Biserka Povše Tašić -

30.08.2023

V drugem delu intervjuja z Mariborčanko Aleksandro Kovač, ki od oktobra leta 2008 živi in dela na Nizozemskem,  odstirava njen pogled na nizozemsko družbo. In vlečeva vzporednice z njeno prvo domovino, Slovenijo.  Na naslovni fotografiji del nizozemske akademske tradicije, ko se puli palica uradniku, ki vodi svečanost zagovora doktorata. Sicer pa z nekdanjo študentsko cimro v tem drugem delu intervjuja (v prvem sva se ozrli na ustanavljanje mariborske medicinske fakultete) odpirava še kakšne nove poglede na Nizozemsko, ki jo takole na prvi pogled prepoznavamo kot kraljevino, bogato z mlini na veter in deželo tulipanov.

Vabljeni, da preberete tudi prvi del intervjuja, ki je bil na portalu Prisluhni si. Z Biserko! objavljen 23. avgusta 2023

 

Aleksandra, pot do službe, ki jo opravljaš danes je bila vijugasta,  vzpon po akademski in profesionalni lestvici v tujini za priseljenko, kot si tudi ti, ni premočrtna. Tudi o tem bova še kaj povedali. Ampak zdaj si že od pomladi zaposlena na Fakulteti za elektrotehniko, matematiko in računalniške vede na Univerzi Twente.  V poenostavljenem prevodu tvojih zadolžitev bi lahko rekli, da si zadolžena za podporo pri pripravi strateških dokumentov v raziskovalni dejavnosti. In kot sociološka duša si zdaj v pretežnem stiku z inženirji, matematiki. Kakšni so tvoji prvi vtisi?

Kot doktorica znanosti je Aleksandra Kovač danes zaposlena na Univerzi Twente. Njen partner, Hans Vossensteyn prav tako deluje v akademskem svetu. Ker sta oba tudi doktorirala na isti univerzi je Aleksandra po zagovoru doktorske naloge junija letos na steni doktorantov Hansovemu dodala še svoj podpis.

Univerza Twente je zagotovo zelo kakovostna raziskovalna ustanova na Nizozemskem, ki osrednji poudarek namenja inovacijam in podjetništvu. Res je, da si nisem nikoli predstavljala, da bom prišla v takšno »high tech« delovno okolje. Drži pa tudi, da je vsaka univerza ne glede na znanstveno disciplino prostor, kjer se poleg stroke prepletajo tudi politika, moč in vpliv. Torej meni zanimive sociološke prvine. In pri raziskavah in pridobivanju sredstev zanje se lahko na tako majhni univerzi obrača ogromno denarja. To ne velja le za Slovenijo, tudi na Nizozemskem ni nič drugače.

Če me sprašuješ, kako se kot sociologinja znajdem v pretežno tehnološkem okolju, naj povem, da mi delo z inženirji, matematiki, računalničarji, električarji predstavlja prijeten izziv. Prav zdaj skupaj pripravljamo  petletno strategijo raziskovalne dejavnosti na fakulteti. Pri tem naj pojasnim, da Nizozemska od leta 2019 izdatno financira znanost v obliki tako imenovanih »sektorskih planov«. Do sedaj je priteklo v sistem približno 200 milijonov evrov.

S tem denarjem se financira določena področja znanosti, vključno s stabilnimi zaposlitvami raziskovalcev. Za pridobitev teh sredstev je potrebno imeti dobro izdelano strategijo na univerzi in znotraj nje na posameznih fakultetah. Seveda sodelujem tudi pri drugih projektih in programih. Pomagam na primer mlajšim akademikom, ki se potegujejo za individualna sredstva v programih kot so VIDI, VIDI, ERC in MSCA (Marie Sklodowska Curie Actions).

Katere teme so v fokusu raziskovanja vaše fakultete ta hip? Predpostavljam, da poleg splošnih, kot so podnebne spremembe, nagovarjate tudi povsem specifične nizozemske izzive in iščete rešitve zanje?

