Ko sem pred desetletji opravljala izpit za nepremičninsko posrednico je v nepremičninski zakonodaji veljal še pogoj, da si moral imeti predpisano kvadraturo pisarne, kjer si opravljal nepremičninski poklic, čeprav ta v glavnem poteka na terenu s strankami. Za delo, ki ga opravi nepremičninar na računalniku pa tudi ne potrebuje predpisane kvadrature. Ta pogoj je  iz zakonodaje izginil potem, ko so se na trgu lahko dodobra usidrale dovolj bogate prve nepremičninske družbe, ki so tudi sodelovale pri oblikovanju zakonov za opravljanje te dejavnosti.

Ko sem diplomirala kot novinarka in se pridružila najprej rtvjevski redakciji sem hitro ugotovila, da v tem poklicu prednjačijo večni študenti, torej tisti, ki nikoli niso uspeli dokončati fakultet. To ne pomeni, da nekateri – ne vsi – med njimi niso odlično opravljali svojega dela.  Veliko se jih je v ta poklic nakapljajo tudi iz drugih fakultet; na prvi pogled se mi je takrat zdelo, da je v novinarskih vrstah med takšnimi prišleki še največ pravnikov.

Ko sem se v osnovni šoli odločala za poklic mi je razredničarka skupaj s socialno delavko pribila, češ, da za učiteljico pa nikar, saj me je glede na ocene in znanje škoda. Na pedagoški faks gredo menda tisti, ki ne morejo kam drugam.

V vsem tem obdobju je učiteljski poklic ostal v Sloveniji najbolj zaščiten, kar se tiče vstopnega praga.  Brez pedagoško-andragoške izobrazbe so posamezniku, ki ima univerzitetno izobrazbo, veliko znanja in nabrane življenjske kilometrine, šolske duri v vlogi učitelja povsem zaprte. To bi lahko rešili drugače, na primer z intenzivnim večmesečnim tečajem o pridobitvi pedagoško-andragoških znanj za opravljanje potrebnega strokovnega izpita. Nekaj podobnega sem pred desetletji predlagala za novinarski poklic. Tisti, ki prihajajo od drugod in se izkažejo za dobre v novinarskem poslu naj opravijo vsaj strokovni izpit iz novinarske stroke. Ja, tudi novinarstvo je stroka, v kateri nekateri še danes ne ločijo med informativnimi in interpretativnimi zvrstmi in temeljnimi prvinami preverjanja novic in navajanja prvega vira.

Pri razpisih za učitelje še vse po starem

Pri hitrem pregledu razpisov za učiteljska delovna mesta zbode v oči, da vsi po vrsti  zahtevajo še dokazilo o nekaznovanosti, ki bi si ga potencialni delodajalec v dobi digitalizacije za končno izbranega kandidata verjetno lahko pridobil sam.  Za tem je kot pogoj praviloma vedno naveden opravljen strokovni izpit, kar pomeni, da potencialni kandidati ostalih fakultet itak odpadejo za prijavo. Zato malo težko razumem, da menda v šolah uči že veliko “neučiteljev”. Kako pa so jih potem zaposlili glede na tako zasnovane razpise? Mimo razpisnih pogojev ali kako drugače?

V oči bode tudi dejstvo, da je veliko delovnih mest razpisanih le za deljen ali določen delovni čas. Tako ponekod učitelje potrebujejo le  za 20 ur na teden, v veliki večini pa do vrnitve odsotne sodelavke z bolniške. Če je že predvidena polna zaposlitev, je to praviloma za največ leto dni, torej za eno šolsko leto. Spodbudno? No ja, ne preveč.  Predvsem ne za mlajši kader.

Zaščiteni kot medvedi

Če je včasih v javnosti krožil glas o belih haljah, ki naj bi bile zaščitene kot severni medvedi, pa se danes zdi, da je zaščitenost z vidika vstopnega praga pri učiteljih resnično izjemna. V ta poklic pri poučevanju v javnem šolstvu dejansko ne more vstopiti enakopravno, ali pa ponekod sploh ne, nihče s katerekoli druge fakultete, ki ima morda več smisla za delo z mladimi, več empatije, boljše strokovno znanje za poučevanje posameznega predmeta, ker pač nima omenjenega strokovnega izpita in na edini merodajni fakulteti pridobljenih pedagoško-andragoških znanj. Brez rahljanja takšnega vstopnega praga učiteljev v Sloveniji še naprej ne bo dovolj.

