/Foto naslovnica: arhiv Nada Mirnik Trtnik/

Pot v lepše življenje kot priročnik za odrasle otroke alkoholikov je knjiga dr. Nade Mirnik Trtnik, ki pravi, da je njena strast nenehno izboljševanje odnosa s seboj ter z drugimi. Svoje poslanstvo vidi v pomoči drugim ljudem, da zmorejo boljše razumeti sebe. Kot psihoterapevtka se s področji odnosov in z različnimi vidiki odvisnosti ukvarja že več kot dvajset let. Med drugim si je izkušnje nabirala na škofijski Karitas Koper na področju zdravljenja odvisnosti od drog in alkohola, kot prostovoljka je sodelovala tudi pri projektu psihodrama, doktorat iz zakonske in družinske terapije pa je opravila na Teološki fakulteti v Ljubljani pri prof. dr. Christianu Gostečniku.

Ob branju njene knjige je bil moj prvi preblisk ta, da je v njej veliko zanimivih življenjskih zgodb in uvidov v komunikacijske zanke in vedenjske vzorce ter odnose, ki presegajo zgolj bralce, ki v svojo odraslost ponesejo travme odraščanja iz družine, obremenjene z alkoholizmom.  Strah, jeza, postavitev zdravih meja, izražanje čustev, obvladovanje stresa – to je namreč le nekaj pojmov, ki v posameznih poglavjih knjige zadevajo skoraj slehernika med nami. Ali povedano drugače: čeprav je čtivo v prvi vrsti spisano in namenjeno prepoznavanju in zdravljenju travm odraslih otrok alkoholikov, lahko ozaveščeni posamezniki v njej najdejo marsikakšno temo tudi zase. Če si le dovolijo nastaviti zrcalo ter se zazreti vase…

O odraslih otrocih alkoholikov, ki so z vidika odnosov in komunikacije nekako zaznamovani v življenju z vidika odzivanja na različne situacije, ste pisali diplomsko in doktorsko nalogo. Pred kratkim ste na podlagi dolgoletnih izkušenj v vlogi psihoterapevtke izdali priročnik Pot v lepše življenje, ki je prvenstveno namenjen prav omenjeni populaciji.  Zanima me, če pri vsem skupaj izhajate morda tudi iz kakšnih osebnih izkušenj ali pa je izbrana tema zgolj rezultat vaših spoznanj v okviru centra Psihoterapija odnos, v katerem pomagate posameznikom, parom in družinam na poti do boljše komunikacije in odnosov?

Moja strast je v spoznavanju in razumevanju sebe. Res je, da moja bolečina izhaja tudi iz primarne družine, v kateri je bil oče alkoholik, kar me je zaznamovalo kljub dejstvu, da sta se starša sicer ločila. Tako kot velja za otroke odvisnih staršev od kakršnihkoli substanc, ne le alkohola, sem tudi sama ponotranjila različne slabe vzorce. Z delom na sebi sem tako najprej pomagala sebi, za tem pa tudi mnogim drugim.

O odraslem otroku alkoholika…

V poljudnem jeziku bi rekli, da obravnavate problematiko otrok, ki so odrasli v družinah, obremenjenih z alkoholom. Zakaj uporabljate izraz odrasli otroci alkoholikov v knjigi tudi lepo pojasnite; povejte še bralcem intervjuja zakaj ta neobičajna besedna zveza “odrasel otrok”?

Odrasel otrok alkoholika je nekdo, ki je odraščal v alkoholizirani družini in se je v njej navzel določenih vedenj. Gre za to, da ti odrasli ljudje danes ne zmorejo opravljati nekaterih vlog na pričakovan način oziroma ne zmorejo odreagirati kot odrasli, še vedno se odzovejo kot ranjeni otroci. V primarni družini so morali namreč prehitro odrasti in prevzeti določene vloge. Če je oče alkoholik, ki zanemarja svojo ženo in mamo otrok, potem otroci takšno ravnanje prepoznajo in skušajo postati tolažnik svoje mame, za kar pa v čustvenem pogledu niso primerno opremljeni. V praksi je tako, da je predvsem prvorojenec v družini na primer tisti, ki skrbi za svoje sorojence.

