Tudi delo na kmetiji ali delo v pisarni, ali kot smo slišali te dni iz smeri podeželja “početje mestnih kravat v pisarnah, odtujenih od podeželske resničnosti”, je delo. In je lahko eden od prvomajskih razmislekov o delu tako in drugače.

Dejstvo je, da smo se s prihodom jeznih kmetov, ki so se pripeljali v prestolnico s svojimi delovnimi stroji (traktorji torej) v Sloveniji poleg rdečih in belih zdaj še bolj kot kadarkoli doslej uspeli razdeliti na “ta mestne” in “ta podeželske”. Prvi ne razumejo drugih in drugi očitno ne prvih. Če v čem potem smo v naši državi očitno mojstri v delitvi naroda in prebivalcev na ta prave in one napačne. Vprašati pa bi se morali vsi skupaj predvsem: “Kakšno kmetijstvo Slovenija potrebuje, kakšnega si lahko privoščimo, v kaj bo treba vlagati, kaj tržna logika prenese in kaj je v državnem interesu …?” In vsa ta vprašanja si smemo zastaviti vsi državljani, ker podeželje ni le stvar kmetov kot tudi razvoj mest ne sme biti le stvar nekaterih lokalnih šerifov.

Traktorji niso problem, veselite se prihoda robotov!

Veliko pripomb je bilo v minulih dneh slišati od “ta mestnih”, češ, poglejte no, s kakšnimi več sto milijonov vrednimi traktorji so se pripeljali v prestolnico ti “ubogi” kmetje.

Tako si je večina udobno nadela plašnice, da ne bi slišala pravih problemov, ki so jih ti prišli sporočit državnim in mestnim oblastem ter meščanom, ki v podeželju največkrat zaznamo romantiko travnikov, gozdov, živine na paši… malo manj pa poznamo vso težaško delo, ki se skriva za kilogramom pridelane moke in tudi matematika vložkov, ki na koncu prinese liter namolženega mleka, nam je praviloma tuja. Pa ni problem v traktorjih. Čeprav bi si znotraj vasi zagotovo mnogi kmetje lahko prihranili investicijo v nakup traktorja z vsemi priključki in sodobno opremo, ki jo narekuje čas digitalizacije, če bi med seboj več sodelovali, si opremo najemali – sposojali preko zadrug… V marsičem so traktorji na slovenskem podeželju dejansko sinonim preteklosti. Če bi prestolnico obiskali s kakšnimi avtonomnimi roboti, ki nadomeščajo fizično delovno silo pri težaških kmetijskih opravilih, potem… ja, potem bi nas lahko bilo bolj strah. Sporočilo bi namreč bilo, da slovensko kmetijstvo niti z najsodobnejšo tehniko ne vidi svoje svetle prihodnosti.

Kmet nikoli ni lačen, meščan pa večkrat

Vsakdo, ki živi v bloku in si mora kupiti še peteršilj je že kdaj izustil tisti famozni slovenski stavek: “Kmet ni nikoli lačen”. Resnici na ljubo bi bilo dobro, da tudi kmetje prisluhnejo kdaj kakšni izjavi na svoj račun. Na primer, da lahko marsikakšen pridelek prodajo “na roko, za gotovino, brez računa” kakšnemu od obiskovalcev v okviru dodatnih dejavnosti, kot so turistične kmetije. Tudi s kakšnim posekanim drevesom v gozdu si lahko kmet pomaga prebroditi kakšen nepredviden družinski izdatek. Prek raznih društev in združenj se danes marsikakšna kmečka gospodinja lahko večkrat odpravi na krajši oddih – nekaj, kar si včasih, ko je bilo treba non-stop brez zamenjave delovne sile skrbeti za živino v hlevu, ni bilo možno predstavljati. Zgodba kmečkega vsakdana tudi ni tako črno-bela kot se želi naslikati. To pa nikakor ne pomeni, da so kmetje brez problemov. Nasprotno. Mnoge dejavnosti se soočajo s koncem poklicev, z zaprtjem tovarn in post-pandemično obdobje z vojno v osrčju Evrope in svetom, ki ga je vrglo s tečajev, nam je vsem prineslo drugačno realnost. Tudi podeželju.

Kmetom je treba prisluhniti. A tudi oni morajo kaj slišati!

Pod črto nedavnega kmečkega punta v Ljubljani lahko zaznamo tri ključne zahteve kmetov. Prva je ta, da želijo normalne pogoje za svoje delo. Ne morem se znebiti občutka, da to pomeni predvsem, da naj ostane vse po starem, predvsem pa naj se nič ne spremeni pri načinu same pridelave hrane, in to predvsem na zaščitenih območjih Natura.

Druga zahteva je ta, da se “odpokliče” predlagan zakon s katerim bi tudi na hitro priučeni tečajniki nadzorovali življenjske pogoje in blagor živali (ne le psov in mačk, tudi rejne živine), saj je ta za kmete povsem nesprejemljiv.