Nizozemska država podpira na primer trajnostni razvoj čipov, torej takšnih, ki niso energetsko potratni in so nujno potrebni v zdravstvu pri zdravljenju oseb s posebnimi potrebami, velik poudarek je na e-zdravju, to je razvijanju tehnologije za pomoč bolnikom s kroničnimi boleznimi kot je npr. diabetes. Poseben nizozemski izziv je zagotovo vodni menedžment, torej upravljanje z vodnimi viri. Če je država pred več kot 100 leti imela težave s poplavami in se je posledično lotevala tudi izsuševanja nekaterih območij, se je trend namreč zdaj obrnil v vprašanje, kako ob padavinah ohraniti čim več vode za bolj sušno obdobje. Veliko področje raziskovanja je tehnološka podpora v dejavnostih varnosti, pri delu policije, v kriminologiji ipd.

Še ena tema je vse bolj v ospredju tudi na fakulteti. Vse bolj v državi prevladuje spoznanje, da je Nizozemska varnostno zelo izpostavljena država.

V kakšnem smislu in kako to občutimo na fakulteti? Začeli smo se pripravljati na različne scenarije in protokole glede vohunstva v znanosti, torej gre za to, kako zaščititi lastno znanje in uhajanje informacij v občutljivih fazah raziskav.

Dejstvo namreč je, da je Nizozemska doslej veljala za zelo odprto državo, pri nas je ogromno študentov iz tujine, iz različnih evropskih držav, a tudi iz Indije, tako Kitajske, Rusije, Brazilije, Irana… V varnostnih protokolih, ki so v pripravi, se zdaj načrtuje, da bi vendarle omejili dostop do občutljivih informacij in nekaterih prostorov na sami fakulteti. Že zdaj na primer velja, da se v določenih prostorih takoj uniči računalniški ključek, na katerem ima gostujoči predavatelj posneto predavanje. Opažam, da se zaradi teh novih varnostnih ukrepov osebje na fakulteti počuti malo nelagodno. Ampak z vidika varnosti je očitno nekakšno dosedanje omejevanje internacionalne odprtosti države nujno zlo.

Kakšen je bil tvoj prvi stik z nizozemsko kulturo, ko si se zdaj že davnega oktobra 2008 tako iz osebnih kot profesionalnih razlogov odločila, da zapustiš Slovenijo? Čeprav mi vedno poudariš, da tukaj nisi živela slabo, da bi, vsaj kar se kvalitete življenja tiče, danes zagotovo imela višji standard, če bi ostala doma.

Hans pogosto spremlja Aleksandro tudi v Slovenijo. In vzponu na Triglav se seveda nista mogla izogniti.

Naj najprej povem, da mislim, da Slovenci dobro živimo, imamo lepo naravo, kakovostno bivalno okolje. Prvi šok zame ob prihodu na Nizozemsko je bil pogled na miniaturno sobo, kajti doma sem imela dosti večjo sobo v veliki domači hiši. Definitivno sem imela ob prihodu glede pogojev bivanja nižji standard kot prej v Sloveniji.

Potem sem ugotovila, da je tukaj, kar se tiče bivalnih pogojev vse vsaj za polovico manjše. Nizozemci so zelo racionalni in vsako malenkost preračunajo. In spoznala sem, da je tukaj nadstandard, če ima kupljena hiša tudi klet in garažo. Avtomobili so praviloma parkirani na ulici pred hišo.

Pri uporabi gradbenih materialov so Nizozemci precej, če lahko temu rečem, skromni. Ko smo na primer v Sloveniji gradili medicinsko fakulteto v Mariboru se je projekt zaupal vrhunskemu arhitektu, pri gradnji  so se uporabili najbolj kakovostni in sodobni materiali.  Naša fakulteta tukaj na Nizozemskem  je zgrajena iz betona, železa in stekla. Prevladuje industrijski dizajn.

Prednost tega pristopa je v tem, da je mogoče prostor hitreje in ceneje spremeniti in prilagoditi novim potrebam. V razmeroma kratkem času so lahko prostore priredili zahtevam skupinskega in eksperimentalna dela študentov. Občutek domačnosti ob bolj “hladnih” gradbenih materialih  skušajo ustvariti z rastlinami ter udobnim, funkcionalnim pohištvom. Študenti se zlahka družijo in delajo na univerzi.

