BISERKA POVŠE TAŠIĆ -
02.09.2023
Sebe kot odličnjakinja sicer nisem imela za piflarko, ker sem se učenja snovi vedno lotevala z razumevanjem. In šolo sem preprosto ljubila. In te ljubezni na nek način, tudi tako, da se vse svoje življenje nenehno učim, ni umanjkalo vse do danes. Moj tokratni razmislek je po uvodnem obujanju spominov o šoli nekoč namenjen zazrtju v prihodnost s poudarkom na vseh akterjih: ravnatelj, učitelj, učenec, starš in država ali sistem. Sanjam šolo jutrišnjega dne za vse tiste, ki še prihajajo, da sijaj vedoželjnosti in pričakovanj v očeh mladine, vsaj za večino to velja, ne bi nenadoma in prehitro ugasnil.
Samo enkrat se mi je mudilo, da šolo, in sicer študij novinarstva na nekdanjem FSPN, zdaj Fakulteti za družbene vede, čimprej končam. Želela sem si seveda finančno neodvisnost, torej po večih letih honorarnega dela čimprej redno zaposlitev in postavljanje trdnih temeljev na svoji profesionalni poti. Nisem vpisala absolventskega staža, ker sem že znotraj četrtega letnika pripravila diplomsko nalogo. In potem so me pozabili obvestiti, kdaj imam datum zagovora. Na koncu sem potrdilo o diplomi dvignila kar v referatu za študijske zadeve…
Pred 1. septembrom me vselej znova, tudi zdaj, ko je sin že študent tretjega letnika in tega že dolgo ne počneva več, prebudi omamni vonj po zvezkih, knjigah, ovijalnem papirju. Tudi med mojim odraščanjem je v zadnjih dneh avgusta veljal prav prijeten protokol skupinskega ovijanja knjig. Praviloma sem že zadnje dneve počitnic prebirala učbenike, da bi dobila vpogled v to, kaj novega me čaka v šolskih klopeh. Ah, da o tem, kako sem zadnje dneve počitnic postopala pred nižjo ali višjo stopnjo vhodnih vrat velenjske OŠ Miha Pintar Toledo niti ne izgubljam besed. In odštevala minute, ko bom spet izvedela tooooooooliko novega. Ja, in to, da pravšnji čas izveš, kdo bo tvoj nov razrednik, tudi ni bilo zanemarljivo.
Mlajšim v vednost naj le zaupam, da sem pač pripadnica generacije, ko je bilo treba po kakšne razjasnitve dogodkov in pojmov v knjižnico po enciklopedijo ali odgovore iskati na obteženih domačih knjižnih policah. Saj veste, generacija, rojena 1966 , ki je še skakala »gumitvist«, vrtela kolebnico, ni imela telefonov in v svoji okolici ni zaznavala besede stres ali besedne zveze »hektično življenje«. In na ta del učeče se mladosti imam lepe spomine. In prav je tako.
Kako sem torej šolo doživljala sama?
Meni je priložnost, da vsak dan, tudi s pomočjo šole, izvem kaj novega, pomenila ogromno. Učiteljica Nada Lebar nas je v prvem razredu nagrajevala z bonboni in lizikami za pravilne odgovore, postavljala v kot, če smo naredili kaj narobe. In to je bil čas, ko smo morali imeti med poslušanjem roke lepo sklenjene na hrbtu. Učili smo se razdeljevati malico, kot dežurni skrbeli za čisto tablo, z ročnim orodjem v atriju razreda pomagali pri obdelavi zelenjave. Ko je bil v kuhinji na krožniku kakšen košček »domače, šolske zelenjave« smo seveda vsi zatrjevali, da je korenček iz gredice “našega” razreda.
In še kar nekaj učiteljev in učiteljic se mi je v tem osnovnošolskem življenju globoko usedlo v srce. Vedno lepo urejena in nadišavljena učiteljica slovenščine Čikosova (imena se žal ne spomnim več) je »kriva« za moje navdušenje in pot pisanja, branja, učenja. Z vedno zborno slovenščino nas je postavljala v življenje ter z zanimivimi zgodbami preprosto vlivala ljubezen do različnih pesnikov in pisateljev.
In tukaj je zagotovo učitelj zgodovine Balažič (tudi pri njemu mi je ime izpuhtelo iz spomina), s katerim smo pripravljali zanimive tematske sestanke kluba OZN. Spomenka Radovanović me je naučila prvih srbskih besed in cirilice. Kot dopisnica v Beogradu sem jo čez leta zaprosila še za kakšne napotke pri jeziku, za katerega smo itak vsi v takratni Sloveniji mislili, da ga obvladamo, ker smo se brez težav prebili skozi kakšen strip ali ljubezenski vikend roman.
