V zadnjih letih sem naučila slovenščino dobra dva ducata zdravnikov in zdravnic iz tujine, predvsem z območja Balkana oziroma nekdanjih jugoslovanskih republik. Ta hip je eden od zdravnikov iz Srbije še vedno ladijski zdravnik in ure na daljavo opravljava medtem ko se pluje nekje po Sredozemlju. Z drugim, ki je kot 29-letni zdravnik, sicer Palestinec, študij medicine končal v Beogradu, sva prehodila pot od popolnega nepoznavanja jezika do komuniciranja v različnih, tudi kliničnih situacijah. Toda ta zapis ni namenjen mojemu programu Slovenščina z Biserko, v katerem individualno in s primesmi komunikacijskih veščin, ne le slovenščine, učim preko zooma strokovnjake iz tujine, temveč zgodbi, ki sem jo poimenovala Mala balkanska klinika.

Različni medicinski strokovnjaki s podobnimi zgodbami

Včasih sem se pošalila z mojimi varovanci, da bi bilo pametno, da ustanovijo  kakšno društvo in kdaj v prihodnje morda celo zasebno Malo balkansko kliniko. Med učenci slovenščine se je namreč znašla pisana paleta strokovnjakov različnih medicinskih področij. V nekem trenutku so bili na istem mestu, čeprav preko zooma, z menoj v družbi strokovnjaki kot so: onkolog, radiologinja, nefrolog, zobozdravnica, specialist družinske medicine, specialist urgentne medicine, kirurg, anesteziologinja… In še bi lahko naštevala. Vsi ti so prišli v Slovenijo, ker verjamejo, da se bodo v slovenskih zdravstvenih krogih v večji meri posvetili stroki in poskrbeli tudi za boljšo prihodnost svojih otrok.

Tako mi bo ostal v spominu par, ki je bil v Bosni in Hercegovini zelo dobro situiran in na vodilnih položajih v zdravstvu. Na vprašanje o tem, čemu sta se odločila za selitev, sta malo solzna, v en glas odgovorila: “Zaradi otrok. Zaradi njune prihodnosti.” V tako imenovanem “small talk” ali klepetu je seveda eno od osnovnih vprašanj vedno tudi vprašanje o razlogih za prihod v slovenske zdravstvene ustanove. Omenjen razlog, torej v dobro otrok, prevladuje. So pa še drugi.

Nekateri imajo za seboj težke osebne preizkušnje, kot so izgube svojcev in partnerjev ter so se odločili za popoln reset oziroma ponastavitev temeljev v svojem življenju; za umik iz okolja, ki jih vsak dan spominja na neko osebno bolečino. Spet drugi so na začetku karierne poti, še brez partnerjev in otrok ter želijo v naslednjem desetletju preizkusiti čim več novosti in si postaviti trdne profesionalne temelje v okolju, za katerega verjamejo, da jim lahko nudi več kot njihovo domače ognjišče.

Nekateri se prilagodijo hitreje, drugi se tudi vrnejo nazaj

Med “mojimi učenci” vem za dva, ki sta se po nekaj mesecih vrnila nazaj. Zdravnica iz Makedonije mi je pozneje povedala, da prihod v Slovenijo enostavno ni bil to, kar je pričakovala. Veliko informacij o Sloveniji je dobila  od staršev in sorodnikov, ki so bili včasih del nekdanje skupne države. Ampak, kot je dejala, je spoznala, da je danes Slovenija v marsičem drugačna. Proč od prijateljev, sorodnikov, z majhno odraščajočo deklico in soprogom, ki tukaj ne dobi službe – vse to ji je bil prevelik zalogaj in se je vrnila v Skopje in prevzela ambulanto, ki jo je vodila že pred tem.

Izvrsten strokovnjak, ki je v slovenskih krogih naletel na nekakšen zid, kar se tiče napredovanja, je za tem izziv poiskal na eni od zasebnih klinik na Hrvaškem. Zdravnica iz Srbije, ki se karakterno nekako ni mogla vživeti v delovno okolje zasebnega delodajalca, se je naposled tudi vrnila domov. Vsi ostali, kakšnih 25 jih je “šlo skozi moje roke učenja slovenščine” pa vztrajajo in si tukaj v slovenskih zdravstvenih ustanovah gradijo svoje novo profesionalno in zasebno življenje.