Presenečenje zame je bilo, da so na Nizozemskem vrtci tako dragi, da si jih ljudje težko privoščijo. Zato ženske po rojstvu otrok vsaj za nekaj časa praviloma ostanejo doma. Porodniški dopust, ki je plačan, traja samo štiri mesece. Mladi starši se pogosto odločajo, da za nekaj časa delajo manj ur na teden, kar omogoča velika fleksibilnost trga dela. Mnogi delodajalci (univerze so med njimi) omogočajo mladim staršem starševski prosti dan v tednu za določeno obdobje. Naj ob tem dodam, da je po podatkih nizozemskega ministrstva za delo in socialne zadeve v državi, kjer je dobrih 17,5 milijona prebivalcev povprečna mesečno bruto plača januarja letos znašala 2.855 evrov in dobršen del ene plače predstavlja strošek za vrtec.

In ko sem na informacije s slovenske strani, češ, da imajo Nizozemci visoke plače, potem pogledala stvari z drugega konca, sem lahko ugotovila, da je bilo tukaj vrsto desetletij povsem normalno, da lahko mož z eno plačo preživi celo družino, da torej ženska lahko vsaj med odraščanjem otrok ostane doma. Danes temu ni več tako. Takšen je bil njihov model (tradicionalne) socialne politike. Danes temu ni več tako. Ženske so zelo dobro izobražene in profesionalno uspešne. Veliko pozornosti se namenja tako imenovani politiki »Diversity, Equity and Inclusion (DE&I), torej povezljivosti različnosti, enakosti in vključevanja. To pomeni, da se tovrstna politika izvaja  v najširšem smislu, torej glede na kulturo, rasno, etnični, spolno pripadnost in fizične lastnosti (npr. invalidnost).

V akademskem svetu je angleščina zagotovo običajen jezik sporazumevanja, v teh letih si se naučila tudi nizozemščine. Kaj te je pa presenetilo pri samem stilu komuniciranja in dela na Nizozemskem?

Tudi za druženje z nizozemskimi sosedi se najdeta razlog in čas.

Neposrednost v komunikaciji je bila prav tako kar šokantna zame. Še bolj pa kakšni komunikacijski običaji. Tukaj je na primer povsem normalno, da sestanki z delovnimi kolegi potekajo med delovnim kosilom, ko ne veš, ali bi kaj povedal ali nesel žlico v usta. Še bolj smešno mi je bilo v začetku, ko mi je kolega zaupal, kako je potekal njegov pogovor za službo. Profesor ga je povabil na sendvič, in medtem ko se je sam potil, je njegov sogovornik povsem sproščeno pomalical. No, kolega je, kljub neobičajnemu pogovoru za delo, službo dobil.

Konec koncev se spomnim prvih let, ko sem kljub izobrazbi in izkušnjam v akademski sferi po koncu projekta iskala službo. Oglasila sem se na enem izmed birojev za delo in povedala kaj znam, priložila dokumente, uslužbenka pa mi je povsem hladno odvrnila: «Tukaj imamo dve ponudbi, potrebuje se oseba za čiščenje in nekdo za pripravo sendvičev.«

Ko pravim, da je bila pot do nedavnega zagovora mojega doktorata vijugasta, mislim tudi na to, da sem znala in morala poprijeti za več služb, ker je bilo sodelovanje s fakultetami velikokrat samo projektno, torej, ko je bil na voljo denar je bila tudi služba in potem je bilo treba iskati novo.

O enakopravnosti žensk na papirju veliko vemo; tudi v Sloveniji. Kako pa ta enakopravnost izgleda v deželi tulipanov?

Veliko žensk je danes zastopanih v politiki, zasedajo pomembne položaje v družbi in gospodarstvu. Na akademskem področju sama sicer opažam, da ženske doštudirajo, ustavi pa se pri napredovanju, saj je manj profesoric kot profesorjev. Nisem raziskovala čemu vse lahko pripišemo to dejstvo.

Opažam pa, da se v tukajšnji družbi  pojavlja vse več predporočnih pogodb. Mogoče, če se pošalim, ne toliko z vidika enakopravnosti žensk kot bolj, da se razbremeni moške – ločence.  Moški so namreč ugotovili, da je poroka lahko zadeva visokega tveganja, saj je še do nedavna veljala zakonodaja, da je nekdanja žena ostala za ločenega moškega vzdrževan družinski član.

Plačevati ji je torej moral preživnino še dobrih 14 let po koncu zakona. S svojim odhodom je moral nekdanji življenjski sopotnici namreč omogočiti, da se zaradi njegova odhoda iz družine zanjo in otroke ne bi poslabšal materialni status. V predporočnih pogodbah se zdaj stvari dorečejo vnaprej, da sta v primeru ločitve na varni strani oba, tako mož kot žena. Kajti  v praksi je marsikakšna zapuščena žena znala dodobra »ožeti« nekdanjega moža.

