biserka@zbiserko.si

Vsi smo se že kdaj počutili kot idioti ali s to besedo koga užalili ali mu dali vedeti, da se z njegovim početjem ne strinjamo. Idiot je beseda slabšalnega pomena, ki jo sama ne razumem v medicinskem smislu najhujše duševno nerazvitega človeka, ampak kot človeka, ki je deloval neumno ali kot sistem, ki deluje nespametno. V teh predprazničnih dneh so bila omrežja polna zapisov o “idiotih, ki mečejo petarde in vznemirjajo živali, še nepolnoletno mladino pa izpostavljajo neslutenim tveganjem poškodb, ki mladostnika lahko zaznamujejo za celo življenje.” V tem novoletnem zapisu  na portalu Prisluhni si z Biserko se na temo idiota sprehodim od romana Idiot, ki je še vedno vrh svetovnega romanopisja, čeprav ga je Fjodor Mihajlovič Dostojevski napisal davnega leta 1868, do knjige Obkrožen z idioti. V njej Thomas Erikson vabi k razmisleku, kako naj sploh razumemo tiste, ki jih ni možno razumeti. Ja, in vmes se v svojem razmisleku dotaknem situacij, ko se slehernik lahko počuti kot idiot, ko nekomu to besedo izreče, ko živi v idiotski državi, ko idiotizem postane izgovor in vas povabim naj umnost postane nasprotje neomejene človeške neumnosti.

 

O božjastnem knezu Miškinu, ki ga kritiki romanopisja primerjajo z nekakšnim ruskim Don Kihotom, smo v delu Dostojevskega priča človeku, ki ob kopičenju dogodkov, ob katerih ne ukrepa, povzroča, da se le-ti naposled zlijejo v neobvladljivo katastrofično gmoto. Hkrati  je Miškin sinonim človeka, ki verjame v lepoto in dobroto in si želi na vsakem koraku reševati človeštvo, a je pritisk premočan in na koncu ga ne zmore, se vnovič psihično zlomi. Kako si drznem pisati o delu avtorja ta hip v večinskem delu evropskega kontinenta osovražene Rusije? Ja, takšna vprašanja uvrščam v idiotizem – torej v bogato malho neumnosti, ki smo ji bili priča tudi med krvavimi vojnami na Balkanu, ko se je zaradi politike Slobodana Miloševića sataniziral kar celoten srbski narod.

Na novoletni dan sem vnovič iz svoje biblioteke potegnila knjigo Thomasa Eriksona v originalnem naslovu Surrounded by Idiots, ki sem ga poslovenila kot Obkroženi z idioti.  Vsak dan kdo med nami namreč naleti na izzive na osebni komunikacijski ravni. Nobena zaloga komunikacijskih veščin in znanj nam velikokrat ni v pomoč, ko se odzivamo ranjeni, na čustveni ravni in v odnosu do ljudi, ki nam največ pomenijo. Največ komunikacijske bolečine je namreč med tistimi, ki se imajo – se imamo radi. Ker le-ti nas lahko tudi najbolj prizadenejo. In seveda ob predpostavki vzajemne ljubezni lahko najbolj te iste prizadenemo tudi sami. Ker se odzovemo nepričakovano, neprimerno, ranjeno.

Eriksonova knjiga je sicer bolj namenjena koeksistenci oziroma soobstoju zelo različnih tipov ljudi, ki se najdejo v delovnih kolektivih. Vsaj štiri različne vrste  človeškega obnašanja prepoznava avtor in posameznike razvrsti po barvah glede na vrsto njihovega odzivanja in karakterja. So proaktivni, ljudje akcije, so bolj zaprti vase ali odprti navzven… Sporočilo avtorja je, da moramo poskrbeti, da delovne time tvorijo različne kombinacije na  lestvici: modri, zeleni, rdeči, rumeni. Ali povedano drugače. Kot vodja zelo težko pričakujemo, da se bo nekdo samodejno lotil akcije in aktivnega ter proaktivnega reševanja problemov, če je to človek, ki mu je treba vse pojasniti, ga s pravo tipko motivirati in ga bolj kot sam rezultat akcije na primer zanimajo postopki, kako do konca poti lahko pride.  Ljudje smo različni.

