Dvajseto stoletje je bilo stoletje Srbov in še bolj Slovencev. Srbi so s kosovskim mitom postali Piemont južnih Slovanov! (op.av: Piemont je regija v Italiji, ki je bila odskočna deska za združitev Italije med letoma 1859 – 1861).  Slovenci –  kot “nezgodovinsko” ljudstvo ali kot ” planinski Hrvati” kot so jih južni sosedi obravnavali, in to ne le v daljni preteklosti, temveč tudi v začetku 20. stoletja –  so postali konstitutiven narod v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ob koncu istega stoletja so se z vzpostavitvijo Republike Slovenije osamosvojili iz nekoč skupne države. Toda tragedija države Slovencev se začne v 21. stoletju, ko so se njeni politiki odločili za vrnitev v preteklost in so postali sužnji velikih imperialnih držav in tvorb (ZDA in EU). To so storili v prvi vrsti s tem, da so svoja uveljavljena in nekoč uspešna podjetja prodali svetovnemu kapitalu, medtem ko so politiko podredili  interesom velikih, namesto da bi služila interesom svoje države.  Republika Slovenija je tako na poti vračanja v preteklost; podobno velja tudi za druge države nekdanje Jugoslavije ter države iz celotne Evropske unije. Res je, da bodo to vračanje nazaj omenjene države preživljale v različnih okoliščinah. Kot pravi stari rek, bodo nekateri zgodovino preživljali v novi embalaži kot komedijo, drugi pa kot tragedijo.  Ali bolj konkretno: Slovenci bodo akterji v komediji, Srbi bodo nastopajoči v tragediji. Albanci pa bodo pisali svojo novo zgodovino kot zmagovalci med južno slovanskimi narodi na Balkanu! Zakaj?

Srbi in Albanci v 20. stoletju

Kosovski mit o velikem srbskem imperiju, ki je nastal v srednjem veku in propadel po bitki s Turki na Kosovem polju, so srbski intelektualci, politiki in vojaški voditelji spretno uporabili pri osvobajanju države izpod turškega cesarstva v 19. stoletju. Ko so se osvobodili Turkov so s pomočjo istega mita propagirali združitev vseh južnoslovanskih narodov. Ta zamisel se je naposled uresničila po koncu prve svetovne vojne, v kateri so Srbi zaradi svojega junaškega boja proti močnejšemu nasprotniku in golgoti v albanskih gorah, pridobili spoštovanje vse Evrope ter svojih južnoslovanskih bratov.

V prvi Jugoslaviji so si Srbi s svojim drugim mitom, in sicer kako so postali Piemont južnoslovanskih narodov, ki mu zasluge za združitev niso bile poplačane na pravičen način, podredili druge narode. Bolj točno, to so poskušali narediti tako politično kot gospodarsko. To njihovo početje je seveda vplivalo na nenehna politična trenja in konflikte v državi ter hiter propad države v vojni s Hitlerjevo Nemčijo.

Med drugo svetovno  vojno so bili Srbi kot večinski narod v večini tudi med partizani, medtem ko so v vseh treh konstitutivnih narodih prebivalci v večini podpirali svoje kolaboracionistične vlade, in sicer vse do kapitulacije Italije leta 1943. V drugi Jugoslaviji je srbski nacionalizem iz prve jugoslovanske države nadomestila Titova čarobna formula bratstva in enotnosti. Tako je nastala država, v kateri niso niti Srbi niti drugi narodi in narodnosti spoznali svoje preteklosti in slabih zgodovinskih izkušenj. Takšna napaka skupne socialistične države, v kateri naj bi se zgodovina začenjala z narodno osvobodilno borbo, so in še bodo vplivale tudi na prihodnost vseh južno slovanskih narodov.

Po Titovi smrti so srbski intelektualci vnovič začeli obujati stare mite – kosovskega in piemontskega –  in tako tlakovali pot uničenju skupne države južnih Slovanov in bratomorni vojni, ki je vnovič prebudila že pozabljeno sovraštvo iz obdobja druge svetovne vojne. V vojni ob koncu 20. stoletja so Srbi izgubili na vseh frontah, ne le vojaško, tudi politično. Postali so osovraženi v Evropi in tudi med nekdanjimi južnoslovanskimi brati ter Albanci. Konec srbske tragedije se je nadaljeval v 21. stoletju in veliko vprašanje je,  kako se bo vse skupaj končalo za srbski narod.

Albanci so verjetno mešanica starih prebivalcev, ki so živeli na Balkanu ter naseljenih plemen izven balkanskega prostora, ki so se na to območje priselila skozi stoletja. Od južnoslovanskih narodov jih loči vera; danes je večina Albancev muslimanske veroizpovedi, manjšina je kristjanov. Do prevlade muslimanske vere je verjetno prišlo v stoletjih vladavine turškega cesarstva na Balkanu, saj je sprejemanje vere imperijev (tudi v drugih, ne le v tem primeru) za prebivalce vselej pomenilo določeno udobje.

Albanci so uporabljali islam kot “orožje” za svojo ekspanzijo na druga območja Balkana. Pogosto so nasilno osvajali ozemlja drugih krščanskih prebivalcev, o čemer govorijo pričevanja srbskih duhovnikov, ki so se nad njihovim početjem v obdobju od 16. do 19. stoletja  pritoževali različnim evropskim državam ter cerkvenim voditeljem.

V začetku 20. stoletja so Srbi v balkanskih vojnah vrnili Kosovo svoji državi in odtlej so na različne načine, tudi s preseljevanjem prebivalstva in z drugimi, pogosto nasilnimi ukrepi, skušali spremeniti njegovo sestavo. V poznem 20. stoletju so v Titovi Jugoslaviji Albanci s Kosova uporabljali kombinacijo nasilja in denarja za širjenje na Kosovu in v Makedoniji. Pri koncu skupne države se je vprašanje Albancev na Kosovu spremenilo v politično vprašanje in je bilo uporabljeno tudi kot orožje za uničenje nekdanje SFRJ, za medsebojne poboje in prihod tujih “sodnikov” in delitev njihovih ” pravic” za sprte narode in narodnosti tako v  rajnki Jugoslaviji kot tudi danes med dediči nekdanje skupne države.