Medijski portal nima naročnin, financiramo se z oglaševanjem in plačilom za novinarski prispevek po vaši meri.

Nizozemska je laična država, a vendar družba s sledmi katolicizma in protestantizma, tudi precej muslimanske veroizpovedi je. Kako se to prepoznava v vsakdanjem življenju?

Vpliv religije se v družbi, ki temelji na treh stebrih, torej laičnost, katolicizem in protestantizem, zagotovo pozna. Predvsem pri protestantizmu z nauki kalvinizma, ki poudarja marljivost, pridnost na primer, se srečujem med nizozemskimi znanci in prijatelji. Občutek odgovornosti in delavnost sta v nizozemski družbi močno navzoča.

Tako se na primer mojemu partnerju zdi samoumevno,  da bo na državni praznik zelo zgodaj zjutraj vstal in iz občutka odgovornosti do države in spoštovanja domovine pravočasno izobesil zastavo na najini hiši.

Bolj tradicionalen način življenja s poudarjanjem, da je ženska potrebna doma, sem opazila predvsem na podeželju.  V večjih mestih kot sta Rotterdam in Amsterdam lahko vidimo soobstoj tako tradicionalne družbe kot sodobnega sveta. Tako imamo ljudi, ki se odpravljajo k maši v cerkev, v drugem delu mesta pa območje legalizirane prostitucije ali zakonsko dovoljene prodaje drog. Pred 30 – timi leti so se tudi na Nizozemskem v osnovni šoli učili verouk, medtem ko danes v šolah, tudi v katoliških, religioznih vsebin ni pri pouku.

Nizozemska je ena najbolj gosto poseljenih držav na svetu, digitalizacija je na višku, visoka tehnologija v vzponu, viri pa so omejeni.

Eden od minusov  ali razvojnih izzivov Nizozemske je zagotovo tudi vprašanje, kam s toliko ljudmi. Država, ki je velika kot dve Sloveniji ima namreč že blizu 18 milijonov ljudi in je ena najbolj gosto poseljenih držav na svetu. Na tej točki trčimo na razpoložljivost resursov oziroma preprosto omejenost virov, kot sta prostor in voda.

Nizozemci potrebujejo več prostora, tudi za načrtovano izgradnjo potrebnih 100 tisoč novih stanovanj, hkrati pa si želijo več narave. Zavedajo se  omejitev nadaljnje rasti.

V okviru drugačnega načrtovanja rasti države se že posega po nekaterih ukrepih. Če omenim samo dva: omejuje se število letalskih poletov, da bi zmanjšali promet in stopnjo onesnaženja. Prav tako se je znižala dovoljena hitrost na avtocestah z dosedanjih 130 na 100 kilometrov na uro.

Transformacija kmetijstva je seveda stvar diskusije oziroma tega, koga vprašate. Po eni strani kmetje bijejo plat zvona, predvsem živinorejci, češ, da se jih želi z omejevanjem pridelave mesa uničiti. Po drugi strani  lahko beremo in poslušamo javne razprave o tem, da nizozemsko kmetijstvo izvozi 80 odstotkov hrane, medtem ko prostor za živino, njeni iztrebki in drugi odpadki od pridelave in predelave hrane ostajajo na nizozemskih tleh.  Intenzivna pridelava hrane je zagotovo ena najbolj diskutabilnih tem v nizozemski družbi, odgovori pa niso enoznačni.

Ko govoriva o virih se je treba zavedati, da se Nizozemska sooča tudi s pomanjkanjem specifične delovne sile. Tako kot v Sloveniji je tudi pri nas prava loterija dobiti kakšnega dobrega mojstra, ki bi utegnil kaj popraviti v hiši. Preprosto ni jih dovolj. Tudi tukaj s sociološkega vidika trčimo na imigrantsko politiko in odnos do priseljencev, ekonomskih migrantov. Tako je nizozemska vlada, ki jo je vodil Marko Rutte lansko poletje padla prav zato, ker se stranke niso uspele poenotiti do vprašanja migracijske politike.

Praviš, da je digitalizacija v vzponu, da je avtomatskih odzivnikov  po tvojem okusu malo preveč. Kako doživljaš ta vidik vse bolj neosebne komunikacije države in ustanov s svojimi prebivalci?

