urednistvo@zbiserko.si

Naj razmislek o vrednosti intelektualnega dela, kar konec koncev je tudi pisanje, začnem z nedavno prigodo. V hiški v naravi imamo v Prlekiji  nekaj kmetijskega zemljišča in zdaj je čas košnje trave. Kot mestni punci mi preostane dvoje. Ali vso fizično delo nekomu plačam ali pa za koso poprimem tudi sama. S traktorskim mulčenjem se nisem trudila, ker priznam, da je to prevelik izziv zame. Ko sem prijela v roke trimer oziroma nekakšno kosilnico na nitko pa mi je sosed prijazno želel svetovati z besedami:” Veš, to zamahneš tako kot z navadno koso.” Ups! Težava. Še malo manj pojma namreč imam, kako ravnati z navadno koso. Ampak vaja dela mojstra, če mojster dela vajo in mislim, da bo moja travica na koncu lepo “postrižena”.  Sem se pa z življenjem na podeželju, v čudoviti naravi, še enkrat seveda soočila z vrednostjo tega, kar smo, kar znamo in konec koncev z razmislekom o lastni ceni za vrednost, ki jo nudim trgu.

Bolečina je kralj. Užitek malo manj.

Ko moraš tlakovati dovoz, poči cev, zamenjati strešnik, iskati rešitev, ker bojler kljub temu, da je nov še vedno nekaj “zamaka” … skratka, to je bolečina, ko ti visokošolska izobrazba družboslovne smeri ne pride kaj dosti prav, če nisi že po naravi tehnični tip. In priznam, da nisem. Takrat pač ugotoviš, da imajo mojstri svojo ceno. In tudi, da ročno delo v naravi, od pletja na gredici do kompostiranja, grabljenja, zalivanja prebujajoče se trave, čiščenja klinker ploščic in še česa prijetno pomirja, je kot balzam za dušo in telo.

In ob sončnem zahodu, ki ga opazuješ na svoji terasi prijetno utrujen v družbi partnerja ugotoviš, da je sedenje za računalnikom v kombinaciji z novimi znanji, ki jih terja urejanje okolice, super kombinacija. Pa še vedno več veljaš, ker vedno več znaš. Trenutno uspem kmalu plasirati na trg svoj naravni izum boja z mravljicami; ta hip prednjačijo v bitkah, ampak vojna bo moja, ni vrag. S česnom ali brez. :)) Povsem resno pa drži, da nas bolečina v večini prisili k reševanju zadev in k najemanju ustreznih izvajalcev ter k lastni rasti, pridobivanju  novih znanj in veščin. Manjši delež menda odpade na užitke. Oziroma tudi ti bodo na koncu, ko bomo izbirali kaj za razvajanje duše in telesa.

Vse ne gre na daleč. Marsikaj pa vendarle.

Če mi kakšen od mojstrov želi pojasniti kaj po telefonu, mu zelo ljubko pojasnim, da bi morala že kar veliko vedeti, da bi znala delati po njegovih napotkih. In ga prijazno povabim k sebi. Potem modro opazujem. kako rešuje zadevo na terenu, veliko sprašujem in si kakšne napotke zapisujem v moj velik zelen zvezek. In na koncu pade  kakšna odločitev v stilu: “Veš Predrag, tega dela terase se bova pa kar sama lotila, Matjaž nama je razložil kako.”

Sem pa na podlagi 30 letne kilometrine dela v vlogi študentke-prekarke (tako bi rekli danes za tistih mojih 6 let honorarnega dela za RTV, ki bi ga ta hip tako željno prištela k manjkajočim letom do upokojitve) in pozneje v vlogi direktorice zasebnega podjetja, direktorice javnega zavoda, odgovorne urednice regionalnega medija, dopisnice nekdanjega Radia Ljubljana, potem Slovenija iz Beograda in Skopja….. nedavno tudi vodje upravljanja stavb, kjer sem se ogromno naučila od različnih izvajalcev, ugotovila, da imam kar zajetno  kopico raznovrstnih znanj, vsebinskih in organizacijskih. In danes mi ni prav nič tuje poslušati o tem, kako se toplotno izolira fasada, obnovi čelo balkona, čemu so potrebne različne meritve… je pa res, da je bil izlet v ta poklic zame zgolj enkratno dejanje. Moje ključno merilo v celotni dobi podjetništva namreč je, da si stranke izbiram sama oziroma se izberemo vzajemno: medsebojno zaupanje in spoštovanje mora biti na prvem mestu. In predvsem slednjega je pri upravljanju stavb bolj malo.

Odločitev, da želim od 58. leta dalje večino poslovnih stvari početi po sistemu “remote” – na daljavo, ima vsaj dva velika osebna razloga, ki ju ne mislim pojasnjevati; zato pa sta osebna. Je pa še nekaj objektivnih. Sem človek, ki ne potrebuje in ne želi mikromenedžiranja. Sem človek akcije in želim videti rezultate svojega dela. In se veseliti nad njimi skupaj z zadovoljnimi strankami. Zato izbiram med strankami, ki se zavedajo svoje bolečine in se tudi energetsko začutimo na ravni, da si želimo vzajemno sodelovati.

Intelektualno znanje in izkušnje, ki jih premorem lahko v okviru svojega medijskega portala, z učenjem slovenščine tujcev na daljavo preko zooma in s coachingom ter svetovanjem izvajam zelo kakovostno tudi na daljavo. Še več. Razen redkih izjem in srečanj z vodilnimi v podjetjih, se prav dobro obnesejo tudi prvi zoom seznanitveni sestanki s potencialnimi novimi poslovnimi partnerji. Naj to argumentiram z enim takšnih “spodletelih” sestankov v živo, ki so mi odnesli ves dan.

