Predrag Tašić -
05.07.2024
Postajata Moskva in Washington sodelavca ali drugače: tombola velesil je v polnem razmahu. Danes se pospešeno odvijajo globalne igre: zarote, izsiljevanja, preobrati iz nasprotnikov v prijatelje ter obratno, vbrizgavanje denarja in zlata v svetovni krvni obtok, ustrahovanje z orožjem… Te igrice brez meja, z možnimi katastrofalnimi posledicami, potekajo med starim imperijem (ZDA) in novimi pretendenti (Kitajsko, Indijo in celo Rusijo) za prevzem ameriškega prestola.
Igre brez meja na turbulentnem planetu
Zdi se, da je vsesplošni konflikt med ZDA in Rusko federacijo postavljen v drugi plan in so se scenaristi nove prihodnosti planeta sprijaznili z zmago Rusije v Ukrajini, posledično torej z razdelitvijo te države na dva ali več delov. V ospredju je pričakovan razvoj dogodkov po novembru in končanih predsedniških volitvah v ZDA.
Na teh ameriških volitvah bo, po napovedih sedanjih daljnovidnih scenaristov, zmagal Trump. To ne bi bilo slabo za globoko državo, ki je v načelu doslej nasprotovala njegovi zmagi. Zakaj? Zato, ker se utegne Trump pobotati s Putinom in bi tako ZDA lahko dobile novega zaveznika v prihodnjem konfliktu s Kitajsko. Slednji se namreč zdi neizbežen!
V resnici danes kaže na to, da je doslej nemogoče postalo del nove globalne igre, ki se bo dejansko začela najpozneje konec letošnjega leta! V tej globalni igri na našem turbulentnem planetu bo, po mojem mnenju, Evropa razdeljena med ameriško in rusko cono vpliva; enako velja za Ukrajino. Rusija bo sprva skrivoma potem pa bolj odkrito prestopila na stran kolektivnega zahoda, kot bo to storila tudi Indija. Kitajska bo ostala sama. BRICS (ekonomska skupina deset evrazijskih držav čigavo so jedro Kitajska, Rusija in Indija) se bo spremenil v papirnatega zmaja, ki bo v pripravljenosti na aktiviranje, če bi Američani spet postali negativci.
Toda gremo od začetka te nove zgodbe, ki se je na tem našem vse bolj norem planetu začela pisati šele pred nekaj tedni.
Zdi se namreč, da sta se Rusija in Kitajska sprli glede nadaljevanja njune skupne geopolitične strategije nasprotovanja Združenim državam Amerike. To je vplivalo na Putina, da se je nepričakovano zapletel v ljubezensko afero s Severno Korejo in z Vietnamom – ob se državi sta pomembni partnerici Kitajske. Povedano drugače: Putinov junijski obisk teh dveh držav ni bil nasprotovanje kolektivnemu zahodu kot so pisali zahodni mediji, temveč je šlo za opozorilo Kitajski! Kitajska namreč skuša sedeti na dveh stolih oziroma podpira Rusijo in njen boj s kolektivnim zahodom. Toda to počne vse dokler Ruska federacija v nekem trenutku ne začne ogrožati njenih zunanje trgovinskih interesov. Na tej točki se potem Kitajska hipno ustavi, kar je na koncu razjezilo Putina.
Putinova brca Kitajski
Ruski predsednik Vladimir Putin je z obiskom Severne Koreje in Vietnama ostro odgovoril Kitajski, ki se preveč boji zahodnih sankcij. To je na ruskem you tube kanalu Zakon in red v ZDA 27. junija 2024 izjavil ruski ekonomist Mihail Khazin, ki je dobro seznanjen z dogodki v Kremlju.
