NAZAJ K NARAVI – Stara cesta, 27. avgust 2025

biserka@zbiserko.si

Najina, Predragova in moja tokratna izkušnja,  spominja na čas pred 30-timi leti, ko sva se pred ustanovitvijo prvega podjetja, na portoroški tržnici podala v ulično prodajo nakita, predvsem zapestnic in prstanov, ki so ga izdelovali različni umetniki iz Srbije in Slovenije. Tako takrat kot danes sva seveda vedela za kaj to počneva, izkušnja pa je v obeh primerih neprecenljiva dodana vrednost v malhi najinega življenjskega popotovanja.

Po dobrem letu in pol bivanja v neokrnjeni naravi lepe Prlekije sva se po naključju – čeprav menda v življenju naključij ni – pridružila ekipi dobrih 100 obiralcev grozdja in se tako podala v samo osrčje Jeruzalema in drugih delov z vinsko trto bogatih prleških goric. In tudi na ta način spoznala lepo bližnjo soseščino v okolici Stare ceste: Radomerje, Ivanjkovci, Stanjkovci, Podgorje….  In predvsem  iz prve roke dobila  zanimiv vpogled v eno od sezonskih del v kmetijstvu. V tokratni reportaži o vsem po malem…

Po tretjem delovnem dnevu načrtovane enomesečne izkušnje že lahko rečem, da je delo naporno, a hkrati poteka v čudoviti naravi ter v družbi zelo prijetnih ljudi, tako zaposlenih v eni od največjih vinogradniških kleti v Sloveniji kot tudi samih delavcev, ki prihajajo iz različnih vetrov, tako po lokaciji kot izobrazbi in delovnih izkušnjah.

Najprej o obiralcih

Čeravno smo med delom vsi osredotočeni predvsem na obiranje grozdja in premikanje po hribčkih navzdol in navzgor, pa sta čas malice in kakšen postanek za hiter počitek pravšnja za kratek klepet. In tako izveš, da je z nami tudi dijak, ki se je odločil, da ne bo nadaljeval študija, saj si želi čimprej najti službo in se finančno osamosvojiti.  Veliko je tudi upokojencev zelo različnih izobrazbenih struktur, od kakšne učiteljice do medicinske sestre po poklicu. “Lani sva bila prvič, kar malo strah naju je bilo, če se bova znašla in kako bo šlo. Pa sva bila zadovoljna tudi s plačilom in sva letos spet tukaj,” mi pojasnita mož in žena s štajerskega konca. Tudi kdo prijavljen na zavodu za zaposlovanje se znajde med nami, pa seveda kakšen podjetnik v pričakovanju novih poslov ali z možnostjo, da svoje delo opravi v popoldanskih in večernih urah.

Delavci ne prihajajo  zgolj iz bližnjih vasi, kjer  imajo nekateri  tudi sami vinograde in so pravi mojstri v vinogradništvu. Kar precej je Štajercev na tem “začasnem delu v Prlekiji” , pridružili so se nam tudi sosedi iz hrvaškega Varaždina in Čakovca. Tako, da se “guči” tudi v duhu nekdanjega “Dudeka in Regice”. In uho ujame:” Pri nas  na Hrvaškem je po uvedbi evra vse zelo drago. V Ormož v trgovino se nam splača priti po marsikakšen izdelek, ker je cenejši kot pri nas.”

Vsakdo med nami prihaja seveda s svojimi razlogi na zbirno jutranjo lokacijo, od koder nas prijazna delovodkinja Irena potem kot šolarčke v koloni avtomobilov popelje na izbrane delovne lokacije. Njena sodelavka Marjana nas za tem “ročno popiše” in eden od hrvaških sosedov je hudomušno pripomnil: “Pa vi Slovenci non stop nekaj zapisujete.”

Razlogi za udeležbo na trgatvi so pestri.  Nekdo mora nekaj narediti, ker nima dovolj, spet drugi je prišel, da bi zaslužil še za povrh in si potem morda privoščil kakšen oddih v toplicah,  tretjemu je morda prav ta hip življenje natreslo malo preveč limon in se je odločil, da si iz njih naredi limonado namesto, da bi posedal in obupaval. Med nami so tudi pravi “povratniki”, ki vedo, kako bodo čim bolj koristno uporabili težko zaslužene evre, predvsem pa so zelo spretni s škarjami. Med njimi so pravi podiralci rekordov. Prav vsi pa, čeprav utrujeni, zjutraj zmoremo prijazen pozdrav in prav danes se je eden od najbolj pogumnih odločil tudi za nekaj lepih slovenskih napevov, ki so zadoneli med trtami. Če me ne bi prav danes pošteno “ščipalo” v hrbtenici, pa tudi vnetje ledvic gre šele h koncu, bi bilo tudi moje vzdušje prešerno poskočno; tako pa sem, priznam, zadnjo delovno uro že kar pridno pogledovala na urne kazalce, kdaj bo današnjega tempa vendarle konec.

