BISERKA POVŠE TAŠIĆ -
29.09.2023
Beseda, dve o novinarstvu, v katerega sem verjela in ga danes ni. Eden od razlogov je seveda ekonomske narave, saj lahko mediji preživijo, če ljudem dajo predvsem to, kar ti želijo, torej kri ali igre brez kruha. Vse, kar terja pri konzumiranju vsebine miselni napor in bi bilo zanjo potrebno celo plačati pa se zdi misija nemogoče.
Izvorni krivec vsega tega je prav novinarstvo samo, ker je bilo desetletja naravnano k temu, da bralcev, gledalcev, poslušalcev preprosto ni treba izobraževati. Tu in tam jih je treba animirati s kakšnim dodatnim popustom, dobro akcijo za nakup medijske vsebine po sistemu oglasa za belo tehniko: “Plačaš enega, dobiš dva.” Na intelektualno dodano vrednost prav slednje, torej medijske vsebine, pa se je pogosto pozabilo.
Eden od razlogov pokopa, ne le torkovega pusta hrusta, temveč tudi novinarstva na pretežnem delu rajnke države, v tako majhni kot je Slovenija pa še posebej, je ravno v tem, da se je pozabilo na nekaj temeljnih zakonitosti novinarskega poklica, ki ima v počelu odkrivanja resnice tudi nalogo izobraževanja javnosti. Tako se je prejemnikom različnih novinarskih vsebin vse bolj v lovu za preživetje ponujalo predvsem to, kar bi ljudje radi slišali, beri: bili še pripravljeni plačati.
Danes imamo v pretežnem delu dokaj neuko, v smislu kritičnega presojanja in razmišljanja sposobno občinstvo. Vse je postalo všečna zgodba piarovskih pripovedk, lepih fotografij, kritično razmišljanje, h kateremu bi vabili množice, pa tone v pozabo.
Si slovenska javnost vendarle zasluži medij, ki bi ponudil argumentirane alternative človeku, družbi, naravi in odjemalcu vsebin prepustil razmislek o tem, kaj ga je prepričalo, kaj torej lahko »kupi« in česa ne?!
Pozabili na prvi vir in preverjanje informacij
Ko sem pred leti po izteku mandata odgovorne urednice zapuščala enega od regionalnih medijev, sem lahko poklepetala tudi z enim od slovenskih mogotcev, ki so si ustvarili imperij v oglaševalskem svetu. Zanimalo ga je, če bi napisala nek članek s poudarkom na medijskem umoru nekoga, da bi potem on lažje izpeljal nakup nekega podjetja. Sem rajši odšla na cesto, eno od svojih podjetniških poti.
No, kar se pa prvih virov tiče, ne bom pozabila beograjske in pozneje skopske dopisniške izkušnje za nekdanji Radio Ljubljana, pozneje Radio Slovenija. Kajti s pridobivanjem preverjenih informacij je bilo poslanstvo radia v času turbulentnih razmer in razpadanja nekdanje države prav to, da je bil prvi z informacijo. In drugi mediji so korektno povzeli prvega, ki je objavil vest. Takrat na primer Radio Ljubljana v jutranjih poročilih, da “gredo iz hrvaških vojašnic proti Sloveniji oklepna vozila…”. Danes se zdi, da so vsi »prvi« pri prepisovanju drug od drugega, na zlato načelo navedbe prvega vira pa se večinoma pozablja. So seveda tudi svetle izjeme; žal redke.
Kar se preverjanja informacij tiče, torej vsaj iz treh virov, pa smo v medijih, ki jih imam priložnost takole od strani spremljati, spet precej bosi. Še več. Mnogi mediji sprejmejo diktat lastnikov kapitala, ki bi radi bili všečni na način, da ponudijo opcijo: «Vi kar nekaj napišite, pa bomo potem objavili.« Nekaj, kar je bilo v mojih časih oranja novinarske nepredstavljivo početje. Da torej novinar prispeva svoje ime in priimek za podpis pod “tuj, plačan” izdelek.”
In ko smo že pri preverjanju informacij še anekdota iz Skopja. Zelo znan nekdanji televizijski voditelj, ki mu je jezik najbolj tekel, ko je imel v sebi nekaj kapljic alkohola preveč, mi je nekega ranega jutra po telefonu naročal, da moram pripraviti članek o tem, kar poroča Reuter. Bolj kot sem mu zatrjevala, da je novica te agencije nepreverjena, saj vem, kdo jo je pridobil in tudi na kakšen način, bolj je vztrajal pri svojem. Kljub argumentu, da je dopisnik na terenu zato, da preveri dejstva, tudi agencijska, ne pa zgolj povzema neke navedbe, bolj sva si bila seveda vsak k sebi. Oznaka, češ, kako samosvoja in neobvladljiva sem, se me je seveda prijela…
Izkušnja o nepravem poročanju
O preverjanju informacij je že od nekdaj imela veliko povedati tudi takšna in drugačna politika. Priznam, da še danes ne razumem, zakaj bi moral dopisnik iz tujine poročati predvsem o tem, kaj je tam povedal nek slovenski državnik. Ta lahko svoje vtise strne ob prihodu domov. Poslanstvo dopisnika naj bi bilo, da slovenski javnosti v prvi vrsti posreduje vse, kar so povedali gostitelji, kakšen je utrip države v katero je slovenski politik prišel. Ampak narobe svet pač. Moj ali pa njihov, politični.