Topel sprejem ruskega voditelja v teh dveh državah je resno zaskrbel Zahod. Vendar pa Khazin meni, da sporočilo teh obiskov ni namenjeno ZDA in Evropi temveč Kitajski, ki se preveč boji zahodnih sankcij, če bi pomagala Rusiji pri tem, da se jim še naprej izogiba. »Kitajski predsednik Ši Džiping namreč ni mogel izpeljati tega, kar sta se pogovarjala s Putinom, ker se ni bil sposoben (pripravljen) soočiti s svojo domačo prozahodno finančno in gospodarsko elito. Tako se je Rusija znašla pred vprašanjem, kaj storiti,« je med drugim dejal Khazin.
Po njegovih besedah ima Rusija široko paleto obrambnih tehnologij, vendar nekaj primanjkljaja v proizvodnih zmogljivostih, ki so predvsem rezultat politično-ekonomske krize iz devetdesetih let. Zato je bilo za Putina bistvenega pomena, da se doseže dogovor s Severno Korejo, v kateri je veliko podjetij, ki imajo dovolj prostih zmogljivosti. Obenem je Severna Koreja velikega pomena za Kitajsko pred morebitnim ameriškim ovojem, ki bi segal od Japonske do Filipinov z namenom izolacije Kitajske od severno Pacifiškega oceana (znanega tudi kot Tihi ocean). V primeru ameriškega ovoja bodo Kitajci lahko vstopili v Pacifiški ocean skozi severnokorejska pristanišča in rusko Ohotsko morje. Druge možnosti Kitajska potem ne bi imela.
V tej situaciji je Putin dejansko »ukradel« Severno Korejo Kitajski, če bi se mu, po mnenju Khazina, morda Peking v prihodnje bolj resno zoperstavil. Ob tem še doda, da to seveda ne pomeni, da se Kitajska in Ruska federacija ne bi spet spravili. Dokaz za to, da je pobot možen pa vidi v pomanjkanju ostre reakcije Pekinga na Putinovo potovanje v Pjongjang.
Toda obisk Vietnama je Kitajce neprijetno presenetil, saj bi ta država lahko postala rusko okno za svetovne finančne trge, torej nekaj, kar si Kitajska ne upa postati zaradi lastnih interesov na kolektivnem zahodu.
Khazin je pripomnil, da so ZDA skoraj takoj po Putinovem obisku sporočile, da še nikoli niso imele tako dobrih odnosov z Vietnamom, kot jih imajo sedaj. To po njegovem mnenju pomeni, da je bilo Vietnamu dovoljeno, kar je bilo Kitajski s strani ZDA prepovedano. Razlogi za to so po njegovem mnenju različni, osrednji pa je ta, da se Vietnam v nasprotju s Kitajsko ne bi nikogar ustrašil. Medtem ko kitajski poslovneži vidijo ameriške namige kot nekaj, kar terja ukrepanje na kitajski strani, pa Vietnamci odgovarjajo Američanom z vprašanjem:« Zakaj nam vi govorite, kaj naj počnemo na lastnem ozemlju?« Khazin tako ocenjuje, da je prav drža suverenosti Vietnama tista, na katero namerava igrati Rusija. »Prav tako so ZDA porabile preveč časa in truda za normalizacijo s to državo, da bi jo zdaj žrtvovale zaradi protiruskih sankcij«, ob koncu sklene Khazin.
Podprite naše delo. Članek nagradite po lastni presoji.