Seveda nam digitalizacija lahko v marsičem olajša življenje. Je pa problem, če jo je že malce preveč. Naj to ponazorim z naslednjim primerom. Junija so bili na obisku pri meni starši iz Slovenije. In ko sta se vračala domov sem lahko zanju najela spremstvo za opravila na letališču, kajti osebja ni na voljo, vse je avtomatizirano, tudi preko on line aplikacije se moraš čekirati. Brez znanja in uporabe računalnika preprosto ne odletiš iz države. No, to je morda že malo preveč.

Naj ponazorim to še s samim odnosom do digitalizacije. Če potuješ z vlakom, potem si kot potnik dolžan poskrbeti sam za to, da na spletni strani spremljaš vozni red, morebitne izpade zaradi nesreč na progi in podobno.

Promovira se namreč, da je biti digitaliziran državljan v prvi vrsti tvoja odgovornost, torej sam moraš poskrbeti, da si obveščen, kot človek odgovarjaš zase.

Je pa seveda tudi res, da obstaja posluh za kategorijo ljudi, ki ni tako vešča uporabe sodobne tehnologije. Poleg omenjenega spremstva za potnike na letališču so tukaj na primer še oddelki v mestnih knjižnicah, kamor lahko pridejo uredit administrativne zadeve na daljavo starejši, ki tega s pomočjo računalnikov ali pametnih telefonov ne zmorejo sami.

Če vprašaš mene, priznam, da sem včasih kar nejevoljna zaradi odzivnikov. Dejansko težko koga prikličeš v živo, ko želiš v kakšni ustanovi kaj urediti, po vsakem telefonskem klicu naletiš na avtomatski odzivnik…

Ali drži informacija, ki sem jo zasledila v nekaterih tujih medijih, in sicer, da na nizozemska vrata trka revščina. Zasledila sem podatek, da naj bi dobrih 5,8% prebivalcev –  če to preračunava ob predpostavki, da vas je približno 18 milijonov, to pomeni, da bi približno 1 milijon in dvesto tisoč ljudi –  v letu 2024 zdrsnilo v revščino. Razlog naj bi bila menda vse dražja hrana. Kakšna so tvoja opažanja?

Res je, da se v javnosti pojavljajo diskusije o tem, da bi bilo treba poskrbeti predvsem za malice otrok v šolah. Tukaj namreč niso zagotovljene šolske malice tako kot v Sloveniji. Starši malico otroku pripravijo vsako jutro za seboj.

Zdaj se pojavljajo dobrotniki, ki zagotavljajo malico nekaterih otrokom, ker njihovi starši tega ne zmorejo več.

In glede na uradno dostopne vire je bila januarja 2023 stopnja revščine na Nizozemskem 4,7 odstotna, od tega naj bi bilo revnih dobrih 6,1 odstotka otrok. Drži podatek, ki ga omenjaš, torej za leto 2024 se pričakuje, da bo revnih 5,8 odstotka ljudi in med njimi naj bi  7,1 odstotka otrok živelo v revščini. Prag revščine za leto 2023 je bil za samsko gospodinjstvo ocenjen na 1551 evrov mesečnega neto prihodka; ta prag naj bi se za prihodnje leto dvignil za dobrih 20 evrov. Statistika prav tako kaže, da naj bi slaba četrtina ali 21 odstotkov vseh revnih živela v treh največjih nizozemskih mestih, to so: Amsterdam, Den Haag in Rotterdam. Najbolj ekonomsko in socialno izpostavljena kategorija prebivalcev so priseljenci.

Vlada se loteva različnih ukrepov, s katerimi želi preprečiti poglabljanje revščine. V tem naboru je več znanih ekonomskih prijemov, od dodatkov za najemnino in zdravstveno nego, dvig otroških dodatkov, potekajo tudi razprave o dvigu zakonsko določene minimalne plače in višjih prejemkih socialne pomoči. Definitivno je po pandemiji in še posebej po začetku ukrajinske vojne tudi življenje na Nizozemskem postalo dražje.

Aleksandra, pred tabo je še nekaj let delovne dobe do upokojitve.  Če se pošalim, boš glede na zdajšnjo upokojitveno starost v Sloveniji delala na Nizozemskem dve leti dlje od mene. Na kakšen način sta obe domovini zdaj tvoji, kje vidiš med njima stične točke in kje razlike, ter kje si ti, na primer čez kakšnih deset let?

