urednistvo@zbiserko.si

Magistra Jasmina Breznik je že tretji mandat direktorica Varstveno delovnega centra POLŽ s sedežem v Mariboru in je odgovorna za 9 enot ali skupaj 330 uporabnikov.  Prav tako je tudi predsednica Skupnosti varstveno delovnih centrov v Sloveniji. V intervjuju za rubriko Človek sva odstirali poslanstvo varstveno delovnih centrov, njen pogled na socialno varstvo ranljivih skupin in postali ob nekaterih mejnikih, ki so tlakovali  njeno profesionalno pot. Zanjo je februarja 2023 prejela tudi najvišje priznanje za delo na področju socialnega varstva. Ljubi naravo, je Lenartčanka po duši, mati štirih otrok in že treh vnukov, ki se že od leta 2001 vsak dan odpelje z avtom v Maribor v službo, ki jo doživlja kot poslanstvo za rast ljudi z ovirami…

Jasmina Breznik, kaj vas v življenju najbolj pomiri, razveseli in navduši?

Zelo sem povezana z naravo, saj sem celo življenje takorekoč doma izven mesta. Mož skrbi za večjo domačo kmetijo v Lenartu in ena mojih najljubših delovnih terapij je zagotovo skrb za vrt. Delo v naravi je, če tako rečem, tista fizična aktivnost, s katero dejansko lahko otresemo stres, ki nam ga nalaga vse bolj obremenjujoč vsakdan. Prav tako gore postajajo vedno bolj moje prijateljice, saj mi nudijo mir in omogočijo, da očistim misli.

Razveseljujejo in hkrati največ pomenijo pa mi seveda družinski člani: poleg moža še štirje otroci in že trije vnuki; skušam jim nameniti vsak prosti trenutek. Pri tem se seveda zavedam, da je tega časa za najdražje vedno premalo.

Kaj ste po horoskopu in katera od nedavno prebranih knjig vam je pustila najglobljo sled?

Po horoskopu sem dvojčica. Med prebranimi knjigami me je najbolj navdušila Moja zgodba, ki jo je napisala Michelle Obama. V njej namreč opisuje svoja zgodnja leta zakona, trud za usklajevanje lastne kariere poti, materinstva in nudenje opore možu pri njegovem kariernem vzponu. Michelle se me je dotaknila kot izjemno pametna, močna in družinska ženska, v kateri je oporo in podporo lahko našel tudi njej mož, eden od nekdanjih ameriških predsednikov.

Diplomirali ste pred desetletji na temo javnih del, v magistrski nalogi pa ste pod lupo vzeli strokovno socialno delo v stanovanjski skupnosti oseb z motnjo v duševnem razvoju. In kakšen je bil vaš znanstven prispevek na tem področju?

Magistrsko nalogo sem delala kot evalvacijo bivanja uporabnikov  z vidika kakovosti njihovega življenja. Skozi teorijo in prakso sem prikazala pomen soustvarjanja, soodločanja, vpliva na svoje življenje, avtonomije in povezanosti.  Pri tem mislim na večje možnosti za osebni razvoj in privajanje na samostojno življenje. Rezultati so pokazali, da imajo uporabniki z ovirami v psihičnem, telesnem razvoju mnogokrat boljše pogoje življenja v stanovanjskih skupnostih kot pa v domačem okolju. Prav tako se jim nudi tudi kopica raznovrstnih prostočasnih aktivnosti, od bovlinga, kina, do izletov.

Če povzamem bi rekla, da sem ovrgla nekakšno pavšalno prepričanje, da so ljudje v takšnih skupnostih zaprti, da nimajo možnosti odločanja, kar seveda ne drži.

Kako se vas je dotaknila nagrada za izstopajoče kvalitetno in strokovno delo v zadnjih petih letih na področju socialnega varstva?