Kitajski zobje Rusiji
Putinov obisk na severu Koreje je sovpadal z obiskom visokih zunanjih in obrambnih uradnikov Kitajske v Seulu. O tem je 19. junija 2024 poročala agencija Reuters. Povzela je izjavo predstavnikov Južne Koreje:« Naša država je izrazila zaskrbljenost zaradi obiska ruskega predsednika Putina v Severni Koreji. Kitajska pa je izrazila upanje, da bo sodelovanje med Rusijo in Severno Korejo prispevalo k miru in stabilnosti v regiji.«
»Kitajska ima določene zadržke glede vojaškega sodelovanja Severne Koreje z Rusijo, ker bi to lahko pokopalo monopol, ki ga ima Peking pri geopolitičnem vplivu na Pjongjang,« je dejal Ton Zhao iz ustanove Carnegie za mednarodni mir. Ob tem je dodal, da je Kitajska zelo previdna, ker ne želi de facto zbuditi vtisa zavezništva med Pekingom, Moskvo in Pjongjangom, ker bi ji bilo to lahko v napoto pri ohranjanju sodelovanja s ključnimi zahodnimi državami. Omenjeno agencijsko besedilo potrjuje dejstvo, da je bistvo zunanje politike Kitajske njena zunanja trgovina. ZDA in njene zaveznice, Japonska ter Južna Koreja so bile v letu 2023 na vrhu seznama največjih trgovinskih partneric Pekinga.
Nekaj dni za tem, 1. julija 2024, je že omenjeni Mihail Khazin v intervjuju za televizijski kanal Tsargrad napovedal, kako Putin zapušča zavezništvo s Kitajsko! Pojasnimo, da je Khazin zastopnik ekonomistov, ki v Ruski federaciji nasprotujejo trenutni vladajoči gospodarski ekipi, ker menijo, da je dve leti po vojni v Ukrajini, še vedno preveč pro-zahodno usmerjena. V tem kontekstu gre torej razumeti Khazinovo trditev, da Putin zapušča Kitajsko, ker je ta zavrnila vlogo strateške, vsestranske in enakovredne zaveznice Ruske federacije. Po Khazinu naj bi bil ruski predsednik sedanjemu vodstvu nebeškega cesarstva pripravljen ponuditi dolgoletno enakopravno in vzajemno strateško koristno partnerstvo, ki pa naj bi ga kitajska stran očitno zavrnila.
Khazin je v nadaljevanju za omenjen medij povedal, da si kitajska elita očitno ne želi enakopravnega odnosa, ampak hoče, da bi jo ruski partnerji ubogali. Putin s takšno situacijo ni bil zadovoljen. In menda naj bi se odločil za obisk Severne Koreje in Vietnama prav zato, ker ni dobil želene podpore Kitajske pri soočanju s kolektivnim zahodom. S tem naj bi, po besedah Khazina, Putin svojim kitajskim prijateljem jasno in prepričljivo pokazal, da ima poleg Kitajske tudi druge zanesljive partnerje v Aziji, ki si jih lahko Moskva po svoji volji izbira.
Ruski ekonomist Mihail Khazin ob tem pravi, da bo zavrnitev Kitajske, ki je zavrnila sklenitev strateškega partnerstva na način, kot si je to želela Rusija, zagotovo imelo dolgoročne posledice. Te se bodo odražale tudi v spremembah zunanje politike ruskega vodstva.
Po mnenju Khazina bi tako Putin utegnil vnovič razmisliti o odnosih z ZDA in bi lahko kmalu skušal skleniti zavezništvo z novimi ameriškimi oblastmi. Pri tem je ruski ekonomist očitno mislil na Trumpa po njegovi morebitni zmagi na novembrskih predsedniških volitvah v ZDA. V o menjenem nastopuna TV Tsargrad je še poudaril, da je moral Putin tisto, kar ni našel na Kitajskem, poiskati pri drugih azijskih državah. In vnovič opozoril, da bi to lahko precej obrnilo razmere na svetovnem zemljevidu, saj bi lahko Putin ponudil Američanom sklenitev dolgoročnega geopolitičnega sporazuma. Nova ameriška elita, ki jo predstavljajo predstavniki republikanske stranke se po mnenju Khazina lahko namreč prostovoljno dogovori s Putinom, saj je zainteresirana za ustavitev hitrega razvoja Kitajske ter za njeno zmanjšanje vpliva v azijsko-pacifiški regiji.
Sledi geopolitični zasuk ZDA in Ruske federacije?