Otroku, ki je prehitro torej začel delovati kot odrasel človek je manjkala oseba, ki bi bila čustveno zrela in bi mu pomagala razviti način obvladovanja jeze, izražanje čustev, sramu, gnusa, nezadovoljstva in seveda tudi veselja, radosti.  Ti otroci so se tako navzeli vedenjskih vzorcev, ki so jih pri izražanju vseh teh čustev uporabljali njihovi starši in so posledično ostali na neki ravni čustveno nerazviti, zamrznili so na stopnji otroka in to početje ponesli s seboj v odraslost.

Pri psihoterapiji se ukvarjamo s tem, da ti odrasli otroci alkoholikov prepoznajo dejstvo, da se je njihovo izražanje čustev ustavilo nekje v otroštvu, da torej izražajo čustva na nezrel, infantilen način. Gre za spoznanja in preseganje okvirov tega, da je odrasel človek zaradi okoliščin odraščanja ujet v določena čustvena stanja, ki so posledica miselnih vzorcev in notranjega zemljevida nekakšne brezizhodnosti. Res je, da je bil takšen otrok v mladosti pogosto ujet v brezizhodne situacije, toda sprejeti mora, da je danes odrasla oseba, ki lahko poišče in vidi rešitve ter se kot osebnost razvija naprej.

Ob branju vaše strokovne knjige, v kateri pa je ob pripovedovanju različnih življenjskih zgodb zaznati tudi literarni navdih, se mi je najprej utrnila misel, da bi to knjigo morali prebrati vsi, ki v življenju nismo nepopisan list. Slehernik med nami se namreč lahko prepozna v kateri od težav, ki jih obravnavate. Prav izpovedi resničnih ljudi, identiteto katerih ste seveda prikrili, najbolj približa travme, ki jih posamezniki doživljajo. Če se zadrživa pri prvotnem naslovniku, ki jim je vaš priročnik namenjen, pa vendarle vprašanje: kaj bi v treh točkah opredelili kot tiste ključne težave, ki  so v prvi vrsti najbolj lastne prav odraslim otrokom alkoholikov?

Soodvisnost. Zelo pogost izziv pri njih je soodvisnost, kar pomeni, da je glavni fokus nekaterih odraslih otrok alkoholikov v tem, da rešujejo probleme njim bližnjih oseb, medtem ko lastne probleme zanemarjajo. Ta pristop pogosto pripelje v vlogo žrtve in posledično tudi popačenega vzorca, kaj pravzaprav ljubezen sploh je. Zanje je namreč ljubezen to, da so potrebni, da pomagajo, da rešujejo probleme; kar počnejo tudi takrat, ko jih za to nihče ne prosi. Že v sekundi so namreč sposobni prepoznati potrebo sočloveka in brez, da bi jih kdo prosil, začnejo kovati načrt, kako bi mu lahko pomagali.

Komunikacija. Druga stična točka te populacije je, da ima težave s komunikacijo, ker je v odraščanju izpostavljena pogostim vzorcem očitkov, groženj, pogrevanja napak. Hkrati pa niso bili opolnomočeni in tudi kot odrasle osebe niso usmerjeni k temu, da bi reševali in iskali izhode iz problematičnih situacij, ki so neposredno povezane z njimi, z njihovim življenjem.

Odvisnost. Pogosto imajo odrasli otroci alkoholikov težave tudi pri iskanju pravega partnerja, saj vzpostavijo odnos z odvisno osebo. Ta človek ni nujno odvisen od psihotičnih substanc ali alkohola, lahko je odvisen tudi od pornografije, drog, nekaterih vedenjskih vzorcev; med njimi je na primer pogosto hazardiranje.

