NAZAJ K NARAVI – Stara cesta, 20. september 2025

biserka@zbiserko.si

Ob iztekanju poletja si pod črto pišem rezultate mojega prvega skoraj že povsem samooskrbnega leta. Na pragu skorajšnjega 60. rojstnega dne sem, kot bi rekla prijateljica Lili, postala prava “kmetovalka”. Šalo na stran. Seveda sem z nekaj gredicami in postavitvijo prvih perma modelov zelo daleč od vsakdana slovenskega kmeta. Sem pa dobila vpogled v delo z zemljo, v to, da je treba naravi znati prisluhniti (no, pri tem mi še vedno kdaj spodrsne. Kot sicer vedno pre-hitra vodnarka sem se z opazovanjem in spoštovanjem naravnih ciklusov in ritma narave priučila tudi: “Vse ob svojem času.”

Prvo pridelovalno delovno poletje sem preživela v sobivanju z družinico krtov. Vsaj predvidevam, da jih je malo več. Ampak do pridelkov zaradi mreže pod gredicami niso prišli, okoli pa so počistili, kar je pač bilo treba. Naravni krog narave. Sem jim pa seveda strogo zabičala: “Stran od mojega nastajajočega zeliščnega vrta!” Nanj bom prav danes posadila še semena janeža, ki sem jih dobila v dar od soseda Braneta.  Prav včeraj mi je zmulčil tokrat samo še polovico travnika, ker prvi del sva letos začela pridno kositi. Na travniku počasi izginjajo “luknje” zaradi kolov, ki so bili izdrti. Prejšnja lastnica se je namreč odpovedala vinogradu. In z mulčenjem ter zdaj z redno košnjo počasi izravnavava travniško površino…In snujeva, kako jo bova v nadaljevanju čim bolj oplemenitila.

Od lubenice do prvih glavic cvetače

Zaradi razpredajočih se vitic lubenice in melone sem za prihodnjo pomlad pripravila perma modele, od koder se bosta obe lahko bolj prosto širili navzdol po hribu in ne bosta omejeni znotraj gredic. Prav v teh dneh me razveseljujejo prve glavice cvetače, kar se pa bučk tiče sva pa res spoznala tisoč in en recept. Najdlje sva se na koncu zadržala pri klasičnem kratkem “tenstanju” s soljo in poprom. In so šle vse po vrsti v slast.

Najbolj me je seveda razveselil Timonov klic z besedami:” A to sta zdaj že vse sama pridelala?” Od nedavnem obisku sem jima namreč ponosno lahko napolnila vrečo pravih domačih dobrot.

Seveda še v tej “samooskrbni zgodbi” marsikaj manjka. Bom videla, kako se bodo obnesli perma modeli pri zelju, kumaricah, redkvici…  Ampak samo družinsko samooskrbo s hrano vidim malce širše. Ob sosedski pomoči pač. :)) Kot že večkrat rečeno je tu možnost nakupa pri sosedih: od medu do domačega mesa, jajc, za mleko se morava še malo pomujati.  Sploh pa pri 60-ih in Predragovih okoli 70+ ugotavljava, da je potrebe po hrani vse manj. Bolj šteje navdušenje, ko lahko iz svojih pridelkov kaj skuhaš.

Krompir na travi tokrat ni šel skozi

Vse, kar sem posadila v grede ali v pripravljene perma modele oziroma s pripravo na travo samo, seveda ni šlo skozi. Nič zato. Bom že ugotovila, kje sem zamočila na primer pri krompirju. Iz prve spomladanske bere sem se naučila obvarovati solato pred “konkurenco”. Znotraj grede sem se odločila za saditev v gnezda in uspelo je. Jo trgava vsak dan sproti in da ne bi bila skleda podobna skledi sva spustila domišljijo na prosto. Pač noro odštekane kombinacije z dodajanjem zelišč in še česa. Solata marsikaj prenese. Tista s krompirjem iz obdobja ome Urške pa je zame še vedno najbolj slastna.

Za zdaj sem  shranila semena lubenic,  posadila nekaj podtaknjencev sivke in se lotila sušenja zelišč. Pri slednjih sem ugotovila, da bom potrebovala v pomoč enostaven sušilec, ker je zeliščen vrt prebogat, da bi lahko vse skupaj posušila “po domače”.  Z obrezovanjem razbohotene bazilike, timijana,  žajblja, sladkega pelina… še malo čakam, ker so tudi cvetovi čudoviti in čebele pač potrebujejo svoj vir nektarja.