»Kandidat za predsednika ZDA Donald Trump se z ruskim voditeljem Vladimirjem Putinom pogaja o tem, koliko ukrajinskega ozemlja bi lahko Kremelj obdržal zase,« piše ameriški časopis Politico 2. julija 2024. Ob sklicevanju na dva neimenovana strokovnjaka za nacionalno varnost omenjen medij poroča, da Trump razmišlja o sporazumu, s katerim bi Nato zavezal k temu, da se ne bo širil v Ukrajino ter v Gruzijo. Prav tako naj bi se s Putinom pogajal tudi o tem, koliko ukrajinskega ozemlja bi lahko zadržala Moskva po sklenitvi miru. Trump tudi pričakuje, da bodo evropske članice dramatično povečale izdatke za Nato, ko bo on postal ameriški predsednik. Po pisanju v Politico naj bi Tramp po opozorilih poznavalcev načrtoval tudi »radikalen zasuk« v Natu. Malo verjetno pa je, da bi ZDA zapustile to vojaško zvezo, kar pa ne pomeni, da bo Nato po preživetju drugega Trumpovega mandata ostal nespremenjen.
Uradni Kremelj je po tem zapisu v Politico sporočil, da predsednik Vladimir Putin in nekdanji predsednik ZDA »ne sodelujeta v dialogu o Ukrajini.« Toda ruska agencija Tass je dan pozneje, 3. julija 2024, poročala o tem, da je ruski predsednik na ta dan sporočil, da je Rusija pripravljena na dialog z ZDA. Pri tem naj bi dodal, da v tej državi obstajajo signali o pripravljenosti za začetek dialoga o strateški stabilnosti, ki pa se spreminjajo v govore o abstraktnih temah.«»Počakajmo na oblikovanje nove administracije in potem bomo razumeli, kakšni so njeni načrti in njene preference. Želim ponoviti, da smo pripravljeni na dialog,« je o izjavi Putina poročal tudi ruski spletni portal RIA Novosti.
Kot navaja omenjen vir naj bi Putin dejal, da ni seznanjen s predlogi nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa o končanju konflikta v Ukrajini. In pri tem dodal: « Dejstvo, da gospod Trump kot predsedniški kandidat izjavlja, da je pripravljen na mir in želi ustaviti vojno v Ukrajini, jemljemo precej resno. Nisem pa seznanjen z njegovimi morebitnimi predlogi, kako namerava to storiti. To je seveda ključno vprašanje, a ne dvomim v to, da bo stvari pojasnil iskreno in mi ga bomo pri tem podprli«, je dejal Putin.
O tem, da se pripravlja resen geopolitičen zasuk na poti do novembrskih volitev v ZDA, priča tudi diplomatska pobuda madžarskega premierja Viktorja Orbana. Na torkovem obisku v Kijevu se je namreč Viktor Orban pogovarjal z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim o ustavljanju vojne, o čem naj bi se 5. julija 2024 pogovarjal tudi v Moskvi s Putinom. Evropski politiki in birokrati Evropske Unije so bili jezni na Orbana in v evropski izdaji časopisa Politico 4. julija 2024 izjavljajo, da Orban ne zastopa interesov EU – torej skupine, na čelu katere je v naslednjih šestih mesecih Madžarska!
Sam verjamem v to, da Orban ne zastopa njihovih interesov, saj so le-ti v nasprotju z interesi državljanov unije. Kot primer naj navedem le zvišanje carin na uvoz kitajskih električnih avtomobilov (zdaj naj bi zanje veljala približno 48% carina), kar bo povzročilo kitajske protiukrepe in seveda posledično velike izgube evropskih proizvajalcev avtomobilov. Ti letno zaslužijo od prodaje na kitajskem trgu 17 milijard evrov! Čigave interese potem zastopa Orban? Ali osebne ali kot predsedujoči EU občuti odgovornost, da ustavi norijo v Ukrajini? Možno je seveda, da so v ozadju njegove pobude tudi Američani.