Pomembno je zavedanje, da sem pred petnajstimi leti zapustila Slovenijo iz dveh razlogov: prvi je bila ločitev od partnerja , torej osebno življenje in drugi zaključek neke karierne poti. Sem pa v ekonomskem in siceršnjem smislu imela tukaj dobro življenje, kakovostno. Nikoli se nisem pritoževala nad kvaliteto življenja v Sloveniji in tudi danes komu hitro povem, naj nikar ne misli, da je v tujini vse na dosego roke.

Prof. Dr. Hans Vossensteyn je na Univerzi za aplikativne vede Saxion direktor podiplomske šole in raziskovalne dejavnosti, kot gostujoči profesor menedžmenta v visokem šolstvu in raziskovalne dejavnosti pa predavana tudi na Univerzi za aplikativne vede v Osnabrücku (Nemcija).

Moj dom je v naslednjem desetletju aktivne delovne dobe zdaj na Nizozemskem, čeprav sem še vedno državljanka Slovenije. Partner Hans je za naju kupil vrstno hiško, oba sva akademsko zelo aktivna, in oba na nek način doživljava obe državi. Večkrat prideva na obisk k mojim staršem in sorodnikom v Slovenijo, poletje vsaj kakšen teden preživljava v pravcati divjini na hrvaškem otočku Unije, kjer imajo starši manjši vikend.

Če bi poskusila potegniti vzporednice …  Nizozemska je zagotovo država s hitrim razvojem visoke tehnologije, polno je vetrnic za pridobivanje energije, ljudje so zelo inovativni in usmerjeni k iskanju rešitev za probleme. Ker se na primer zavedajo potrebe po zagotavljanju vode se ob načrtovanju nove stanovanjske gradnje zdaj obvezno predpisujejo zbiralniki vode za stanovanjski blok.

Sicer sta obe državi posebni, vsaka na svoj način. Medtem ko tukaj gradijo predore pod morjem, jih v Sloveniji umeščajo v prostor skozi hribe.

Kar se tiče akademskega sveta, v katerega sva vpeta oba s partnerjem, pa lahko rečem, da se za razliko od Slovenije, tukajšnje fakultete, tako kot nemške, bolj ločijo na tiste, ki so pri raziskavah usmerjene v prakso, torej aplikativne in one, ki so bolj posvečene temeljnim raziskavam. Klasične univerze so tukaj raziskovalno še vedno dosti močnejše, čeprav se postopoma ta razmejitev tudi zmanjšuje. Za slovenske univerze pa je še vedno značilno, da pod isto streho združujejo tako visokošolske strokovne kot univerzitetne študijske programe in raziskovanja.

Ko sprašuješ, kje se vidim čez deset let, lahko odgovorim, da si zagotovo želim malo več časa preživeti v Sloveniji. No, ko smo pri upokojitvi, naj dodam, da se na Nizozemskem preneha delovni status pri 67-ih letih. In ena od značilnosti tukajšnjih ljudi je tudi, da pač delajo, nič ne jamrajo. Oni si upokojitveno starost tolmačijo zelo odgovorno s pojasnilom, da ob podaljšani življenjski dobi pač moramo sprejeti tudi odgovornost, da bomo dlje delali in ne bomo prehitro v breme mlajši generaciji.

Sicer pa sta mi obe deželi  veliko dali. Hvaležna sem za vse izkušnje, ki mi omogočajo, da se lahko še dalje učim in se razvijam.

Delite objavo na socialnih omrežjih

Vsak prispevek v Prisluhni si lahko nagradite s prostovoljno donacijo oziroma plačilom po lastni presoji, kaj je po vašem mnenju poštena cena za opravljeno intelektualno delo.

TRR: SI56 1010 0006 0710 355
odprt pri Banka Intesa Sanpaolo d.d.

založnik e-tednika Prisluhni si. Z Biserko:
Agencija BiTi, To Be Agency, Biserka Povše Tašić s.p.
Namen: donacija
koda: CHAR
referenca: brez (ali SI00 0000)

Za nakazilo donacije s funkcijo slikaj in plačaj, poskenirajte zgornjo QR kodo ter vpišite želen znesek za donacijo.