V odnosih nam manjka sodelovanja

Pri svojem psihoterapevtskem delu kot tudi v pričujoči knjigi odpirate različne teme ponotranjenih odnosnih vzorcev in pravite, da je branje vaše knjige terapevtsko. Toda, kot ste že omenili, se dotikate tudi izzivov, ki so lastni odraslim, ki v mladosti niso imeli izkušnje z alkoholom v primarni družini.  Pa vendarle pri sebi prepoznavajo strah, potrebo po nadzoru, vlogo žrtve… Kje po vašem mnenju ta hip najbolj škriplje v odnosih med ljudmi, na različnih ravneh, med zakonci, na relaciji starši-otroci, v službah?

Pri odnosih vidim ključni izziv v pomanjkanju sodelovanja in spoštovanja. Razlog je zagotovo v preteklih vzorcih, ki niso temeljili na spoštovanju, temveč na moči, ki jo je imel posameznik znotraj družine ali v družbi. Nekaj teh vzorcev smo v slovensko družbo prenesli tudi iz rajnke države. V današnji Sloveniji težimo k sodelovanju, kar pa predstavlja velik izziv. Zakaj? Zato, ker je prvi pogoj za sodelovanje, da se poslušamo in tudi slišimo, komuniciramo spoštljivo, dajemo predloge… Vse to početje pa od nas zahteva sposobnosti čustvovanja, vživljanja vase in empatičnosti v odnosu do drugega. Prav manjko vsega naštetega je po mojem mnenju velik problem odnosov v današnji družbi. In to ne velja nikakor le za družine, ki imajo težave z odvisnostmi, odsotnost sodelovanja je namreč vidna tudi v drugih disfunkcionalnih pa tudi na splošno dobro delujočih družinah.

Kaj dejansko pomeni imeti spoštljive odnose? Rekla bi, da nam je mar za druge, da razumemo sebe, otroka, starša, partnerja… Le tako namreč lahko ustvarimo vezi med seboj, varno navezanost ter posledično občutek pripadnosti, kar nam pomaga, da v tem svetu lažje delujemo.

Danes veliko pozornosti namenjamo denarju, karieri in temu, kaj si bodo drugi mislili o nas in našem življenju. Za zaprtimi vrati družin se skriva veliko izzivov. Še vedno se veliko sramotimo, ponižujemo, si prizadevamo za pridobitev moči in nadvlado nad drugimi. To je vse nasprotje od sodelovanja v odnosih, ko lahko razumemo svoje bližnje, če se najprej potrudimo, da razumemo sebe, ko se znamo tudi zabavati na prijeten način brez pretiranega opijanja in vnosa različnih psihoaktivnih substanc. Zelo pomembno za razvoj sodelovanja in dobre odnose je seveda naša miselna naravnanost, t.i. mindset in opolnomočenost za to, da razvijamo pozitivne vzorce razmišljanja in odzivanja z zavedanjem, da smo sami odgovorni za svojo osebno in čustveno rast.

Ko pridejo k vam stranke, vam najpogosteje rečejo, kaj?

Pogosto pridejo in rečejo: “Veste, midva imava težave s komunikacijo, se ne slišiva.” Prav tako imam precej parov, ki se pri meni oglasijo zaradi prevar. Torej dogodka, ko se na eni točki nekdo odloči za partnersko zvezo izven obstoječega zakonskega odnosa in to lahko postane kratkotrajna afera, prav tako pa lahko preraste v dolgoleten vzporedni odnos.  Pri obravnavi takšnih parov je izjemnega pomena prizadevanje za iskrenost in pripravljenost, da se v partnerskem odnosu pogleda v globino. Prepogosto ljudje odnehajo v smislu, ne bi se več pogovarjal o tem, obljubim, da tega ne bom več naredil.

Prav tako k meni prihajajo odrasli otroci alkoholikov in pa posamezniki, ki želijo obravnavo oziroma pomoč psihoterapevta po kakšnem posttravmatskem stresnem sindromu. Takšen je na primer strah pred avtoriteto, ko se ljudje, obremenjeni v službah, bojijo postaviti mejo in posledično dovolijo, da se jim nalaga vse več dela, medtem ko se sami utapljajo v občutku, da so nesposobni…

Prepoznate faze razkroja družine?

