Biserka Povše Tašić -

14.07.2024

Logistični in zdravstveni razlogi so botrovali temu, da sem se na en sončen letošnji junijski dan podala na pot iz Ljutomera proti Ljubljani z železno cesto.  Ali kot se je zapisalo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika: “načrtno speljana pot s tirnicami za promet s tirničnimi vozili” me je tokrat po več letih premora popeljala do želene destinacije. Kot v letalu, v izjemno lepo urejenem potniškem vagonu, s prijaznimi stevardi (včasih so bili kondukterji oziroma uslužbenci, ki so pregledovali vozovnice in “lovili” slepe potnike) sem si izbrala sedež ob oknu. In izmenjaje pogled usmerjala v čudovito mimobežno naravo ter v potnike, ki so vstopali na vmesnih postajah. Presedati mi ni bilo treba vse do cilja. Največ je bilo upokojencev. In njihove zgodbe, tako od daleč, s prisluhom, povzemam v tokratnem zapisu na poti od Ljutomera do Ljubljane zgodaj zjutraj ter zvečer nazaj domov.

Na vsaki postaji nova članica ekipe

Skupina žensk, očitno upokojenk, ki se je na pot proti morju odpravila z vlakom, se je naposled zbrala v celoto tako, da so se na vmesnih postajah Prlekije in Podravja pridružile še preostale sotrpinke. Vse do Ljubljane je bilo prijetno poslušati njihovo čebljanje in iskreno veselje, da se bodo lahko namakale ob morju; seveda si bodo znotraj društva imele še marsikaj koristnega povedati. Vsako leto se vsaj dvakrat odpravijo takole na pot. Konec pomladi ali v prvih dneh poletja in potem proti koncu jeseni. Zakaj le bi se trudile z avtomobili, stale v gnečah, se nervirale zaradi mlajših voznikov, ki so vse bolj nestrpni in neuvidevni do senirojev – starizem kot diskriminacija starejših ljudi se namreč vse bolj občuti tudi v cestnem prometu. Sicer pa v klepetu ni zmanjkalo šal, tako na račun starosti kot mladosti.

Ker sem sedela dovolj blizu, potnice pa so bile dovolj glasne, sem lahko ujela nekaj besed. In ugotovila, da gre za generacijo, ki se je upokojila pred kakšnimi 20-timi leti. S penzijo, če sta oba z možem, nekako shajajo, čeprav je vendarle treba pogledati na vsak evro. Tiste, ki si lahko na balkonu v bloku ali manjšem vrtu ob  hiški pridelajo vsaj osnovno zelenjavo, pravijo, da kar nekaj prihranijo tudi pri hrani. Tudi otrokom pomagajo pri vzgoji svojih vnukov, ampak treba si je vzeti čas tudi zase. Da je mož, prav tako upokojenec, tokrat ostal doma, je pa itak super. Kajti ženske, tudi upokojenke, si morajo znati vzeti čas zase.

Plačilo za prispevek po vaši izbiri

Z dedkom in babico na morje

Na poti proti Ljubljani sta bila v vagonu tudi dedek in babica z vnukom, starim kakšnih pet let. “Ga peljeva na morje,” sta mi povedala. In ob tem pribila: “Že samo potovanje z vlakom mu je zelo zanimivo.” In so odšli za nekaj dni iz Ljutomera v Piran; poleg vlaka bodo uporabili še avtobus do končne namestitve. Verjamem, da je bil njihov teden nepozaben. In vnuk bo zagotovo kdaj pripovedoval zanamcem, kako je z babico in dedkom kar z vlakom potoval od prleške ravnice do slovenskega morja. In ob tem spremljal ekran s prevoženimi kilometri in minutami, ki so ga še ločevale do čofotanja v morski vodi.

Ob tem se spomnim na železniške tire in svojo omo Urško, ko sva na poti iz  Velenja proti Pesju odhajali na vrt, ki ga je imela v najemu. Čeprav naju je oče, železničar vedno opozarjal, naj nikar ne hodiva ob tirih, ga nisva poslušali. Dosti hitreje sva prišli do cilja kot, če bi hodili naokoli, po cesti. Sočni paradižniki, v katere sem grizla na razgreti poti domov, mi zadišijo še danes. Ja, vnuki se spomnimo predvsem lepih trenutkov, ki nam jih je dano preživeti z babicami in z dedki.