Zato tudi trdim, da je učiteljev v Sloveniji več kot dovolj. Samo okoreli šolski sistemi jih morajo pripustiti zraven. Strokovnjaki z različnih področij se bodo menda ja lahko priučili še specifičnih pedagoško-andragoških veščin brez vse navlake, ki za delo z mladimi ni potrebna. Tečaj na daljavo, zgoščena predavanja v živo, intenziven semester izobraževanj z zaključno nalogo ali izpitom? Veliko možnosti je, če se le hoče.

Niso le odlični, tudi slabi so

Pri tem pa v 30-letni profesionalni karieri nikoli nisem zasledila, da bi  kakšna šola odpustila učitelja, ker je svoje delo opravljal slabo. Ker je – ja, tudi takšni obstajajo – uro telovadbe pripravil na način, da je učencem ali dijakom povedal, kam naj odtečejo in kdaj naj se po opravljenem teku vrnejo, sam pa je medtem skočil na kavico v bližnjo kavarno. Pa predavatelji, ki se ne pripravijo na uro sociologije in potem dijakom rajši zavrtijo kakšen film. In učitelji matematike, ki to snov pojasnjujejo z deset let starih zapiskov v power pointu…  Ja, tudi to je del učiteljstva.

Seveda pa sem imela sama priložnost naleteti na številne odlične pedagoge in poučevalce različnih znanj in veščin. To velja tako med mojim lastnim šolanjem kot v vlogi matere, ki je spremljala izobraževanje sina.

Prevrednotimo vstopni prag!

Nikakor torej ne želim s tem zapisom učiteljski poklic spravljati na sramotilni steber. Nasprotno: prvi stik s šolo, prva učiteljica, izjemno strogi in pravični profesorji – vsi ti so izjemno pomembna popotnica za življenje. Pravim le, da je morda napočil čas za prevetritev z vprašanjem: “Ali je resnično pedagoško-andragoška izobrazba lahko merilo za to, kdo lahko poučuje otroke v javnem šolstvu?”  In ali tovrstnih znanj resnično v dobi digitalizacije ni mogoče na daljavo in zgoščeno približati vsem diplomantom drugih fakultet v Sloveniji, ki morda znajo in želijo delati z mladimi, a so žal prevajalci v nemškem jeziku in kot taki neprimerni, da bi nemščino poučevali v šolah?!

Sicer pa prvega septembra 2025 želim prijeten in uspešen začetek novega šolskega leta vsem: tako učiteljem, profesorjem kot učencem in dijakom. Staršem pa polagam na srce, da svojih malčkov nikar ne tolažijo z besedami, da jim ne bo nič hudega, da je šola nekaj takega kot obisk zobozdravnika. Četudi brez pedagoško-andragoške izobrazbe bi staršem svetovala, naj prestrašenim malčkom povedo, da se odpravljajo na nove dogodivščine z novimi prijatelji in učitelji, ki jim bodo vedno v pomoč. In vsak dan bodo staršem lahko povedali, kaj novega so se naučili in kaj lepega doživeli…

Hvala moja prva učiteljica Nada, ki si nas za vse dobre stvari nagrajevala z lizikami in kiki bomboni, kdaj prestrašene pa objela in potolažila. To je bilo še šolsko obdobje, ko so učiteljice povojne generacije opravile le kakšen tečaj za poučevanje otrok. Ampak srčnosti in empatije za otroke so imele ogromno. Otroke so imele preprosto rade. In imeti rad svojo stranko – učenca, dijaka se mi zdi dosti bolj pomembno kot striktno spoštovanje pravil, ki ob slabem učitelju že na prvem šolskem pragu lahko uniči iskrice v otrokovih očeh. In mu za vselej priskuti vseživljenjsko učenje…