Vinograd ni samo trta

Vinograd seveda ni le trta, je tudi dom za različna živa bitja. Kakšen kuščar se najde v travi,  luknje v tleh nakazujejo tudi na kakšne voluharje, os in čebel pa na moje presenečenje niti na opazim veliko. Predvsem zaradi neravnega terena in vzpetin ter jutranje rose je treba biti seveda varno obut; kakšne natikače, ki si jih kdo privošči celo za osvajanje planin, seveda za delo obiralca ne pridejo v poštev.  Pa nikar ne pozabite na pokrivalo za glavo, saj med najhujšo vročino od 12. do 15. ure vsak vetrič in malce sence med listi trt blagodejno vplivata.

Družbo nam vseskozi delajo tudi traktorji in nosači. Kajti delo se deli na dve opravili: eni grozdje trgamo, drugi pa pobirajo napolnjene zabojnike in jih potem stresajo v zbirne posode ter grozdje odpeljejo v nadaljnjo obdelavo. Takšno, ki jo potem seveda občutimo v opojnih vinih, ki slišijo na nekdanjega vsem po Sloveniji znanega Jeruzalemčana; seveda v novi preobleki in drugih blagovnih znamkah.  O tem beseda ali dve v nadaljevanju.

Začetniški lov na normo

Če se prvi dan poučiš o varstvu pri delu, pridobiš osnovne informacije o samem poteku dela in začneš bolj počasi z obrezovanjem, ti drugi dan postane jasno, da bo treba imeti pred očmi tudi normo. Torej, razpon plačila se vendarle giblje  glede na doseganje norme. Če te ne dosegaš se znesek začne pri 7,35 evra bruto oziroma dobrih 6 evrov neto, pri tistih najbolj zagnanih, ki presegajo normo nad 129% pa je cena urne postavke 13 evrov bruto. Od začetne zmede, da zadošča en zabojnik na uro hitro ugotovimo, da jih je treba napolniti v 60 minutah sedem ali dobrih 100 kilogramov grozdja.

Potem je seveda tukaj še nekakšna formula, ki me malo spominja na obračunavanje porabe ogrevanja. Saj veste, pribitki in odbitki, če je stanovanje v sredini bloka in ga dogrevajo še sosednja stanovanja. Sicer pa je pri vseh fizičnih opravilih seveda nujno postaviti normo v smislu pričakovanega doseganja rezultatov. Samemu številu opravljenih ur dela in števila polnih zabojnikov grozdja snovalci norme v vinogradništvu seveda dodajo še nekatere druge postavke; vseh ne poznam, zagotovo pa je med njimi sama sorta in debelina grozdja na posamezni parceli. Zato ob koncu delovnega dneva pač ne moreš točno vedeti, koliko si tisti dan  dejansko zaslužil. Morda je to področje lahko izziv za kakšno bolj digitalizirano obliko obračunavanja s kakšnim prenosnikom na samem terenu…

Še nekaj izzivov za robotizacijo

Izvajalec, pri katerem opravljava sezonsko delo v kmetijstvu, kot svojo konkurenčno prednost omenja prav ročno obiranje grozdja oziroma trgatev še na star način. To ima zagotovo že uvodoma omenjene čare, kajti človeški stiki pač naredijo svoje in kljub vsem robotskim rokam  človeška roka in oko zagotovo še vedno bolj skrbno poiščeta in odtrgata vse zrele jagode. Ampak vprašanje je, koliko je dejansko poln kakšen zabojnik,  je res nujno ročno dvigovanje zabojnikov, pa čeprav glavnino dela potem opravi traktor… Klasičnih prenašalcev nekdaj na vaseh znanih brent sicer ni…

Naprava, ki bi avtomatsko dvignila poln zabojnik v obliki traktorskega priključka, ga tudi digitalno takoj stehtala in ob vnosu podatkov posameznega obiralca ob koncu dneva tudi izračunala oddano težo …  Je to nepotrebno, neumno ali morda še pot izziva vsaj za večje in največje vinogradniške kleti v Sloveniji? Razmislek o tem delim tudi profesionalno deformirana z enoletno izkušnjo sodelovanja pri eni od rubrik novih tehnologij v kmetijstvu. Prav nabiralništvo je menda namreč področje, kjer se avtomatizacija in robotizacija kot vložek v tehnološko posodabljanje najprej povrneta…

“Bi kozarec Jeruzalemčana?”