Po nedavnem katastrofalnem televizijskem nastopu Joa Bidna v duelu s Trumpom so demokrati v ZDA panični, saj so zaznali, da Biden ne bo zmagal na volitvah. Ameriški časopisi so tako polni zahtev posameznih demokratskih politikov, češ, naj se Biden umakne iz predsedniške tekme, vanjo pa naj vstopi drug kandidat. Biden se sam za zdaj ne želi umakniti oziroma ima za vztrajanje za nov predsedniški mandat podporo svoje družine. Podpora je logična, saj vedo, da bodo po sestopu z oblasti predvsem zaradi vpletenosti nekaterih članov v korupcijo zanje nastopile težave.
Ker del demokratov meni, da je vojna v Ukrajini izgubljena, še posebej, če pride na oblast Trump, je možno, da bi sklenili sporazum s Putinom pred novembrskimi volitvami v ZDA. Seveda obstaja še druga opcija, ki je veljala za bolj realno vse do omenjena poraznega Bidnova televizijskega nastopa, in sicer zaostrovanje spopadov z Rusijo.
Po Bidnovem televizijskem nastopu je je nadaljnje zaostrovanje odnosov z Rusijo postalo pravcati politični samomor, saj bi dementni predsednik lahko sprožil nove konflikte in potencialno globalno vojno. Zdi se, da je med ameriškimi demokrati vse bolj aktualna zamisel o iskanju poti do miru v Ukrajini in pridobivanju Rusije na svojo stran pred prihodnjim, pričakovanim spopadom s Kitajsko. Če to drži ali ne, v obeh primeru je v ameriškem interesu spopad med Rusko federacijo in Kitajsko.
Podprite naše delo. Članek nagradite po lastni presoji.
O realnosti kitajskega obrata za 180 stopinj
O tem, da med Rusijo in Kitajsko ne gre vse po načrtih in pričakovanjih pišejo tudi kitajski novinarji. NetEase, mednarodni borzno posredniški portal, v kitajski izdaji 1. julija 2024 navaja, kako je Kitajska neprijetno presenetila Rusijo! Po njihovem mnenju je Peking začel precej nenavadne manipulacije z ameriškim državnim dolgom in plinom.
»Kitajska naj bi nenadoma uvozila veliko količino utekočinjenega zemeljskega plina iz ZDA – države torej, s katero ima slabe odnose,« so povedali novinarji s Kitajske. Analitiki NetEase so ugotovili, da Kitajska ni zgolj povečala nakupov ameriškega utekočinjenega plina, ampak je zmanjšala tudi uvoz ruskega utekočinjenega plina. Takšna situacija je precej nenavadna, saj se domneva, da Peking vidi Rusijo kot glavnega dobavitelja energije, hkrati pa namerava zmanjšati energetsko odvisnost od Rusije z dobavami iz ZDA.
Kitajski novinarji se ob tem ravnanju Pekinga sprašujejo, kakšen signal se pošilja in komu. Prvi signal napetosti med Rusijo in Kitajsko je bil prav uvoz ruskega plina. Kitajci so namreč kot največji partner Ruske federacije zahtevali od Rusov nižje cene plina. Rusi kitajske zahteve niso sprejeli in zaradi tega so se začele vse navedene težave med državama.
Toda zdi se, da se bo na koncu spopad okoli cen ruskega plina za kitajsko tržišče vendarle umiril. Kot poroča Interefax 4. julija 2024 naj bi voditelja Rusije in Kitajske, Vladimir Putin in Ši Džinping na ta dan pristojnim podjetjem obeh držav naročila, naj se v najkrajšem možnem roku dogovorijo o pogojih za dobavo plina preko Power of Siberia 2. Informacijo o tem je posredoval podpredsednik ruske vlade Aleksander Novak.