Doživela sem jo (in še vedno tako čutim) kot veliko nagrado ne le zame in področje vdc-jev, temveč tudi za širše prepoznavanje socialnega varstva v naši družbi. Tudi kot Lenartčanki, ki prihaja iz manjšega mesta, mi je pobožalo dušo.

To, da ste svojo poslovno pot našli znotraj ranljivejše skupine ljudi, kar so tudi vaši uporabniki z ovirami v telesnem in/ali duševnem razvoju, pa vam je bilo nekako tlakovano že v mladosti…

Res je. Zasluge za to ima tudi življenjska zgodba moje babice. Kajti, ko sem začela delati kot strokovna delavka na področju socialnega varstva sem bila brez strokovnih izkušenj in marsikakšen koristen nasvet ali izkušnjo sem našla pri svoji babici.

Moja prednost je zagotovo bila, da sem živela v družini z osebo z motnjo v duševnem in telesnem razvoju – to je bil moj stric.

Opazovala sem babico in se učila od nje, kako je kot preprosta kmečka ženica skrbela za sina. To svojo vlogo matere je opravljala izjemno razumno in čuječe hkrati. Naučila me je, kako pristopiti k takšnemu človeku, da bi lahko živel čim bolj kakovostno. Tako je kljub skromnim možnostim za življenje in omejitvah, ki jih je stric imel, slednjemu dala zelo veliko za življenje. Ta izkušnja med odraščanjem mi je zagotovo pomagala pri tem, da sem lahko z uporabniki hitreje vzpostavila zaupanje in posledično so bili prej vidni tudi rezultati dela.

Bili ste tudi pobudnica in nosilka projekta storitve socialnega vključevanja znotraj varstvenih zavodov. Kaj je bil izplen tega projekta?

Naš zavod VDC POLŽ Maribor je bil nosilec projekta S teboj lahko. V njem je sodeloval tudi VDC Zasavje.  V projektu smo preizkušali storitve socialnega vključevanja, torej od usposabljanja za samostojno življenje do bivanja s podporo in vključevanja v družbo. Namen je bil, da bi lahko uporabniki, ki bivajo samostojno ali skupaj s starši, z minimalno podporo koristili različne storitve v družbi.

Kaj to pomeni? Da bi na primer s podporno osebo lahko odšli v trgovino nakupovat, na prireditve, urejat birokratske postopke, ipd.  Tovrstne storitve smo v projektu uspešno preizkušali in izplen tega projekta je bil Pravilnik o socialnem vključevanju, katerega cilj je večja socialna vključenost in kakovost življenja uporabnikov.

Leta 2018 ste v zavodu vpeljali tudi 24-urno institucionalno varstvo za starejše. Pravite, da so tudi na tem področju vse večje potrebe in ste le sledili povpraševanju. Vseskozi vpeljujete različne projekte, poleg že omenjenega, še druge, na primer Agatin čarobni plašč. Kaj se skriva pod njim?

Zagotovo je omenjen projekt S teboj lahko, ki je trajal dve leti, najbolj odmeven, saj so rezultati uporabni tudi v praksi.

Agatin čarobni plašč pa je lep projekt, ki smo ga razvili s partnerji v lokalnem okolju v Lenartu. Sešili smo namreč tradicionalno lenarško oblačilo, torej narodno nošo za moške in ženske.  Pri oblikovanju lenarške prepoznavne noše smo sodelovali tudi z modno oblikovalko, znak na oblačilih pa so izvezli naši uporabniki.

Če se ozrete na svojo prehojeno profesionalno pot, kje čutite največje premike, ki ste jih storili, kje morda največji zastoj?

Sodelovanje bi izpostavila kot nekaj, kar se je najbolj obrestovalo, saj sem lahko sodelovala pri uvajanju sprememb pri zakonodaji, ker poznam tako potrebe uporabnikov kot samo delovanje sistema varstveno delovnih centrov.  Zdi se mi, da znam tako izzive kot rešitve dobro pojasniti zakonodajalcem.  In odzivnost na katero sem naletela je pustila dobre sledi v sodelovanju z različnimi deležniki: sindikati, zbornicami, ministrstvi…

Ko sem postala predsednica Skupnosti varstveno delovnih centrov sem uspela povezati izvajalce, ubesediti problematiko ter predlagati rešitve. Prav v tem obdobju zgledno sodelujemo z resornim ministrstvom za solidarno prihodnost v prizadevanju, da bi omenjena skupnost vdc-jev postala profesionalna organizacija z javnimi pooblastili.