Na pregled v bolnico in k sinu

Bolj tihotna in vase zazrta potnica nasproti mene mi na polovici poti nameni nekaj besed. In tako izvem, da gre na pregled v ljubljansko bolnišnico. Ni vznemirjala sina, da bi jo hodil iskat z avtom. Prav nič ji ne manjka, da se popelje z vlakom; sploh, če je “direkt, pa ni treba nič dol hodit vmes”.  Pregled na onkologiji ima. “So rekli, da so tega vraga menda pregnali. Da sem zdaj zdrava. Ampak na preglede pa moram.” In izvem še, da jo bo sin vendarle počakal na postaji in zapeljal do zdravnika. Da ji ne bo treba plačevati taksi ali vendarle že na pogled utrujeni in izčrpani (morda od samega zdravljenja) hoditi peš. Če bo utegnil, bosta šla še kam na kosilo. Vnukov ni doma, so v koloniji. Snaha pa je itak cele dneve v službi.

Do Evrope na tortico s prijateljico

Še z eno gospo poklepetam. V Celje je namenjena. K prijateljici. Vsak mesec se dobita in v “njunem” celjskem hotelu pojesta kos tortice. Potem se odpravita na sprehod ob Savinji; včasih se jima pridruži še kakšna sotrpinka z nekdanjega učiteljišča. Družbo med popotovanjem ji tudi tokrat dela knjiga. Njena prijateljica vedno in povsod. Ali kot doda: “Še posebej v samotnih dneh; še bolj večerih.” Že dve desetletji je upokojena. Sprva se je kar težko navadila. Dokler je bil mož je še šlo. Je bila družba. Zdaj je že nekaj let vdova. Otroci pa imajo svoje obveznosti, raztepeni so po različnih delih Slovenije. In se je, kot je dejala, samoorganizirala. Potelefonirala, obnovila nekatere stike iz mladosti in zdaj se prav rada odpravi na klepet, ki ga združi s prijetno potjo. Po kavici in dnevu, ki ga preživijo skupaj gredo rade še na kakšno gledališko predstavo, koncert. In duša je polna.

Upokojenca z nahrbtnikom

Proti večeru se vračam iz Ljubljane v smer Ljutomera. Vstopita upokojenca srednjih let. V Ormožu imata še kmetijo, na kateri je vedno dovolj dela. Ampak potarnata, da se zaradi odkupnih cen zelenjave tole garanje vse manj izplača. Na koncu bosta bolj samooskrbna, za trg pa…  Zjutraj sta se s polnim nahrbtnikom hrane in pijače ter brisač odpravila na morje. Se fino nakopala. Privoščila sta si sicer pico in vsak steklenico piva in pojasnila znancem, ki sta jih srečala na vlaku:” Kakšne cene.– Tole ni za nas upokojence. Izpod 100 evrov dan morja ni variante. Dobro, da sva imela drugo hrano s seboj. In seveda, da nisva razmišljala o tem, da bi tam še spala. Preprosto tole ne znese. Predrago je. Takšen izlet je pa super. Še kakšno pivo več sva si lahko privoščila, saj nas pelje strojevodja in se ne izpostavljava z avtom prometni gneči na cesti.”

Tudi nekaj študentov je vstopilo na vlak. Nekateri so brskali po telefonu, drugi prebirali skripte, tu in tam je bil kdo povsem “odklopljen”, kar pomeni, da je, tako kot jaz sama, večino časa zrl v mimobežne lepote slovenske krajine. Nazaj grede se je za nekaj postaj z nami zapeljalo še nekaj predstavnikov srednjih let; vračali so se iz službe. In ujamem nekoga, ki sopotniku pripoveduje, da že pol leta ne potuje v službo z avtom. Gneča, bencin, ves znerviran sem prišel v službo. Zdaj, ko je tale vagon čist, da imaš lahko belo srajco oblečeno, se mi bolj izplača, da se peljem z vlakom. S sodelavcem sva zmenjena, da me mimogrede zjutraj naloži na postaji in se zapeljeva do službe.”

Meni pa tik pred ciljem spomin uide še v čas, ko sem kot študentka popotovala po evropskih prestolnicah. Kakopak kot z vlakom. Železničarska hči pač. Bele zavese na oknih, bela platnena naslonjala na sedežih. Sva samo pokukali z Lili, pa naju je sprevodnik hitro postavil na hodnik. Umazani in z nahrbtnikom natovorjeni potnici nisva spadali tjakaj. “Oh, le kdaj bomo imeli takšne vlake pri nas,” sem takrat glasno zavzdihnila in ob vrnitvi domov hitela pripovedovati očetu, kako se v vlakih vozijo Francozi, Španci, Nemci… Žal me po letu 2017 v tuzemskem svetu ne sliši več, da bi mu tokrat lahko povedala, da sem se iz Pomurja v prestolnico tudi sama naposled peljala s takšnim “nobel” vlakom, kjer vožnja hitro mine in ob izstopu se ne počutiš, kot da si pravkar prišel ves umazan iz rudarskega rova.

Bil je en lep dan na železni cesti…

 

 

Delite objavo na socialnih omrežjih

Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.

TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.

založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.