Imajo izjemno pomoč delodajalcev, opažajo pa tudi kakšne izzive

Domala vsi moji sogovorniki so poudarili, da je zelo pomembna pomoč delodajalca. Mnogi, predvsem zaposleni v manjših zdravstvenih domovih na podeželju, so resnično deležni izjemne pomoči tudi pri iskanju primernih stanovanj za družino, pri urejanju dokumentov za bivanje in prihod družinskih članov… To, kar sem zaznala pri vseh sogovornikih je kanček grenkobe.

Vsi so visoko izobraženi posamezniki, ki dejansko s kroženjem in ob budnem očesu mentorjev, v nekem smislu tudi strokovno začenjajo znova. Delo na večih deloviščih, še brez lastnih ambulant v prvi fazi ob prihodu, predvsem pa velikokrat ad hoc narejeni urniki, vplivajo tudi na njihovo zasebno življenje. Skoraj vsi so mi v en glas zatrdili, da so v domačem delovnem okolju delali manj in niso bili toliko v vlogi “mašil” pri polnjenju izpraznjenih delovišč. Ampak večina tudi to vzame v zakup. Nekateri so od teh začetnih korakov danes tudi že vodje oddelkov v kakšnih slovenskih bolnišnicah, kirurgi vnovič samostojno, brez strokovnega nadzora slovenskih kolegov, operirajo paciente… Skratka, uspešno so prehodili to pot, ki je morda za nekoga pri tridesetih dosti lažja kot za tistega, ki se je za popolnoma nov začetek v danes povsem tuji slovenski državi odločil sredi petdesetih let.

Stiska, ki sem jo opazila kot zunanja opazovalka

Kot nekakšno skupno stisko vseh zdravnikov – prišlekov iz držav Balkana, sem zaznala seveda opravljanje izpita iz slovenskega jezika in za nekatere tudi strokovnega izpita.  Tistim, s katerimi smo se začeli učiti jezik na daljavo še pred njihovim prihodom v Slovenijo, je bilo dosti lažje. Nekateri so se učili sami in na tej točki sem opazila, da je bilo kar nekaj zelo prepričanih vase, da jezik že obvladajo, čeprav temu ni bilo tako. Eden ali dva sta bila med tako imenovanimi težjimi strankami, z vsemi drugimi pa je bila in je še energija sodelovanja izjemno prijetna, ustvarjalna in koristna.

Tako je ena od zdravnic iz Srbije na primer zamudila k vsaki učni uri in potem hitro začela razlagati, da bo čez nekaj minut naredila domačo nalogo. Ko sem ji pojasnila, da imava zdaj uro in torej ni čas, da piše nalogo, pa mi je na vse kriplje začela zatrjevati, da ona zna jezik, čeprav njena uporaba glagolov tega ni potrjevala. In na kakšni od takšnih točk sem bila v stiski tudi sama, ker človeku lahko vse pojasniš, a vendarle velja tista fraza, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Praviloma takšni “vsevedi” niso bili uspešni pri opravljanju izpita iz slovenskega jezika. Vsaj prvič ne.

Pri vseh, ki se resnično želijo naučiti slovenskega jezika, kar pomeni, da poleg srečanj dvakrat ali trikrat na teden vsak dan še postorijo kaj za osvojitev slovenskega jezika (z branjem, poslušanjem, pisanjem, ponavljanjem snovi) pa sem opazila izjemno zasedenost in utrujenost.  Prihod v Slovenijo namreč zanje ne pomeni le to, da se morajo prilagoditi novemu delovnemu okolju, skupinski dinamiki in načinom morda drugačnega vodenja ekip, kot so ga vajeni doma. Prihod zanje pomeni tudi, da morajo sproti urejati še veliko birokratskih izzivov in se hkrati učiti še vsaj za dva izpita: iz slovenščine ter strokovnega. In za to potrebujejo čas, ki pa ga nimajo na pretek ali pa sploh ne dovolj.

Od tod tudi moje priporočilo delodajalcem, ki tujim delavcem zagotovijo učne ure slovenščine z menoj, da se učenja lotimo pravočasno. Preko zooma, torej na daljavo se lahko začnemo intenzivno učiti slovenski jezik že takrat, ko so bodoči sodelavci slovenskih delodajalcev doma, v svoji domovini.

Posebna sekcija zdravnikov iz tujine pri Zdravniški zbornici?