Poleg te dobre plati pa zaznavate tudi kakšen zastoj oziroma kaj bi lahko bilo pri samem delovanju vdc-jev bolj dobro sistemsko organizirano?

Še vedno ni zadostnega premika pri spremembah standardov in normativov, pri pravilniku o minimalnih tehničnih pogojih. Nujno se mi zdi potrebno, da naposled le prečistimo obstoječo zakonodajo s področja socialnega varstva in jo posodobimo ter različne predpise spravimo v en sprejemljiv akt.

Zakon o socialnem varstvu je namreč že star in zdaj se z različnimi minimalnimi spremembami in s podzakonskimi akti izgubljamo v kopici predpisov, pravil. Resnično se bojim, da prihodnje generacije vsemu temu ne bodo mogle slediti, saj se predpisi porazgubijo in imaš otežen pregled nad celoto.

Lahko to »porazgubljenost« predpisov ponazorite s konkretno življenjsko zgodbo?

Kot varstveno delovni center moramo na primer sodelovati s tremi ministrstvi: poleg resornega še z ministrstvom  za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti  za področje socialnega vključevanja ter zaradi zagotavljanja zdravstvenega varstva uporabnikov še z ministrstvom za zdravje. Človek na čelu zavoda pa je eden in včasih vse to težko usklajuješ.

Kaj še pogrešate v praksi, kje je torej še kakšen sistemski zastoj, ki bi se ga dalo odpraviti?

Pogrešam to, da na primer Center za socialno delo nima nobene aplikacije oziroma poenotene baze podatkov, da bi lahko strokovni delavci centra imeli takojšen vpogled in hkrati pregled nad vsemi socialnimi storitvami, v katere je uporabnik vključen. Le tako namreč lahko potem človeka obravnavaš celostno. Drugi izziv, ki ga vidim je financiranje. Zdaj se financiramo iz proračuna po nekih pavšalnih ocenah, veliko bolj učinkovito bi bilo, če bi bili financirani po dejanskih potrebah posameznih uporabnikov.  Metodologija cene storitve je zdaj takšna, da lahko za istega uporabnika, ki biva v VDC storitev stane nekje 50 in drugje  70 evrov.

Pomudiva se zdaj pri VDC POLŽ Maribor – torej javnem socialnem varstvenem zavodu, ki ima sedež v Mariboru, kjer so štiri enote, preostalih pet enot pa se nahaja v Lenartu, Slovenski Bistrici, Rušah, Šentilju ter Bohovi.  POLŽ razkriva poslanstvo, ki ga izvajate skupaj z zaposlenimi: Pomagajmo Osmisliti Leta Življenja. Poslanstvo se seveda izpolnjuje preko vrednot; šest ste jih zapisali pri vas, katera izmed njih se vam zdi najbolj pomembna?

Spoštovanje je zagotovo na prvem mestu, in sicer zato, ker je povezano z dostojanstvom človeka. Ko spoštuješ posameznika, spoštuješ njegove potrebe, želje in mu pomagaš pri uresničevanju tistega, kar mu zagotavlja človeško dostojanstvo. To pomeni, da je posameznik spoštovan ne glede na svoje sposobnosti in zmožnosti za življenje.

V motu  Vodi me, da uspem, ki je zapisan na vaši spletni strani, zbode besedica uspeh. V kapitalistični družbi, marsikje še prvotne akumulacije kapitala, namreč uspeh velikokrat razumemo kot pot do cilja preko trupel. Kako pa se uspeh vrednoti z vidika človeka z oviro, bodisi psihično bodisi telesno?