No, tudi to smo kdaj doma povprašali  tiste, ki so prišli na obisk v časih, ko smo na mizo postavljali predvsem čajne klobase, malo kumaric in rezine sira. V blokih kaj bolj sočnega praviloma v socializmu ni bilo na voljo. Kozarec vina  je seveda obvezno sodil zraven ob kakšnem nenapovedanem obisku prijateljev in znancev.

Ob prihodu v Prlekijo najprej nisem povsem zaznala, da je tudi nekdanji Jeruzalem Ormož v zasebnih rokah; v ta konec Slovenije sem prišla s spominom na to, da je tukaj včasih kraljevala tovarna sladkorja, ki jo je bilo seveda treba “spraviti k vragu”.

Sčasoma sem na blagovno znamko, ki mi je odzvanjala v ušesih še iz otroštva, postala bolj pozorna. In  ugotovila, da ima največji slovenski vinar in slovenski izvoznik vina, kot piše na njegovi spletni strani, zavidljivo ozadje, predvsem pa je, kar mi je še posebej ljubo, ostal v slovenskih rokah.  P&F Jeruzalem Ormož, pri čemer začetnici označujeta Puklavec Family, je namreč plod zgodbe, ki jo je pisal zdaj že pokojni Vladimir Puklavec s koreninami iz Ormoža in začetnim kapitalom, prisluženim v Nemčiji.

Leta 2009 je prevzel ormoško in ljutomersko klet ter vinograde in potem podjetji leta 2015 združil v enotno družbo, ki ima danes 630 hektarjev lastnih vinogradov in je po površini le teh največja slovenska klet.  Po podatkih, objavljenih javno na njihovi spletni strani, znaša letna zmogljivost kleti od 300 do 4oo steklenic. In zgodba te vinarske družine dejansko sega v leto 1934, ko je Martin Puklavec prvič združil Ormoško in Ljutomersko vinsko klet, ki sta pozneje šli vsaka svojo pot. Kar se tiče internacionalizacije podjetja je zagotovo mejnik tudi leto 2019, ko je podjetje odprlo vinsko klet v makedonskem Negotinu in svojim belim vinom dodalo še sorto rdečih vin. Tako dedkovo kot očetovo vizijo vodenja vinogradniške kleti danes nadaljuje Tatjana Puklavec s sodelavci in okoliškimi vinogradniki.

Sezonsko delo v kmetijstvu pod črto

Sezonsko delo v kmetijstvu, če ne že za cel mesec, pa vsaj za kakšen teden bi zagotovo priporočila vsem snovalcem kmetijske politike v Sloveniji. Tudi na poljih ter v hlevih je zagotovo marsikaj koristnega videti in seveda tudi postoriti. Potem bi bila percepcija zavedanja o pomenu hrane in pijače, ki se pridelujeta na slovenskih tleh, zagotovo bolj prizemljena. Sistemu, ki tudi na tem področju bdi nad tem, da si kakšen upokojenec ali brezposelna oseba, prijavljena na zavodu, ne bi preveč “obogatila” družinskega proračuna, bi tudi ponudila tovrstno delo v premislek.  Pa seveda vsem novopečenim političnim obrazom, ki s kilometrino ali brez nje, ponujajo toplo vodo samooskrbe s hrano.

Na enem od predstavitvenih sestankov se me je namreč dotaknila “zadrega” gospe, ki se je zbala, da bi izgubila denarno nadomestilo pri zavodu za zaposlovanje, če bi se lotila sezonskega dela oziroma bi se ji prvo krepko znižalo. Spet drugi se je ustrašil, da ga bo to preveč udarilo pri dohodnini… Država bi se vendarle morala zavedati, da pri tako kratkotrajnem delu nihče ne bo obogatel in če je že kdo pripravljen poprijeti za fizično zagotovo naporno delo, naj mu vendarle ostane še kakšen evro povrh. Si predstavljate oglas “države”, da sezonskega dela v kmetijstvu ne bo obdavčila,  udeležencem pa z dohodnino ali drugimi omejitvami tudi ne ogrozila morebitnih obstoječih prejemkov z naslova denarnih nadomestil, pokojnin….?!