Če pa se zdaj vendarle vrneva k posledicam življenja oziroma odraščanja v družini, v kateri vlada odvisnost, predlagam, da na kratko opišete sedem stopenj razkroja družine, v kateri je “doma” alkohol. Morda se tudi od bralcev kdo prepozna na kakšni stopnji in posledično morda prej poišče zunanjo pomoč.

Zanikanje – to je prvo obdobje alkoholizma v družini. Odvisnik praviloma tone v odvisnost in obenem zatrjuje bližnjim, da je vse stvar njegove volje, da torej lahko kadarkoli odneha. Partnerka mu v tej fazi občasno teži in očita, da preveč pije, na koncu pa zaradi ljubega miru utihne in pogleda vstran.

Prikrivanje otrokom – to je drugo obdobje, ko dejstva, da v družini obstaja odvisnik od alkohola ni več možno zanikati, se pa to skuša prikriti otrokom. Ko gre pijan starš spat sredi dneva, se otrokom pove, da je le utrujen. Otroci v tej fazi že lahko prevzemajo naloge tolažnika ali pa začnejo opravljati kakšna opravila namesto odsotnega starša, ki poseda kje v gostilni ali opit spi doma.

Težave vidne navzven – tretje obdobje je čas, ko cesar postane gol. Torej družina težave z alkoholikom ne more več prikrivati zunanjemu svetu. Drugi vidijo te težave, hkrati pa se v družini začne razvijati vse hujši konflikt. Prepiri potekajo ne le na tedenski, tudi že na dnevni ravni, otroci  prevzemajo vzorce odvisniške družine, torej vse od upornika, odgovornega, tolažnika, do grešnega kozla.

Partner za oba – to je četrta faza, ko odvisnik od alkohola vse bolj manjka v vlogi družinskega člana in drugi partner prevzema vlogo obeh. Tudi otroci v tej fazi vse bolj pomagajo staršu, ki ni odvisnik.

Postavljanje pogojev – v peti fazi se pogosto zgodi umik partnerja, kar pomeni, da na primer žena z otroki zbeži od doma in se zateče k staršem, prijateljem ali v varno hišo. Prav tako partnerju grozi z ločitvijo in mu zdravljenje postavi kot prvi pogoj za nadaljevanje družinskega življenja. Nekaterim uspe in ostanejo trezni na daljši rok, druge lahko že manjši življenjski izziv vnovič pahne k iskanju utehe v alkoholu.

Konec partnerstva ali…  – Šesta faza nastopi, ko se partner odseli od odvisnika, slednji pa za tem praviloma nadleguje, grozi ali prosjači prvega, naj se vrne. In v tej fazi se ženske velikokrat vrnejo in poskusijo z odvisnikom znova.  Toda, če odvisnik prelomi obljubo začne na strani partnerja vse bolj zoreti spoznanje, da si ne želi več živeti v takšnem peklu.

Zadnje obdobje –  nastopi takrat, ko se družina bodi uspe regenerirati, torej se odvisnik pozdravi ali pa sledi dokončna ločitev partnerja od alkoholika in vzpostavitev varnega in mirnega življenja za preostale družinske člane. Tako nastopi čas, ko tudi otrokom ni treba več skrbeti za nenehno objokano mamo, lahko ustvarijo tudi nekaj lastnega miru in zaživijo v harmoniji.

Eden od sicer krutih slovenskih pregovorov pravi, da se alkoholik obrne, ko se v jamo zvrne. Moje vprašanje vam pa je, do kdaj in če sploh vztrajati v odnosu z alkoholikom, kdaj poiskati  umik in kako?