Seveda so imeli korist od vojn na Balkanu, ki so se dogajale konec 20. stoletja, predvsem vojni dobičkarji, politiki, kriminalci in tudi t.i. intelektualci, ki so za denar in privilegije prodali svojo “zdravo pamet”. Mediji in politiki so svoje narode usmerili k pregonu in ubijanju drugačnih, bodisi po nacionalnosti bodisi po načinu razmišljanja. Na koncu je prišel svetovni kapital in politike teh narodov spremenil v hlapce, njihove narode pa v sužnje.

Spomnim se, ko sem konec 80-ih let kot novinar hrvaškega Vjesnika odpotoval na Kosovo. Obstajal je nekakšen konflikt med srbskimi in albanskimi študenti. Ne nekem srečanju  z albanskimi študenti sem le tem predlagal, naj ne nasprotujejo svojim srbskim kolegom, ampak naj se združijo z  njimi ter se skupaj zoperstavijo tistim, ki z obojimi manipulirajo. Začudeno so me gledali in molčali. Niso razumeli, da so študenti na obeh straneh le orožje v rokah tistih, ki jih zlorabljajo. Na koncu so oboji sprejeli kot skupno rešitev sovraštvo in medsebojno pobijanje, kar ni osrečilo njih, temveč tiste, ki so jih k takšnemu početju spodbujali in z njim pozneje služili, politično in ekonomsko.

Običajen človek,  ne samo Srb ali Albanec, običajno nima niti moči in pogosto niti želje, da bi se zoperstavil manipulacijam. Iz pričanj posameznikov sem razbral, da so bili v srbsko-hrvaški vojni v začetku 90-ih let v največji nevarnosti tisti, ki niso verjeli lažem svojih medijev in svojih politikov! Srbi, ki niso verjeli, da so se Hrvati med Tudjmanovo vladavino vrnili ne zgolj k ustaškim pozdravom in denarju temveč tudi k obnašanju do svojih nekdanjih bratov, so bili žrtev poboja na najbolj grozovit način, včasih tudi s strani svojih sosedov. Hrvati, ki niso verjeli svoji propagandi, da iz Srbije prihajajo četniki, ki so željni krvi, so postali žrtve organiziranih tolp in kriminalcev, ki so jih najprej izropali, za tem pa pregnali ali ubili.

Manipulacijam in lažem se mora torej človek zoperstaviti takrat, ko je še čas, kajti, ko se začne vojna potem nimaš več izbire; preostane ti le, da si del svoje črede ali pa žrtev.

Mislim, da je moja ugotovitev aktualna še danes, če se seveda zavedamo, kaj nas čaka v prihodnosti v globalni tekmi velikih. Tretjo svetovno vojno, ki se nam vse bolj približuje lahko namreč preprečimo le, če bomo pravočasno zavrnili vse manipulacije in laži, s katerimi nas želijo pridobiti in nagovoriti vanjo tako naši kot tuji politiki in mediji. Ko se namreč vojna začne, potem ni več časa za nasprotovanje in drugačne resnice; takrat je najbolj varno biti del svoje črede in slediti tropu ovac.

Podprite naše delo

Patriarhalna tradicija je super moč Albancev

Albanci so bili pravzaprav tujek tako v prvi kot v drugi državi južnih Slovanov, medtem ko je Srbija območje Kosova zaradi svojega kosovskega mita videla kot zgodovinski del svojega ozemlja. Zdi se, da je Tito po propadu ideje o vključitvi Albanije v Federativno Narodno Republiko Jugoslavijo videl v Albancih na Kosovu predvsem protiutež za veliko srbsko ideologijo v prebujanju. Ali povedano drugače, bili so nekakšen Titov branik pred načinom srbskega razmišljanja, ki je že pripeljal do propada prve Jugoslavije. Uradna propaganda se je tako glasila, da so tudi Albanci naši brati, so del naše države in so potemtakem tudi oni Jugoslovani.

Pri tem moram povedati, da se je največji del Albancev na Kosovu tako tudi počutil. Spomnim se – bilo je enkrat poleti 1968 – ko je Tito obračunaval s srbskim politikom Aleksandrom Rankovićem, ki se je v odnosu do Albancev zavzemal za trdo roko. Takrat sem bil sam še najstnik, z družino smo letovali v Vrnjački Banji. Nekega večera sem se sprl s skupino fantov, starejših od mene, ki so se me nameravali lotiti s pestmi. Verjetno je, da je  ne bi najboljše odnesel, če mi v pomoč ne bi priskočila dva Albanca. Konflikt se je končal mirno, z obema Albancema pa sem postal krvni brat. Čez nekaj mesecev sem enega od njiju obiskal v Kosovski Mitrovici. Pri tem fantu, po imenu Muhamed, so me lepo sprejeli; starši so bili prijazni, pogostili so me s hrano, ki sem jo bil vajen, za stranišče so mi dali tudi toaletni papir.

Iz tega obdobja mi je ostal v spominu še en dogodek. Ko sta se nama z Muhamedom in mojim drugim rešiteljem Šaćirjem pridružili drugi fanti, se niso pogovarjali o puncah, prav tako niso igrali kart, temveč so se  začeli rvati med seboj, kar so počeli na ne preveč mehkih orientalskih preprogah. Želeli so ugotoviti, kdo je močnejši, ob tem pa so drug drugemu pokazali nove borbene tehnike. Takrat sem bil presenečen nad njihovim obnašanjem, zdelo se mi je čudno in divje. Šele dosti pozneje sem doumel, da ni zgolj pomoč šibkejšim, temveč tudi bojevanje, njihov način življenja. Vsako prosto uro izkoristijo za to, da bi se v nekem smislu pripravili na boj, pri čemer pa se vseskozi trudijo naučiti še nekaj novega. Mogoče je tudi to vplivalo name, da sem se po vrnitvi domov začel ukvarjati z borilnimi veščinami in je vse odtlej šport eden od načinov mojega življenja.

Kakorkoli že, Albanci s Kosova so nadaljevali svojo ekspanzijo v prvi in predvsem v drugi Jugoslaviji tako na severu (jug Srbije) kot na vzhodu (predeli Makedonije) ter na primorskem in jezerskem območju Črne gore. Taktika je bila drugačna. Če so v srednjem veku s pomočjo muslimanske vere osvajali nova zemljišča in ozemlja ter pri tem uporabljali nasilje in korupcijo, so v 20. stoletju uporabljali predvsem denar, ki je privlačil vse: Srbe, Makedonce in Črnogorce.  Za precejšnje vsote so prodajali svoje hiše in parcele Albancem in se potem pritoževali, češ, da so jih ti ustrahovali in nagnali.  Ne trdim sicer, da ni bilo takšnih primerov, sem pa prepričan, da niso bili v takšnem obsegu kot so nam to predstavljali begunci s Kosova.

