Pogled na sobivanje z Romi danes je odvisen od trenutnega zornega kota in vloge, ki jo v nekem življenjskem obdobju imaš.  To je lahko namig tudi za reševanje sociološkega in varnostnega izziva, ki tli ta hip na jugovzhodu Slovenije. Z velenjskim gradom Turn in nekoč tamkaj živečimi družinami Romov sem se srečevala med odraščanjem, z Romi v Skopju kot dopisnica Radia Slovenija, medtem ko sem  v vlogi upravnice  spoznavala predvsem izzive sobivanja v šoštanjski graščini Turn med tamkajšnjimi stanovalci. Tri zgodbe za nekaj mojih zaključkov. S katerimi se seveda lahko strinjate; ali pa tudi ne.

O velenjskih Romih med otroštvom

Med odraščanjem smo  v bližini velenjske graščine Turn otroci spoznavali tudi tamkajšnje Rome; včasih smo pri njih dobili limonado. Njihovi otroci so se nam pridružili pri kakšnem rabutanju jabolk v bližnjem sadovnjaku in peki krompirja na prostem. Njihove starše sem si v otroški spomin vtisnila kot barvito oblečene, mame malo debelušne, a vselej prijazne, očetje so bili brkati in robatega glasu. In to je vse, kar sem takrat vedela o romski populaciji.

O makedonskih Romih kot dopisnica

V vlogi radijske dopisnice na jugu Balkana sem se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja romskega okolja lotila nekoliko drugače. Zanimalo me je življenje v enem najbolj romskih mest na svetu; Šuto Orizari v Skopju. V Šutki, ki dejansko pomeni smetišče, je v delu Skopja namreč nastalo pravcato romsko naselje.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem poročala še iz takratne Republike Makedonije, ko si zaradi grških pritiskov še ni morala nadeti novo, sedanje ime Republika Severna Makedonija, je zanimanje požel poslanec, ki se je kot predstavnik Romov opredelil v »sobranju«, torej makedonskem parlamentu, za Egipčana.

Največ ponosa med vsemi, ne le Makedonci, ki so se opredeljevali za Rome, je v tistih časih požela Esma Redžepova, ki še danes velja za eno največjih pevk romske glasbe. In predvsem tudi dobrotnico. S soprogom Stevom sta mnogim nadarjenim otrokom omogočila glasbeno izobrazbo. Za Esmo ki je bila tudi borka za pravice Romkinj in žensk nasploh je med ljudmi obstajal glas, da jo je »eno samo srce«. Če je le lahko je pomagala. Romi so bili nanjo še posebej ponosni.

Je pa že takrat med ostalimi prebivalci Skopja veljalo nepisano pravilo, da »s Ciganom pač ne moreš priti do konca«. Dokaj strogo so se ločevali predeli, kjer je živel in deloval romski živelj. Ne vem, če je ta hip temu še vedno tako.

O šoštanjskih Romih kot upravnica

Pred dobrim letom sem se lahko z romskimi zgodbami soočila v še eni, povsem novi vlogi. Kot upravnica stavbe v še eni graščini, ki je bila nekoč v lasti mogočnih industrialcev Vošnjakov, znana tudi kot Vošnjakova graščina ali Graščina Turn. Danes je v lasti Stanovanjskega sklada Republike Slovenije, v njej pa so urejena najemniška stanovanja, ki jih sklad oddaja tako socialnim upravičencem po subvencionirani najemnini in tudi drugim po tržni najemnini.

Če sem bila v prvih dveh primerih predvsem zunanja opazovalka načina življenja in komuniciranja Romov med njimi samimi in z okoliškim prebivalstvom, pa sem v tem primeru bila zainteresirana, da bi reševala različne izzive stanovalcev. Ni jih bilo malo. Se mi je pa močno vtisnil v spomin predvsem ta romski vidik sobivanja z drugimi na tej lokaciji.

Z eno od družin, ki je bila največkrat na tapeti pripomb, sem sedla h kavici, lepo smo se pogovarjali, kaj vse ni dobrodošlo pri sobivanju s sosedi. Na primer zasedanje parkirnih mest z avtomobili z neregistriranimi tablicami, kurjenje odpadkov na sosednem zemljišču tik ob graščini, »prisvajanje« skupne elektrike za različna popravila strojev in naprav na samem dvorišču… Toda iskren klepet z njimi je pokazal, da »krivda« nikakor ni vedno in vselej le na njihovi strani. Zakaj?