Tretjo zahtevo pa prepoznavam v tem, da se delo kmeta končno začne pravično vrednotiti. In povsem strinjam se, da v času digitalizacije in vrhunca razvoja računalniške znanosti ni nobene tehnične ovire, da se v 24ih urah izdela točno razmerje cene v litru prodanega mleka, kilogramu mesa ali štruci kruha: koliko centov od končne prodajne cene si odreže kmet, koliko dobi predelovalna industrija in kakšna marža ostane trgovini. Tukaj bi morali enkrat dokončno opraviti tudi s pomenom besed: kdaj dejansko govorimo o subvencijah za kmetije, kdaj pa resnično gre za nadomestilo za izpad njihove prihodka, da si hrano v tej državi sploh lahko še privoščimo.

Pa tudi k pojmovanju dela bo treba pristopiti na drugačen način. Enako pomembno kot težaško delo na njivi, da lahko požanjemo pšenico je namreč tudi intelektualno delo tržnika in prodajnika, ki skušata potem to pšenico vkomponirano v končni izdelek prodati vse bolj razvajenemu kupcu. Delo je tudi za proizvodnim obratom, strošek je tudi delavska plača v proizvodnji, da iz surovin, pridelanih na kmetijah, na koncu dobimo izdelek za prodajo. Tako pa se mi v govorici pogajalcev znotraj prehranske verige velikokrat zdi, da menda samo prvi delajo, drugi afne guncajo tretji pa z maržo služijo. Pa ni temu čisto tako, kajne?

Pri iskanju rešitev je vedno tako, da je z izrečenim “proti” dobro priti nasproti s predlaganimi argumenti “za”. Strategija kmetijstva bi namreč morala biti strateško vprašanje na ravni države.

• Kaj pa, če se bi bilo treba usmeriti v ekološko kmetovanje na celotnem območju države znotraj razdrobljenih kmetijskih gospodarstev?
• Smo živinoreji zapisani zato, ker imamo na voljo toliko travinje, ki za kaj drugega ni primerna ali zato, ker imamo izdelano strategijo živinorejstva pri nas?
• Kaj želijo oziroma potrebujejo kmetje, da bi z vidika prehrane Slovenija lahko postala povsem samooskrbna – vprašanje, ki verjetno nima nič skupnega s prvim?
• Če ste kot kmetje proti predlaganemu nadzoru bivanjskih razmer živali in živine, kaj pa potem predlagate kot alternativo, da ne bomo spremljali fotografij o izmučenih kravah, konjih pri posameznih rejcih? Kako nameravate odstraniti plevel med zrnjem večine, ki lepo skrbi za svojo živino?

Kmete potrebujemo, pa intelektualce in meščane tudi

Na svoji življenjski poti sem na pragu šestega desetletja videla že kar nekaj kmetij; mnoge med njimi so umrle. Objekti in nasledniki klenih kmetov so ostali, samo mladi ne kmetujejo več…

Pri eni od kmetij v Petrovčah sem preživljala lepe mladostne trenutke, saj je bil kmet Janko v naših očeh delavske družine klen kmet v pravem pomenu besede. Imel je krave, prašiče, velika polja, gozdove in prideloval je hmelj… Velikokrat je prišel na obisk s kakšno vrečo domačega krompirja in koline pri njemu so vsaj s kakšno okusno klobaso zadišale tudi v našem domu… Leta so tekla…Jankovi zanamci so se odločili za drugo pot. Hleva ni več – no, poslopje je še, v enem je lično urejeno stanovanje, v drugem pa je najprej sin in za tem še Jankotov vnuk postavil uspešno lesarsko obrt… od njiv je ostalo še nekaj obdelanih za lastne potrebe. Nekoč je bila to velika kmetija.

Zgornjesavinjčan Tine nas je na Savini nad Ljubnim najprej ponosno peljal v hlev in razkazal svoje bogastvo – krave. Gospodinja je vselej ob našem prihodu zamesila kakšne okusne sladice; brez nakupa Zgornjesavinjskega želodca nismo nikoli odšli. Generacije so se zamenjale. Mlajša hči se je omožila in se preselila na moževo kmetijo, starejša hči je kot umetniška dušica “odplavala” v svet. Tineta je že pred leti izdalo srce. V hlevih je tišina. Soproga se trudi z dejavnostjo turistične kmetije; še vedno peče okusne sladice. Nekoč je bila to velika kmetija.

Izključevanje ni pot rešitve za slovenskega kmeta

Potrebujemo klenega, ponosnega slovenskega kmeta, ki bo seveda gospodar na svoji zemlji, zavedajoč se, da lahko na dolgi rok preživi od tistih “meščanov”, ki po njegovem nič ne delajo in kot belosrajčniki v pisarnah brez milosti krojijo prihodnost njegove kmetije. Ni kmeta brez meščana in ni meščana brez kmeta.

Kmetija sodobnosti danes in jutri bo potrebovala zelo izobražene mlade kmetovalce, ki bodo s pomočjo sodobne tehnologije upravljali kmetijska gospodarstva in od svojega dela tudi dostojno živeli. Brez subvencij, brez nepotrebne miloščine, ampak na podlagi pravično ovrednotenega dela znotraj celotne prehranske verige, ki se začne na polju ali v hlevu in zaključi na trgovski polici. Tega pa ne bo mogoče doseči dokler se bodo kmetje na začetku verige čutili po eni strani opeharjene in po drugi večvredne v odnosu na vse preostale, ki morajo njihovo surovino predelati, jo tržiti in na koncu tudi prodati vse bolj zahtevnemu kupcu.