Pri osvajanju novih ozemelj so Albanci izhajali iz tega, da je zemlja največ vredna, medtem ko je z denarjem tako, da ga lahko imaš ali pa tudi ne. Ko osvojiš zemljo, ali jo kupiš, je tvoja za vedno. Glavni razlog za njihovo  bolj ali manj mirno osvajanje juga Balkana ter vse večje osvajanje severnega dela Limesa (to je območje Hrvaške, Slovenije in delov EU) je v ohranjanju patriarhalnega načina življenja in tradicije.

Oče družine odloča o vsem, torej tudi o tem, s čim se bodo ukvarjali njegovi otroci. Mi, Slovani smo bolj anarhisti in revolucionarji, manj pa diktatorji. Jaz na primer nisem želel nadaljevati tradicije svoje družine, čeprav sta bila tako ded kot oče  zdravnika. Hotel sem biti novinar, komunist in borec za pravice revnih.  Pri tem pa nisem razumel, da zgodovino pišejo zmagovalci, da se revolucionarji s prihodom na oblast večkrat prelevijo v diktatorje, pogosto roparje in morilce, ter da najlepše in najbolj svetle ideje uresničuje človek, ki je praviloma daleč od božje podobe. Res je, da sem bil takrat mlad in z današnjega zornega kota, ko nisem več mlad, stvari vidim delno drugače. Še vedno pa tečem za svojim repom, da bi ujel resnico, ali vsaj nekaj, kar ji je blizu; in to nesebično delim z drugimi. Ampak… vrnimo se k današnji temi.

Še bolj pomembna karakteristika Albancev je,  da si vsi med seboj pomagajo: od iskanja služb, hiš, zemlje, posla… Najprej si pomagajo znotraj ene družine. Ko pride predstavnik neke družine v novo mesto ali na vas se najprej sam postavi na noge, potem pripelje druge družinske člane, da bi jim pomagal priskrbeti varen kotiček v tem mestu ali vasi. Potem pripeljejo vsi ti še družinske prijatelje in jim tudi pomagajo pri prilagajanju v novem življenjskem okolju.  Pri poslu oziroma nakupu hiše sodelujejo vsi.

Posameznik na primer za ustanovitev novega podjetja ali nakup hiše običajno nima dovolj denarja. Albanci ga ne pošljejo na banko po posojilo, kot je to navada pri nas, ampak mu pomaga širša družina, tudi prijatelji. Tako se krepi njihova moč, tako finančna, poslovna kot družinska. Denar ostaja v družini, ne podari se banki za poplačilo obresti. Dolžnik podobno vrača pomoč tistim, ki so pomagali njemu, da je lahko kupil želeno nepremičnino, dobil posel ali se vključil v biznis. Pred kratkim sem slišal, da zelo podobno ravnajo tudi družine v Turčiji. Vprašanje pri tem je le, ali je takšen način delovanja albanske družine produkt religije, predvsem islama ali pa so ga kosovski Albanci podedovali iz obdobja turškega cesarstva na Balkanu.

Slovenci in Albanci

V  nasprotju z Albanci so južnoslovanska plemena ohranila, lahko bi rekel, poganski način razmišljanja in dela. Ta se odraža v pregovoru, da le crkne sosedu krava. In ko “krava” crkne se posameznik bori za preživetje, mu drugi pripadniki tega plemena iz različnih humanitarnih razlogov pošiljajo pomoč. Če pa ta pomoč preseže pričakovanja darovalcev ali javnosti, potem pomoči potrebnega skušajo vnovič uničiti ali ga spraviti na beraško palico. Takšnemu načinu razmišljanja in obnašanja smo priča tudi v današnji Sloveniji. Gre za povsem drugačen način razmišljanja in delovanja kot velja pri Albancih. To je tudi osnovni razlog za to, da mislim, da bo 21. stoletje v znamenju razcveta albanskega naroda na Balkanu; tudi v Sloveniji.

Dve leti sem živel v Velenju, ki je včasih veljajo za osrednje mesto Bosancev v Sloveniji. Zdi se mi, da je danes v njem dosti več Albancev. Zanimiv je njihov pogled na Slovenijo ter na odnos do nje. Slovenija je tako kot Hrvaška zanje del Limesa (op.av. to je zgodovinska in civilizacijska meja med zahodnim rimskim cesarstvom in barbari, k so živeli južno od Save in Donave) oziroma v sodobnem razumljivem jeziku: je del razvite Evrope.

Albanci so vedno imeli radi Slovence in so spoštovali Slovenijo tudi kot eno od republik bivše SFRJ. Slovenci so Albance uporabljali kot eno od orožij v svoji secesionistični politiki do skupne države. Spoštovanje se seveda odraža na različne načine: od jezika do načina oblačenja in javnega obnašanja.  Obstaja zgodba, za katero ne vem, če je točna. Učitelji nekaterih velenjskih šol naj bi se pred leti potožili županu, češ, da se albanski učenci nočejo učiti slovenščine, on pa naj bi jim odgovoril, češ, potem pa se vi naučite albanščino!

Spomnim se dogodka v fitnesu, ko sta dva najstnika med treningom “do konca” navila albansko glasbo na svojih telefonih. Na velenjskih ulicah se albanski jezik sliši pogosteje kot bosanski, so tudi bolj glasni od svojih someščanov. Nisem Slovenec, sem le razmišljujoč posameznik. In to sem povedal, ker se mi zdi, da se ta hip Albanci v Sloveniji počutijo povsem enakovredni kot domačini. Zakaj pa ne bi bili enaki in zakaj bi to bilo nevarno?

