Nazaj k naravi – tako sem poimenovala blog, v katerem boste  lahko spremljali zapise, ki so kakorkoli povezani z življenjem, preživetjem, zgolj bivanjem v naravi. Poleg lastnih opažanj bom z zapisi in z zanimivimi sogovorniki v tej rubriki Narava opozarjala na zorne kote, ki jih ponavadi prezremo in na prakse, ki nas bodo vnovič zbližale z zakonitostmi narave, kjer je vedno vse tako kot mora biti: v pravičnem, naravnem redu.

Sobivanje z naravo nas razbremeni pasti 7 ključnih grehov, ki nas v sodobni družbi in povampirjenih odnosih “plastic fantastic” odtujujejo ne le od drugih, temveč tudi od sebe. To so: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist in lenoba. Ko vnovič ali sploh prvič prisluhnemo naravi kaj hitro ugotovimo, da le-ta narekuje povsem drugačen tempo, skladen s čuječnostjo in sporočilom “biti tukaj in zdaj”.

Stara cesta, 16. julij 2024

biserka@zbiserko.si

Po življenju v blokih in izkušnji v  najeti hiški  sem končno skoraj že pol leta v hiški v naravi, na svoji majhni posesti. Kljub kopici izzivov, ki so še pred družinskimi člani, vključno z učenjem, kako se kakšnim stvarem in opravilom na travniku, v gozdu, pri sadnih drevesih streže, je prvo dejstvo nesporno. Ni primerjave, ko jutranji vzhod pospremiš s terase s pogledom na zelenico in brsteča sadna drevesa namesto s pogledom na prometno velenjsko Tomšičevo ali še bolj prometno  ljubljansko Zavetiško.

Okoli blokov so se v minulih desetletjih pridno podirala drevesa in nekatera mesta so tako ostala zelena bolj po besedah kot po dejanski podobi. Samo okoli mojega nekdanjega bloka v kraju, kjer sem preživela prvih 18 in zadnji dve leti življenja, so podrli vrbo, dve lipi… Je že res, da so drevesa z močnimi koreninami začela vplivati tudi na bližnja asfaltirana cestišča, toda nudila so senco in zavetje pred neznosno pripeko. Namesto njih se praviloma ni posadilo nič; če pa že, so to bili nizki grmi. Torej ne le struktura prebivalstva in posledično tudi kvaliteta meščanskega bivanja, spremenila se je tudi klima, kar se tiče zelenja okoli blokov. Ob priselitvi v Prlekijo je bilo okoli hiške tudi treba posekati nekaj grmovja, starih, bolnih dreves, urediti zelenico, ampak sajenje novih je ena od mojih prioritetnih zavez.

In ko si kakšen znanec priduša, češ, kako le si pa lahko privoščiš hišo in življenje v njej, naj hitro postrežem s preverljivim podatkom. Ogrevanje, elektrika, voda je za 118 m2 bruto površine hiške za dvakrat cenejše kot je bilo v dvostanovanjskem bloku sredi Šaleške doline. Tudi zaradi v javnosti že obelodanjenih čudnih obračunavanj toplotnega ogrevanja. Ko sem gledala beležko vodenja stroškov porabe pri pokojnem očetu in mojo iz lanskih dveh let sem lahko ugotovila, da se je strošek ogrevanja skoraj podeseteril (če je oče plačeval 20, sva samo dva v stanovanju lani plačevala približno 200 evrov). Nesprejemljivo.

Naslednja moja postavka za končen lanski decembrski rez in preselitev v povsem drug konec Slovenije je bila dolgoletna želja po miru in nekaj lastne pridelave oziroma samooskrbe.  Mir že imam. Neprecenljiv je. Mož se včasih pošali, da me bo začelo motiti nenehno petje ptic, jutranje oglašanje petelinov, zvok vetra, ki tukaj na vrhu goric tako lepo zavije… Ga potolažim, da temu ne bo tako. Ravno ptičje petje namreč ponuja vibracije, ki človeka umirjajo in tudi zdravijo v tem vsestransko ponorelem svetu.

Samooskrba je seveda izziv o katerem se bom v prihodnjih zapisih zagotovo še razpisala. Za zdaj sem v fazi zbiranja informacij, prebiranja knjig iz bogate domače biblioteke, brskanju po internetu in izvabljanju modrosti in znanj iz prleških sogovornikov, ki z naravo tukaj dihajo že od mladosti. Za zdaj sva s Predragom preštela deset različnih vrst dreves. In ravno to, kako obrodijo človeka popelje v povsem drugo, umirjeno dinamiko narave: češnje, ribezl, slive, zeleni kostanj, robide, fige…  In kaj bo jutri? Sprehod v jutranjem svitu z ogledom kakšne nove dobrote na vejah dreves – neprecenljivo.

