarnosti, v katero vstopamo. Kaže, da smo v Sloveniji že globoko v njej. Pa tudi širše, bi nekoč dejali naši sonarodnjaki z juga, torej na evropski celini nasploh. Naj to ponazorim v petih točkah iz kopice zaznav, ki vsaj z mojega zornega kota kaže, da gremo kot družba in skupnost po spirali krepko navzdol. Vprašanje je, kaj bo ostalo od vseh nas, ko bomo krepko treščili v dno, ki se mu tudi kot država očitno vse bolj približujemo.

Točka številka 1: Nedeljski obisk na Ptuju

Ptuj je zagotovo eno lepših slovenskih mest z bogato zgodovino in kulturno dediščino. Toda tokratni nedeljski obisk in sprehod do tamkajšnjega gradu je pokazal podobo slovenske turistične stvarnosti. Verjetno tudi s pomočjo evropskih sredstev ima lepo urejen dostop in okolico. Toda… tamkajšnja grajska kavarna naj bi bila po besedah zaposlene, ki je lahko ponudila le kavico iz kavomata, zaprta že dobrih deset let. Pred trgovinico s turističnimi spominki bi se ad hoc dalo urediti kaj drugega za hitro razvajanje ali napitek v nekakšnem grajskem duhu. Ampak plastic fantastic instant ponudba je očitno lažja pot. Veliko staršev z otroki, tuje govorečih obiskovalcev predvsem iz Avstrije in Madžarske je tako lahko malo posedelo na kamnitem obzidju in opazovalo sicer lep pogled na mesto. Ni bilo opaziti, da bi jih kar tako nakup turističnih spominkov kaj prida zanimal. Kot plus je treba dodati, da je bil odprt vsaj muzej.

Tudi v samem mestu ni bilo razen okraskov čutiti prav nič prazničnega vzdušja. Stojnice so bile sredi sončne nedelje lepo zaprte, verjetno pripravljene na obiskovalce v večernih urah. Prazno, pusto, ne le nepraznično, ampak tudi povsem neturistično mestece. Takšen vtis pač dobiš. Eden ali dva gostinca sta izkoristila terasi za nekaj stolov in miz, tu in tam je bila kakšna gostilna odprta, na drsališču, ki so si ga v tem prazničnem decembru omislila vsa mesta, ki dajo kaj nase, čeprav nisem prepričana, da ima to kaj skupnega s slovenskim tradicionalnim decembrskim mestnim utripom, so gostila dva, tri obiskovalce. In razglašenega zvočnika je bilo slišati nekaj neubranih taktov kakšnega božičnega napeva.

Točka številka 2: Obglavljenje Titovega spomenika v Velenju

Glede na to, da sem mladost preživela v Velenju še kako dobro vem, da je imel rudarski stan, tudi kar se tiče štipendij in zaposlitev za otroke rudarjev, vedno rezervirano prvo mesto v dolini. Tudi danes si nekateri prizadevajo, da bi na mestu Titovega spomenika stal spomenik rudarjem, ki je danes umaknjen malo bolj v notranjost osrednjega trga. Moj pogled je zelo preprost. Narod, ki ne spoštuje svoje preteklosti, z vsem sijajom in mračnostjo, ki jo obdaja, težko pričakuje kaj dobrega od svoje prihodnosti. Nisem zagovornica sežiganja knjig, ki niso prave in prav tako ne obglavljanja spomenikov, ki že s svojo navzočnostjo zapuščajo krajem in ljudem neizbrisen pečat neke skupne polpreteklosti. To je v mojih očeh nedopustno barbarstvo. Lahko pa bi se kot narod dogovorili in vsa zgodovinska obeležja ustrezno premaknili v muzeje slovenske polpretekle zgodovine, vendar na dostojen način in konec koncev tudi s spoštovanjem do umetnikov, ki so tovrstne skulpture kot opomnike časov tudi ustvarili.

Točka številka 3: Šport, vrhunski šport z Luko in potem dolgo nič

Naši športniki si z uspehi, ki jih nizajo sicer za milijonske plače, seveda zaslužijo pozornost. Drugo vprašanje je seveda, koliko davkov plačujejo svoji državi ali pa imajo račune v davčno varčnejših oazah. Ampak iz dneva v dan poslušati v informativnih oddajah, kdo izmed njih se je pripeljal s katerim novim avtom, obul kakšno novo barvo športnih copat in temu podobno… No, če mene vprašate, se mi je v minulem tednu zdel dosti bolj koristen prispevek o Kitajski, kamor so se odpravili nekateri slovenski gospodarstveniki. Ker to nam, po odzivih s terena sodeč, vse bolj šepa. In država nam nabija nove in nove okove. Le kdo je tisti pisarniški pametnjakovič v vladni palači, ki je predlagal, da se normirancem, ki zaprejo s.p., ko ugotovijo, da nimajo dovolj sezonskega posla, prepove, da bi ga v naslednjih petih letih vnovič odprli. Ja, še en od neumnih predpisov, ki bo v veljavi od januarja 2026 in je očitno namenjen samo zvijanju prstov na rokah in nogah vsem tistim, ki bi želeli in želijo preživeti od svojega dela in ne socialnih miloščin. Kruha in iger ali Luka na tisoč in en način nam bo, navadnim smrtnikom, torej prebivalcem in državljanom te države bolj malo v pomoč.