Ko se počutim kot idiot

Kdaj si/ste se počutil/počutili nazadnje kot idiot? Upam, da v letošnjem letu še ne. Da se morda šele prebujate po čudovitem silvestrovanju, polni upanja, da v tem letu 2025 bo pa res vse drugače. Bo. Če se zavedate, da niste drevo. In se boste torej premaknili v smer, kjer boste lahko živeli svoje sanje. Tukaj in zdaj. Idiotsko je namreč predpostavljati, da je naša pot večna, neskončna in se ne bo nikoli končala. Kot je zapisal nekdo: “Plešite dokler se čuje glasba. Živite dokler še lahko.”

Sama se kot idiot počutim takrat, ko vidim koga, ki mi je najbolj pri srcu, da stopa po poti, ki ga ne osrečuje, ki zanj  ni dobra, ki zavlačuje, ki išče kopico izgovorov in ugovorov, pa vidim, da ga je iz dneva v dan manj. Ko se počutim nemočno, ko bi rada pomagala, a vem, da je morda napočil trenutek mojega umika. Vsakdo mora sam prehoditi svojo življenjsko  pot. Lahko smo komu v pomoč. Ponavljanje vedno istih manter, ki se odbijejo kot teflon pa ne vodi nikamor. Človek mora sam spoznati, kaj je prav zanj, kaj je njegovo ravnovesje duha, srca in uma. Idiotsko je pričakovati, da lahko nekomu drugemu osmislimo življenjsko pot. Samo mora najti odgovor na izziv, kaj je moj po-klic. Zakaj mi je dano življenje in kako naj ga najbolj dobro oplemenitim – to z desetletji omejeno priložnost biti tukaj in zdaj.

Podprite naše delo

Ko nekomu prilepimo “idiota”

V nemoči in jezi  kot uvodoma omenjen zapis o metanju petard si z oznako “ti si idiot” lahko damo duška, sprostimo ventil jeze, besa, bolečine, nemoči. Izrazimo nestrinanje z nekim početjem. Zagotovo ste se že znašli kdaj v situaciji, ko je nekdo prehiteval “v škarje” in ogrozil svoje in tudi vaše življenje. Ko ste končno ugotovili, da še trdno sedite “v sedlu” svojega avtomobila ste si potihoma ali na glas pridušali: “Idiot, kako vozi. Vse bi nas lahko ubil.” V tovrstnem izražanju idiotizma na račun nekoga drugega lahko zaznamo tudi kanček olajšanja. Morda za vse tisto, kar nismo postorili sami, a bi morali, da do neke nevarne ali neprimerne situacije sploh ne bi prišlo.

V vsakdanjih situacijah uporabljamo tudi različico, ki sliši na: “Ta pa ni pri zdravi pameti.” Ko pričakujemo, da se bo nekdo obnašal tako, kot smo si začrtali v lastnem scenariju, da bi bilo pametno. V vlogi staršev se nam to lahko zgodi večkrat. Ker mi pač vemo, kaj je najboljše za našega otroka. Vsaj mislimo, da vemo. Ker si srčno želimo, da bi mu bilo dobro, da bi bil srečen, da bi ga kar najboljše katapultirali v življenje.

Kaj res mislite, da sta starša beograjskega morilca otrok, oba zdaj obsojena na dolgoletno zaporno kazen, načrtovala, spodbujala in si želela, da njun sin postane morilec? Mogoče ga je oče peljal na strelišče, da ga opolnomoči za samoobrambo v vse bolj nevarnem življenju? Smemo v tej družbi dvomiti in reči, da morda starša vendarle nista kriva za zločinski pohod svojega sina, čeprav ju je na pričanju pred sodiščem oba izjemno obremenil?! Kako naj bi vedela, kaj vse se plete v otrokovi odraščajoči glavi? Kaj želim spodbuditi? Morda razmislek o tem, da je neumno kriviti ljudi za nekaj, česar niso mogli preprečiti pri otroku bolestnega uma? In če k temu dodam še nedavni tragičen dogodek, ko se je sredi Ljubljane močno poškodoval otrok, ki mu je v roki eksplodirala petarda z močnim strelivom neznanega izvora? Kaj res mislite, da starši tega istega otroka niso rotili in prosili, naj se izogne stiku s petardami, ga osveščali, da je to nevarno, da tega ne sme početi… So ga lahko v družbi sovrstnikov obvarovali? Niso ga mogli. Starševska ljubezen je lahko brezmejna in brezpogojna, žal pa v življenju otroka ni vsemogoča. Ne more ga obvarovati pred vsemi čermi in pastmi življenja…