In potem so tukaj še ljudje. Bolj odprti, bolj prijazni kot v drugih koncih Slovenije, kjer sem preživela minulih skoraj 50 let. V Ljubljani, kjer sem poleg študentskih pustila skupaj 16 let življenja je tako, da so izjemno odprti in ljubeznivi tisti pristni Ljubljančani. Če pa kdo od drugod prek noči postane Ljubljančan pa mu praviloma to kaj hitro v glavo stopi. O kakšni povezanosti pa pove že prigoda, ko sem po odselitvi z Viča po pol leta slučajno srečala soseda iz bloka in mi reče: “Kako ste kaj, vas že nekaj časa nisem opazil.” Ja, seveda ne, saj že nekaj časa ne živimo tukaj.

Podeželje sem vsaj malo občutila med desetletnim bivanjem v Mozirju.  Vendar sem takrat živela “nepodeželsko”: v enem od novejših blokov in brez neposrednega stika  s travnikom ali obdelovalno zemljo in tudi brez skrbi, če v bivanjskem delu vse deluje; v hiški si sam svoj mojster in kmalu spoznaš, da adrema dobrih znalcev in poznavalcev ter prijaznih sosedov ogromno pomeni, ko gre kaj narobe z elektriko, vodo, pa še s čim.  Med več kot desetletnim bivanjem v osrčju Zgornje Savinjske doline sem bila nekako najbliže naravi, pred tem sem spoznavala predvsem mesta (poleg Velenja, Celja, Ljubljane tudi Beograd, Skopje, Atene, Sofijo…).  Velikokrat smo se povzpeli na čist zrak Mozirske planine, pri bližnjem kmetu kupovali kozje mleko in v družini zdravili astmo, hladili smo se ob bistri Savinji (op. mimogrede, ta bistrost reke mi na tem pomurskem koncu vendarle manjka, kajti tu je, kar se tekočih rek tiče več močvirja, druge barve so, temnejše, rjave…) in tako se je podeželje zame nekako tudi zaključilo. Znotraj stanovanja z balkonom.

Sobivanju z naravo, čeprav znotraj mestnega okolja sem se približala še enkrat, predvsem ko sem lahko vedrila pod mogočno staro češnjo in skrbela za majhen čisto moj nasad sivke in vrtnic. To je bilo v celjski Zvezdanini hiški, kjer smo kot najemniki preživeli lepa štiri leta v knežjem mestu. Ko je  sin Timon zaključil klasično gimnazijo in pridobil tudi črni pas juda in opravil ure kitare pri učiteljici Ajši, smo se po njegovi maturi premaknili v moje velenjsko stanovanje. To je bila, vsaj z današnjega zornega kota, ena mojih večjih napačnih odločitev v življenju.  Ko se s spomini na čudovitih 18 let odraščanja v rojstnem kraju namreč soočiš s tem, da skoraj v vsakem pogledu to ni več tvoje mesto, kamor se vrneš po 40 letih… Ampak tudi ta izkušnja je bila dragocena. Ne vem še točno za kaj, bo že pokazal čas. Ali pa tudi ne.

Tako me ne preseneča, da tudi na tem koncu Slovenije, v Pomurju, lahko vedno znova preberem o ljudeh ali pa koga izmed njih tudi v živo spoznam, ki so rekli nasvidenje mestu in se podali v idilično, čeprav preživetveno trdo, brezkompromisno podeželje ravnic in goric…  Dostop do avtoceste je dokaj blizu, do samega Ljutomera pičlih pet minut z avtom.  In ko se pogovarjam z nekaterimi drugimi prišleki v te kraje, so razmišljali podobno kot sem jaz. Po eni strani imeti blizu dostop do infrastrukture in po drugi živeti med prijaznimi ljudmi v še vedno zelo neokrnjeni naravi.

 

Želim prejemati zapise Nazaj k naravi na svojo e-pošto

Želim se pogovoriti o poslovnem sodelovanju 

 

Če želite zapise prejemati na svoj e-naslov mi to sporočite s klikom na emajl in pripisom: Naročam Nazaj k naravi.  Če se vas prispevki vsebinsko dotaknejo, če vam koristijo, lahko zapise tudi finančno podprete…  K sodelovanju pa vabim tudi podjetja, ki so pri svojem delu uglašena  z naravo in se nam lahko vsem skupaj predstavijo v PR zgodbah ali nagovorijo z oglasnimi pasicami.