Točka številka 4: Vplivneži ob katerih že bolijo ušesa

Iz vsake škatle skoči kakšen vplivnež ali vsaj dober poznavalec. Zdi se mi, da skoraj ni Slovenca, ki o vsem ne bi vsega vedel. In seveda napisal knjigo o svoji življenjski izkušnji in jo potem tržil kot vseved in poznavalec vsega, kar se nam porodi: od joge do izgorelosti, komuniciranja in prehrane. Ni, da ni. Vstopni pragovi obstajajo le še tam, kjer bi bila potrebna prevetritev za dvig kakovosti ponudbe in izvajanja del: od šolstva do javne uprave. Znanje, izkušnje, delo – vse te vrednote nekega drugega časa si lahko v veliki meri večina med nami nekam zatakne. Danes štejejo druge “konkurenčne” prednosti, najbolj pa, da si v pravšnjem političnem taboru. Potem lahko tudi brez dneva delovnih izkušenj kot poslanec krojiš državno politiko ter sedanjost in prihodnost naroda: s tem, kar počneš in požegnaš kot zakonodajno telo ali še v večji meri s tem, kar ne počneš, pa bi za narodov blagor lahko.

Točka številka 5: Kje bo Slovenija čez nekaj let, desetletja?

Če se vrnem nazaj k Velenju. Albanski jezik, bošnjaški jezik, srbski jezik …. vse to slišiš v lokalih in na ulici, za blagajnami v trgovinah, zelo malo pa je še klene, prave slovenščine. Slovenska filozofija v stilu reklame “najprej štalca in potem kravca” nakazuje drugačno kulturo in tudi odnos do družine. Slovenski jezik – njegova aktivna raba in vstopni prag za življenje in delo v Sloveniji je še edino, kar nas kot narod lahko ohranja. Pa tudi na tem področju lahko na vsakem koraku beremo in vidimo skropucala, ki slovenščini niso prav nič podobna. Če kot narod ne spoštujemo svoje preteklosti in se soočamo z njenimi lepimi in tudi slabimi platmi dostojanstveno, z zgodovinske distance ter hkrati z neuporabo dvojine na primer niti sami ne spoštujemo svojega jezika potem…. Jah, slabo se nam piše, kajne?

Ko danes s strani opazujem stare in nove politike in spremljam njihov diskurs sem samo še bolj deprimirana.  Razen ene temeljite analize o tem, kje smo, kam gremo, kaj lahko, česa ne zmoremo … ne potrebujemo veliko. Seveda ne kot mrtvo črko na papirju, ampak skupaj z akcijami, torej časovno določenimi potezami. Kot državljanka lahko občutim le več omejujočih predpisov, prepovedi, nadzora in bolj malo spodbude, da bi človek delal, prispeval, soustvarjal družbo sedanjosti in prihodnosti. Vladarji, ki problem bolniških staležev in abstinence rešujejo tako, da vse bolne vnaprej razglasijo za prevarante le dokazujejo, da niso sposobni poimenovati problem s pravimi besedami in ga tako tudi reševati. Lažje je vse povprek razglasiti za kriminalce in jih tako tudi obravnavati. prepoved, omejitev, kazen – sistem vladanja, ki človeka vse bolj spravlja k temu, da si reče: “Domovino imam rad, državo pa vse manj.”

Na pragu svojega 60. leta se tako lahko le nemočno sprašujem Quo vadis Slovenija in kje boš, če sploh boš čez desetletja. Ključen način političnega dejstvovanja dosedanjih elit po letu 1991 krmari predvsem na dveh temeljih: kako priti h koritu in kako v čim krajšem času koristno izkoristiti mandat za oplemenitev lastnega premoženja in pomagati “ta pravim”, svojim političnim somišljenikom. Zagotovo premajhna popotnica, da bi moja domovina lahko imela svetlo prihodnost. In to na ostareli in v vojno usmerjeni stari evropski celini, ki nima razvojnega modela, ima pa ogromno birokracije, ki nas mimo volje Evropejcev peha v vse večje rožljanje z orožjem. Do vratu zadolžene države brez lastnih razvojnih modelov nas lahko na pot razdolževanja popeljejo z bankrotom prebivalstva in z vojaškimi jarki, ki jih v sodobni vojni preletevajo droni. Nevarnost torej prihaja od zgoraj. V dobesednem in prenesenem smislu.

 

Želim postati naročnik Kolumne

Na mesec bodo izšle najmanj 2 in največ 4 kolumne. Mesečna cena, da vam kolumno pošljemo že 24 ur pred objavo je 10 evrov.