Moto Vodi me, da uspem je naše osnovno vodilo pri delu, kajti tudi sami zaposleni se tako opominjamo, da moramo naše uporabnike voditi na način, da uspejo. Kaj to pomeni? Ne smemo delati namesto njih ali za njih, ampak moramo delati z njimi in jim pomagati, da se naučijo uspešno opravljati različna opravila, ki jih kljub svojim oviram zmorejo. Gre nekako tudi za prej omenjeno dostojanstvo. Za vsakega posameznika je namreč zelo pomembno, da lahko nekaj naredi sam, čeprav je to z vidika nekoga le majhen prispevek. Če nekdo na primer v bivalni skupnosti pobriše mizo je to dosti več vredno zanj in občutek njegovega dostojanstva kot, če bi vse namesto njega postoril zaposlen.

Izhajamo torej iz tega, da smo vsi radi uspešni, želimo videti rezultate svojega dela, ker se tako lahko počutimo koristne in nam je dobro ob tem. V varstveno delovnih centrih na ta način razvijamo sposobnosti uporabnikov in ti posledično doživljajo svoj osebni uspeh.

 

Nam lahko morda ponazorite s kakšno od spodbudnih življenjskih zgodb, kaj pomeni Vodi me, da uspem v praksi.

Spomnim se vključevanja enega od uporabnikov v naši stanovanjski skupnosti. Pred tem je bival doma s starši in znal je postoriti le malo stvari. Ob sprejemu smo tudi tokrat ponudili staršem vprašalnik s 150 vprašanji, da bi preverili, kaj njihov sin zna in kakšno našo strokovno usmeritev potrebuje. Njegova mama je tako rekoč na vsa vprašanja odgovorila, da nečesa ne zna; izjema sta bili kakšni dve vprašanji, kjer je zapisala, da delno zmore opravilo, pri 3 pa je obkrožila, da ga zmore opraviti.

In ko sem delala s tem fantom sem ugotovila, da  resnično zna le malo kaj  narediti. In sva se skupaj lotila sesanja. Poslala sem ga po vrečko za smeti in prinesel mi je dve kilogramsko vrečko za vlaganje v skrinjo. Imel pa je to srečo, da je prišel v močno stanovanjsko skupnost; pri čemer moč vidim v tem, da se uporabniki tudi med seboj učijo in usmerjajo. Dobro se je vključeval v dežurstva; tako namreč imenujemo naloge, ki jih mora posameznik opraviti. In zelo veliko novih nalog je osvojil.

Dodelili smo mu odgovorno nalogo, da v stanovanjsko skupnost prinaša kruh iz delavnic, ki ga tam ne porabijo pri kosilu. Fant je to nalogo zelo odgovorno opravljal. Potem pa je enkrat zbolel in so ga starši vzeli domov. Imel je 39 stopinj C vročine, mrzlico, treslo ga je… In mama se je zjokala, ko jo je vprašal:« Kdo bo zdaj, ko mene ni, nosil kruh v stanovanjsko skupnost?«

To je le ena od mnogih zgodb, ki pokaže, da smo posamezniku dali možnost, da prepozna svojo vrednost. S tem, ko mu je bila zaupana neka pomembna naloga je namreč začutil dvoje: prvič, da pripada neki skupnosti in drugič, da je njegov vložek v tej skupnosti zelo pomemben.

Zasledila sem, da imate spletno stran VDC POLŽ prevedeno v več tujih jezikov. Ali morda za to, ker svoje storitve, predvsem na primer dnevno varstvo, ponujate tudi tujim trgom ali je v ozadju predvsem potreba večjezičnosti zaradi sodelovanja v različnih evropskih projektih?

To drugo je odgovor. In pa seveda dejstvo, da naši uporabnik izdelujejo izdelke, ki jih prodajamo preko slovenskih meja. Mehika, Kanada, Anglija, Škotska… to je le nekaj držav, kamor smo že prodali naše izdelke iz različnih materialov za ročno obdelavo.