Tudi med drugimi sosedi so se namreč znašli posamezniki,, ki so tem Romom radi ponagajali, predvsem pa se mi je zdelo takrat in se mi zdi danes, da med neromskim in romskim delom sostanovalcev dejansko ni bilo nobene komunikacije. Dve povsem različni socialni družbi, ki preprosto ne moreta sobivati na skupnem, strnjenem mestu, ker sta si preveč različni. Pri tem  zgodba tudi v tem primeru seveda ni enoznačna; tudi na »drugi« strani, ki je zavzeto tožarila, kaj vse so spet naredili Romi, so se našli takšni, ki so povzročali pa druge vrste težav, spet daleč od miroljubnega sosedskega sobivanja.

Sem se pa v tej vlogi, ko sem nehote bila pahnjena tudi v reševanje težav romskega sobivanja z drugimi v stavbi, soočila z močjo in nemočjo sistema. Policija ob prijavi lahko pride, dogodek zabeleži in odide. Če se kuri na tujem zasebnem zemljišču in ne na javnem, ima še toliko manj pristojnosti za ukrepanje. Lastnik bi seveda lahko postavil pod vprašaj ne-spoštovanje hišnega reda s strani kakšnega od najemnikov, vendar je tudi želel dokaze: poleg slik tudi izjave pritožnikov. V nekem trenutku sem tako intimno, sama pri sebi vendarle prišla do zaključka, da bosta na dolgi rok dve tako različni skupnosti težko sobivali. In upam, da se motim in je danes tam vse v najlepšem redu. Zakaj pa ni temu tako v jugovzhodnem delu Slovenije?

Pod črto ali zakaj je na JV države zavrelo?

Mislim, da obstaja več razlogov. Prvi je zorni kot. Če nekomu kurijo strupene snovi tik pod oknom spalnice je zagotovo bolj zavzet za rešitev zadeve kot tisti, ki o reševanju zadev odloča na varnem v kakšni od ljubljanskih pisarn.

Drugo dejstvo je družba nasploh in nove vrednote v njej. Živimo v kapitalizmu, kjer sta zasebna lastnina in denar ključni vrednoti. In potem dooooooooolgo nič.

Tretje dejstvo je dejansko zlom sistemov in podsistemov, ki se nam že dogaja in se bo še bolj zaradi številnih izjem, ki so v naši zakonodaji, še bolj pa pri vsakdanji obravnavi posameznih državljanov. Zakon mora preprosto veljati za vse enako, brez izjem.

Četrto dejstvo je povezano s tem, da so vsi odločevalci dolgo gledali proč dokler ni postalo jasno to, kar že vsi starši dolgo vemo. Otroke vzgajamo z zgledom; in zanimivo bi bilo poiskati odgovore na vprašanje, koliko romskih otrok sploh pridobi prijatelje med sovrstniki v vrtcih, šolah? Jih starši na primer povabijo na rojstnodnevno praznovanje svojih otrok?

Kaj torej predlagaš, kaj bi rada povedala, kaj sploh hočeš s tem prispevkom? Vsa ta morebiti vaša vprašanja so povsem legitimna.

Želela sem povedati dvoje: prvič, da je obravnava Romov z vidika sobivanja z njimi v naši skupnosti pomembna glede na zorni kot in situacijo, v kateri se nahajamo; in drugič, da bomo pri obravnavi odraščajočih romskih otrok očitno morali spremeniti dosedanje pristope, pri vključevanju njihovih odraslih staršev v družbo pa prav tako način obravnave.

Kaj je šlo narobe je tako izziv za vse odločevalce na lokalni in državni ravni v minulih tridesetih letih. Na katerih točkah je možno sobivanje, na katerih točkah pa smo si kulturno, zgodovinsko, vrednostno tako različni, da to preprosto ni možno?! Nekdanji makedonski predsednik Kiro Gligorov mi je ob kavici pred enim od intervjujev glede odnosa med Albanci in Makedonci v makedonski državi dejal: «Veste, za sobivanje je zelo pomembno, da se med seboj pogovarjamo in tudi kdaj podružimo drug z drugim.« Če sklenem: obračanje glave proč od tlečih problemov pomanjkanja pitne vode, električne napeljave na eni strani in nedovoljene uzurpacije prostora in tudi nasilništva na drugi ter posledično bivanje drug mimo drugega lahko pripelje le do enega konca: izogibanja, medsebojnega zavračanja in sovražnosti.