In osnovnošolske Miha Pintar seveda ni brez omembe takratnega ravnatelja Emila Hartnerja. Ki je bil takšen ravnatelj v pravem pomenu besede: tako opora kot avtoriteta učencem. Še vedno se razveselim, ko ga kljub letom čilega in pokončnega ujamem kje na velenjskih ulicah, ko se sprehaja s svojo ženo Milico – mojo učiteljico v tretjem razredu.
Ja, tukaj je še osnovnošolski hišnik… ob jedilnici je živel z družino v hišniškem stanovanju in že njegov oster pogled je zadoščal, da nismo uničevali šolske lastnine. Čeprav navzven robat je bil prijazen vsakič, ko si kaj potreboval. Kako se je že pisal? Ah, ne vem več…
Čeprav so imena ali priimki, tudi podobe nekaterih zbledeli, je v mojem življenju ostal energetski vtis. To je tista sled, ki te sooblikuje potem na poti v življenje. Ko se kakšnega nasveta ali posameznika spomnimo z nekakšno mehkobo v srcu, s prijetnimi občutki ali pa v nasprotju s tem morda s cmokom v grlu.
Prehod v srednjo šolo na novo premeša karte
Ne vem sicer zakaj, toda obdobje velenjske gimnazije se mi ni tako močno usidralo v spominu kot omenjena osnovna šola. Čeprav sem na moč vesela, ko na kakšnem sprehodu ob velenjskem jezeru ali na sobotni kmečki tržnici poklepetam s takratnim ravnateljem Bojanom Glavačem in njegovo soprogo Majdo.
Med gimnazijskimi profesorji mi bo zagotovo ostal v spominu naš zgodovinar Bato, tudi mentor pri klubih OZN. In njegova misel, ki jo povzemam nekako takole: «Veste, dragi dijaki, civilizacije se rojevajo in izginjajo, ponavadi je vsega konec, ko se ljudje začnejo »žgati« v napačne luknje.« V nadaljevanju je spregovoril predvsem o pomenu vrednot, tudi tistih tradicionalnih, kamor spada spoštovanje do staršev in starejših. Ko namreč ni več meja in vsakdo lahko vsakomur vse reče, se začenja razkroj družbe. Tudi to je znal povedati.
Morda mi je v tem srednješolskem obdobju najbolj ostalo v spominu, da so nam oblastniki vzeli gimnazijo, nas naredili za prvo generacijo usmerjenega izobraževanja in tako sem namesto gimnazije zaključila srednjo družboslovno šolo. Ob vpisu so sicer, ne vedoč ravno, kako bo ta izbris gimnazije in vnos novih vsebin izgledal, na veliko zagotavljali, da se bomo tako kot gimnazijci pred nami lahko vpisali na študij kamorkoli bomo pač želeli. Pa na koncu temu ni bilo ravno tako.
Namesto ur kemije, biologije, latinščine smo namreč dobili streljanje s puško M48, obvezno znanje strojepisja ter posledično so se ob izbiranju študija med tehtanjem medicina ali novinarstvo prva vrata kar lepo zaprla. Pot do tja je bila odprta tistim, ki so izbrali naravoslovno smer.
Potem sem bila mama učenca in dijaka
Kot mama najprej učenca mozirske osnovne šole in potem dijaka Kajuhove gimnazije v Celju lahko rečem, da v meni ni bilo prav nič grenkobe ali slabih izkušenj. Z učitelji in profesorji ter ravnateljema smo se po potrebi vedno lahko vse pogovorili. Ko je naš fant ugotovil, da se mame ne izplača pošiljat v šolo, saj ga očitno ne bo po vsaki ceni zagovarjala, ampak bo iskala resnico, od učiteljev pa ne podarjenih ocen, smo postali uigran in medsebojno spoštljiv tim na relaciji: učenec – starš – šola.
Zdaj sem pri sinovem študiju predvsem na strani plačnice stroškov ter v prvi vrsti zainteresirana poslušalka študenta, ki študira in si pridobiva tudi delovne izkušnje. In ob vsakem pripovedovanju, kaj novega se je naučil v stroki, ki jo pospešeno osvaja, zasveti lesk v njegovih očeh. In jaz kot mama vem, da je na pravi poti. Lahko bi bilo tudi drugače. Predvsem zaradi sistema.