 

O zaposlitvi pod posebnimi pogoji z izdelki po vsem svetu

Delo pod posebnimi pogoji zajema predvsem različne ročnodelske programe. Vaši enoti Park mladih in Lenart opravljata tudi storitev pranja in likanja, nekateri vaši uporabniki delajo pri delodajalcih, ki so socialno ozaveščeni.

Res je, delo našim uporabnikom zelo veliko pomeni. Ne dobijo sicer plačila v obliki plače, temveč nagrado v denarni obliki ali v obliki sredstev za višjo kakovost dela in bivanja. To pomeni, da si iz teh sredstev plačajo  tudi izlete, obiske kino predstav, praznovanja in druge oblike druženja.

Pripravili smo spletni katalog naročila pa sprejemamo tudi na naš e-naslov spletne trgovine.

V katalogu lahko najdete marsikaj zase ali obdaritev: od izdelkov iz lesa, stekla, gline do tekstila. Kot sem že omenila, naročila za skodelice, sklede, različne darilne pripomočke prihajajo tudi iz tujine.  Iz tekstila ponujamo vezene prtičke, motive izvezemo tudi po naročilu, sešijemo torbe, predpasnike. Iz lesa naredimo različne deske in podstavke.  Tudi naročila za izdelavo logotipov imamo.

Poleg tega opravljamo kooperantska dela, kar pomeni, da za podjetja sestavljamo manjše dele izdelkov v neko celoto, na primer zložimo vijake v sete ali pa v manjše pakete razvrščamo krpe za pomivanje, in podobno. Naj dodam, da bi nam prav prišlo še kakšno delo za naše uporabnike. Pri tem bi rada poudarila, da niso vsi spretni pri ročnih delih, nekateri so namreč boljši pri rutinskih opravilih. Tako, da se priporočamo za poslovno sodelovanje in seveda nakup izdelkov.

 

Če povzameva in torej še enkrat opiševa vaše stranke: to so osebe z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem in telesnem razvoju. Kako pa je s stigmo v slovenski družbi? Sama sem na primer odraščala v bližini včasih imenovane posebne šole, kamor so starši vozili svoje otroke in med ljudmi se jim je reklo, da so »prizadeti«. Starejše ženice  so vselej opozorile nosečnice, naj nikar ne gledajo teh otrok, da bo ja z njihovim »vse v redu.«

Rekla bi, da se je v zadnjih 30 letih na tem področju zaznavanja in sprejemanja ljudi z motnjo v razvoju zelo veliko spremenilo. Naj to ponazorim tudi s tem, da je kratica POLŽ pred 32. leti pomenila nekaj drugega kot pomeni danes, in sicer: Prizadetim Osmislimo Leta Življenja. To je pač izrazoslovje takratnega časa.  Zadeve se spreminjajo in zaznavam velik premik pri vključevanju teh oseb v družbo, čeprav je treba priznati, da še vedno ostajajo posamezniki, ki so socialno izključeni in neopaženi.

Kje pa še vedno morda zaznavate tabuje?

Predvsem pri ljudeh, ki morda še niso imeli stikov s takšno osebo. Pri njih opazim kakšen zadržek. Ko sem delala v stanovanjski skupnosti sem šla na primer pogosto z uporabniki v kino, po nakupih ali na izlete.

Včasih smo bili pri blagajni deležni različnih, posebnih pogledov, ki pa niso bili vsi slabi, okrepljeni s predsodki. Nekateri so prijazno razumeli in potrpeli, ko smo jim pojasnili, da morajo uporabniki sami plačati svoj nakup in smo se ob tem opravičili za kakšen zastoj ali daljšo čakalno vrsto pri blagajni. Torej smo bili in smo velikokrat še vedno deležni tudi razumevanja in odobravanja ljudi.

Kakšni so najpogostejši izzivi v odnosih s svojci, ki vam zaupajo svoje družinske člane?