Predvsem zato, ker so zaradi svojega ohranjanja patriarhalnega načina razmišljanja in dela v resnici močnejši od pripadnikov slovenskega naroda, in to tako v finančnem kot v miselnem pogledu.  To pomeni, da bi lahko jutri morda imeli nekoliko več pričakovanj glede na njihovo današnjo enakost z domačini, slovenskimi staroselci. To je še toliko bolj verjetno, če vemo, da so pred njimi, po mojem mnenju, leta vzpona in razvoja. Hkrati pa so slovenski politiki v zadnjih 30 letih pokazali, da ne vidijo dlje od svojega nosu oziroma mislijo in načrtujejo zgolj v okviru enega, največ dveh mandatov na oblasti. In to pelje slovensko državo ter družbo v negotovost.

Pri poslovanju so Albanci pripravljeni sodelovati z vsemi ne glede na njihovo vero ali narodnost. Ko sem po koncu Natovega bombardiranja Zvezne republike Jugoslavije leta 2000 odpotoval v Prištino na pogovore s tamkajšnjim osrednjim kosovskim časopisom in nekaterimi kosovskimi poslovneži, so vsi vedeli, da sicer prihajam iz Slovenije, a sem Srb. To ni bila ovira za dobro sodelovanje, dokler so v tem videli interes. Ko bi bilo treba pri poslu sklepati kompromise pa nanje niso bili pripravljeni, ker so želeli izpeljati posle na način, kot so si to predstavljali oni. Za razliko od njih so na primer Slovenci bili dosti bolj popustljivi pri pridobivanju poslov na kosovskem tržišču.

Albanci v Makedoniji

Zdi se, da so tudi v svetovni globalni tekmi Albanci danes na pravi strani, torej na strani zahoda, ZDA in EU. V nasprotju z njimi Srbi še vedno verjamemo v nekakšno slovansko bratstvo in pričakujemo pomoč od Rusije pri uresničevanju že večkrat poraženih nacionalističnih zamisli. V Jugoslaviji so bili “vsi Srbi v eni državi”, medtem ko so po uničenju države, h kateremu so v največji meri prispevali sami, Srbi danes razmetani po številnih državah, ki so nastale na tleh nekdanje SFRJ.

Aktualna oblast v Srbiji pod vodstvom Aleksandra Vučića nadaljuje politiko Slobodana Miloševiča oziroma spodbuja srbski nacionalizem. Njegov uspeh je danes še dosti manj realen kot je bil v času njegovega učitelja. Čeprav menim, da je Vučić bolj spreten politik kot je bil Milošević, saj za zdaj še vedno uspešno sedi na dveh stolih (EU in Ruske federacije).

Predsednik kosovske vlade Albin Kurti je še bolj spreten politik od Vučića. Za zdaj s podporo ZDA in EU premaguje srbskega predsednika na vseh frontah. Srbija hočeš nočeš vse bolj priznava, da je Kosovo samostojna in neodvisna država in so potemtakem Srbi na Kosovu državljani Kosova in ne Republike Srbije.

To, kar uspeva Kurtiju pa doslej ni uspelo nobenemu kosovskemu premierju v zadnjih več kot dveh desetletjih, odkar je Kosovo de facto neodvisno. Kako bo Kurti zaključil politično kariero, po mojem mnenju, niti ni pomembno. Dejstvo je, da je prav on od dosedanjih kosovskih politikov največ prispeval k temu, da Kosovo tudi de jure postane neodvisna država.

Kot vse kaže bo kosovski mit, ki je v 19. stoletju pomagal Srbiji pri osvoboditvi izpod turškega cesarstva in v 20. stoletju tudi v dobršni meri k združitvi vseh Srbov v eni državi na Balkanu, zdaj odigral bolj žalostno usodo. V 21. stoletju bo prispeval k nadaljnjemu padcu Srbije, intelektualno, strateško in verjetno tudi teritorialno.

Albanci v Makedoniji so – če ne štejem Albancev na Kosovu – v zadnjih več kot 20 letih najbolj prispevali k spreminjanju Makedonije iz države Makedoncev v skupno državo Albancev in Makedoncev. Konec januarja leta 2024 je prvič v zgodovini Makedonije en Albanec, Taljat Xaferi ,izbran za predsednika prehodne vlade oziroma tehnične vlade, ki naj bi delovala do parlamentarnih volitev, načrtovanih 8. maja letos.

Politična in vojaška kariera Taljata Xaferija je najboljša popotnica za razumevanje situacije v Makedoniji. Xaferi, danes star 61 let, je rojen v Gostivarju, delu Makedonije v katerem so Albanci v večini. Po vojaških šolah in akademijah v Beogradu in Sarajevu se je v začetku leta 1992, takrat, ko sem tudi sam za vselej zapustil Beograd in odšel v Skopje, prestavil iz  JLA v Vojsko Makedonije. Leta 2001 je dezertiral iz vojske Republike Makedonije ter sodeloval v spopadih na strani albanskih upornikov. Med letoma 2013 in 2014 je bil obrambni minister v desni makedonski vlade Nikole Gruevskega, ki je sovražila in še vedno sovraži Albance. Leta 2017 je bil izvoljen  za predsednika skupščine in je v svoj kabinet nemudoma prinesel zastavo Albanije, kar je bil povod za vdor makedonskih pripadnikov desne stranke VMRO-DPMNE (Notranja makedonska revolucionarna organizacija – Demokratična stranka za makedonsko narodno enotnost) v poslopje parlamenta. V nemirih je bilo ranjeno več deset ljudi, med njimi tudi številni poslanci. Xaferi je pripadnik stranke DUI-Demokratske stranke za integracijo, največje politične stranke Albancev v Severni Makedoniji, katera je bila ustanovljena takoj po oboroženem spopadu leta 2001 med albansko vojaško skupino in makedonskimi varnostnimi silami. Vodja stranke od njene ustanovitve je Ali Ahmeti. 

V času mojega triletnega bivanja v Makedoniji, do začetka leta 1995, se je leva politična opcija Makedoncev nagibala k večjim pravicam Albancev, desnica je poudarjala svoje nacionalne interese kot primarne, ne le v odnosu do Albancev, ampak tudi do Grkov, deloma Srbov, precej manj Bolgarov. Makedonija je tedaj živela bolj ali manj srečno v svoji izmišljeni zgodovini, ki ji jo bila podarjena v času Titove Jugoslavije. Albanci so živeli v svojem svetu in z naraščanjem prebivalstva, predvsem v zahodnem delu države, krepili svojo politično in finančno moč. Imel sem prijatelje tako med Makedonci kot med Albanci; za razliko od Makedoncev, s katerimi sva se z Biserko družila, naju Albanci nikoli niso povabili k sebi, torej na družinsko srečanje. Kolikor se spomnim, so se enako obnašali z Makedonci. 