Ljudje smo bitja odnosov in zato velikokrat skušamo dlje časa reševati nek odnos, v katerega smo vpeti in na sočloveka tudi čustveno navezani. Zato prosimo, moledujemo, grozimo… Ko pa človek pri sebi enkrat sistematično prepozna, česa ne želi več v svojem življenju, se začne dogajati sprememba v njem. Ne želi namreč več pijanega partnerja, ki zavrača zdravljenje, ne sprejema več praznih obljub, ne želi prenašati grdih nasilnih dejanj, groženj, umikanja…

Posameznik, ki je v zvezi z odvisno osebo se začne spraševati, ali se želi postarati v takšnem vzorcu, kaj ta odnos povzroča njemu, njegovim ciljem, vrednotam, otrokom te družine?! Praviloma v nekaj letih večno izigranih obljub in spremljanja partnerja, ki tone vse globlje v spiralo obupa, si ljudje preprosto rečejo, da je dovolj. To pomeni, da nehajo verjeti manipulacijam in izigravanjem odvisnika, si poiščejo pomoč in naposled dejansko odidejo iz takšnega odnosa.

Tudi sama sem kot psihoterapevtka pomagala kar nekaj ženskam, da so odšle iz takšnega partnerskega odnosa. Ljudje se za takšen prelomen korak odločijo, ko prepoznajo, da dejansko razpadajo tudi sami, nekateri morajo posegati po antidepresivih, da sploh lahko delujejo v življenju.

Če si v takšnem toksičnem odnosu si moraš preprosto reči, da je dovolj, da greš lepšemu življenju naproti. Seveda pa alkoholizem ni stvar trenutka, lahko se razvija več let.

Nekateri bolj samozavestni posamezniki naredijo konec takšnemu partnerskemu razmerju že po  letu dni. Običajno pa lahko “odhajanje” traja kakšnih deset let. Alkoholizem je namreč proces, ki se postopno razvija, vsaj pri večini je tako. Od pijače tu in tam ter ob priložnostih ali opijanju ob koncih tedna lahko preteče več let do pojava večih steklenic piva na dan. V začetnem obdobju povečanega popivanja so lahko posamezniki povsem funkcionalni, hodijo v službo, ohranjajo odnose z družinskimi člani, prijatelji; vse skupaj lahko ostane dokaj skrito. Pred leti je na primer prišla k meni stranka pri petinštiridesetih, poročena 20 let, ki mi je rekla, rekla, da se je vseskozi opažalo njegovo pitje, ampak prvih 10 let ni bilo hudo, še več, bilo jim je lepo, potem pa se je  zgodila prometna nesreča zaradi alkohola in življenje jim je začelo vse bolj razpadati…

Družinske vzorce odnesemo s seboj

Otroci, ki odraščajo v družini, kjer vlada odvisnost od alkohola ali drugih substanc in ravnanj, seveda nimajo možnosti umika, so nepolnoletni in ranljivi. Kako se potem enkrat odrasli iz družine alkoholikov lahko rešijo brezna, ki je vplivalo tudi na njihov odnos in komunikacijo, ki jo imajo zdaj kot odrasli s seboj ter z drugimi?

Kot pišem tudi v knjigi Pot v lepše življenje otroci sicer odidejo enkrat od doma, toda vzorce vedenja, odnosov, komunikacije preprosto vzamejo s seboj, ker se otrok uči predvsem s posnemanjem odraslih.  In potem se v odraslem življenju teh otrok dogaja, da se na primer ne znajo veseliti ali pa ob izražanju veselja postanejo tesnobni, saj jih podzavest opozori na starša, ki se je lahko veselil le močno opit. Pri psihoterapiji se tega lotevamo na način, da na primer rečemo, da je danes 5. april 2024 in jaz, odrasel otrok, zdaj nisem več v tisti družini, obkrožen sem z drugimi ljudmi, lahko se neobremenjeno veselim nekoga ali nečemu…

Ti odrasli otroci alkoholikov imajo težave v komunikaciji predvsem na točkah umikanja vase ali pa kričanja, morda zmrznitve v situaciji, ko se jim karkoli očita.  In v procesu psihoterapije gremo spet skozi to, da rečemo, da smo to reakcijo videli doma, da nam je znana, ampak sami se hočemo spremeniti in to spremembo bomo izpeljali tako, da nam bo pri tem nekdo pomagal.