Pridem v eno od velikih slovenskih založb in tam izvem, da obstoječa zaposlena, s katero sva se dogovorili za sestanek, v prihodnjih dneh itak odhaja, daje odpoved. Ob ponudbi, da bi zgolj iz moje ljubezni do knjig pisala kaj o njihovih knjigah brezplačno, sem lahko le malo čudno pogledala. Nekaj ur vožnje do tja, nazaj, malo klepetka in to je bilo to. Za sp-ejevca je to pač nebodigatreba strošek.  V svoji karieri sem spoznala, da je v organizacijah (zasebnih podjetjih ali v javnem sektorju) ogromno praznega teka in neučinkovitosti. Prazno sestankovanje je ena takšnih rak ran. Zato sem v okviru  KUPA 21 komunikacijskih programov že pred leti izdelala tudi natančen program, kako učinkovito pripraviti in  izpeljati sestanke. V obdobju nove realnosti po pandemiji  sem se odločila, da je prvo zoom srečanje na temo o možnostih sodelovanja tisti selektivni mehanizem, ki obema stranema prihrani veliko časa: potencialnemu naročniku in meni kot izvajalki. Izjeme so le kakšne večje stranke z možnostjo dogovora o dolgoročnem sodelovanju.

Ne morem vam s klasično ali sodobno koso pokositi trave na daljavo. Res je, vsega se ne da postoriti na daleč. To, kar v okviru Agencije Biti ponujam sama pa skoraj v celoti.

Vprašanje je seveda, če vas neučinkovito komuniciranje vodij boli do te mere kot mene kakšna kapljajoča cev, ki je ne znam in ne zmorem popraviti sama. Vprašanje je tudi, če imate v vaši organizaciji zaposlene sodelavce iz tujine, ki pri svojem delu potrebujejo znanje slovenskega jezika. Prav tako je vprašanje, če ste pripravljeni sodelovati z mojim medijskim portalom Prisluhni si z Biserko: človek, družba, narava. Vse intervjuje  in članke doslej sem v sodelovanju s sodelavci pripravljala na daljavo.

Če bi se slovensko novinarstvo ukvarjalo manj z lastniškim tajkunstvom obvladovanja velikih in potratnih stavb ter z delegiranjem medijskih umorov in ubojev enkrat naših ter drugič vaših, bi mu šlo dosti boljše kot danes. Je pa res, da smo mediji – predvsem tisti v zasebni lasti, ki nosimo v torbi zgolj svojo glavo, brez stricev in tet iz ozadja – na nizki preživetveni točki zaradi vse bolj prevladujočega prepričanja, da vsi vse vedo in je dosti bolj pomembno kot odpiranje pravih tem s področij človeka, družbe in narave namreč to, kakšne teniske si je obula katera od vplivnic.

Naučimo se brusiti kose. In brati knjige!

Nisem za aktualizacijo kitajske revolucije v stilu, da morajo vsi šolani na njive, da se naučijo delati. Sem pa morda za približek zgodbe o pokojnem graditelju Velenja Nestlu Žganku, ki naj bi menda ljudi iz pisarn ob sobotah odpeljal na ogled delovišč v jame in obratno, jamskih v pisarne, da bi vsaj spoznali in začeli ceniti delo drug drugega. In to bi bilo dobro tudi za Slovenijo.

Da bi “ta mestni” dojeli, kako se prideluje hrana na podeželju, kakšna orodja in stroje mora znati uporabljati vse bolj izobražen in razgledan kmet. Dobro bi bilo preživeti na podeželju dan ali dva s sodelovanjem pri opravilih v vinogradih, na njivah, v hlevih… zato, da bi konec koncev bolj cenili to, kar nam prihaja na mize. In tudi zato, da bi dojeli, da seveda zgolj od knjig ne moremo preživeti. Vendar pa zgodba ni enostranska.

Tako podcenjena kot je slovenska beseda in z njo povezano intelektualno delo (pisanje novinarskih prispevkov in ustvarjanje knjig) se nam ob dnevu svobode medijev dogaja tudi zaradi krilatice, da “vsi vse vedo”, tudi takšni, ki so v življenju morda prebrali le eno knjigo.  To je rak rana intelektualnega znanja, kajti vsakdo pride k zdravniku že z google diagnozo. Veste, pri kakšni počeni cevi, ki kaplja, pa se takšno pametovanje hitro ustavi, ker lahko imaš zelo hitro vse poplavljeno.  Morda tudi za to bolj spoštujemo znanje in delo tistih, ki obvladajo različna fizična opravila kot onih, ki so vešči z besedo, izgovorjeno ali pisano. Ker pa je slovenski narod vendarle utemeljen na kleni slovenski besedi in je Trubarjeva dediščina narodov krvni obtok, bi si želela, da bi tudi tisti z druge strani, ki obvladajo kose in sodobno mehanizacijo, bolj spoštovali učene, izobražene, razmišljujoče – intelektualce oziroma izginjajoči se srednji razred, ki si v času različnih svobod še dovoli misliti s svojo glavo. In celo preživeti ob tem. Kljub čuvajem enoumja, ki si želijo diktirati, kaj novinarstvo je, kaj še sme in kdaj mora slediti zapovedim, da še jagenjčki umolknejo, ker dvomiti pač ni dovoljeno, razmišljati s svojo glavo pa še manj zaželeno.