Včasih je bilo morda več pričakovanj o tem, kaj vse bi morali zaposleni postoriti za njihove svojce. Bi rekla, da so bila ta pričakovanja prezahtevna. Bili so tudi težki trenutki. Predvsem med epidemijo korona virusa, ko so mnogi starši izpostavljali le negativne plati ukrepov, niso pa prepoznavali naših pozitivnih prizadevanj za uporabnike. Spomnim se, da sem z enega od takšnih sestankov odšla proti domu resnično žalostna in sem krepko razmišljala o tem, da ne bom več kandidirala za direktorico. »Je mar res treba, da sem koš za smeti, v katerega zmeče vsakdo tisto, kar mu leži na duši,« sem se spraševala. Ampak potem so se stvari obrnile na bolje.

Veliko je tudi pozitivnih odzivov. Starši vse bolj spoznavajo pomen naših storitev in se zavedajo, kje se lahko dopolnjujemo. Tudi sorojenci vedno hvaležno potrdijo, da se zavedajo, kako zelo smo jih razbremenili. Prevzemamo namreč delo, ki bi sicer padlo na ramena bratov, sester. Upam si trditi, da je zavedanja svojcev o pomenu naše storitve iz leta v leto več. Da znajo ceniti in spoštovati naše delo in smo torej vse bolj partnerji, ki gremo z roko v roki skupaj naprej.

Včasih je v odnosih tudi kakšen presenetljiv obrat. Ko se človek začne sam drugače odzivati ali dojemati reakcije nekoga drugega. Tako se mi je dvakrat zgodilo, da sta bila dva starša sprva zelo nastrojena proti meni, na koncu pa sta me prav onadva podprla pri eni od kandidatur za direktorico.  Prej nasprotnika sta postala moja največja zaveznika.

Kaj opažate pri osebnih in socialnih stiskah vaših uporabnikov, če primerjate čas pred 30-timi leti, torej začetek vaše strokovne poti v socialnem varstvu in danes? Če k temu dodava, da se je tudi številčno marsikaj spremenilo: leta 1993 je bilo v VDC POLŽ 8 uporabnikov, danes jih je 330 na skupaj 5 lokacijah oziroma v 9 enotah.

Svet se spreminja. In seveda posledično tudi stiske tako uporabnikov kot njihovih svojcev. Vedeti je namreč treba, da so bili nekateri, ki so se nam pridružili pred 30-timi leti takrat stari morda 30 let, danes so torej že čez 60 let. Tudi njihovi očetje in matere so starejši, nekateri blizu 80-ih.  In opažam stisko tako pri uporabnikih kot pri njihovih svojcih, ki se odraža predvsem v vprašanju:« Kaj bo, ko staršev več ne bo?«

Vedeti moramo, da je danes razmišljanje v sodobni družbi drugačno kot je bilo pred desetletji. Svojci uporabnikov se zavedajo, da ni nujno, da bodo sorojenci lahko poskrbeli za svoje brate in sestre. To je nekaj, kar je bilo včasih precej samoumevno.

V kratkem smo na primer zabeležili dve smrti svojcev, kar je posledično pomenilo, da smo morali uporabnika krizno namestiti v bivalno skupnost. Lahko si predstavljate, da je to za nekoga dvojni udarec. Najprej izgubi starše, svoje bližnje in potem še dom, ki ga mora zapustiti, da bi nekje drugje poskrbeli zanj. In to se zgodi tako rekoč sočasno. Tistim, ki so nas prej morda spoznali v okviru dnevnega varstva je pri tem nekoliko lažje, za druge je to dvojni šok.