Terapevti dejansko pomagamo ljudem do novih vzorcev ravnanja, obnašanja, ampak veliko poti mora prehoditi vsak posameznik sam. V družinah, kjer je bil doma alkoholizem, so tudi odrasli otroci pogosto prežeti z občutkom sramu, kar ponesejo v odraslo dobo. Pri delu srečujem zelo sposobne ljudi, ki so na položajih, pa vendar so prestrašeni, da bi drugi razkrili, češ, da niso tako dobri, kot se sami kažejo navzven.  Ta vzorec so prinesli iz družine in v procesu psihoterapije delamo na tem, da se soočijo z dejstvom, da so sposobnosti, kompetence in posledično položaj, ki ga opravljajo, dobili na podlagi svojega trdela dela, znanja, strokovnosti… da jih torej nima biti za kaj sram.

Mislim, da je zelo dobro, da se otroci čimprej odselijo od doma, kjer vladajo toksični vzorci neke razočarane mame ali očeta. Dobro je, da se odselijo nekaj kilometrov proč in tudi, da na primeren način omejijo stike s starši. Morajo jim znati povedati, da je dovolj, da ne želijo biti več del trikotnika njunih medsebojnih prepirov in obtoževanj.  Sin lahko reče na primer očetu:” Oče, ne kliči me več glede vajinih prepirov, poiščita si pomoč, lahko pa me pokličeš in vprašaš, kako sem jaz; ne želim biti namreč več v vlogi tvojega reševalca pred maminimi izbruhi.”

Recept je torej kratek: odselitev iz toksične družine ter osamosvojitev v življenju s postavljanjem novih odnosov, novih vrednot, drugačnih ravnanj.

O vplivu potrošništva na družinsko povezanost

V knjigi, ki jo je mogoče brati kot celoto ali pobrskati le po posameznih poglavjih, med drugim pišete tudi o bližini, zaupanju in intimnosti znotraj družine. Kakšen vpliv ima na to notranjo družinsko dinamiko vse bolj potrošniška družba?

Potrošniška družba nas po eni strani žene k temu, da vse več delamo in posledično lahko vse več kupujemo. Mislimo namreč, da nam bodo na podlagi prepričevanj oglaševalskih sporočil prav materialne dobrine zapolnile praznino, nam torej prinesle zadovoljstvo, povezanost, srečo. Nasedamo predstavam o tem, kako srečni bomo, ko bomo končno odpotovali na dopust na neko destinacijo ali skuhali obrok iz sestavin, ki jih vztrajno reklamirajo.

Mislim, da nas družba današnjega dne vleče proč od povezanosti, zaupanja in intimnosti. Čeprav poznam družine, ki materialne dobrine ne postavljajo na prvo mesto. Seveda jim je pomembno, da imajo dovolj prihodkov za normalno življenje, vendar prioritete si na podlagi lastnih vrednot postavljajo drugje. Tako na primer nekdo ne želi napredovati v službi, čeprav bi dobil malo več denarja, ker mu je veliko bolj pomembno, da več časa namenja partnerju in otrokom. Zdi se mi pomembno zavedanje, da so naši bližnji tisti, s katerimi na koncu ostanemo ob upokojitvi in nam stojijo ob strani tudi ob kakšnih boleznih ali nezgodah.

Ali smo kot družba že bolj odprti za spoznanje, da lahko boli tudi duša, ne le telo?

Spoznanje, da je potrebno živeti v ravnovesju s samim seboj ter z okoljem je vse bolj močno tudi v slovenski družbi. Dobro počutje nam je zelo pomembno. Tisti, ki se nekako potegnejo ven iz izgorelosti  prepoznajo ključen pomen odnosov. Pomembno se mi zdi, da kot družba ozaveščamo zdrav življenjski slog in čustveno dobro počutje.

Na ravni posameznika je zelo pomembno, da prioritete v življenju primerno uravnotežimo, kar pomeni, da naš fokus porazdelimo med vse pomembne stebre, kot so: kariera in zaslužek, dobro telesno počutje, druženje  s prijatelji, čas za družino… Da so torej vsi rezervoarji na ravneh telo, um, duša primerno polni.