Srečanje med predsednikoma Rusije in Kitajske je potekalo 4. julija 2024 ob robu vrha Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO). Na tem srečanju tako imenovane azijske Nato zveze je Putin povabil na konferenco tako kitajskega predsednika Šija kot turškega predsednika Erdogana in še vrsto drugih azijskih politikov, ki niso člani te organizacije. Očitno je Putin v diplomatski ofenzivi.
Ni informacij o tem, če se je Putin pogovarjal s Šijem tudi o drugi nenavadni potezi Kitajske. Kot navaja NetEase naj bi Kitajska prenehala razprodajati svoje zaloge ameriških državnih obveznic, kar je sicer počela še pred nekaj meseci. Vendar je Peking pred kratkim ustavil ta trend in vložil 3 milijarde dolarjev v državni dolg ZDA! To je še posebej nenavadno početje glede na to, da glavni zavezniki Združenih držav počnejo ravno nasprotno. Japonska, Velika Britanija in številne države EU namreč razprodajajo ameriške zakladnice. Te poteze Kitajske pa niso nič manj presenetljive glede na to, da ZDA s svoje strani ne zmanjšujejo geopolitičnih napetosti v odnosu s Kitajsko. Bela hiša namreč ves čas kritizira Peking zaradi njegove podpore Rusiji ter ob tem tudi zvišuje carine na uvoz kitajskih električnih avtomobilov.
»Kaj vse to pomeni«, se sprašujejo analitiki NetEase. Ta situacija je presenetila Rusijo, ki je svojo sosedo začela sumiti, da se namerava obrniti za 180 stopinj. Po mnenju strokovnjakov NetEase ni razlogov za skrb Moskve. Kitajska se po njihovem mnenju ne bo odvrnila od Rusije in se tudi ne bo približala Ameriki. Zdi se, da so v igri nenavadne kitajske manipulacije z ameriškim državnim dolgom in plinom predvsem rezultat kitajskega pragmatizma. V času, ko so cene ameriškega utekočinjenega plina občutno padle se je namreč Pekingu zdelo smiselno, da kupuje bolj poceni energijo. In enako naj bi po mnenju NetEase veljajo tudi v primeru ameriških obveznic.
Nesoglasja med Kitajsko, Indijo in Rusijo!
Seveda situacija ni tako enostavna kot pišejo kitajski novinarji. Med tremi evrazijskimi igralci vlada vse večji spopad v novi globalni razdelitvi sveta med Kitajsko, Rusijo in Indijo. Kitajska in Indija imata poleg nekaterih sporov glede meja še veliko večje težave, saj druga drugo prepoznavata kot gospodarsko tekmico. Kitajska skuša pripraviti tudi Rusijo k temu, da bi zaradi zahodnih sankcij sprejela na tem območju njeno vodilno vlogo. Toda kljub sankcijam zaradi vojne v Ukrajini je hitrost razvoja ruskega gospodarstva višja kot v državah, ki so sprejele protiruske sankcije. Tako pravi vsaj kolumnist Andrzej Szczesniak za medij Misl Polska.
»Najnovejši gospodarski rezultati Rusije so presenetljivo močni«, pravi Szczesniak. In omenja, da kljub mračnim napovedim, ko je lani Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj Rusiji napovedala 2,5% padec gospodarske rasti, rusko gospodarstvo raste hitro, BDP te države pa se je leta 2023 povečal za 3,6 odstotka. Hkrati je Zahod, ki je na svojih trgih zaprl dostop do ruskih izdelkov, na koncu utrpel resne izgube. Rusko gospodarstvo se je v prvem četrtletju novega leta razvijalo še hitreje in doseglo 5,4-odstotno rast, medtem ko se je v Nemčiji zmanjšalo za 0,9 odstotka. V ZDA je bruto družbeni proizvod zrasel le za 1,3 %, na Poljskem so zabeležili 2,8 % rast.