Podprite naše delo

Albanci v Grčiji

Albanci v Grčiji oziroma bolj natančno, albanska plemena (Chaps, Soulioti, Arvaniti…), ki so stoletja živela  na tem območju so del zgodovine Grčije. Ta plemena, posebej v Epiru, so bila večinoma pravoslavne vere. Del jih je po prihodu Turkov prevzel islam, večina pa je ohranila krščansko vero. Albanska plemena, kot so Soulioti, so  prva začela boj s Turki in leta 1821 pripeljala do revolucije v Grčiji in njene neodvisnosti od turškega imperija. Po revoluciji so se preselili iz Epira v Grčijo ter asimilirali v Grke. Ko se je Epir leta 1913 po balkanskih vojnah pridružil Grčiji, so muslimanski Chami izgubili priviligiran položaj, ki so ga uživali pod Turki in so bili občasno predmet diskriminacije. 

Med drugo svetovno vojno je precejšen del muslimanskih Chamov sodeloval z okupacijskimi silami osi, zagrešili naj bi tudi grozodejstva nad lokalnim prebivalstvom. Leta 1944, ko so se sile osi umaknile so mnogi Chami pobegnili v Albanijo ali pa jih je grška protinacistična odporniška skupina EDES (Nacionalna republikanska grška liga) izgnala iz države. Dokaz za to, da so bila albanska plemena v Grčiji del grške zgodovine tiči tudi v dejstvu, da je albanščina obstajala v grški mornarici vse do 20. stoletja kot drugi jezik poveljevanja.

Zanimiv je patriarhalni način obnašanja, ki so ga prakticirali Soulioti v srednjem veku in je bil značilen tudi za črnogorska, znatno manj pa za druga slovanska plemena na Balkanu. Soulioti so bili organizirati v patriarhalne klane, ki so jih v albanščini imenovali farëju . Vsako faro so oblikovali potomci skupnega patriarhalnega  prednika, katerega osebno ime je postalo klansko ime celotne fare. Vodil ga je en sam vodja klana, ki je bil njegov predstavnik.  Vsak klan je bil nadalje razdeljen na bratstva.

Sčasoma je prišlo do razvejanja klanov. Potem ko je prvotni rasel in ni mogel več ohranjati kohezije kot enota pod enim samim voditeljem, so nastajali novi klani. Pripadniki fara so uživali privilegije naselitve v določenih vaseh in so imeli pravico do uporabe skupnih naravnih virov (vodni izviri, pašniki), ki so ji bili dodeljeni. Po nekih zapisih je konec 18. stoletja v vasi Souli živelo 450 družin, ki so pripadale 26 klanom. V Kiafi je bilo 90 družin, ki so pripadale štirim klanom. Podoben patriarhalni način so Albanci zadržali tudi danes, seveda prilagojen sodobnemu svetu in delno tudi njegovim vrednotam.

In za razliko od južnoslovanskih ljudstev v katerih je primarna vrednota denar, pri Albancih primarna vrednota obstaja družina, medtem ko je denar sekundarnega pomena.

Do težav tako za Albance kot za Grke prihaja po letu 1991 in demokratičnih spremembah v Albaniji, ki so sprožile množično selitev Albancev v Grčijo. Po letu 2019 je od skupaj odseljenih Albancev kar 36%  teh za svojo lokacijo namreč izbralo Grčijo. Danes je v tej državi skupaj, tako legalno kot nelegalno, od 600 do 670 tisoč Albancev, kar je približno 6 odstotkov skupnega prebivalstva Grčije. Po letu 2022 naj bi več kot 500 tisoč priseljencev, rojenih v Albaniji, ter njihovi otrok, prejelo grško državljanstvo. Grki seveda niso mehki in milostni kot južni del Limesa (Srbi, Makedonci, Črnogorci) ali severni del stare rimske meje (Slovenci, Hrvati, EU…). Del teh priseljencev se v Grčiji ne opredeljuje za Albance, da bi se tako izognili predsodkom in izključenosti, ki veljajo v Grčiji v odnosu do njih. Pogosto se albanski prišleki zatečejo k taktiki samoasimilacije; gre za to, da si spremenijo albanska imena v grška in se iz muslimanske spreobrnejo v pravoslavno vero. To je zanje eden od načinov, ki jim daje upanje, da bodo lažje prišli do vizumov in pravice do naturalizacije. 

Albanci vse bolj pomembni za  Nato 

ZDA in EU za prihodnost Balkana, še posebej njegovega zahodnega dela, računata na Albance, da bi jim pomagali uresničiti njihove globalne cilje. Zato zahod tako logistično kot vojaško vlaga v države, kjer živijo Albanci in z vojaškimi oporišči zaokroža ozemlje, na katerih danes živijo Srbi v Republiki Srbiji in srbski entiteti v Bosni in Hercegovini. Kosovo je v središču Balkana in je imelo pomembno vlogo v vojaški strategiji tudi v obdobju nekdanje JLA.

Po Natovem bombardiranju ZRJ leta 1999 so nekaj mesecev pozneje v bližini Uroševca zgradili vojaško bazo Camp Bondsteel, ki je ime dobila po višjem vodniku ameriške vojske Jamesu Bondsteelu. Ta se je boril v Vietnamu in prejel medaljo časti kot najvišje vojaško priznanje ZDA.  Ta vojaški kamp je največja ameriška vojaška baza grajena po vietnamski vojni kjerkoli na svetu in po nekaterih kazalcih največje ameriško oporišče v Evropi. Po površini je nemška letalska baza Ramstein trikrat večja od Bondsteela, toda ameriško oporišče na Kosovu lahko izpelje dosti širši spekter vojaških nalog.