Poprečna starost vaših uporabnikov je 43 let, imate tudi preko 70 in 80 let stare. Kako pa je z ljubezenskimi zgodbami….. Tudi te so se v prejšnjem tisočletju zdele kot neprimerne, morda celo nezaželene. Če te pomisleke izrazim z ljudsko besedo: «Ah, kaj se bosta vezala, bo še kakšen tak otrok prišel na svet…«

Tudi tukaj je čas šel naprej, na boljše. Pri nas se imamo radi. Veliko parov imamo. Nekateri živijo samostojno, tudi otroke imajo,  v bivalni skupnosti živijo skupaj. Imamo tudi takšne, ki so se že razšli. Veste, ljubezen in spolnost sta del življenja tudi v varstveno delovnih centrih.

Res je, da je bil včasih pogled na intimnost povsem drugačen. Spolnost med osebami z oviro je bila namreč velik tabu v družbi. Tudi svojci so težko sprejemali dejstvo, da imajo njihovi otroci spolne potrebe, ki jih je treba zadovoljevati, sicer lahko nakopičena energija sproži tudi agresivno vedenje. Z leti se je to zelo spremenilo. Tako naše strokovno delo kot osveščanje na tem področju je obrodilo sadove. So pa še vedno primeri, ko ni razumevanja.

In se pomudiva še pri nekaterih izzivih. Glede na to, da je socialnovarstvena storitev vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji oziroma dejavnost vdc-jev v celoti financirana iz proračuna bi človek pomislil, da vas finančni problemi ne tarejo. Ali pač ni ravno tako kot se sliši?

Res  je, ni ravno tako kot se sliši. Namreč ni nujno, da smo iz proračuna financirani po dejanskem strošku za posameznega uporabnika.  Prav tako moramo najemati tudi nekatere zunanje storitve na trgu, vse od čiščenja do dostave hrane in prevozov. To pomeni, da moramo gospodarno ravnati v okviru javnih naročil, kjer se cene seveda tudi spreminjajo.

Storitev bivanja je za uporabnike plačana tako, da uporabniki prispevajo del svojih prihodkov, če teh ni dovolj pa so v večini doplačniki občine.  Zdravstveno nego uporabnikov financira Zavod za zdravstveno zavarovanje. Toda velikokrat financiranje s strani različnih deležnikov ne pokrije vseh potrebnih stroškov, zato moramo pri vodenju vdc-ja ravnati z denarjem odgovorno, načrtno in premišljeno.

Kako ocenjujete evropske, svetovne trende varstva oseb z ovirami v primerjavi s sistemom, ki ga imamo v Sloveniji?

Kolikor sem imela možnost potovati po tujini in spoznavati tovrstne storitve drugje, lahko rečem le, da je za naše uporabnike, torej osebe z različnimi oviranostmi v Sloveniji poskrbljeno na zelo visoki ravni in smo lahko zgled drugim.

Prepričana sem, da bi naše storitve lahko predstavili širše v evropskem prostoru.  V tujini imajo namreč veliko ljudi izven sistema, ki torej ne koristijo nobenih socialnih  storitev, čeprav bi jih potrebovali.

Povejva še, da starostne meje navzgor za sprejem v institucionalno varstveno ni, obstaja pa spodnja starostna meja 18 let.  Kakšna je pot, ki jo mora nekdo prehoditi za sprejem in kako je z zasedenostjo oziroma čakalnimi vrstami pri vas?

Kar se vstopa v vdc-je tiče je tako, da mora imeti oseba status invalida po zakonu o socialnem vključevanju invalidov, vlogo posreduje izvajalcu pri katerem želi prejemati storitev,  pridobi zdravniško spričevalo in strokovna komisija v zavodu potem oceni, če prosilec izpolnjuje pogoje za sprejem.

Naj dodam, da imamo v VDC POLŽ ta hip zapolnjene vse zmogljivosti na področju bivanja, medtem ko imamo za dnevno varstvo še 5 prostih mest in se je v to obliko socialnega varstva možno vključiti takoj.

In sva pri občutljivem vprašanju: delovni sili. Najprej z vidika umetne inteligence in boja za sodelavce. Si predstavljate, da bi v vašem zavodu umetna inteligenca prevzela del opravil za vaše varovance, da bi torej roboti raznašali hrano, vašim uporabnikom pa bi tuj jezik, na primer delavcev iz Nepala, prevajal delovni robot?