Ne vem, če morda kaj takšnega že obstaja. Nisem preverjala. Zdi pa se mi koristno, da bi morda zdravniki iz tujine, četudi postanejo del slovenskega profesionalnega in kulturnega, družbenega okolja,  ustanovili kakšno sekcijo v okviru matičnega strokovnega združenja. Tisti, ki so se v slovenskem družbenem in zdravstvenem okolju že prilagodili bi tako lahko z nasveti in izkušnjami pomagali prišlekom.

V tem nikakor ne vidim nevarnosti “stigme”, češ, to so pa zdravniki z Balkana, ampak idealno priložnost za medsebojno druženje in izmenjavo izkušenj predvsem v prvih fazah prilagajanja na življenje v Sloveniji.

Ob tem naj vendarle dodam, da so se mnogi tuji zdravniki že zdaj pohvalno izrazili glede informacij in pomoči, ki jim je na voljo glede samih izpitov in strokovnih vprašanj in jih ob vselej odprtih vratih lahko dobijo v tej slovenski stanovski organizaciji.

Zaupanje in hvaležnost z obeh strani

Morda se v vlogi uporabnikov, torej kot pacienti in tudi v vlogi delodajalcev premalo zavedamo, kaj vse nekdo kot strokovnjak, v tem primeru medicinske stroke, postavi na kocko v svojem življenju, ko doma zapre ambulanto, v kateri je bil samostojen in cenjen ter odide v Slovenijo in začne povsem znova.

Še vedno je kdo od pacientov  in kolegov, ki jim zameri kakšen jezikovni spodrsljaj, čeprav se, po mojih izkušnjah, velika večina resnično želi naučiti slovenskega jezika; nekaterim preprosto zmanjka časa, moči ob vseh izzivih vsakdana. Morda potrebujejo malo vaše pomoči. Ta je v delovnih okoljih lahko tudi takšna, da z njimi ne preidete takoj v komunikacijo v srbskem, hrvaškem, makedonskem jeziku, ampak skušate govoriti vsaj pogovorno slovenščino, če ne že knjižno. Uporaba narečij jim pri učenju res ni v pomoč.

In ko smo že pri narečjih… Spomnim se, da sva se z zdravnikom kirurgom, ki je delal na Primorskem prav nasmejala, ko mi je poslal spisek “primorskih besed”, ki jih čisto nič ne razume in s prošnjo, če mu lahko prevedem to “primorščino”, da bo lahko komuniciral s kolegi. “Kako se kličeš,” je bila še ena bolj dobro razumljenih.  Kot sodelavci se torej potrudite in govorite z njimi pogovorno slovensko. Ko boste sami z njimi, brez  navzočnosti pacientov, jim kaj pojasnite, popravite. Hvaležni vam bodo.

Kar se hvaležnosti tiče pa ugotavljam, da je te morda tudi malo premalo; v obeh primerih. V kar nekaj klepetih sem  lahko zaznala, da si nekateri njihovi slovenski kolegi kot “pomoč tujih sodelavcev” razlagajo, da bodo le-ti vskočili vedno in tudi takrat, ko to morda ni nujno potrebno. Ko si sodelavka lahko “privošči” dopust, ker bo itak “lahko” vskočil in prevzel njeno delo še kolega iz tujine. Zakaj? Njej samogovor bi bil: “Saj je prišel sem vendarle zato, da bi delal.” Res je, ampak tudi zato, da si vzpostavi svoje profesionalno zasebno življenje v vsaj tako približnem sorazmerju kot so si ga njegovi slovenski kolegi.

In še o hvaležnosti z druge strani. Ne pogosto, pa vendar sem včasih dobila vtis, da je osvajanje znanja slovenščine predvsem skrb delodajalca in ne tujih zdravnikov, ki pridejo v Slovenijo. Kar seveda ne drži. Delodajalci, ne le s ponudbo učenja slovenskega jezika, pomoči pri urejanju bivališč, z reševanjem birokratskih zadreg pri urejanju bivanja lahko pomagajo. In nekateri so pri tem bolj in drugi manj velikodušni. Tuji zdravniki, še predvsem prišleki z Balkana, pa morajo tudi ponotranjiti, da je aktivno znanje slovenskega jezika njihova dolžnost, če želijo kakovostno delovati in bivati v novem okolju, ki so si ga izbrali za svojo drugo domovino.