Šolski sistem pri nas, žal, še vedno poudarja točkovanje, doseganje ocen 5.0 in se za nekatere poklice ne sprašuje, kar bi se bilo potrebno vprašati. Na primer pri medicini bi zagotovo bil potreben uvodni intervju s kandidati, da bi se preverilo, če je bodoči študent iz pravega testa, z dovolj empatije za sočloveka. Kajti to je nepogrešljiva sestavina dobrega zdravnika. Ni dovolj le, da je napiflan z različnimi strokovnimi znanji, a nima posluha za sočloveka.
In kaj nas bi moralo zanimati pri vpisu študentov na pedagoško fakulteto? Zagotovo je eno od vprašanj, če se vpisuje zgolj zato, ker ga nikamor drugam niso sprejeli? Ali pa, če se odloča za študij pedagoškega delavca v prvi vrsti zato, ker ima rad mlade in si želi na najbolj ustvarjalen način deliti znanje z njimi? Verjetno bi lahko s kakšnim robotskim preverjanjem ali testiranjem ugotovili, če je kandidat za učitelja človek, ki prisega na vseživljenjsko učenje. Da se potem ne zgodi, da dijakom predava na podlagi deset let starih prosojnic ali power point programa brez novih in aktualnih vsebin.
Kakšno bo slovensko šolstvo jutrišnjega dne?
V razmislek pred – upam, da kmalu – kakšno širšo javno razpravo, ki bi jo odločevalci morali začeti že zdavnaj, še nekaj predlogov za zazrtje vase. Sindikalisti v šolstvu se v prvi vrsti zavzemajo za boljše plače – takšen je vsaj vtis, ko se njihovim sindikalnim voditeljem lahko prisluhne prek različnih osrednjih medijev.
Nekateri starši se pogosto znajdejo v situaciji, ko skupaj z odvetniki grozijo učiteljem in profesorjem, namesto da bi se najprej zazrli vase, češ, kaj je šlo narobe v moji vzgoji za štirimi domačimi zidovi, katero stran bontona o osnovah dostojnega življenja smo izpustili preden je naš otrok stopil skozi šolske duri?
Tukaj so seveda še različni strokovnjaki in takšna ter drugačna združenja. Od nekaterih kot občasna zunanja opazovalka zasledim v prvi vrsti njihovo bentenje, češ, da jim resorno ministrstvo nekaj sporoči prepozno ali prekmalu ali pa… Predlogov o tem, kako se bodo (upam, da kdaj tudi pridejo) moji vnuki enkrat učili v šoli prihodnosti, ki je dejansko napočila že zdaj, pa bolj malo slišim. Zdi se mi zanimivo, da bi spregovorili vsaj o enem vprašanju, ki se glasi: “Kako bi lahko umetna inteligenca nadomestila del učiteljskega dela, da bo ta imel več časa za bolj kakovosten stik in osebno mentorstvo učencev, dijakov, študentov?” Ta hip je, kot mi pripovedujejo mladi, svet učiteljev pri nas v prvi vrsti usmerjen v to, kako prepoznati besedilo umetne inteligence in preprečiti prepisovanja dijakov s pomočjo sodobne tehnologije.
V osnovne šole le 4 predmete: šport, umetnost, družboslovje, naravoslovje!
Če vprašate mene, ki o tem seveda ne odločam…
Ukinila bi število predmetov v osnovnih šolah in predvsem gonjo za izpolnjevanje učnih načrtov. V vse osnovne šole bi uvrstila obvezne športne vsebine po dve uri na dan. Prvo uro ob začetku pouka s spoznavanjem različnih notranjih in razteznih vaj, uvajanjem joge, meditacije, osvajanje veščin vsaj ene borilne veščine. Zadnjo uro pouka bi zaključili s klasično telovadbo, ki se na šolah izvaja že zdaj.
Vsak dan bi v osnovnih šolah imeli na programu različne zvrsti umetnosti, od glasbene do likovne. V času, ko vse manj pišemo, listamo in beremo fizične izvode knjig, moramo dati otrokom spet čopiče, nalivna peresa v roke… Nujno je, da otroke vrnemo k različnim, tudi rokodelskim spretnostim, od kvačkanja, šivanja, pletenja. Vse, kar jih po eni strani uči ustvarjanja, pomaga razvoju možganov in hkrati usmerja odraščajočo se mladino tudi v sposobnost umirjanja in osredotočanja.
In potem imamo dve uri na dan za družboslovje z vsemi predmeti, ki spadajo v ta segment znanosti: od jezikov do zgodovine, geografije in še česa. Naslednji šolski dan družboslovje izpustimo in obdelamo izbrano snov v okviru dveh ur naravoslovja, s prepletanjem biologije, kemije, fizike, matematike in še česa iz naravoslovnih znanosti.