Najbrž bo to neka prihodnost. Zagotovo pa lahko rečem, da umetna inteligenca ne more zamenjati osebnega stika, sploh pa ne človeške topline, ki jo lahko našim uporabnikom nudijo zaposleni.

V enem od vaših javnih nastopov v preteklosti sem zasledila tri ključne točke glede izzivov socialnega varstva, in sicer: pomanjkanje kadra, zagotavljanje stabilnih in strokovnih timov ter stimulativni delovni pogoji. So po vašem mnenju to še vedno ključni izzivi?

Trenutno pri nas v zavodu nimamo težav zaradi pomanjkanja kadra, saj smo lani uspeli zapolniti vsa delovna mesta. To smo naredili z novim pristopom, ki smo ga uvedli pri iskanju kadra. In posledično lahko zagotavljamo tudi strokovne time. Pri tem bi vendarle opozorila, da ne smemo obstati na mestu, čeprav ta hip težav s pomanjkanjem kadra nimamo. Ohranjanje zadovoljstva med zaposlenimi in bdenje nad dotokom morebiti novih sodelavcev je nujna stalnica pri vodenju zavoda.

Kar se tiče stimulativnih delovnih pogojev bi še vedno pozvala državo k temu, da se nam zagotovijo dodatna sredstva in bonitete, ki jih gospodarstvo lahko nameni stimulaciji zaposlenih, v javnem sektorju pa takšne možnosti nimamo.

Omenili ste nove pristope pri zaposlovanju. Morda bi vaša izkušnja lahko koristila še kakšnemu javnemu zavodu. Prav tako pravite, da ste delovni kader uspeli najti na slovenskem trgu.

Spremembo smo naredili pri oglaševanju, in sicer smo se podali v »lov na kadre« preko ene od platform . Bistvo je, da znotraj te platforme deluje drugačen marketinško-psihološki pristop nabora potencialnih kadrov in nagovori tudi tiste, ki morda o spremembi kariere ali zaposlitve šele razmišljajo.

Posledično se nam je javilo veliko ljudi in vsem smo posredovali osnovne informacije o našem zavodu ter tudi vse povabili na obisk, kjer smo jim razkazali enote, predstavili delo. Šele za tem so bili na vrsti individualni razgovori z zainteresiranimi za zaposlitev.

Tako smo uspeli zapolniti vsa delovna mesta, in to z zelo kakovostnim kadrom; vsi so iz Slovenije.

Če ne bi obstajale omejitve, bodisi denarne bodisi kadrovske, prostorske, kakšna bi bila vaša vizualizacija idealnega, odličnega varstveno delovnega centra?

Zagotovo bi izvzela nekaj omejitev iz tehničnih normativov, skrajšala bi postopke za odpiranje novih enot, zagotovila bi večjo fleksibilnost pri namestitvah uporabnikov za samostojno življenje in predvsem bi bistveno zmanjšala birokracijo.

In kaj je tisto, kar vas po več kot dveh desetletij še vedno navdušuje v službi, ki jo čutite kot svoje poslanstvo?

Po drugi porodniški sem začutila željo po spremembi delovnega mesta. Pot me je popeljala v VDC POLŽ Maribor. Službo sem sprejela z nekaj zadržki, saj nisem bila prepričana, ali je to prava pot zame. Rekla sem si: “Bom tukaj, dokler ne najdem nečesa boljšega.” No, 24 let kasneje še vedno nisem našla nič boljšega. :))

Delo v varstveno delovnem centru me navdihuje in izpolnjuje. Skozi različne aktivnosti pomagam osmišljati življenje naših uporabnikov ter lajšati vsakdan njihovim svojcem. Ob tem pa imam tudi priložnost voditi ekipo predanih sodelavcev, kar moje delo še dodatno bogati.