Mednarodni denarni sklad (MDS) kot ključna finančna ustanova na svetu, napoveduje, da bo rusko gospodarstvo letos povečalo svoj BDP za 3,2 odstotka. Ruske stopnje rasti bodo po MDS višje od napovedi za razvita zahodna gospodarstva, vključno z ZDA. Tudi takšni ekonomski rezultati so opogumili Putina, da se zoperstavi kitajski gospodarski agresivnosti.
Rusi seveda želijo imeti na svoji strani obe vodilni gospodarski sili vzhoda, tako Kitajsko kot Indijo. Nesoglasja med njihovimi interesi in seveda podtalne dejavnosti Američanov samih, so vplivale na razvoj držav BRICS, torej gospodarske skupine nasprotnikov kolektivnega Zahoda, ki ima že danes 38% delež v globalni svetovni ekonomiji.
New Delhi kljub ambicijam Moskve in Pekinga ter kljub pričakovanjem kakšnih tridesetih kandidatk včlanitev v BRICS, zagovarja zamrznitev širitve te skupine za naslednjih pet let! Razlog je predvsem v tem, da Indija v tej širitvi vidi spodbudo za razvoj Kitajske in njenega načrta gospodarske širitve. V času spopada s Kitajsko se tako zdi, da je načrte Indije podprla tudi Rusija.
Minister za zunanje zadeve Ruske federacije Sergej Lavrov je 25. junija 2024 najprej v Minsku in za tem še na mednarodnem forumu Primakovova branja v Moskvi namreč dejal, da se je deset držav BRICS plus z veliko večino odločilo za premor pri sprejemanju novih članic. Tako je poročala ruska agencija Tass, ki navaja tudi, da je Lavrov razkril, da poskuša Putin ohraniti in spodbuditi razvoj ekonomske skupine BRICS kot nekakšno gospodarsko alternativo kolonialnemu zahodu. Tako namerava do konca julija letos sprejeti v Moskvi indijskega predsednika Narende Modija. To bi bil njegov prvi obisk v Ruski federaciji po letu 2019.
Na Modija želijo vplivati tudi Američani, saj ga kot nasprotnika hitro rastočega kitajskega gospodarstva, vidijo kot svojega pomembnega partnerja. Putin skuša takšnim ameriškim načrtom nasprotovati tako, da je njegov zunanji minister Lavrov 26. junija letos v Moskvi napovedal načrte Kremlja o oživitvi tristranskih pogovorov na relaciji: Rusija – Kitajska – Indija. Lovrov je ob tem dejal, da se trojka RIK (Rusija, Indija, Kitajska) ne srečuje pogosto, kar pa po njegovem ni krivda Rusije. Povedal pa je, da ima Rusija načrte za oživitev teh tristranskih srečanj, medtem ko naj bi si, po pisanju RIA Novosti, Zahod na vse načine prizadeval preprečiti za proces sodelovanja omenjene trojke.
Gol Slovenije v tej globalni igri
In končno, morda najpomembnejša dilema, kje je mesto Slovenije v tej globalni igri, ki se danes odvija v svetu in je veliko pomembnejša za narodov blagor od nogometnega prvenstva v Nemčiji. Slovenija je majhna država in njena vloga v svetovnem boju velikih sil je bolj ali manj nepomembna. Enaka ali podobna so bila pričakovanja javnosti od slovenske nogometne reprezentance na evropskem nogometnem prvenstvu. Toda slovenska reprezentanca je presenetila vse in je bila na koncu uspešnejša od večjih nogometnih sil v regiji kot sta Srbija in Hrvaška.
Slovenski nogometaši so se pogumno borili, toda na koncu so izgubili, ker niso razumeli cilja nogometa, ki je v tem, da nasprotniku daš gol. Če se slovenska politika ne bo nič naučila iz te napake nogometašev, potem bodo rezultati zunanje politike naše majhne državice le delno uspešni. Sredstva zunanje politike so lahko različna, cilj pa je zgolj en in edini, to je delovati v interesu svoje države ter svojih državljanov in ne v interesu birokratov Evropske Unije.
Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.
TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.
založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)
Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.