Sem pa na svoji novinarsko-dopisniški poti doživela tudi zanimiv primer, kako si je del politike nekoč predstavljal poročanje dopisnika. Eden od bodočih prvih predsednikov nove slovenske vlade je namreč v Beogradu povedal eno zgodbo ob razhajanju nekdanje države, ob prihodu v Ljubljano pa je dejal novinarjem nekaj drugega. Jaz sem seveda poročala za osrednjo informativno oddajo o tem, kar sem ga slišala povedati in ga tudi posnela. Ko me je poklical moj takratni resorni urednik, češ, da so ga klicali, ker nisem poročala pravilno, sem mu pojasnila situacijo in poročilo sem skupaj s posnetkom poslala še za večerno oddajo. Pozneje pripomb na moj račun, češ, da nisem poročala verodostojno ni bilo več. Po zaslugi urednika Janeza Novaka, ki se je takrat postavil zame.
O preverjanju informacij bi lahko še veliko povedala…
Na kaj mislim z »izobraževanjem občinstva«?
Predvsem na to, da skušamo dogodke, ki zaznamujejo sedanji čas družbe, torej tudi človeka in narave, predstaviti na način, da bralec, poslušalec in gledalec pridobi vpogled v različne zorne kote, kar mu omogoča kritičen razmislek in bolj suveren pogled na svet, katerega del je in ga soustvarja.
Primer številka ena. Se je morda kdo vprašal, če je nekdanji potres v Turčiji kakorkoli povezan z vse bolj glasnimi razmisleki te države, da bi zapustila Nato in podobno vojaško-obrambno organizacijo vzpostavila z drugim delom sveta?
Primer številka dva. Ali je kakšen od medijev morda analiziral kaj pomeni promocija sončnih elektrarn v Sloveniji – mimogrede, odobravam jo – z vidika kopice odpadnih sončnih panelov, ki se nam bodo po izrabi le-teh tudi vrnili kot bumerang?
Primer številka tri. Zakaj ni finančne analize obljub o »novem nezaposlovanju ob razširitvi resorjev vlade«? Vsaj za eno od političark iz šaleških logov vem, da je vegetirala z zagotovljeno občinsko plačo v vlogi svetovalke in je zdaj nagrajena z novim delovnim mestom v vlogi državne sekretarke.
Namesto, da bi javnosti ponujali vsebine na način, da bi jo s tem tudi izobraževali, predvsem pa silili h kritičnemu razmisleku in samoizpraševanju ter razmišljanju z lastno glavo, predvsem v obliki zastavljanja vprašanj in iskanja odgovorov nanje, se je nabor izbiranja tem zožil predvsem na to, kaj ustreza kapitalu, predvsem lastnikom medijev in kaj je še sprejemljivo za politiko.
Naj izbiro “pravih tem” ponazorim še z enim primerom. Posek v gozdovih je berljiva in zanimiva tema. Malce globlje sem jo imela priložnost spoznati tudi sama. Ampak večji problem je morda kraja različnega materiala iz gozdov, predvsem gramoza. Toda zgodba o tem, da so inšpektorji brezzobi tigri tudi zaradi nepravega zbiranja informacij, da bi takšnim nedovoljenim posegom naredili konec, se ne bere tako dobro, ni “prodajljiva”. Pa še na kakšnega veljaka, ki je postavil kakšen nedovoljen objekt kje v gozdu bi morda naleteli.
Oni so pisali, dajmo še mi!
»Kaj imajo pa oni čez v Dnevniku«, se je glasilo eno od pogostih vprašanj, ko so se snovale radijske dnevno-informativne oddaje na ljubljanski Tavčarjevi. Šlo je za skrb, da bi tv čez cesto morda imela kaj, kar bi radio spregledal ali nehote izpustil. To je bila nekakšna zdrava konkurenca. Z leti se je povsem izrodila v slovenskem medijskem svetu. Začelo se je »copy paste« novinarstvo.
Če je pisal en medij so se hitro z obračanjem besed, ne pa s kakšno novo dodano vrednostjo in analizo, zadeve lotili še drugi mediji. Da ja ne bi kdo rekel, češ, da o tem nis(m)o pisali. Povsem zgrešena logika. Ni treba, da vsi mediji pišejo o vsem. Pomembno je, da v skladu s poslanstvom, ki so si ga zadali in ciljno javnostjo, ki je njihov bralec, poslušalec, gledalec nabor tem analizirajo in predstavijo na način, ki odjemalcu prinaša dodano vrednost.
Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.
TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.
založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.