Jutra so najlepša s skledo v roki

Jutranje nabiralništvo, poleg sončnega vzhoda seveda, je ob delu na daljavo ena najlepših izkušenj in čudovit začetek delovnega utripa.  Z vidika računice nakupa sadik in ureditve gredic z domačo slamo, nakupa nekaj zemlje s preostankom domačega lani “pridelanega” komposta in vreče konjskega gnojila v briketih, se je investicija povrnila.

Upam, da uspe tudi nekaj načrtov za prihodnjo pomlad. Vmes pa bom še naprej z veseljem srkala nova znanja, predvsem z Biljinega portala ter tudi sredi zime utrgala še kakšen kos domače zelenjave.

Nikoli ni torej prepozno za kakršenkoli nov začetek. Jesen je prav tako lahko idealen čas za vaš individualni komunikacijski coaching Prisluhni si. Premakni se, če nisi drevo.

Kaj imata skupnega vrtičkarstvo in podjetništvo?

Pri podjetništvu – to je kar posebna tema za rubriko Družba – imamo seveda več tipov podjetnikov. Takšnih z dobro storitvijo ali izdelkom, ki jih trg resnično potrebuje in sledijo politiki ponudbe in povpraševanja. Potem takšne, ki se kot pravi z leve ali z desne politične poloble spretno prisesajo na kakšen proračunski ali evropski vir ali pa postanejo ekskluzivni dobavitelji ali podizvajalci kakšne multinacionalke, ki je praviloma v tuji lasti, ker slovenskih velikih podjetij je itak ostalo le še za prgišče ene roke. Vrli ustvarjalci Slovenije kot druge Švice so jih uspeli v minulih treh desetletjih vse po vrsti, z zelo redkimi izjemami, spraviti v tuje roke. Duh podjetništva pa lahko povzamemo vendarle s skupnim imenovalcem, ki se prepozna v tem, da podjetnik vsak dan znova, eden lažje in drugi težje, v primežu vse bolj požrešne in z obdavčitvijo navdihnjene države, poskrbi ne le za obstoj in preživetje, temveč tudi za razvoj svojega podjetja.

Misel št. 2: SODELOVANJE.  Na prvi pogled se zdi, da je narava resnično ubrana na strune, ko vsak del rastlinskega in živalskega sveta točno ve, kaj mu je postoriti. Drug za drugim se na primer zvrstijo na posajenih gredicah ali obletavajo cvetoč travnik, obiščejo sadno drevje. Prehranska veriga deluje. Ob zelo pomembnem zavedanju, ki loči živalsko predatorstvo od človeškega. Žival si postreže s plenom, ko je lačna; človek ima drugačna merila. In v primerjavi s podjetniškim okoljem dve grenki izkušnji s sodelovanjem. Ena izpred desetletja, ko mi je podjetnica ponudila, da zanjo delam brezplačno, čeprav tudi sama podjetnica, in to pojasnilo, da je ona tako “ful dobra”, da bi se marsikdo razveselil, da je sploh lahko v njeni bližini. Halo? Sem ji odvrnila, da torej naj počaka na tiste, ki se bodo njenega brezplačništva tako izjemno razveselili. Kaj in komu bom naredila nekaj brezplačno se na podlagi svoje 30- letne delovne in profesionalne kilometrine namreč odločam sama.  In druga izkušnja? Kolegici je bilo ful fino, če sva se lahko zjutraj slišali in si povedali, kaj bo katera delala. In tako mi je tebi nič meni nič odnesla kar nekaj poslovnih idej. Dokler je nisem “ujela”.  In eno stranko je pridobila na način: “Veste, mi je dala kontakt Biserka, ki je za vas pripravila delavnice in ste bili z njo zadovoljni.” In potem je zmogla še toliko “obraza”, da mi je naslednji dan sporočila: “Veš tudi jaz sem poklicala njih in sem dobila posel.” Jaz ga potem nisem s pojasnilom: “Je klicala že vaša kolegica, smo se že vse zmenili.” S tem podjetjem sem v prihodnosti še sodelovala s to kolegico, ki je tako prisegala na sodelovanje pa seveda ne več. Še kar nekaj takšnih oblik tako imenovanega sodelovanja sem dala skozi. Morda je tudi to razlog, da vse bolj ugotavljam, da mi je družba z naravo vse ljubša. In seveda z mojimi knjigami: bodisi, da jih berem bodisi, da spet kakšno novo napišem.

• Preberite še ostale prispevke iz rubrike Nazaj k naravi
• Kot ponudnik storitev ali izdelkov se mi lahko pridružite kot pokrovitelj, podpornik ali s svojo zgodbo

Želite občasno, enkrat do dvakrat na mesec prejemati prispevke iz rubrike Nazaj k naravi takoj ob objavi na vaš e-naslov? Prijavite se s posredovanjem podatkov na naslednjo povezavo: Naročam se na brezplačne prispevke Nazaj k naravi