Torej največ 5 ur šole na dan v klasičnih učilnicah. Za tem bi del vsebine vsak dan, in to ob vsakem vremenu, nadaljevali na prostem, v mestnih parkih, v gozdovih. Po sistemu gozdnih vrtcev, ki so ponekod v tujini uspešno zaživeli. Tukaj bi lahko izbrali tematske klepetalne urice z učitelji, ki bi se seveda na vsebine morali posebej pripraviti. In nabor bi lahko črpali iz naravoslovnih ali družboslovnih tem s poudarkom na družbi, katere del smo in jo soustvarjamo s svojim ravnanjem.
Manj šolskih ur in več projektnega dela v srednjih šolah!
V različnih srednjih šolah bi si želela sprememb predvsem kar se tiče obremenjenosti dijakov in zmanjšanja števila ur frontalnega učenja v klasičnih učilnicah. To bi zamenjala z več sodelovanja v partnerskem odnosu: dijak – profesor v smislu sodelovanja po sistemu: nabor predlaganih tem – izbor teme in študij – kratki sestanki s profesorji za oceno doseženih korakov – nasveti, spodbude in skupno oblikovanje končne ocene. Ob jasno določeni časovnici do kdaj naj posamezen dijak preštudira posamezno snov, kako naj jo s projektno nalogo nadgradi, se po končanih 5 urah sedenja zvrstijo individualne konsultacije ali srečanja med profesorjem in dijakom – toliko ur in tako pogosto kot je potrebno, da je cilj naloge dosežen in obravnavana snov osvojena.
Zaradi problema vozačev, ko morajo mnogi dijaki vstajati ob nerazumno zgodnjih urah, bi se pouk v srednjih šolah začel ob 9. uri. Vsak dan po koncu pouka bi sledila ura športa na zraku, in to po osnovnošolski vsebini prve šolske ure, torej v smislu meditacija, joga, gibalne vaje sproščanja… Tudi profesorji bi aktivno sodelovali.
Cilj: Spremenimo pouk v srednjih šolah po sistemu: manj je več!
Pouk v srednjih šolah bi s fizično navzočnostjo do prav tako pet šolskih ur na dan trajal le od ponedeljka do četrtka, medtem ko bi bili petki namenjeni predvsem konstultacijam za opisano samostojno delo ali v primeru strokovnih šol obvezni praksi.
Poleg količinskih uvedba še kakovostnih meril uspešnosti šolnikov!
Tudi v učiteljskem poklicu seveda velja, da so nekateri odlični, drugi dobri in tretji še do zadostne ne prilezejo. Pa vendar vsi poučujejo. Zato je nujno potrebno ravnateljem omogočiti menedžerski status, ko bodo lahko bolj ustrezno, z več svobode nagrajevali najboljše in tudi odslovili tiste, ki svojega poslanstva poučevanja in vzgajanja mladine pri svojem delu ne prepoznajo v zadostni meri.
Cilj: Ravnatelj naj bo predvsem menedžer in vodja zaposlenim ter opora in avtoriteta učencem ter dijakom
Uvedla bi odkrito, javno mesečno ocenjevanje učiteljev, in sicer od 5. razreda osnovne šole naprej. V anketi, na kateri bi se učenci in dijaki podpisali z imenom in priimkom bi učitelj zapisal tri vprašanja:
1) Kaj ti je pri mojem pouku najbolj všeč in želiš, da s tem nadaljujem?
2) Kaj te pri pouku predmeta, ki ga učim najbolj moti in kakšne izboljšave predlagaš?
3) Kako bi ocenil moje delo z oceno od 1 do 5. Pojasni izbrano oceno z argumenti.
Zakaj bi bila anketa javna? Zato, ker se moramo že od majhnega učiti sprejemati konstruktivno kritiko, sprejemati mnenja različno mislečih, znati argumentirati, če se s čim ne strinjamo. To velja tudi za učitelje, profesorje, ki s tem izgubijo avreolo nedotakljivosti. Naslednja ura z razrednikom bi bila namenjena povratnim ocenam učiteljev, pri čemer bi najslabše ocenjene povabili na pogovor z namenom, da se dosežejo izboljšave v zadovoljstvo vseh. Veščine pogovora iz oči v oči, sprejemanja in posredovanja povratne informacije in tudi spretnosti pogajanj bi se tako naučili že v šoli.
Cilj: Učitelji in profesorji niso nezmotljivi, morajo pa biti v prvi vrsti sami željni učenja in izboljšav.