V bazi je približno 300 objektov, med njimi infrastruktura za namestitev helikopterskih, topniških in tankovskih enot, avtonomni sistem za oskrbo z elektriko in vodo, TV sistem, kinodvorana, nakupovalni center, velik športni kompleks, knjižnica , notranji bazen, sistem supermodernih zaklonišč in super moderen bolnišnični kompleks. Skupna dolžina cest na ozemlju baze je 25 km. Kompleks je obdan s 14 km dolgim ​​zemeljsko-betonskim ščitom z bodečo žico in 11 opazovalnicami. Baza Bondsteel je tista, ki ZDA omogoča nadzor nad vodami Sredozemskega in Črnega morja, pa tudi poti do Bližnjega vzhoda, Severne Afrike in Kavkaza ter usmerjanje obstoječih in prihodnjih cevovodov iz Kaspijskega morja.

Če torej na jugovzhodnem krilu Nata izbruhne obsežen regionalni oborožen spopad, bo  prav ta baza na Kosovu glavno oporišče za organiziranje in vodenje operacij ameriške vojske. Nekaj takšnega se tudi  pričakuje v prihodnosti, posebej po začetku vojne v Ukrajini in  izraelskim genocidom nad Palestinci v Gazi, kar podpira tudi Amerika.    

Albanska državna televizija je sredi februarja letos poročala,  da je letalska baza Kučova, nekoč eden najbolj varovanih in ključnih strateških objektov albanskih zračnih sil v času vladavine Enverja Hoxhe, zdaj postala operativna baza Nata.

Posodobitev baze v vrednosti 45,8 milijona evrov vključuje obnovo vzletno-pristajalnih stez, voznih stez in skladišč ter povečanje Natovih zmogljivosti hkratnega delovanja dveh ali več sistemov ter krepitev misij zgodnjega opozarjanja nad zemljo. Januarja 2022 so se začela dela za nadgradnjo letalske baze v Kučevu v smeri sodobnega operativnega središča. Ta baza je zdaj opremljena z novo vzletno-pristajalno stezo, s kontrolnim stolpom in hangarji za sprejem letal severnoatlantskega zavezništva. S tem je baza Kučovo postala pomemben strateški objekt Nata v jugovzhodni Evropi in na Balkanu. Zdaj je to edina taktična baza za nacionalne operacije albanskega letalstva in operacij zveze Nato, katere član je tudi Albanija. Kar to bazo loči od drugih v regiji, je obstoj podzemnega zaklonišča za bojna letala, podobno tistemu na letališču Slatina, ki se prav tako nahaja v gorovju Goleš pod nadzorom Nata. Letalska baza v Kučovi je bila zgrajena v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila Albanija tesna zaveznica Sovjetske zveze.  

Tri države, in sicer Romunija, Bolgarija ter Grčija so 7. novembra leta 2023 podpisale 6 milijard dolarjev vreden sporazum za gradnjo avtoceste. Morda se kdo vpraša, kakšne povezave ima to z vojsko? Ta projekt poteka v okviru pobude Dve morji (Črno in Egejsko) in prenove komunikacij in regionalnega povezovanja treh članic Evropske Unije. Zanimivo je, da bo avtocesta potekala od grškega mesta  Alexandroupolis ob Egejskem morju do Constance v Romuniji, prav tako pristanišča ob Črnem morju. Vendar pa ekonomija ni edini razlog za to, ampak da sta Alexandropoulis in Constanta največji ameriški in Natovi vojaški bazi na skrajnem vzhodu Evrope.

Ta avtocesta bo povezovala tudi vojaške baze, ki jih uporabljajo ZDA v Bolgariji: Novo Selo in Graf Ignatijevo ter Bezmer in Aitos, ki ju uporablja ameriška vojska za svoje namene. Rok za izgradnjo te avtoceste je 5 let, naknadno naj bi se z njo povezala še Moldavija. Tako nameravajo ZDA vzpostaviti  baze proti Pridnestrju (Tiraspol, ob reki Dnester) in Uktaji, s posebnim poudarkom na Odesi.  Ta je namreč žep, s katerim želijo ZDA preprečiti Rusiji izhod na reko Donavo.  Ključno vlogo v tem načrtu zavzema povezava sever-jug z izgradnjo avtoceste, ki bo povezovala Grčijo in Romunijo skozi Bolgarijo. Za ta projekt so predsedniki vlad treh držav podpisali skupno izjavo na omenjenem srečanju v Varni.

Poleg  Aleksandropulisa v Grčiji  bosta povezani še dve vojaški oporišči Larissa in Souda, ki ju uporablja tudi ameriška vojska. Grčiji je ZDA dodelila štab kopenskih sil Yannouli, ki se nahaja v Aleksandropolisu;  ta je od turške meje oddaljen 45 kilometrov, tako da ga lahko uporabijo kot vojaško oporišče. S financiranjem ZDA bodo na poveljstvu zgradili dodatne objekte za namestitev 300–400 ameriških vojakov. V okviru istega protokola se bo razširila tudi ameriška pomorska baza na otoku Kreta. Ameriškim oboroženim silam je bil predan tudi štab pehotnega bataljona “Jeorgula”, ki se nahaja okoli vojaškega letališča Stefanovikio v bližini mesta Larissa. Z vsemi temi bazami se Američanom omogoča nadzor nad Balkanom in Bližnjim vzhodom ter Afriko in zdaj neposredno nad Črnim morjem.  

 Skomine po mineralnem bogastvu Kosova

Si želi svetovni kapital oropati mineralna bogastva Kosova? Vse logistične in vojaške dejavnosti ZDA in Nata so usmerjene k jugovzhodu in Rusiji v pričakovani veliki vojni,  pri čemer se vsaj z enim očesom pogleduje tudi k Srbiji in Balkanu nasploh.

Albanci na Balkanu bodo, podobno kot danes Ukrajinci, v primeru konflikta s Srbijo Natovi vojaki. Ta hip se intenzivno oborožujejo tako Albanci na Kosovu kot tudi Srbi v Vučićevi Srbiji. Zahod je zainteresiran za Kosovo iz drugega razloga kot za Slovenijo. V  primeru Slovenije je povod privatizacija njene predelovalne industrije, medtem ko gre pri Kosovu za ogromno mineralno bogastvo.

Takšno bogastvo Kosova je pomembno, če vemo, da je stopnja izrabljenosti rudnih bogastev v evropskih državah izjemno visoka, ob tem, da brez mineralnih surovin ni niti suverenosti niti tehnološkega razvoja. Pri tem so blodnje zelenih evro bedakov postranskega pomena. 