Postavimo mejo sebi in drugim

Bralec vaše knjige lahko spozna tudi veliko koristnih tehnik za samopomoč. Med drugim omenjate 15 načinov, kako reči “ne” ali 30 načinov, kako izboljšati svoje počutje. Napotek. ki  se mi zdi zelo pomemben, pa se nanaša tudi na zdravo postavljanje meja: sebi, staršem, partnerjem, otrokom… Kakšen bi torej bil vaš nasvet za postavljanje meje v odnosih in komunikaciji s seboj ter z drugimi, seveda brez slabega občutka, ko rečemo “ne”?

Odgovor je v omenjeni uravnoteženosti. Znati je treba biti na voljo sebi in tudi drugim.   Takrat, ko smo v ravnovesju znotraj sebe namreč točno vemo, kdaj je treba pri čem še malo stisniti in narediti ter biti na voljo zaposlenim, partnerjem, otrokom; prav tako vemo, kdaj je treba reči sebi “da” in drugim “ne”. Vemo namreč, da lahko delujemo dobro, če bomo telesno spočiti in miselno umirjeni.

Torej nič ni narobe z odgovori, kot so: ne, tega ne morem narediti; ne želim narediti; zdaj nisem dosegljiv; to ni moj problem, to je tvoj problem in ga moraš ti razrešiti, itd.

Velikokrat naletim na koga, predvsem med odraslimi otroci alkoholikov, ki pravijo, da rajši nekaj naredijo in prestopijo svoje meje možnega, kot da bi prenašali slab občutek, če bi se odločili za počitek, branje knjige.  Če bi zavrnili pomoč materi s pojasnilom, da mora te probleme z očetom rešiti sama, bi se morali namreč veliko ukvarjati z občutkom lastne krivde, da ji niso pomagali…

Se prepoznate vsaj v enem od izzivov sodobnega človeka?

Pot v lepše življenje razumete kot sprejemanje ozdravitve posameznika. Obe poznava misel, da je brskanje po lastni notranjosti posel, ki nam ga ne zmanjka do konca življenja, medtem ko se utvara, da bomo s spreminjanjem drugih rešili svoje probleme, ne izpelje dobro. Bralce najinega klepeta popeljiva na kratko skozi nekaj vaših ključnih napotkov za izzive sodobnega sveta. Izbrala sem jih 6 od 14, ki jih omenjate v knjigi in prosim, da k vsakemu dodate svoje sporočilo.

Manj stresa.
Do manj stresa pridemo tako, da najprej umirimo svoje misli in hkrati poskrbimo za naše zunanje okolje na način, da se družimo z ljudmi, ki nas podpirajo, postavljamo zdrave meje, omejimo stik s toksičnimi ljudmi. Pomembno je tudi, da vemo in znamo pravilno presoditi, kdaj je pravo ravnovesje, da delamo dovolj in tudi dovolj počivamo.

Ne ukvarjajmo se toliko s težavami drugih.

Pomembno je, da znamo presoditi, kdaj nekdo potrebuje več naše pozornosti in pomoči. Majhen otrok jo zagotovo potrebuje več kot večji otrok. Ni pa dobro, da z našim vsiljevanjem pomoči nekoga silimo v nekaj, za kar sam ni pripravljen. Prav tako ni smiselno, da se lotevamo reševanja težav drugih, če nas za pomoč ne zaprosijo. Moramo se znati osreodotočiti na lastne probleme, da bi lahko bolj verjeli v življenje in seveda priskočiti na pomoč drugim tako, da ob tem ne porušimo svojega ravnovesja.

Veščine za uspešen pogovor

Pomembna je srednja pot, kar pomeni, da nismo preveč redkobesedni in tudi ne preveč gostobesedni. To pomeni, da smo tudi vzpostavili pravšnji stik s sogovornikom, ga znamo poslušati in ga tudi slišimo. Ali z drugimi besedami, ob poslušanju najprej odzrcalimo sogovornika, in šele ko ta umolkne, izrazimo svoj pogled, svoja stališča.