Ko živim v idiotski državi

Lahko se dela(mo)te sicer lepe, rekoč, da živimo v super državi, kjer je za vse ljudi dobro poskrbljeno. Oblastniki se na moč trudijo za narodov blagor, zakoni so spisani tako umno, da ne potrebujemo še navodil, kako jih sploh razumeti in  udejanjati. Verjamete, da se ne udinjajo bruseljskim smernicam in zahtevam, ker je v biti slovenskega politika, da bo skrbel za dobrobit svojih državljanov in prebivalcev in ne za morebitno svojo nadaljnjo karierno pot v evropskih ustanovah. Prepričani ste lahko, da vrh slovenske politike ne sodeluje pri peklenskem načrtu vsesplošne militarizacije evropske celine, ki nezadržno hiti v vojaški kolaps, ki ga zdaj lahko spremljamo še prek družbenih omrežjih tam daleč proč … v Gazi, Ukrajini, Sudanu…

In nič idiotsko se ne počutite, ko se bo nekdanje prostovoljno zavarovanje kmalu podražilo, ko boste kot sp kmalu plačevali v vlogi zaposlovalca in zaposlenega še prispevke za dolgotrajno oskrbo in bo imeti s.p. za poštene državljane, ki bi si radi sami rezali kruh, postala misija nemogoče.  Prav nič vas ne moti, da v Nemčiji že omejujejo količinski nakup masla, ker se pač ne želite poistovetiti s tem, da bi se  kaj podobnega – torej omejevanje nakupa hrane v državi, ki ni prehransko samooskrbna – zgodilo tudi pri nas.

Le malokdo si ob neizmerni ljubezni do svoje domovine, zavedajoč se, da je le ena sama in živeti na svoji zemlji blagor, dovoli priznati, da z  desetletja dolgo idiotsko politiko peljemo našo državo in naš jutri v zaton. V kako neumni državi torej živim, živimo – tudi to je lahko izziv za slehernika med nami.

Idiotizem kot izgovor

Za posameznika je najbolj pogubno, ko naposled umolkne. Kot v znanem filmu Ko jagenjčki umolknejo. Kajti takrat se ubije navznoter. Takrat se prepusti pasivni agresiji, ki ga razjeda, ker ni izustil, kar ga boli, tišči, mori… V delovnih kolektivih med delavnicami slišim takšne ljudi, ki se izražajo kot: “Nič ne bom več rekel. Nima smisla karkoli dodati…”. Ko umolknemo zaradi idiotizmov in idiotov – torej  neumnosti in neumnežev – potem smo dejansko že na pol umrli. Ne rečemo in ne izrekamo se, da ne bi kdo očital, da se vmešujemo v njegovo življenje, da nas ne bi kdo obtožil, da o tem itak nimamo pojma in torej tudi ne pravice presojati ali sporočati svojih občutenj… Ko se izgovorimo, da to ni naša stvar, da se nas nekaj  ne tiče, da nas itak nihče ni nič vprašal – a vse to, ti ljudje in ti sistemi še kako vplivajo na naše počutje, na naše ravnovesje, na naš biti.

Ne umolknite. Spregovorite. Bodite umni. Izkašljajte svojo bolečino tistim, ki vam jo povzročajo. Sicer se boste razpočili kot ekonom lonec in na koncu bosta idioti sami – kajti odzvali se boste na povsem neumen način, da bi spregovorili dejansko o tem, kar vas morda že dolgo boli.

Umnost kot nasprotje neumnosti

Kje sem,  kam grem in ali bom s svojim početjem vsak dan bliže začrtani poti, na kateri naj bi mi bilo vsak dan čim bolj lepo? Tako preprosto lahko zajamemo ključne dileme vsakega začetka novega leta na ravni posameznika. Na ravni države bi prav tako lahko umno zastavili vprašanje:”Kje je Slovenija danes, kje bo čez deset let in kakšna država si sploh želimo biti?” Odgovori so lahko umni, ali pa tudi ne. Odvisno od naših odgovorov in dejanj, ki jim bodo sledili.  Sicer se nam lahko zgodi nekaj, kar je dobro znano južneje od nas: “Sanja svinja kukuruz…” Ali, če hočete bolj poduhovljeno: Človek, nisi drevo. Premakni se. Izpusti privzete vloge idiotov na različnih ravneh življenja. Vzemi ga v svoje roke. Življenje. Neodvisno od sistema, ki te obdaja, omejuje, ti preprečuje … Imaš ti to, zmoreš. Naj bo umno 2025, dragi bralec portala Prisluhni si z Biserko: človek, družba, narava.