Zaradi povedanega je treba prisiliti Srbijo k temu, da se odpove Kosovu, prizna njegovo neodvisnost in tako omogoči svetovnemu kapitalu, da bi lahko brez strahu prišel ter oropal Kosovo kot je to storil v vseh drugih naslednicah nekdanje Jugoslavije. To je neizogibna prihodnost Balkana. Če bodo Albanci spretni in bodo za svoj interes angažirali svetovni kapital pri izkoriščanju mineralov in rud, jim bo to lahko v pomoč pri hitrejšem razvoju.

Na Kosovu je približno 15 milijard ton lignita. Lignit je vrsta premoga z najnižjo energijsko vrednostjo, vendar se uporablja za proizvodnjo električne energije v bližini mesta izkoriščanja. Ocenjuje se, da je vrednost tega lignita približno 85 milijard  ameriških dolarjev. Poleg premoga obstajajo tudi druga nahajališča, kot so:   približno 2,5 milijona ton niklja. približno 4,5 milijona ton magnezita, po 400 tisoč ton cinka, svinca, boksita, itd.

Do leta 1999 oziroma do izbruha vojne so črpali bogate zaloge rudnega bogastva Kosova, vse od svinca, cinka, srebra, zlata, do azbesta, magnezita, kaolilna… V zadnjem stoletju so rudniki  Stari trg, Novo brdo, Kišnica, Belo brdo, Ajvalija, Badovac, Crnac in drugi proizvedli dobrih 102 milijona ton polimineralnih rud svinca, cinka, srebra, zlata, kadmija, bizmuta. Samo v izkopani rudi v Starem trgu je okoli 2,1 milijona ton svinca, 1,4 milijona ton cinka in okoli 3250 ton srebra. Po razširjenosti in količini je najpomembnejši vir premog, ki pokriva približno 60 odstotkov ozemlja Kosova. Vrednost rudnega bogastva Kosova se ocenjuje na 1.500 milijard dolarjev!!! 

Podprite naše delo

 V Albaniji gradijo zbirne centre za migrante

Tudi Albanija je bogata z minerali in s fosilnim gorivi, posebej z nafto in s  plinom v jugozahodnem delu države. Največja nahajališča nafte sta polje Patos-Marinza in Kucova, ki jih izkorišča kanadska družba Bankers Petroleum. Letno kasira nekaj več kot 600 milijona dolarjev.  Odkritja novih nahajališč se šele pričakujejo,  s čimer bo Albanija dobil še pomembnejšo vlogo v preskrbi Evrope z nafto in  s plinom, še posebej po vojni v Ukrajini, ko se je EU odpovedala direktnim nakupom nafte in plina iz Rusije.

Nekaj mesecev po ruskem napadu na Ukrajino je albanski premier Edi Rama med pogovorom z nizozemskimi poslovneži napovedal, po poročanju Aljazzere.net 5. julija leta 2022, češ, da  »smo zelo blizu pomembnem odkritju plina in nafte, ki bo vplivalo na prihodnost naše države, a bo imelo tudi vlogo v energetski prihodnosti Evrope«. Na področju tega odkrivanja novega nahajališča delajo strokovnjaki nizozemske multinacionalke Shell. V severovzhodnem delu pokrajine pa so zaloge mineralnih surovin, zlasti železa, bakra, kroma in niklja. Gozdovi so v Albaniji pomemben vir lesa. V bližini Tirane so rudniki lignita in zemeljske smole. Turizem ob morju, jezerih in rekah je še vedno velika priložnost te dežele.

Albanija za Zahod ni pomembna predvsem zaradi bogastva z nafto in plinom, temveč predvsem kot prostor, kjer se zbirajo sodobni “odpadki” Evropske Unije. Gre torej za migrante oziroma njihov del, od katerega si zahodni kapitalisti ne obetajo neke koristi. Tako bodo končali zavrženi na tem albanskem območju v posebnih odlagališčih za ljudi ali taboriščih.

Nemški Deutsche Welle (DW) je 22. februarja 2024 na svojem spletnem portalu objavil, da so na ta dan v Albaniji po pričakovanjih sprejeli migracijski sporazum z Italijo, ki sta ga podpisala novembra lani albanski premier Edi Rama ter njegova italijanska kolegica Giorgia Melone. Po tem petletnem sporazumu bo Italija odprla dva sprejemna centra za migrante za prvo obravnavo, po kateri se bo presojalo, če jim bo dovoljen vstop v Italijo ali pa jih bodo vrnili v državo izvora. Parlament v Tirani je zakon sprejel z glasovi vladajoče socialistične stranke premierja Edija Rame in manjše stranke PDIU. Za zakon je glasovalo 77 od 150 poslancev. Desna opozicija je glasovanje bojkotirala in je pozneje sporočila, da sporazum ogroža nacionalno varnost, ozemeljsko celovitost ter javne interese Albanije.

Z bodečo žico obdan sprejemni center v pristaniškem kraju Shgengini naj bi na leto sprejel 36 tisoč migrantov. Od tam naj bi jih nato premestili v sedem kilometrov oddaljeni begunski center v Diaderu v notranjosti države. S tema centroma bodo upravljale italijanske oblasti, ki bodo skrbele tudi za varnost, prav tako bo Italija pokrila vse stroške vzdrževanja. Albanska policija bo pomagala le pri zunanjem varovanju.

Aktivisti za človekove pravice tovrstne načrte zelo kritizirajo. Trdijo namreč, da je takšno ravnanje italijanskih oblasti nezakonita zaporna kazen. Poleg tega še pravijo, da albanski premier Rama ni deloval transparentno in se o tej zadevi ni javno razpravljalo. Mednarodna organizacija International Rescue Committee (IRC) ocenjuje, da je dogovor nehuman, medtem ko Amnesty International poudarja, da je nezakonit in neizvršljiv.

 V Rimu sta oba domova parlamenta dogovor  med Italijo in Albanijo že potrdila. Najbolj pomemben je podatek, po poročanju DW, da je Italija  poskušala pridobiti podporo drugih članic EU pri oskrbi vse večjega števila migrantov. Omenjen medij ne navaja, če je to podporo dobila. Omenja le, da je dogovor potrdila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

Na podlagi obeh premis je moj logičen sklep ta, da bo Italija skušala zmanjšati svoje stroške s financiranjem migrantskega taborišča v Albaniji tako, da bo k projektu privabila tudi druge članice unije, da bi destinacijo uporabljale v iste namene t.i. migrantskega odpada, ki ga ni mogoče koristno uporabiti v svojih državah.  Takšno idejo je sedanja predsednica Evropske komisije, ki želi to ostati tudi v novem mandatu, potrdila. Iz vsega tega bi lahko sklepal, da bodo v Shengin pošiljali migrante, ki bodo do Italije in v druge države EU prihajali po morski poti. In kako naj bi jih obravnavali?