Ministrski sistem naj bo v službi strank: učencev, dijakov, študentov
Seveda je dolžnost resornega ministrstva (pri nas kar dveh) za šolstvo, na osnovnošolski, srednješolski in visokošolski-univerzitetni ravni v prvi vrsti zagotovitev, da sistem šolanja v državi deluje, da je torej za izvajanje učnih programov dovolj usposobljenega in primerno plačanega kadra in v sodelovanju z občinami tudi dovolj šolskih prostorov.
Je pa prav tako dolžnost odločevalcev v šolstvu, da vidijo malo dlje od svojega nosu in že včeraj začnejo javno razpravo o tem, kakšno šolstvo majhna Slovenija potrebuje danes, kakšen bo svet jutri – čez 5, 10, 15 let? Lahko bi postali učeča se država – unikum, po kateri bi se zgledovali tudi večji od nas.
In zato poziv, ne k pisanju belih, modrih in ne vem še kakšnih knjig, ki zaprašene obležijo v kakšnem predalu, temveč k argumentirani javni razpravi različnih deležnikov. Naj preko različnih komunikacijskih kanalov spregovorijo šolniki, učenci, dijaki, študenti, starši, pedagoška stroka. Če slednjega ne naredimo, bomo tudi na šolskem področju še naprej živeli vsak k sebi kot v marsikakšnem drugem podsistemu. Naj to ponazorim s primerom.
V dneh pred prvim šolskim dnem smo slišali, kako ravnatelji bijejo plat zvona, češ, da jim pristojno ministrstvo ne zagotavlja več vključevanja študentov v študijski proces. Ob tem pa na razpisih zavoda za zaposlovanje še vedno lahko prebiramo pogoje za razpisana delovna mesta, ki ne spoštujejo pred kratkim sproščenega pogoja zaposlovanja. Po novem lahko namreč v šolah zaposlijo tudi strokovnjake iz različnih področij, ki niso nujno zaključili pedagoške smeri in nimajo opravljenega strokovnega izpita. Lahko pa ga naredijo v predvidenem roku.
In ne boste verjeli: trdno sem prepričana, da bi lahko morda neka frizerka, ki se redno izobražuje doma in v tujini naučila dijake frizerske šole dosti več, če bi se še malo komunikacijsko usposobila, kot obstoječa učiteljica, ki svoje varovance še vedno uči o trajni in sušenju s preživelimi »havbami«, ki jih že dolgo ni več… No, to je nepreverjena informacija iz druge roke. Pred dnevi mi jo je zaupala »ena od mojih frizerk« v klepetu in njenem ugotavljanju, da je marsikakšna strokovna šola pri nas danes že daleč za časom…
In še o ugasnjenih iskricah v očeh
Mislim, da je tudi skrajni čas, da si v slovenski družbi predvsem stroka, učitelji in starši naposled odgovorijo na nekaj vprašanj.
- Zakaj so prvošolci tako navdušeni ob prihodu v šolo in čemu ta strast po novih znanjih pri večini hitro upade?
- Zakaj se naši dijaki zmrdujejo ob učenju slovenskega jezika?
- Je res treba skoraj vse nekdanje odličnjake ob vstopu v kakšno od gimnazij najprej pozdraviti z besedami: «To, kar ste dosegli v osnovni šoli zdaj ni pomembno. V srednji šoli se boste morali učiti povsem drugače. Za dvojko je treba že precej znati.«
- Kako potegniti iz šolajoče se mladine najboljše, kar posamezniki premorejo?
- Kako pomagati, kot je dejal eden od ravnateljev, ki razume svoje poslanstvo tako v odnosu do kolegov kot dijakov, da ti mladi ptički čim bolj varno odletijo iz domačih gnezd v svet znanja, v svet odraslih?
- Kako bomo s spreminjanjem šolskega sistema dosegli, da v mladih ne bomo »ubijali duha«, ampak jim bomo utirali pot, da se bodo zavedali misli svetovnega alpinista:« Ves svet je ležal pred mojimi okornimi nogami.«
Družba v kateri smo ta hip in predvsem tista, v katero nezadržno drvimo, bo omogočala razvoj in posledično obstoj naroda le nenehno učečim se posameznikom. Zato naj bo eno ključnih poslanstev slovenskega šolskega sistema, da mladim ne priskutimo učenja, da jim privzgojimo spoznanje, da je polniti svoj nepopisan list življenja z novimi izkušnjami, znanji, tako s formalnim kot neformalnim učenjem, nekaj najlepšega. Prepričana sem, da je tovrsten miselni preobrat zagotovo ena bolj obetavnih poti za prihodnost tako majhnega naroda kot je slovenski.
Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.
TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.
založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.