Kaj je moja odgovornost in kaj je tvoja

To vprašanje si moramo v odnosu večkrat zastaviti. Pogovoriti se moramo o tem, kaj kdo od naju vidi, da je najina odgovornost. Če obstaja v odnosu zanikanje in manipuliranje, je dobro, da iz nekega zunanjega zornega kota mnenje pove zunanji opazovalec, da oba vpletena pridobita dodatne, nepristranske informacije.

Opuščanje nepotrebnih stikov

Če občutimo, da so stiki z nekom na neki točki postali za nas strupeni, kar pomeni, da se v takšnem odnosu ne počutimo dobro, je najboljše, da ga opustimo. Naj ponazorim s primerom. Franci se je skupaj s Tonetom vozil v službo z njegovim avtom, da bi prihranil pri bencinu. Toda Tone je vsak dan vozil malo vinjen in Franci je v nekem trenutku dejal: “Ne, hvala, dovolj sem imel tega doma, ko je oče vozil pijan… nočem enakega sprožilca vsak dan v mojem življenju.” Pri nekaterih odnosih, tudi vpetih s čustvi kot je zavist ali z vedenjem kot je nenehno jamranje, si preprosto rečemo: “Ne, hvala lepa, tega pa v svojem življenju ne potrebujem toliko ali pa sploh ne več.”

Ravnanje s čustvi

Čustva so včasih prekrita tako kot čebula. Jeza je morda prva plast, za njo pa se skriva žalost ali sram. To čustvo moramo začutiti in se vprašati, kaj bomo naredili z njim tako navznoter kot navzven.  Problem nastane, če ne ozavestimo svojih čustev, torej tega, v kakšnem čustvenem stanju se nahajamo. Posledično namreč na nezavedni ravni potem ta naša čustva usidramo v nekoga drugega, ki nam je lahko blizu. Če ne ozavestimo svoje jeze, jo lahko prenesemo na nekoga drugega.

Če ponazorim z občutkom sramu, ki je pogost pri odraslih otrocih alkoholikov. Njegovi bližnji se namreč zaradi njegovega pitja počutijo osramočene in v fazi psihoterapije je pomembno, da sin pove:” Ata, takrat ko si se ti napil, je bilo mene zelo sram…” Dejstvo namreč je, da alkoholik ne zaznava sramu in občutkov svojih bližnjih in med terapijo ga je treba s tem soočiti.

Popotnica avtorice za pot v lepše življenje

V asertivni komunikaciji imamo mantro “razumem, mislim, predlagam”. Vaša v sklepnem delu knjige je: Upam, verjamem, zmorem. Pojasnite nam vaše sporočilo.

Se pravi, da obstaja upanje za lepše življenje, boljše odnose. Prav tako si recimo, da verjamemo v to, da imamo moč nad tem, da to lahko naredimo. In tudi verjamemo v to, da nam bodo ljudje, ki nas imajo radi, pomagali, nam prišli naproti. In ob koncu je pomembno verjeti, da zmoremo delati preboje in premike naprej v svojem življenju.

Čeprav na platnici vaše knjige torej piše, da je Pot v lepše življenje knjiga za vse, ki so odraščali ob staršu alkoholiku in si želijo ustvariti boljše življenje, pa smo potencialni bralci vendarle lahko vsi. Kajti vsakdo med nami lahko v vašem zapisu najde nekaj zase, če si seveda želi boljše odnose in komunikacijo s seboj in bližnjimi. Bi k temu še kaj dodali?

Zelo lepa sklepna misel in se povsem strinjam z njo. To je knjiga za vse, ki želijo zase več povezanosti, več zadovoljstva v odnosu, več zavedanja, da lahko pomagamo graditi boljše odnose. Bodi sprememba, ki si jo želiš videti v svetu. Kajti takrat, ko jaz delam spremembo na sebi, se počasi, vendar obvezno, začnejo spreminjati tudi ljudje ob nas. Našim bralcem intervjuja in morebitnim kupcem knjige želim, da ustvarjajo zavestno pot v lepše življenje, kar je tudi ključna namera te knjige.