V prvem centru oziroma, po mojem mnenju taborišču, se bo ugotavljalo, če določeni migranti lahko koristijo kapitalističnim interesom in geopolitičnim ciljem Evropske unije. Če bo odgovor pritrdilen jih bodo poslali na drugo lokacijo v Diaderi, od tam pa jih bodo v največ dveh tednih poslali v Italijo ali v kakšno od drugih držav unije. Tiste, ki takšne sreče ne bodo imeli, pa bodo iz prvega centra v Shengini vrnili nazaj v izvorno državo, iz katere je begunec prišel v želeno Evropo. Naj ob tem dodam, da nisem zagovornik migrantskega poseljevanja Evrope. Temu sem nasprotoval že leta 2015, ko jih je “mama Merklova” javno povabila, da so dobrodošli v EU. Še manj pa sem zagovornik hinavskega obnašanja evropskih birokratov in članic zveze, ki najprej povabi nesrečne ljudi v svoj demokratičen objem, za tem pa ne ve, kako bi se znebila tistih, ki ji ne koristijo! Zato se tudi odpirajo takšna “taborišča” danes v Albaniji…

Zgodovina se vrača v EU in na Balkan

Iz vsega zapisanega je, po mojem mnenju jasno, da bodo imeli Albanci pomembno vlogo v prihodnosti Evrope in Balkana. Seveda ta vloga ne bo glavna, prav tako pa ne bo samo epizodna, kot je to veljalo zanje v 20. stoletju.

Delovanje albanskih držav na Kosovu ter v Albaniji bo v funkciji ekonomskih in globalnih interesov ter ciljev EU in ZDA, ki bodo predvsem Albancem kot narodu omogočili, da s svojim patriarhalnim načinom razmišljanja in delovanja postanejo še bogatejši in še pomembnejši dejavnik na Balkanu ter tudi v Evropi, in to na severni kot tudi na južni strani Limesa.

V nasprotju z Albanci, ki bodo na krilih zastopanja interesov EU in ZDA gradili svojo srečnejšo prihodnost in pisali zlate strani svoje zgodovine, bodo jugoslovanska plemena in tudi večji del EU, po mojem mnenju, krenili nazaj. Vrnili se bodo v preteklost in ponovno živeli že preživeto zgodovino!

Slovenski in hrvaški politiki bodo tako kot danes hlapci EU in ZDA, njihovi državljani pa sužnji svetovnega kapitala. Intelektualci in strokovnjaki iz teh dveh držav bodo odhajali v druge države EU po višje plače in boljšo strokovno prihodnost,  njihovi državi pa bodo naseljevali ekonomski migranti in begunci iz drugih držav naslednic Jugoslavije ter begunci iz Afrike in Bližnjega vzhoda.

Srbija bo še naprej živela karmo zaradi svoje vloge pri uničenju druge Jugoslavije. V državi bo nenehno tlel politični konflikt med nacionalisti, ki živijo v sanjah kosovskega mita  in demokrati, ki ne priznavajo in ne vidijo nacionalnih interesov. Svetovni kapital, nemški, kitajski, ruski … je že prevzel gospodarstvo v državi in prihodnja leta bodo pokazala, ali bo v njej več kapitala z vzhoda ali več kapitala z zahoda. Država bo revna in zadolžena, konec koncev bodo prebivalci živeli v nenehnih medsebojnih prepirih in konfliktih s sosedi, in kar je najpomembneje, za njihovo usodo bo vedno kriv nekdo drug, ne pa oni.

Tudi Bosna in Hercegovina se bo vrnila v svojo preteklost in podoživela obdobje iz začetka 20. stoletja,  Avstro-Ogrsko bodo zamenjali birokrati EU. Srbi in Hrvati se bodo med seboj prepirali, kateri deli Bosne so njihovi. Državljani BIH bodo, tako kot sedaj, množično bežali iz države, pa naj to bo severno ali južno od Limesa.  Tudi v prihodnosti  bodo njihovi čevapčiči najboljši, ne glede na to, ali jih bodo pekli Bošnjaki, Srbi ali Hrvati.

V Makedoniji  bodo imeli Albanci še večji vpliv kot danes. Enako velja za vpliv Bolgarije, medtem ko se bo vpliv Srbov zmanjšal. Makedonci vseh ver in narodnosti so na splošno miroljubni, tisti, ki so agresivni, bodo ustvarili kaos v državi. Vprašanje je, ali se bo obdobje terorizma v Makedoniji vrnilo v 21. stoletju? Grki in Bolgari se bodo borili predvsem za vpliv na Makedonijo, Albanci za nadvlado v državi, medtem ko se bodo v tem času Srbi ukvarjali s svojimi problemi. 

Dogajanje zadnjih let kaže, da se tudi EU pospešeno vrača v svojo preteklost. Vprašanje je le, ali bo takoj skočila v mračni in zaostali srednji vek, v katerem so obstajali kmečki upori, ali se ji bo najprej zgodil vojni scenarij 19. in 20. stoletja. V takšnem okolju bodo  Albanci zaradi spoštovanja tradicije in patriarhalnega načina razmišljanja in poslovanja dosti močnejši od drugih narodov. Njihova nadaljnja širitev  na območja juga Srbije, zahoda Makedonije in Grčije, v primorske dele Črne gore, pa tudi severno od meja Limesa,  je več kot gotova.  Ali se bodo v pohodu na Balkan odločili za skupno državo, ki bi bila podobna nekdanjim južnoslovanskim državam, je že veliko vprašanje. Če se bodo  odločili za “povezano” albansko državo se jim utegne zaradi različnih zgodovinskih, miselnih in kulturnih razlik med Albanci na Kosovu, Albanci v Makedoniji ter Albanci v Albaniji zgoditi usoda dosedanjih držav južnih Slovanov na Balkanu. A dotlej bo preteklo še veliko vode po Savi in Donavi.